Po krvnem sledu...2

Pernat03Po krvnem sledu...2   Lovec št.3, l.1983

Samo dva dni za tem me je poklical lovec Slavko, ki je zvečer v Robu obstrelil srnjaka. Zadel ga je v nogo, prvo levo ali zadnjo desno, ni vedel. Ker je stal srnjak ob strelu malo po strani in je streljal navkreber, je bilo oboje mogoče. Na nastrelu je našel le malo kostnega mozga in nekaj kapljic krvi. Naslednje jutro sta ga poskušala poiskati sama z očetom, ker pa nista našla nikjer več krvi, sta vedela, da brez psa krvosledca ne bo šlo.

Na okrog 1000 metrov dolgem sledu sem našel le nekaj kapljic krvi. V neposredno bližino sleda je bil ponoči ali zjutraj legel še srnji mladič, ki ga je Džoni, ki je iskal pred nami, prosto pognal, a se je po kakih 100 metrih vrnil, ko je spoznal, da je zdrav, brez daha ranjene divjadi. Capija je samo za trenutek vznemiril Džonijev lajež in je takoj nadaljeval po sledu. Po dobrih 300 metrih je Džoni ponovno glasno pognal. Tokrat ni odnehal, saj je žival pred njim oddajala »pravi« dah! Gonja je kakih 800 metrov potekala po hribu navzdol in po dolini, ob vodi. Zaradi šumenja vode in oddaljenosti je s Slavkom nisva več slišala. Tokrat nisem napravil napake, kot sem jo bil pred dvema dnevoma, ko sem takoj spustil še Capija. Capi na slednem jermenu je lepo izdeloval sled. Vsake toliko mi je pokazal kapljo krvi in me naposled pripeljal do Džonija, ki je v dolini ob potoku držal za grmom srnjaka za vrat in ga ni izpustil. Srnjak je imel prestreljeno zadnjo desno nogo tik nad skočnim sklepom. Zaradi vročine in muh ne bi preživel, zato je bilo dobro, da smo ga našli.
Take so prednosti dveh psov pri delu po sledu, če ju pravilno in pametno uporabljaš! Brez velike muke in živč¬nosti sva s Slavkom s pomočjo obeh psov delo hitro opravila. Seveda pa je pri tem eden od pogojev, da lovec strelec pravilno ravna. Sam naj pregleda največ 200 metrov in vse naj-dene znake, kot so kri, dlaka, odtisi nog itd., dobro označi. Nato naj gre po za to izšolanega psa, veščega v iskanju in ne po prvega goniča, ki je pri roki, in ki ga nato še sprči, da brezglavo goni divjad. V takem primeru je nato delo z izurjenim krvosledcem dosti težje in tudi uspeh je negotov.
Sedemnajstega avgusta zvečer me je poklical prijatelj Jule iz Suhe krajine in me prosil za pomoč. Poiskati je bilo treba obstreljenega srnjaka na področ¬ju Male gore, na katerega je streljal lovec France. Še istega večera je France spustil za njim Juletovega terierja, ki ga je precej časa gonil, vendar ga ni ujel. Ker je srnjak zadetek nakazal in je France našel tudi kri, smo se dogovorili, da se bomo naslednje jutro dobili pri Juletu in skušali popraviti Francetovo napako.
Naslednje jutro smo bili ob osmih že na kraju dogodka, Ker je France streljal na srnjaka v visokem strnjenem gozdu, si v razburjenosti in v upanju, da ga bo še isti večer našel, kraja ni označil. Ponoči pa je močan naliv spral vso kri in tudi mesto nastrela in tako je bilo vsako upanje, da bi našli nastrel, zaman. Zato sem dal oba psa na sled bolj približno, v smeri pobega srnjaka. Psa sta dokaj hitro poprijela sled, Džoni spet prosto, Capi pa na slednem jermenu. In že smo šli po strmini proti cesti, ki sta jo psa takoj prečkala. Malo niže sta prečkala že drugo cesto in zavila po strmini v levo od mesta, kjer je po vsej verjetnosti Juletov terier zvečer dvignil srnjaka. Od tod se je začel sled vijugati sem in tja, gor in dol, tako da človek začne obupavati, ker se vrti kot v začaranem krogu. Še huje je, ker ne moreš strelcu dokazati, da si na pravem sledu, ker krvi, ki je edini vidni znak, ni! Dež jo je zvečer popolnoma spral. Že uro in pol sva izdelovala sled meter za metrom. Edino, kar sva tu in tam videla, so bili odtisi parkljev, ki pa jih je lahko pustila tudi druga srnjad.
Sled sva si ves čas označevala z belim »paloma« papirjem, zato sva lepo vi¬dela, kolikokrat se je srnjak pred te¬rierjem vrnil na kraj, kjer je že bil, da bi mu tako čimbolj zamešal sled. To se mu je tudi posrečilo, saj je terier kmalu odnehal. Mi pa smo vztrajali, kljub temu, da France ni verjel, da smo na pravem sledu. V dveh urah smo prišli z vrha Male gore že skoraj v dolino, o srnjaku pa ni bilo ne duha ne sluha! Capi je medtem zavil na desno, prečno po strmini proti vasi. Še vedno nismo našli nikjer niti kapljice krvi, ki bi nam dokazovala, da smo na pravem sledu. Sam sem bil skoraj trdno prepričan, da smo, France pa je vedno bolj dvomil. Capi naju je po sledu pripeljal v gozd, poraščen z bolj visokimi, strnjenimi smrekami. »Tu nekje moramo priti do ležišča, saj se v takem gozdu srnjad rada vleže,« sem rekel Francetu. Kmalu sem zagledal, kako Džoni pred nami nekaj ovohava na mestu. Ko me je Capi na slednem jermenu pripeljal do tja, sem zagledal ležišče in na njem kri. Le kaj je bolj razveseljivega za vodnika in tudi za lovca - strelca! Po tolikem času, po več kot dveh urah iskanja, najdeš kri! Srnjak je moral to ležišče zapustiti po nevihti, torej proti jutru, zato je kri še na ležišču! »Ne more biti več daleč pred nami,« sem rekel Francetu, ki so se mu usta kar razlezla od začudenja in zadovoljstva. Ko smo prehodili še dobrih 500 metrov, je Džoni zalajal. Tudi Capi je dvignil glavo, ko je zaslišal, da je Džoni pognal. Za trenutek sem se ustavil, da bi slišal, ali Džoni gonjo nadaljuje; če jo, je dvignil pravega srnjaka. Če je skočila pred njim zdrava divjad, se bo po kakih 150 metrih gonje vrnil. Ker Džoni ni odnehal, sva nadaljevala po sledu tudi midva s Capijem na slednem jermenu. Sled je potekal po nizkem smrečju ob robu gozda proti dolini. Capi je ves napet vlekel jermen, da sem mu komaj sledil. Že skoraj 600 metrov sem tako s Capijem tekel za Džonijem po sledu; Džonija nisem več slišal. Medtem je pritekel za menoj po strmini tudi France in rekel, da je slišal srnjaka, ki je zavekal. To pomeni, da ga Džoni že drži, zato se tudi ne oglaša več. In res, ko smo pritekli na travnik, smo videli, da v kotanji, prerasli s praprotjo, Džoni drži srnjaka za vrat. Zato sem sprčil še Capija in stekel k srnjaku, da bi ga čim prej rešil trpljenja.
Srnjak je imel prestreljeno samo prednjo levo nogo tik nad zapestnim sklepom. Ker je bil telesno močan (težak okrog 20 kg), je zmogel ves ta napor, preden smo ga izsledili in ujeli. Tako se je kljub Francetovi napaki vse dobro končalo. Vendar vedno ni tako! Velikokrat se take napake ne dajo več popraviti in zgodi se, da se sledenje konča neuspešno. Pes se že s samim izdelovanjem sleda, ki lahko traja tri do štiri ure, preden se nam posreči spet priti do ranjene živali, tako izčrpa, da mu nato za uspešno gonjo zmanjka moči. To za psa ni samo psihičen napor, ampak tudi telesen, saj mora štiri ure vleči za seboj sledni jermen, ki se neprestano zatika, poleg tega pa še vodnika, če mu ne sledi dovolj hitro. V takih primerih se pes vrne z gonje, še preden mu uspe ranjeno žival ustaviti ali potegniti na tla.
Kaj bi moral vedeti lovec - vodnik, preden se odloči, da si bo priskrbel psa krvosledca in ga vodil (in tudi člani LD, preden nekoga določijo za to delo), da ne bodo pozneje razočarani vsi - vodnik, ker se mu ne bo posrečilo izslediti obstreljene divjadi, in tisti, ki mu bomo obstreljeno divjad iskali?
Iskanje oz. zasledovanje obstreljene divjadi je prav tako lov, ki pa ga ne moremo primerjati z lovom na zdravo divjad. Z lova se vračamo največkrat z zavestjo, da smo se naužili vsaj svežega zraka in da bomo imeli drugič morda več uspeha. Kadar pa nas pokličejo, da nekomu pomagamo poiskati obstreljeno divjad, je to čisto drugače! Ni dovolj, da imaš v sebi veliko mero ljubezni do divjadi in lovske strasti, ampak moraš biti pripravljen, da zastaviš pri tem tudi vse svoje telesne sposobnosti, svoje zdravje, da... lahko se zgodi - tudi življenje. Nikoli ne veš, kdaj te bo iz goščave napadel ranjeni merjasec ali medved, kdaj ti bo spodrsnilo, ko boš po skalovju sledil obstreljenemu gamsu. Kdor na vse to ni pripravljen, naj umakne roke od slednega jermena in psa krvosledca! Tisti pa, ki je pripravljen s strastjo ure in ure slediti svojemu neumornemu štirinožnemu pomočniku navzgor in navzdol po strminah, tisti, ki se resnično zaveda, da je dolžnost vsakega poštenega in lovsko pravičnega lovca poiskati ranjeno - obstreljeno divjad in jo rešiti nadaljnjih muk in propada, tisti, ki se navdušuje ob uspehih in je prevzet, ko zasliši globoko lajanje krvosledca na mestu - le tisti naj si omisli krvosledca in mi sledi pri vodenju tega plemenitega, razumnega psa!
 
Ali bo to bavarski ali hanovrski barvar, je stvar okusa (najbolje je imeti oba ali pa dva iste pasme), še bolj pa je odvisno od zahtevnosti terena in od vrste velike divjadi, ki jo bo pes največkrat iskal. Vsakemu vodniku barvarja bi tudi svetoval, naj se, preden si priskrbi mladiča, posvetuje s svojo »boljšo polovico«. Ne zato, da se bo vedelo, kdo je gospodar pri hiši, ampak v dobro obeh - vodnika in psa. Vsak vodnik potrebuje pri svojem napornem delu veliko razumevanja in podpore, poleg tega seveda, da je popolnoma zdrav in da ima odlične telesne sposobnosti. Zato želim vsakemu vodniku barvarja ženo, ki popolnoma razume njegovo veliko strast. Ne sme biti razočarana, ko ob koncu tedna večkrat ure in ure čaka sama doma in zaradi strgane in umazane obleke ne sme izgubljati po nepotrebnem besed. Pripravljena mora biti na dejstvo, da bo njen soprog porabil večji del dopusta namesto z njo na morju v gozdu, kjer bo poskušal popraviti na-pako strelca in rešiti obstreljeno divjad trpljenja. Želim mu ženo, ki kljub obremenitvi z družino in domom najde še čas za pomoč pri vzreji in vzgoji »štirinožnega pomočnika«, se zna z njim veseliti uspehov in je srečna, ko po vrnitvi zagleda zeleno vejico na ovratniku psa. V veliko oporo pa vam bo morala biti tudi pri neuspehih! Vsaka razburjenost vodnika se prenaša tudi na psa in že vnaprej vodi k neuspehu. To si velja zapomniti in če ta¬kega razumevanja ne boste deležni, potem nikar ne pričakujte velikih uspehov v iskanju po krvnem sledu.
 
Pernat03Kljub Francetovi napaki sta krvosledca
  izsledila obstreljenega srnjaka
    Foto J. Pernat

Ker je vzrejo, vzgojo in šolanje psov vseh pasem lepo opisal Janko Lavrič v knjigi »Moj pes«, ki jo je izdala založba Lipa v Kopru že leta 1967 in ki bi jo moral vsak vodnik lovskega psa, preden začne z vzrejo, vzgojo in šolanjem bodočega pomočnika, temeljito predelati, se pri tem ne bi predolgo zadrževal, ampak si poglejmo le nekatere, za pse krvosledce najbolj značilne stvari.
Vedeti moramo, da je delo barvarja iz¬redno naporno, saj sledi ob vsakem vremenu in v vsakem letnem času. Po težkih, včasih neprehodnih terenih hodimo ure in ure, zato potrebujemo zdravega, utrjenega in odpornega psa. To najlaže dosežemo, če je pes zunaj, v pesjaku. Prednost tega, če pes živi v stanovanju, pa je v tem, da se razumnost psa zaradi stalnega stika z vodnikom in drugimi člani družine dosti hitreje in močneje razvije. Tudi njegovo duševnost, njegove dobre in slabe stra-ni spoznamo tako hitreje in laže. Novejše raziskave so pokazale, da je pri mladem psu sposobnost dojemanja največja med 15. in 25. tednom starosti. To pomeni, da se mora vodnik v teh najbolj pomembnih tednih ukvarjati z njim zelo intenzivno, vendar ne sme pretiravati (vse naj bo bolj igra). Zapomniti si velja, da traja šolanje barvarja štiri leta. »Vsako leto mu zrase ena noga« - so včasih pravili starejši lovci. Šele ko ima pes za seboj zadostno število uspešnih iskanj (od 40 do 50 izsledenih živali) in ko smo vsaj 95-odstotno prepričani, da bo našel divjad, ki je smrtno zadeta, težko ranjena oz. obstreljena vsaj toliko, da jo bo z vztrajno gonjo ustavil, šele takrat lahko rečemo, da je pes »narejen«. Tak pes ve, kaj je njegovo delo in kaj od njega zahtevamo. Zato bomo v svojem življenju lahko izšolali malo uporabnih barvarjev, ker je pač naravnih krvnih sledov, in to lahkih - takih, ko mlad pes zagotovo pride do ranjene divjadi - malo. Velika večina lovcev skuša divjad po strelu poiskati že sama, še posebno, če je na nastrelu kaj krvi. Upajo, da leži divjad mrtva že za prvim grmom. Pri takem iskanju pa pohodijo in na čevljih raznosijo kri, dlako, pri strelih v mehko pa še vsebino vampa, in s tem naredijo nove, zapeljevane krvne sledove. Na takšnem sledu (in takih je največ) ne moremo učiti svojega bodočega »pomočnika«, saj se bo zgodilo, da bomo razočarali tako strelca kot samega sebe, ker ne bo uspeha.
Med desetim in dvanajstim tednom dajmo psu priložnost, da sam odkrije svoje najvažnejše čutilo - nos - in da ga začne čim smotrneje uporabljati. Najenostavneje dosežemo to z vlečko. Vlečke niso samo vaje za nos, z njimi vzbujamo pri psu tudi voljo do sledenja in nagon po plenu. S tem dosežemo pri mladem psu še vodljivost na jermenu.
Ko smo vaje poslušnosti dovolj utrdili in psu ob tem nudili dovolj prostega gibanja v naravi, da se je lepo razvil in utrdil, je čas, da nas začne spremljati na krajših in ne preveč napornih sprehodih po lovišču (ne smemo pa ga telesno preveč obremenjevati). Spremlja naj nas prost, neoprčen. Tako bo laže spoznaval novo okolje in si pridobival zaupanje do njega. Le tako se lahko izdatneje zanima za okolico in si s tem pridobiva samozavest in samostojnost. Če se na teh sprehodih kdaj oddalji od nas, vedno izkoristimo priložnost in se mu neopazno skrijmo za drevo ali grm. Sprva se bo presenečen in v strahu obotavljal, ker nas naenkrat ne bo več videl (nekateri psi v strahu tudi zalajajo), vendar se bo kmalu spomnil na svoj nos in nas začel iskati - slediti gospodarjev sled. S tem se ne vadi le uporabljati nos, ampak tudi izgublja strah pred tem, da se oddalji od nas. Zaveda se, da nas lahko s svojim nosom spet hitro najde. Tako postavimo enega »temeljnih kamnov« za poznejše delo po krvnem sledu, ko potrebujemo ob sebi psa, ki je sposoben (če je potrebno) ranjeno divjad goniti tako dolgo, da se pred njim ustavi.
Pri našem delu - zasledovanju obstreljene divjadi - bo vsaj polovica primerov takih, ko bosta gonja in ustavljanje nujno potrebna. Pri tem nam nič ne pomaga pes, ki se da za ure dolgo odložiti, ki nas brez napake vodi do obstreljene divjadi, če ne ve, kaj bi napravil, ko ga na ležišču ranjene divjadi sprčimo z jermena. Ali pa pes, ki se po 100 metrih gonje vrne, ker ni dovolj samostojen in samozavesten! Še posebno velja to za današnji čas, ko pse v glavnem vozimo v lovišče z avtomobili. Čut za orientacijo in samostojnost se jim tako dosti manj razvijeta in veliko psov se po gonji ne vrne več k vodniku, ampak se preprosto izgubijo. Prav zato je sposobnost psa, da zna izdelovati »sled vodnika«, še veliko bolj potrebna.
Pri takih pohodih po lovišču, ko mladič še prosto teka okoli nas, se bo zgodilo, da bo kar naenkrat zalajal (prvič bo to le nekak preplašen glas), ko bo prišel po naključju na sled pred njim pobegle divjadi, drugič pa bo to že skoraj prava majhna gonja. Ta trenutek vsak vodnik nestrpno pričakuje, saj to pomeni, da bo njegov pes po vsej verjetnosti gonil glasno! Od takrat naprej pa mu moramo to svobodo omejiti. Naš učenec mora na povodec, še posebno na tistih območjih lovišča, kjer lahko vsak čas pričakujemo divjad. Njegovo prebujeno voljo do sledenja in gonje je treba začeti pravilno usmerjati. Pravzaprav lahko šest do sedem mesecev starega psa počasi že začnemo voditi na umeten krvni sled in na »hladen sled« zdrave divjadi (jelenjadi in prašičev, nikakor pa ne na sled srnjadi) in tudi že na naraven krvni sled. Preden pa začnemo z načrtnim delom po sledovih s psom na slednem jermenu, mora biti naš bodoči pomočnik že tako izšolan v disciplinah »ubogljivosti« in »vodljivosti«, da nas pri šolanju po pravih krvnih sledovih s svojo nedisciplino ne moti. Vodljivost mora biti pri psu popolnoma utrjena. Pes z dobro lovsko zasnovo bo imel nos nenehno pri tleh in tako ga bomo lahko ves čas opazovali in nas bo na marsikaj opozoril, česar sami ne bi nikoli opazili. Tako sem tudi sam s svojim bavarcem Capijem našel dva srnjaka, za katerih usodo ne bi drugače nikoli izvedeli.
Junija 1977 sem šel v lovišče, da pogledam malo za gobami, ki so poleg lova moja velika strast. Ko sem hodil sem in tja po gozdu in gledal, ali bom našel kje kakega »jurja«, me je komaj leto star Capi, ki sem ga imel pripetega na povodec, opozoril, da je dobil v svoj nos nekaj zanj zelo zanimivega. Postal je nemiren in napel je jermen. Ker je imela v neposredni bližini svoje domovanje lisica, sem bil trdno prepričan, da so po stezi, na katero sva prišla, tekali njeni mladiči. Zato sem psa odložil, sedel na štor in začel oponašati miško, misleč, da bom zbudil pri kakem od mladičev radovednost in bo prišel pogledat, kje je miš, ki tako neusmiljeno cvili. Toda zaman, lisičke ni bilo na spregled. Ker je Capi še vedno strmel proti stezi, sem se odločil, da greva pogledat, kaj ga tako razburja. Z nizkim nosom me je vodil po stezi še kakih 250 metrov, nato pa se je ustavil in mi s pogledom povedal, da je tam doli tisto, kar ga tako vznemirja. Ko sem 15 metrov pod stezo zagledal mrtvega srnjaka, skoraj nisem mogel verjeti očem. Ležal je pri drevesu s stegnjenimi nogami. Nikjer nisem našel nobenih vidnih znakov, da bi ga kdo ustrelil. Samo skozi zadnjično odprtino se mu je izcejala rdečkasta tekočina, podobna sokrvici in tudi moda je imel močno zatečena in modrikasta. Ker je poginil prejšnji večer ali ponoči, sem ga odnesel v dolino do potoka, da bi ga tam odprl in pogledal, kaj je bilo narobe. Pri natančnejšem pregledu in tudi pri boljši svetlobi sem ugotovil, da ga je zadela krogla iz malokalibrske puške (verjetno na večjo razdaljo) v zadnje levo stegno. Krogla je prebila samo mišico in moda tik ob trebušni votlini. Prišlo je do notranjega vnetja in do notranje krvavitve, zato mu je skozi zadnjično odprtino odtekala sokrvica in zato je puščal za seboj sled in dah ranjene (bolne) divjadi. Kljub temu, da je srnjak hodil po stezi najkasneje prejšnji dan in pri tem izgubljal za človeško oko nezaznavne količine krvi, je moj enoletni, še neizkušeni mladič, sam od sebe poprijel sled in ga uspešno izdelal do konca.
Samo dober mesec kasneje se mi je skoraj v istem delu lovišča zgodilo naslednje. Napotil sem se prek travnikov proti robu gozda, da bi pogledal na prehodu, ali je tod kaj hodila jelenjad. Capi me je pri tem spremljal prost, saj je bilo sonce že precej visoko in ni bilo več nevarnosti, da bi prišel na sveži sled srnjadi in še manj jelenjadi, zato sem mu dovolil, da prosto teka po travniku. Ko sem prišel do roba gozda in pregledoval prehod divjadi, sem opazil, da je Capi medtem izginil v gozd. Izkoristil sem to priložnost in se mu skril, da bi videl, kaj bo storil, ko se bo vrnil in me ne bo našel. Hitro sem preskočil jarek in stekel po hribu navzgor, da bi laže opazoval njegovo vedenje. Komaj pa sem stekel nekaj metrov, sem zaslišal njegovo lajanje na mestu. Sprva sem mislil, da laja zato, ker se je izgubil. Ko sem se mu pri dotedanjih vajah skril, je vedno sedel, trikrat ali štirikrat zalajal, potem pa se je po svojem in mojem sledu vrnil, ves vesel, da me je našel. Tokrat pa je bilo drugače; oglašal se je čedalje pogosteje in na mestu. Najprej sem pomislil, da je morda naletel na jazbeca, ki se je z zamudo vračal z nočnega potepanja nazaj v svoj brlog. Ker srečanje komaj leto starega psa brez izkušenj s tako zverjo ni najbolj priporočljivo, sem stekel v smeri laježa po levem pobočju grape, da bi pogledal, kaj se dogaja v grapi. Ko sem pritekel v bližino, sem se začel ozirati, kje je pes. Zaradi goščavja sem slišal le njegov glas, ki je odmeval iz grape. Začel sem se spuščati proti mestu, kjer naj bi bil Capi. Komaj sem prišel do polovice, sem zagledal na nasprotnem pobočju grape žalosten, a nepozaben prizor. Capi je sedel ob glavi srnjaka, ki je visel ujet v zanko, ki je bila nastavljena prek stečine. Ujel se je verjetno zjutraj, ko je odhajal na pašo, saj se še ni čisto ohladil.
S tema primeroma sem hotel prikazati, kaj vse lahko doživimo s svojim »učencem« na takšnih pohodih. Po drugi strani pa si seveda žalosten, ko vidiš, kaj vse počno ti »mesojedci«, da pridejo do mesa za v skrinje!
 
Pernat04 Džoni ob izsledenem B srnjaku v
  lovišču LD Mokerc
  Foto J. Pernat

Stran je avtorsko zaščitena, vse pravice pridržane © Forum-LOV
Vse vsebine so last avtorjev.

Všečkaj FORUM-LOV na Facebooku

POZOR! Ta stran uporablja piškotke in podobne tehnologije.

S klikom na spodnji gumb soglašate z uporabo piškotkov Več o piškotkih

VREDU

Nova zakonodaja
Spremenjeni Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list št. 109/2012; v nadaljevanju ZEKom-1), ki je začel veljati v začetku leta 2013, je prinesel nova pravila glede uporabe piškotkov in podobnih tehnologij za shranjevanje informacij ali dostop do informacij, shranjenih na računalniku ali mobilni napravi uporabnika. Rok za implementacijo sprememb je 15. junij 2013.
Kaj je piškotek
Piškotek je majhna datoteka sestavljena iz zaporedja črk in številk, ki se naloži na računalnik  obiskovalca, ko ta prvič vstopi na določeno spletno stran. Spletni strani omogoča, da obiskovalca ob vsaki vrnitvi prepozna, s čimer pripomore k boljšemu delovanju strani in izkušnji uporabnika. Tipičen primer je denimo nakupovalna košarica. Brez piškotka bi se spraznila vsakič, ko bi spletno stran zapustili. Piškotki niso virusi, se ne reproducirajo in načeloma niso škodljivi. 
Zasebnost in piškotki
Je pa moč z njimi analizirati pomet na spletni strani, izvajati napredne oglaševalske tehnike in slediti določenemu uporabniku preko različnih spletnih strani in ustvariti njegov profil, iz katerega so lahko razvidne intimne podrobnosti njegovega življenja. V praksi to prepogosto poteka prikrito, zato v tem smislu piškotki pomenijo poseg v  zasebnost. Prav zato nova zakonodaja uporabo piškotkov omejuje. Jih ne prepoveduje, pač pa zaostruje pravila uporabe. Ključno je, da morajo biti uporabniki spletnih strani s piškotki seznanjeni in da jim mora biti ponujena izbira, ali želijo, da spletna stran na tak način spremlja njihove aktivnosti na spletu.
Nujno potrebni piškotki
Seznam vseh piškotkov, ki se lahko, ni pa nujno, pojavijo na spletnih straneh. Ti piškotki so avtomatično dovoljeni, ker spletne strani brez njih ne delujejo. Ključni so za navigacijo po spletnih straneh in zagotavljajo, da osnovni procesi spletne strani delujejo.

NAVODILA ZA NASTAVITVE PIŠKOTKOV V RAZLIČNIH BRSKALNIKIH, NAJDETE TU: http://civicuk.com/cookie-law/browser-settings 
Piškotki za analitiko
V želji po izboljšanju spletnih vsebin in storitev so lahko v uporabi orodja za spremljanje brskalnih navad posameznikov med obiskom internetnih strani, denimo Google Analytics. Taki piškotki sicer zbirajo anonimne podatke, ki gredo v analizo skupaj s podatki drugih obiskovalcev in služijo ugotavljanju kako se spletna strana uporablja.
Piškotki družabnih medijev
Ti piškotki dovoljujejo povezavo z družabnimi mediji, prijavo na spletno stran s Facebookom in omogočajo objavljanje svojih aktivnostmi na spletni strani na Facebooku, Twitterju in LinkedIna javnost seznanjate s svojimi aktivnostmi na spletu.
Youtube piškotki
Ti piškotki dovoljujejo uporabo podatkov povezanih z uporabnikovim brskanjem po Youtube.
Marketinški piškotki
Ti piškotki omogočajo ugotavljanje ali je uporabnik videl oglasno sporočilo in kdaj ga je nazadnje videl.

SEZNAM PIŠKOTKOV

Ime Piškotka Čas poteka piškotka Namen Domena
f786c1b7912c3c557d44d65c02458f86 TRAJANJE SEJE Osnovno delovanje www.forum-lov.org www.forum-lov.org
_ga 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov Google Analytics
__utma 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov files.bannersnack.com
__utmb 30 MINUT Statistika obiska in vedenja uporabnikov files.bannersnack.com
__utmc TRAJANJE SEJE Statistika obiska in vedenja uporabnikov files.bannersnack.com
__utmz 6 MESECEV Statistika obiska in vedenja uporabnikov files.bannersnack.com
id 2 LETI Statistika ogledov oglasov doubleclick.net
_drt_ TRAJANJE SEJE Statistika ogledov oglasov doubleclick.net
_utma 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov Google Analytics
_utmb 30 MINUT Statistika obiska in vedenja uporabnikov Google Analytics
_utmc TRAJANJE SEJE Statistika obiska in vedenja uporabnikov Google Analytics
_utmv 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov Google Analytics
_utmz 6 MESECEV Statistika obiska in vedenja uporabnikov Google Analytics
PISID 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov .google.com
BEAT 2 URI Statistika obiska in vedenja uporabnikov apis.google.com
HSID 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov .google.com
NID 6 MESECEV Statistika obiska in vedenja uporabnikov .google.com
OTZ 1 MESEC Statistika obiska in vedenja uporabnikov apis.google.com
PREF 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov .google.com
SAPISID 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov .google.com
SID 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov .google.com
SSID 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov .google.com
__jwpusr 1 DAN Osnovno delovanje www.forum-lov.org www.forum-lov.org
PREF 10 LET Uporabniške nastavitve predvajalnika YouTube
reg_ext_ref TRAJANJE SEJE Delovanje Facebook vtičnika Facebook
reg_fb_gate TRAJANJE SEJE Delovanje Facebook vtičnika Facebook
reg_fb_ref TRAJANJE SEJE Delovanje Facebook vtičnika Facebook
use_hitbox TRAJANJE SEJE Statistika obiska in vedenja uporabnikov YouTube
VISITOR_INFO1_LIVE 8 MESECEV Uporabniške nastavitve predvajalnika YouTube
cookieAcceptanceCookie 27 LET Osnovno delovanje www.forum-lov.org www.forum-lov.org
YSC TRAJANJE SEJE Statistika obiska in vedenja uporabnikov YouTube