Etika in znanost ob lovu

Razmišljanja o problemu lovske strasti, invazijah divjadi in odnosu ljudi.

Debata na mednarodnem simpoziju o volku pred nekaj dnevi v ameriškem Duluthu z svojo vsebino daje misliti o splošnih aspektih lova in ohranjanju divjih živalskih vrst. Simpozij se je sicer dotikal samo volka in predvsem odnosa ljudi do njega in lova nanj, vendar je problematika čvrsto povezana z lovom na vso divjad in s prizadevanji za sobivanje z njimi. Časnik News Tribune iz Dulutha v članku debato na simpoziju označuje za filozofsko. Iz nadaljnjih navajanj lahko zaznamo, da so se udeleženci dejansko poglabljali v problematiko in tudi izvlekli nekaj zanimivih ugotovitev. Izjava nasprotnika rekreativnega lova, da ga znanost ne more upravičiti in da je to stvar etike in morale, je bila nasprotovana s trditvijo dolgoletnega lovca in predstavnika lovcev; »Mislim, da je pomembno, da ne dovolimo etičnim in moralnim predsodkom, da tako vplivajo na naša čustva, da pozabimo na znanost!« Srž te debate in splošnega nasprotovanja lovu, je nasprotovanju lova za užitek. To je argument ki ga pri nasprotnikih lova opažamo tudi pri nas. Nasprotovanje »ubijanju ptic za zabavo« je tudi osnovni očitek s katerim se je mobiliziralo skoraj 10 tisoč slovencev, med njimi nekaj znanih pri podpisovanju peticije proti lovu zaščitenih vrst ptic, ki so jo predvčerajšnjim 14. oktobra 2013 predali ministru Židanu.
Moje mnenje je, da je užitek pri lovu neločljivo povezan z zadovoljevanjem lovskega nagona. In tako kot pri drugih za ohranitev lastne vrste pomembnih nagonih, tudi pri tem po dokončanem aktu uplenitve napetost upade, saj je ta pomembna za čimbolj uspešno izvajanje samega lova. Gre za popolnoma naraven odnos, strast, ki nam je v prazgodovini omogočala preživetje in ki jo moderni lovci prilagajamo trenutnemu času in kar je najbolj pomembno, trajnostni rabi naravnih virov z namenom ohranjanja biotske pestrosti in preostalih kolikor toliko naravnih okolij.
Tu pa naletimo na konflikt v lastnih vrstah s tistimi lovci, ki jih vodi samo ta nagon plenjenja, ostale vidike pa zanemarjajo. A dokler ga izživljajo v reguliranih oblikah kakršno naj bi bilo Slovensko lovstvo, tudi to deluje pozitivno v smislu doseganja planov uplenitve divjadi. V kolikor pa to vodi k izsiljevanju novih predvsem trofejno in dobičkonosno požrešnih oblik lova ali zagovarjanju že obstoječih takih, pa težko govorimo o lovstvu, ki bi zagovarjalo trajnostno rabo, saj kot vidimo iz preteklih izkušenj po svetu, želja po dobičku in trofeji prevlada tudi nad državno regulativo in se začne kršiti.

Lovska strast torej ni tisto, kar bi lahko bilo kamen spotike, je pa očitno priročen kamen, ki ga nasprotniki lova mečejo v nas. In ker to strast enačijo s trofejizmom, imajo na nek način celo prav.
Na omenjenem simpoziju so križali kopja zagovorniki in nasprotniki lova na volka. Vsak s svojimi argumenti. Kot vedno se križajo interesi oškodovanih po divjadi, včasih tudi neosnovan strah in predsodki in želje idiličnega sobivanja z divjimi živalmi na drugi strani. Politika pod krinko demokratičnosti izbire pa vedno pristavi svoj piskrček. Realno razmišljanje, upoštevanje znanstvenih dognanj in dolgoročno predvidevanje pa so ponavadi potisnjena bolj na stran.
Ravno v tem času lahko na kanalu Nat Geo Wild sledimo oddajam, ki so posvečene ravno težavam z invazijami divjih živali v urbana področja. Lahko smo si ogledali težave z divjimi prašiči v Avstraliji, kjer farmarji vrsto, ki jo zaradi enormnih škod tako na domačih živalih kot na okolju vključno s pridelki ne samo streljajo iz helikopterjev in letal, temveč tudi masovno zastrupljajo. Jasno je, da je tu novodobni človek izolirano in od drugega sveta drugačno naravno okolje nepopravljivo prizadel in naselil živali, ki tam nimajo naravnega sovražnika. Drug prikazan primer je bil populacija divjega prašiča v Berlinu in način lova v mestnih parkih. Omenjali so tudi vrsto bolezni, ki jih prašič v tako eksplodirani populaciji prinaša, od tega poleg gospodarsko škodljivih tudi take, ki se usodno prenašajo na človeka. Ta problem je vedno bližji tudi nam.

Naslednji primer so kojoti na nekaterih področjih ZDA in losi, ti tudi v Evropi. Pred časom smo poročali o napadih lisic v Londonu, pa rakunjih nadlogah v hišah, itd.
Ljudje s svojimi posegi v naravno okolje in klimatske spremembe smo povzročili nenormalno širjenje določenih živalskih vrst, kar zahteva odločitve kako naprej.
Obstajati dve bistveni smeri. Prva je regulacija teh vrst, druga pa prilagajanje na sobivanje s temi vrstami. Vendar je potrebno pred dokončno odločitvijo obe te možnosti premisliti in se odločiti, ali smo pripravljeni na posledice take odločitve!

Ravno v omenjenih oddajah so bili vidni primeri in poskusi prilagajanja sobivanja z divjadjo. To izgleda tako, da ljudje sprejemajo in nekateri s hranjenjem celo spodbujajo selitev divjadi v mesta, kjer se uspešno razvija, saj ji je na razpolago praktično neomejen vir hrane in relativna varnost pred plenilci. A to pomeni tudi, da se divjad privaja navzočnosti ljudi in v nekaterih primerih izgublja strah pred njim in ga tudi napade v obrambi področja, ki si ga je prisvojila ali celo za hrano. Največkrat so žrtve otroci od dojenčkov v zibelkah, nekoliko večji na igriščih ali celo kot žrtve napada losa na poti domov iz šole ali divjega prašiča ob obisku trgovine. Večje živali kot so losi in prašiči ali kojoti in medvedi, se ne umaknejo niti odraslemu človeku. Ali to pomeni, da v primeru takega sobivanja ljudje spet postajamo del prehrambene verige, tokrat ne na vrhu ali vsaj preganjana bitja, katerim so druga zavzela življenjski prostor in se bo treba zapirati v stanovanja, na dvorišču pa bomo že izpostavljeni napadom?

Ne razumem ideje sobivanja na istem prostoru, saj ljudje nismo sposobni in pripravljeni sobivati na istem mestu niti s sosedom s katerim se ne razumemo, da raznih verskih in političnih špetirov ne omenjam. Ne predstavljam si, da bi moderni človek bil pripravljen dopustiti, da mu divja žival uniči življenjske prihranke v obliki nepremičnin ali sredstva za preživetje v obliki poljščin, ali se za ceno lastnega zdravja in življenja odpovedovati na račun teh živali.
Še v pradavnih obdobjih bivanja v divjini je bilo človekovo sobivanje v obliki rivalstva, medsebojnega plenjenja in žrtja, sedaj pa nekateri sobivanje vidijo v obliki namišljenega svetopisemskega raja, kjer bambi počiva v naročju leva.
Res ni pošteno, da smo divjim živalim odžrli dobršen del njihovega življenskega okolja. A zato sedaj to še ne pomeni, da je prav dopuščati ekspanzijo določenih vrst preko vseh razumnih meja, celo tako daleč, da zasedajo prostor, kjer jih nikoli ni bilo in v številčnosti kot je še ni bilo (npr. Los na novi Fundlandiji).
V naslovu omenjena znanost se trudi obrazložiti kakšne so potrebe za obstoj zdravih populacij divjih živali. In prav je, da upoštevamo ta dognanja, ne čustva in želje posameznih skupin ljudi, ki za nesprejemljivo razglašajo človekovo vlogo plenilca in vsejeda. Ob tem je treba posebej poudariti pridevnik »divje«. Ali je lisica, ki hodi po hišah v mestu še divja? Ali je medved, ki se hrani iz smetnjakov še sposoben preživetja v divjini? Ali je jelen ali los, ki nas prežene iz lastnega vrta še sposoben pravilnega odziva na nevarnost? Ali so vse te živali še primerni nosilci genov in navad za njihove nove generacije?
Mislim, da ne. Prepričan sem, da je potreben konzervatorski pristop k ohranjanju naravnih okolij, nikakor pa ta ni primeren pri varovanju živalskih vrst. Da je potrebno živalim zagotoviti čim bolj nemotene in naravne areale, jim omogočiti selitvene koridorje zaradi zagotavljanja biodiverzitete a jih obenem tudi obdržati tam in jim tudi z odstrelom onemogočiti, da se iz divjih spreminjajo v poldomače, ki bi zaradi lažjega preživetja v bližini človeka izgubljali svojo divjo bit in sposobnost preživetja v pravih naravnih okoljih.

Ker ostre meje ni možno postaviti, bo vedno prihajalo do stikov s človekom, do izmenjave genskega materiala med živaljo, ki živi v človekovi bližini in tisto, ki se mu ne bliža. Še posebej je to narobe pri vrstah, ki se parijo z domačimi, recimo pri divji mački in tudi volku.
Ravno to mejno področje med divjim in gosto poseljenim je tisto, kjer bi se morala redukcija divjadi ostreje izvajati na račun še neokrnjenih prostorov, kjer bi morala biti minimalna ali celo prepuščena naravnim regulatorjem.

Poleg menda višje sposobnosti razmišljanja sta etika in morala tisto kar naj bi nas dvignilo nad živali. Vsaj tako se hvalimo. Pa smo zato res boljši in sposobnejši?
Glede na to, kaj smo naredili iz sveta, globoko dvomim!
Mogoče bi se bilo bolje opreti le na golo pamet in zakone narave!