Po krvnem sledu...3

Pernat05Po krvnem sledu...3   Lovec št.4, l.1983

Preden začnemo s šolanjem in delom po krvnem sledu, se moramo na kratko pogovoriti še o opremi in pripomočkih, ki jih bomo za to potrebovali. S primerno opremo in ustreznimi pripomočki si olajšamo to psihično in telesno naporno delo in dostikrat lahko prav oprema in pripomočki odločilno vplivajo na uspešnost opravljenega iskanja. Zavedati se moramo, da sledenje obstreljene divjadi ni nikakršna »modna revija«, zato vrsto opreme in pripomočke narekujejo teren, vreme, letni čas in vrsta divjadi, ki jo nameravamo iskati. Tudi če nas pri tem kak »nedeljski lovec« pogleda bolj postrani, ker nosimo ponošene in zakrpane pumparice  nič zato! Nočem pa nikomur vsiljevati svojega mišljenja, kakšna naj bo lovčeva obleka in oprema, še posebno ne za gorenjsko območje, ker z delom v skalnatem svetu nimam izkušenj. Menim pa, da je za mladega vodnika koristno, da vsaj pri izbiri prve opreme upošteva izkušnje starejših vodnikov.
Začnimo kar pri obleki. Ob lepem vremenu in tudi pri suhem mrazu so usnjene hlače kar uporabne, ker nas varujejo pred trni robide in smrekovimi suhimi ostrimi vejami v gostih sestojih. Vendar pa v dežju takoj premočijo, saj vpijejo veliko vode in nas tako ovirajo ter postanejo kar nekam odveč. Zato so najboljše stare lovske pumparice, in to čimbolj zakrpane, saj so zaradi krp na najbolj kritičnih mestih bolj debele in močnejše ter odpornejše proti trnju in suhim ostrim vejam. Tudi škoda jih ni, če jih spet strgamo. Za gornji del je najboljši čvrst jopič, ki se da zapeti do vratu, da nam, ko se prebijamo skozi gost smrekov nasad, ne padajo za vrat suhe vejice, iglice in pozimi sneg. Nikakor pa ne oblecimo volnene jope, ker jo bomo po končanem iskanju lahko samo še zvili v klobčič volne. Pokrivalo naj bo kapa s šiltom  nikoli klobuk! Klobuk bomo v goščavi zagotovo izgubili, na strmini pa se nam bo kotalil do doline in tako bomo po nepotrebnem izgubljali čas ter motili in ovirali psa pri delu. Prav tako odsvetujem plašč, ker bo že po prvem iskanju skozi goščavo dodobra zdelan. Za dež je najbolje, če imamo s seboj nekoliko širšo in trdnejšo polivinilasto vrečo, tako dolgo, da nam sega vsaj 20 cm čez »zadnjo plat«. V vrečo pri vogalih izrežemo odprtine za roke, na sredini pa za glavo. Če nas pri delu ovira, jo snamemo, če pa se strga, ni nobene škode. Zložena zavzame tako po teži kot po prostornini zelo malo prostora, zato jo imejmo vedno v nahrbtniku, saj nikoli ne vemo, kdaj se bo »pocedilo« z neba. Razne vetrovke in podobno so nam bolj v napoto kot v korist. Kadar je hud mraz, je bolje, da oblečemo več tanjših kosov obleke, ki jih lahko po potrebi slačimo; taki »sloji« se bolje obnesejo kot samo eno debelejše oblačilo.
Vsa leta uporabljam pri sledenju samo gumijaste škornje, ne glede na vreme, letni čas in vrsto divjadi. Škornji ne smejo imeti plastičnega podplata, ker drsi, ampak močno rebrastega iz bolj prožne gume (pred leti so take prodajali pri Lovcu). Tak podplat zelo dobro obdrži stopinjo, tako na mokri travi kot na strmini. Če jih lahko na vrhu še spnemo in tako preprečimo, da bi zvrha padale vanje suhe vejice, semenje, trnje ali kamenčki, smo dovolj zavarovani, saj nas škornji do kolen varujejo tudi pred robidovjem in drugimi nevšečnostmi. Čevlji se navadno hitro zmočijo, za v vodo pa so povsem neuporabni. Ker so nizki, nam robidovje in vejice trgajo dokolenke in kožo, kar je seveda neprijetno. Tudi trpežne usnjene rokavice niso odveč, še posebno, če sledimo divjega prašiča v goščavi, polni trnja. Tudi srnjad sem že iskal v mladem smrečju, tako močno prepletenem z robido, da še psa ni preveč vleklo, da bi šel naprej. Na takem terenu bi si morali zavarovati celo oči. Žal nimajo v trgovinah nič pametnega, razen očal za smučanje in zaščitnih očal za fizične delavce.
Kakšno naj bo orožje? Sam imam repetirko, model mavzer, kal. 8 x 57 IS, z zelo kratko cevjo. Okrog 50 cm dolga cev popolnoma zadostuje, saj večino strelov oddamo na kratko razdaljo. Puška mora imeti tudi enostavno in močno kopito ter enostavno in močno merilno napravo (vizir). Tako izdelana puška je odporna proti udarcem pri padcih, ki so na žalost zelo pogosti. Taka puška je priročna in nam ni v napoto, ko se prebijamo skozi goščavo. Kakšne naboje bomo uporabljali, je seveda odvisno predvsem od tega, katero žival sledimo. Ni vseeno, če se na koncu sledu srečamo z medvedom, merjascem ali srnjakom. Naboji s koničasto kroglo (nikakor ne vojaški!) imajo to prednost, da na poti do cilja pri dotiku ob razne manjše ovire manj spremenijo smer. Tudi drobcev odleti manj, če po naključju zadenemo kamen ali kak drug trši predmet. To je namreč posebno nevarno za psa, če streljamo na divjad, ki jo pes ustavlja. Ker pa živimo le enkrat, zelo kratko in neponovljivo, moramo pri obstreljenih medved ih in divjih prašičih uporabljati zares najboljše in renomirane naboje. Tudi dober lovski nož naj ne manjka pri opremi. Pametno je tudi, če imamo »mačeto«, še posebno, če sledimo obstreljenega divjega prašiča ali medveda, ki se ponavadi zarije v tako goščavo, da si lahko le z mačeto izsekamo pot do njega in ga naposled ustrelimo.
Sledni jermen in ovratnik za psa pa sta gotovo najpomembnejša dela opreme, zato vedno dvakrat poglejmo, ali ju imamo v nahrbtniku, preden se odpravimo od doma. Sledni jermen naj bo dolg vsaj 10 m. Bolje je, če je predolg kot prekratek! Vendar vsaj za začetek priporočam, da si poleg jermena priskrbite še eno ali dve najlonski vrvici, debeli do 0,5 cm in dolgi 15 m. Lahko se namreč zgodi, posebno v začetku, a še tudi pozneje, da v goščavi nepričakovano skoči pred psom divjad, pes potegne in se nam iztrga iz rok. Povelja »počakaj« ali »stoj« pes morda še ne izvaja dobro in gonja se začne. Po nekaj 100 m se jermen zatakne in če smo ravnali pravilno in mu ovratnik zapeli tako na rahlo, da si ga brez težav potegne čez glavo, se bo vrnil vsaj pes in tako bomo le ob jermen in ovratnik (to, da se je pes vrnil brez obojega, se mi je primerilo ob prvem kontrolnem iskanju, ko je bil Capi star 8 mesecev). Če mu zapnemo ovratnik pretesno, se lahko zgodi, da bo pes obvisel na kaki strmini ali kako drugače in se zadavil (to se je zgodilo prijatelju, ki je privezal psagoniča za grm, da bi laže pogledal, ali je izstopila srnjad. Ko se je vrnil, je pes
visel zadavljen na grmu, ker se ni mogel rešiti, ko se je zapletel okrog grma). Vrvica je poleg tega tudi več kot desetkrat cenejša kakor jermen, zato je tudi škoda manjša. Ima pa še to prednost pred jermenom, da jo v goščavi laže potegnemo za seboj, še zlasti, če je plastificirana. Mehak jermen se rad ovije okrog drevesa in se ga oprime kot smirkov papir. Trši jermen pa po večurnem iskanju psa ožuli med nogami, zlasti, če je med iskanjem venomer napet (sam zato skoraj vedno uporabljam plastificirano vrvico »Totra«za obešanje perila). Ovratnik naj bo širok okrog 4,5 cm in podložen z mehkim usnjem. Na ovratniku mora biti pritrjeno tudi dobro vrtljivo kovinsko »vretence«, na katerega pripnemo sledni jermen. Na ovratnik pritrdimo še ploščico z vgraviranim imenom psa, domačim naslovom in telefonsko številko (če nimamo telefona, pa s številko najbližjega soseda). V primeru, da se pes izgubi recimo 50 ali več km od doma, v popolnoma tujem kraju, kjer ga nihče ne pozna, je tako gotovo več možnosti, da ga bo kdo pripeljal nazaj. Sam svojima psoma skoraj vedno pustim ovratnik na vratu, ko ju odpnem, četudi ju pri gonji ovira. Nikoli ne vem, kako dolga bo gonja in kam bo zavila. Pri današnjem številu lovcev najdemo na žalost tudi take (in to ne redko), ki streljajo na vse, kar je živega in še raje, če vidijo psa brez ovratnika. In tega se človek najbolj boji, zlasti, če si v tujem lovišču. V imenu vodnikov, in če že hočete, tudi v imenu lovskih psov, naprošam vse lovce, naj ne streljajo na vsakega psa, ki ga vidijo. Lovci, dobro premislite, preden ukrivite prst! Na lovskega psa se ne strelja, četudi goni in četudi je tisto območje okuženo s steklino, saj zato pa jih cepimo dvakrat na leto (s streljanjem lovskih psov ne bomo zatrli stekline)! Poleg tega je lahko pes, ki goni v sosednje lovišče, krvosledec, ki sledi ranjeno divjad, da jo ustavi, vi pa ga pri tem junaško položite na dlako! Samo pomislite, kako s takim ravnanjem prizadenete lastnika, ki je v tega psa vložil štiri leta napornega dela, vi pa mu s svojim nepremišljenim dejanjem v trenutku uničite vse.
Nahrbtnik naj bo srednje velik, da lahko spravimo vanj še vso drugo opremo. Pri tem nikakor ne pozabimo na lovski rog. Lovski rog je že stari simbol pravičnih lovcev, a ne samo to, še danes je v praksi pri sledenju dragocen pripomoček za sporazumevanje s pomočniki. Če se izgubimo ali se izgubi pes, lahko pokličemo na pomoč. In kdo drug, če ne vodnik, bo odtrobil zadnji pozdrav pri najdeni lovini? Seveda v nahrbtniku ne sme manjkati tudi dobra piščalka. Za uspešno iskanje potrebujemo tudi lupo, s premerom vsaj 1012 cm. Lupa je važen pripomoček ne samo za to, da raziščemo nastrel, temveč si z njo lahko veliko pomagamo ves čas iskanja pri razpoznavanju najdenih koščkov tkiva, ki jih s prostim očesom ne moremo razpoznati. Tudi mehke bele krpe ne smemo pozabiti, da lahko z njo na rahlo prebrišemo nastrel in okolico ter tako ugotovimo, ali morda kje le ni kake kapljice krvi, ki je prej nismo opazili. Vsak vodnik, ki ima vsaj malo čuta odgovornosti, ne bo začel nobenega iskanja brez teh dveh pripomočkov.
Vodnik mora poznati tudi namen in uporabo lovskih vejic. Vendar nam to ne bo v pomoč, če jih ne zna uporabljati tudi tisti, ki vodnika spremlja (pred iskanjem ga nimamo časa učiti). Ker ne iščemo samo po gozdovih, ampak tudi po grmovju, v visoki travi in v današnjem času še na velikanskih površinah, posejanih s silažno koruzo, je najboljši pripomoček za označevanje tako nastrela kot najdene krvi in ležišč »paloma« toaletni papir v zvitkih (»rollah«). Poleti uporabljamo belega (ker ga je bolje videti), pozimi v snegu pa barvastega. Sam nastrel si označimo z vejico in papirjem, kri in vsa ležišča, ki jih najdemo spotoma, pa je najbolje
 
Pernat05
Vodnik Janez Pernat ob izsledenem divjem prašiču, ki je bil zadet v »mehko«.
V lovišču LD Mokrc.

označevati z belim in barvastim papirjem, zato imejmo tudi poleti s seboj zvitek barvastega papirja. Če najdemo kri samo tu in tam, si jo označimo enako kot ležišča, torej z belim in barvastim papirjem, in sicer vsako kapljo krvi, ki jo najdemo; če tega ni, pa na vsake toliko časa oziroma metrov. To storimo tako, da odtrgamo 2025 cm dolg trak papirja in ga obesimo kak meter od tal na vejo ali grm tako, da ga je že od daleč dobro videti. To storimo za primer, če bi se morali še vrniti na to mesto, če na sledu, ki ga pes izdeluje, ne najdemo več krvi in smo začeli dvomiti, ali pes le ni morda zavil s pravega sleda in se preusmeril na drugega. Tudi če krvi na sledu naenkrat zmanjka, si sled, ki ga pes izdeluje, označujemo enako naprej: vsake toliko obesimo na vejo  čimbolj vidno  kos papirja, vmes pa mečemo še na tla kakih 56 cm dolge koščke papirja, s katerimi si označujemo manjkajočo kri na sledu. Ti koščki papirja na vejah in na tleh nam niso samo »vodnik«, da se lahko hitreje vrnemo do zadnje označene krvi, ampak lahko po njih natančno nadzorujemo tudi psa, ki smo ga dali ponovno na zadnjo kri, ali izdeluje isti sled kot prej ali pa je poprijel drugega. Zato je pri iskanju tak način označevanja krvnega sleda v veliko pomoč, saj je poleti bel, v snegu pa barvast papir že od daleč viden. In če se divjad po ovinku vrne na prvoten sled, bomo takoj vedeli, da imamo opraviti s povratnim sledom in da smo tod že hodili (iskali). Brez označevanja bi to bolj težko ugotovili, še posebno v tujem lovišču, saj si je nemogoče zapomniti, kje vse je potekal nekaj ur dolg sled. Sam vedno uporabljam tak način označevanja, ker sem spoznal, da mi je v veliko pomoč ne samo pri sledenju divjadi, temveč tudi, ko se po nekaj urah vračam k avtomobilu. Večina spremljevalcev kaj hitro omaga, saj nimajo potrebne vzdržljivosti za tak napor in tako ostanemo sami v tujem lovišču. Tudi klici so ponavadi zaradi grebenov in grap zaman in v takem primeru pride še kako prav s papirjem označeni sled, da ne tavamo po nepotrebnem izmučeni sem in tja in ne vemo ne kod ne kam. V neštetih primerih me je tako označen sled že rešil nepotrebnih dodatnih kilometrov poti in slabega občutka, da sem naenkrat sam  izgubljen.
Žena naj vam sešije vrečko, dolgo 27 cm, široko 20 cm in z 12 cm širokim ovalnim dnom, ki ima 120 cm dolg in 3 cm širok pas, da si jo lahko obesite čez ramo. Vanjo damo štiri zvitke »paloma« papirja in ko ga potrebujemo, samo potegnemo košček iz vrečke, ga odtrgamo in obesimo na vejo. Če imamo spremljevalca, naj to delo opravlja on  na naše povelje »označi kri« seveda pa mu prej pojasnimo, kako bo to delal. Za rezervo imejmo v nahrbtniku še dva ali tri zvitke.
 
Pernat06Ob izsledenem merjascu v G. L. »LUna gora«

Foto J. Pernat

Neko nedeljo proti koncu septembra sem se po dvanajsti uri vrnil domov kar dodobra načet, saj so zasavski hribi izredno naporni za iskanje obstreljene divjadi; vrsti se greben za grebenom, strmina za strmino, graben za grabnom. Zato sem sklenil, da se po kosilu odpravim v »vodoravno lego«. Komaj sem se dobro zleknil, sem zaslišal brnenje avta pred hišo. Žena me je poklicala in rekla: »Dva lovska prijatelja te želita.« Vstal sem in odšel ven. »Fantje, kaj bo novega?« sem vprašal. Prvi se je oglasil lovec Brane: »Sinoči sem streljal na merjasca, pa mi je odskočil. Dopoldne smo ga že iskali s psom, na treh mestih smo našli kri, merjasca pa nikjer.« Ko jim povem, da sem komaj pred dobro uro prišel z zasledovanja obstreljenega srnjaka, da sem precej utrujen in da tudi psa nista nič manj utrujena, sta me potolažila, da ne bo treba ne v hrib ne v smrečje, ker je merjasec pobegnil v koruzo. »No ja,« si mislim, »če je koruza, bomo pa že zdržali.« Spet sem spravil skupaj opremo in že smo brzeli Krimu naproti. Čez dobre pol ure smo bili na mestu, kjer naj bi bil nastrel, a je že dopoldne kombajn na tem mestu pospravil koruzo in vse pomendral. Škoda bi bilo izgubljati čas za iskanje nastrela, zato sem povprašal Braneta, ali si je označil vsaj mesta, kjer so dopoldne našli kri. »Ja, to pa ne,« mi je prav moško odgovoril, »samo za zadnjo kri vem, kje je.« Prej me je še opozoril, da je na teh njivah, ki so bolj podobne »morju« koruze kot njivam (sama koruza kakor daleč seže oko), še precej drugih zdravih divjih prašičev, svinja z mladiči in jelenjad ter seveda še vsa druga divjad, ki je prišla v koruzo s hriba in kar tu ostala na hrani. Sam pri sebi sem si mislil: »Saj to je pa tako, kot bi iskal šivanko v kopici sena!«
Medtem smo prišli do »ležišča«, ki pa je bilo samo »stojišče«, ker se je tu merjasec ustavil samo za trenutek; na zemlji se je poznal za dva cm velik temnejši krog  verjetno od krvi. Tudi koruznica je bila bolj polomljena v krogu, vendar verjetno bolj od lovcev in psa, ki so dopoldne tod iskali kot pa od merjasca. In to je bilo vse. Iz vrečke sem vzel nepogrešljiv pripomoček  bel »paloma« toaletni papir v zvitkih  odtrgal trak in ga privezal na najvišjo koruznico v bližini. Brane me je začudeno pogledal in si verjetno mislil, da sem se že vdal, ko sem izobesil »belo zastavo«. Capi je poprijel bolj sled dopoldne iščočih lovcev in psa kot pa merjasca, zato sem povedal Branetu, da moram nujno dobiti eno od dveh »ležišč«, da bo Capi sled poprijel od tam, če hočemo uspešno iskati. Sledenje obstreljene divjadi na goli zemlji, kot so preorane njive, ceste itd., je dosti težje. Z Branetom sva se odpravila spet proti izhodiščni točki, kjer naju je čakal lovec Dušan. Ko je Brane pokazal trikotnik njive, v katerem naj bi bila ležišča, se je takoj pokazalo, kako odličen pripomoček je moja »bela zastava«, saj sva se po tej plapolajoči zastavi lahko orientirala, kje sva in kje naj bi bila ležišča, in tako se nama je le posrečilo najti eno tistih mest, kjer je bilo videti, kot da je merjasec »klecnil«. Bilo je tudi nekaj kapljic krvi in tu in tam kaka ščetina. Capi je ležišče dobro ovohal in že se je obrnil v levo. Dober znak! »Če bo prišel do moje zastave, potem je na pravem sledu,« sem rekel Branetu in tako se je tudi zgodilo. Pri označeni koruznici pa ni šel več po vrsti koruze naprej, ampak pravokotno na vrste. Nekaj časa sem mu na jermenu sledil, ker pa je postajal bolj in bolj živahen in je bila nevarnost, da me merjasec znenada napade (vidljivost v silažni koruzi je prekratka in premajhna), vedno večja, Džoni pa je bil še premlad in preveč neizkušen, da bi ga odpel in spustil za ranjenim merjascem, sem se odločil: Džonija sem pripel na sledni jermen, Capija pa spustil, da je teren pred menoj »razčistil«. Džoni me je prignal po sledu na pot, ki je delila manjši del koruze od večjega. Capi pa je medtem že gonil na večjem delu, na katerem je na vso srečo v prvo četrtino vrezal pot kombajn. Braneta sem poslal na to preseka, da bi pogledal, kaj Capi goni. Sporočil mi je, da teče po preseki srna, vendar je tedaj Capi lajal že na mestu, desno od preseke. Dal sem sledni jermen Branetu, da bi pridržal Džonija, sam pa sem odhitel pogledat, kaj je Capi ustavil. Ko sem tekel po preseki, se je kak'ih 200 m pred menoj prikazala velika črna gmota  merjasec. Za trenutek se je ustavil, pogledal levo in desno in izginil v večji, levi del koruze. Ker se je Capi še vedno oglašal na mestu, sem stekel naprej po preseki do tja, od koder je z desne strani prihajal njegov glas. S puško, pripravljeno na strel, sem se previdno premikal med koruznico proti laježu. Ko sem se mu približal, je pes še vedno lajal na mestu, zato sem napel oči, da bi zagledal merjasca, ker je vse naokrog smrdelo po njem. Prešinila me je misel, da je merjasec najbrž napadel psa, ta je pri tem odskočil, merjasec pa je izrabil to priložnost in prek preseke izginil na drugo stran  in to je bila tista velika črna gmota! Tudi Capi je medtem spoznal, da ga je merjasec prevaral in pobegnil drugam, zato je brez oklevanja stekel za menoj na preseka in že je izginil za njim v levi del koruze. Ostal sem sam na preseki in premišljeval, ali bom še kdaj videl svojega »ljubljenca« živega ali nikoli več, če ne bo dovolj previden. Ko sem tako nemočno stal pred velikanskim morjem koruze, sem od daleč zaslišal en sam »hov«, ki so mu takoj sledili nepretrgani »hov, hov, hov«  na mestu. Znova sem se začel previdno premikati pravokotna na vrste koruze v smer laježa. Naenkrat mi je kot kamen priletel pod noge Capi. Merjasec ga je znova napadel in odbil, zato sem ga na hitro in bolj potihem vprašal: »Kje imaš aport?« In že je bil pri merjascu in ga spet napadel. Bolj z desne sem se pomikal še naprej, ko se je nenadoma pred menoj prikazal nepozaben prizor. Merjasec, ki melje in poka s čekani tako grozovito, da mi je začela ledeneti kri po žilah, stoji v vsej veličini penast sredi »arene«. Okrog njega je za kulise pomendrana koruznica, od spredaj pa ga previdno napada Capi, pripravljen, da, če bo treba, ponovno odskoči. Niti trije metri me niso več ločili od merjasca, ko sem mu pognal 12,8 g kroglo v prsi. V hipu je klecnil, a kljub temu še ni hotel priznati poraza. Še kar naprej je škrtal z zobmi in tolkel z nogami, da je letela zemlja vse naokrog. Šele po drugem strelu se je popolnoma umiril. Ne jaz ne Brane in Dušan nismo mogli verjeti, da se nam je posrečilo iz tega nepreglednega morja silažne koruze v dobrih dveh urah spraviti na dan tega, več kot 100 kg težkega merjasca, ki je imel prestreljeno samo desno nogo v zapestnem sklepu. K uspehu je poleg Capijevega junaštva pripomogla tudi »bela zastava« na koruznici!
V nahrbtniku naj ne manjka tudi prvi povoj za primer, če se poškodujemo ali če je poškodovan pes ter vžigalice, da si lahko zanetimo ogenj, posebno v hladnih dneh, ko čakamo, da se pes vrne z gonje, ali če se izgubimo v tujem lovišču in nas ujame noč. Zato imejmo vedno pri sebi tudi baterijo. Tudi šilce žganja naj ne manjka; ko smo premočeni, pride zelo prav! V krajih, kjer ni vode, je nujno, da nosimo s seboj kaka dva litra vode v posodi in polivinilasto vrečko, da lahko iz nje napojimo psa, sicer bomo morali, posebno v poletnih mesecih, končati iskanje, preden izsledimo ranjeno žival, saj žejen pes ne more izdelovati sleda. Tudi fotoaparat naj bi bil del opreme. Če je preobčutljiv, da bi ga spravili v nahrbtnik, ga imejmo v avtomobilu. Tako bomo lahko sami posneli vsa uspešna iskanja in imeli trajen spomin in dokument o svojem delu.
Vso to opremo si izberemo glede na vrsto divjadi, teren, letni čas itd. in jo nosimo s seboj pri sledenju. Vse skupaj ni lahko, vendar brez te opreme ne gre. Tudi v avtomobilu naj bo del opreme v rezervi, in sicer perilo, obleka in obutev, da se po končanem sledenju lahko preoblečemo in preobujemo, zlasti, če smo do kože premočeni. Drugače nas bodo revma in pogoste pljučnice prisilile, da se bomo kaj kmalu nehali ukvarjati s tem delom. Tudi topel čaj in kak drug osvežilen napitek ne bosta nikoli odveč. V avtomobilu naj bo tudi plastična vrečka z vsaj petimi litri vode, da si bomo lahko po končanem iskanju umili roke, osvežili obraz in napojili psa. Ni hujšega, kot če po večurnem iskanju ne moreš nikjer dobiti niti kaplje vode, ne za psa ne zase. Vse to sem že doživel, posebno na kraškem terenu, zato vas na to opozarjam.
Nujno si moramo napraviti seznam opreme, sicer bomo v naglici ali zaradi razburjenosti zagotovo pozabili doma vsaj enega, če ne več važnih pripomočkov (sledni jermen, naboje, puško, piščalko, nahrbtnik itd.)! Po seznamu si opremo pripravimo hitro in nikoli nas ne bo že po poti skrbelo, ali imamo s seboj vse ali smo kaj pozabili.
Doma imejmo tudi beležko, v katero si zapisujemo uspešna in neuspešna iskanja (datum, kraj, uro, vrsto divjadi, ime lovca itd.). Vedno jo bomo z veseljem prelistali in se živo spominjali dogodkov.
Z opremo in pripomočki bi bili tako pri kraju.

Stran je avtorsko zaščitena, vse pravice pridržane © Forum-LOV
Vse vsebine so last avtorjev.

Všečkaj FORUM-LOV na Facebooku

POZOR! Ta stran uporablja piškotke in podobne tehnologije.

S klikom na spodnji gumb soglašate z uporabo piškotkov Več o piškotkih

VREDU

Nova zakonodaja
Spremenjeni Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list št. 109/2012; v nadaljevanju ZEKom-1), ki je začel veljati v začetku leta 2013, je prinesel nova pravila glede uporabe piškotkov in podobnih tehnologij za shranjevanje informacij ali dostop do informacij, shranjenih na računalniku ali mobilni napravi uporabnika. Rok za implementacijo sprememb je 15. junij 2013.
Kaj je piškotek
Piškotek je majhna datoteka sestavljena iz zaporedja črk in številk, ki se naloži na računalnik  obiskovalca, ko ta prvič vstopi na določeno spletno stran. Spletni strani omogoča, da obiskovalca ob vsaki vrnitvi prepozna, s čimer pripomore k boljšemu delovanju strani in izkušnji uporabnika. Tipičen primer je denimo nakupovalna košarica. Brez piškotka bi se spraznila vsakič, ko bi spletno stran zapustili. Piškotki niso virusi, se ne reproducirajo in načeloma niso škodljivi. 
Zasebnost in piškotki
Je pa moč z njimi analizirati pomet na spletni strani, izvajati napredne oglaševalske tehnike in slediti določenemu uporabniku preko različnih spletnih strani in ustvariti njegov profil, iz katerega so lahko razvidne intimne podrobnosti njegovega življenja. V praksi to prepogosto poteka prikrito, zato v tem smislu piškotki pomenijo poseg v  zasebnost. Prav zato nova zakonodaja uporabo piškotkov omejuje. Jih ne prepoveduje, pač pa zaostruje pravila uporabe. Ključno je, da morajo biti uporabniki spletnih strani s piškotki seznanjeni in da jim mora biti ponujena izbira, ali želijo, da spletna stran na tak način spremlja njihove aktivnosti na spletu.
Nujno potrebni piškotki
Seznam vseh piškotkov, ki se lahko, ni pa nujno, pojavijo na spletnih straneh. Ti piškotki so avtomatično dovoljeni, ker spletne strani brez njih ne delujejo. Ključni so za navigacijo po spletnih straneh in zagotavljajo, da osnovni procesi spletne strani delujejo.

NAVODILA ZA NASTAVITVE PIŠKOTKOV V RAZLIČNIH BRSKALNIKIH, NAJDETE TU: http://civicuk.com/cookie-law/browser-settings 
Piškotki za analitiko
V želji po izboljšanju spletnih vsebin in storitev so lahko v uporabi orodja za spremljanje brskalnih navad posameznikov med obiskom internetnih strani, denimo Google Analytics. Taki piškotki sicer zbirajo anonimne podatke, ki gredo v analizo skupaj s podatki drugih obiskovalcev in služijo ugotavljanju kako se spletna strana uporablja.
Piškotki družabnih medijev
Ti piškotki dovoljujejo povezavo z družabnimi mediji, prijavo na spletno stran s Facebookom in omogočajo objavljanje svojih aktivnostmi na spletni strani na Facebooku, Twitterju in LinkedIna javnost seznanjate s svojimi aktivnostmi na spletu.
Youtube piškotki
Ti piškotki dovoljujejo uporabo podatkov povezanih z uporabnikovim brskanjem po Youtube.
Marketinški piškotki
Ti piškotki omogočajo ugotavljanje ali je uporabnik videl oglasno sporočilo in kdaj ga je nazadnje videl.

SEZNAM PIŠKOTKOV

Ime Piškotka Čas poteka piškotka Namen Domena
f786c1b7912c3c557d44d65c02458f86 TRAJANJE SEJE Osnovno delovanje www.forum-lov.org www.forum-lov.org
_ga 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov Google Analytics
__utma 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov files.bannersnack.com
__utmb 30 MINUT Statistika obiska in vedenja uporabnikov files.bannersnack.com
__utmc TRAJANJE SEJE Statistika obiska in vedenja uporabnikov files.bannersnack.com
__utmz 6 MESECEV Statistika obiska in vedenja uporabnikov files.bannersnack.com
id 2 LETI Statistika ogledov oglasov doubleclick.net
_drt_ TRAJANJE SEJE Statistika ogledov oglasov doubleclick.net
_utma 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov Google Analytics
_utmb 30 MINUT Statistika obiska in vedenja uporabnikov Google Analytics
_utmc TRAJANJE SEJE Statistika obiska in vedenja uporabnikov Google Analytics
_utmv 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov Google Analytics
_utmz 6 MESECEV Statistika obiska in vedenja uporabnikov Google Analytics
PISID 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov .google.com
BEAT 2 URI Statistika obiska in vedenja uporabnikov apis.google.com
HSID 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov .google.com
NID 6 MESECEV Statistika obiska in vedenja uporabnikov .google.com
OTZ 1 MESEC Statistika obiska in vedenja uporabnikov apis.google.com
PREF 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov .google.com
SAPISID 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov .google.com
SID 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov .google.com
SSID 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov .google.com
__jwpusr 1 DAN Osnovno delovanje www.forum-lov.org www.forum-lov.org
PREF 10 LET Uporabniške nastavitve predvajalnika YouTube
reg_ext_ref TRAJANJE SEJE Delovanje Facebook vtičnika Facebook
reg_fb_gate TRAJANJE SEJE Delovanje Facebook vtičnika Facebook
reg_fb_ref TRAJANJE SEJE Delovanje Facebook vtičnika Facebook
use_hitbox TRAJANJE SEJE Statistika obiska in vedenja uporabnikov YouTube
VISITOR_INFO1_LIVE 8 MESECEV Uporabniške nastavitve predvajalnika YouTube
cookieAcceptanceCookie 27 LET Osnovno delovanje www.forum-lov.org www.forum-lov.org
YSC TRAJANJE SEJE Statistika obiska in vedenja uporabnikov YouTube