Kdo je gnilo jabolko ali kako se ceni prizadevanja posameznikov.

V lovcu 10/2010 kar v dveh člankih najdem pisanje piscev Fortina in Rotarja o aferi „rukačev“.

Fortin v obširnem uvodniku, polnem nasprotij razglaša svojo resnico o sedanjem stanju v Slovenskem lovstvu in na koncu spretno vplete še zadnjo, zanj očitno bolečo aferico.

Usodnih posledic na Slovensko lovstvo tak ali drugačen izid zapleta ne bo pustil, čeprav je upor rukačev očitno dodobra pretresel nekatere v komisiji in izven nje. Seveda posledice le tega lahko prinesejo določeno škodo v izgubljeni priložnosti organizacije evropskega prvenstva v oponašanju jelenjega rukanja, a za to niso krivi tekmovalci, kar se jim sedaj poskuša obesiti, temveč  člani komisije za kulturo, ki očitno tega brez njih niso sposobni speljati.

V tem udarnem uvodniku je najti še kar nekaj nasprotujočih se zapisov izpod istega peresa. Moram priznati, da je nekaj trditev upravičenih in dobro zadevajo jedro problema današnje Slovenske lovske organizacije, a v prizadevanjih za izboljšave je potrebno zavzeti svoje mnenje in stran ne pa se čez nekaj odstavkov negirati z nasprotnim razmišljanjem. Tako pa zadeva zgleda bolj kot jokav zapis užaljenega. Ne manjka tudi podcenjevanja drugih, saj kljub temu, da vemo, da smo lovci zbrani iz širokega spektra prepričanj in izobrazb, disciplinskim komisijam v LD-jih pripisuje zgolj predstavnike poklicev, ki z upravno in pravno prakso nimajo izkušenj.
Kaj res misliš tovariš Fortin, da smo sestavljeni le iz vrst mizarjev, kovačev voznikov ipd. in da med nami ni strokovnjakov zaposlenih na področjih prava, uprave, biologije in ostalih lovstvu in organizaciji bližnjih ved? Tudi predstavniki društev, ki se iz drugih vidikov ukvarjajo z naravo niso manjvredni! Fortin, društvo za opazovanje ličinke koleradskega hrošča ima lahko znatne posledice in zasluge za ravnotežje v naravi. Lovstvo, oziroma lovsko zavzemanje za naravo le to zajema v celoti in ne le kvadratni meter okoli mikrofona!
In ne nismo prvi in nimamo vloge prvega naravovarstvenika narave, kot nas vzvišeno opisuješ. Smo le eden od cele verige ljudi in društev, ki vsak na svojem področju skrbimo za naravo. Edina razlika je v tem, da smo poleg ostalega tudi, kot bom nalašč napisal,  eksekutorji divjadi. Da pa nas ne upoštevajo, kot pravilno ugotavljaš in nimamo dovolj pooblastil smo si pa krivi sami, ker dopuščamo preživelo ureditev naše organizacije, ki ne spoštuje truda posameznika in skupin, temveč poveličuje lažno avtoriteto in položaj v hierarhiji. Tako, kot si jo sodeč po tvojih pisanjih lastiš tudi sam. Sicer tudi ti kritiziraš v tem uvodniku tako ureditev, po drugi strani pa se nagibaš prav k njej.
Tovariških odnosov, kot si jih želiš ne moreš kar zahtevati. Lahko pa jih vzpostaviš in pomagaš vzpostaviti s svojim zgledom. A očitno ga nisi bil sposoben dati, če ste s skupino, ki ti je zadnje čase trn v peti v takem špetiru.

Tudi za prisotnost članstva oz. predstavnikov članic ne more vodstvo LZS oz. predvidevam, da so bili za organizacijo zadolžene strokovne službe, kriviti njih. Za take dogodke, najsi gre za strokovna predavanja ali pa tekmovanja rogistov in seminarje za zborovodje je potrebno najprej preiskati teren in sredstva iz članarin posameznikov smotrno in čim bolj efikasno uporabiti. Mag. Krope ima čisto prav, ko pravi, da štejejo rezultati in ne prizadevanja.

Tako bo štel tudi rezultat organizacije evropskega prvenstva v oponašanju jelenjega rukanja. Krivda   neizvedbe bo le in samo na plečetu „tvoje" komisije in tebe kot predsednika. Sklicevati se na užaljenost, ker so menda zahtevali nekakšno priznanje njihovim prizadevanjem in so se jasno izrekli, da pod „tvojo" komisijo ne žele več sodelovati, je otročje. Evropsko prvenstvo ni namenjeno temu, da bodo na njem nastopali Slovenski predstavniki, temveč je obveza, ki jo je LZS sprejela s svojim pojavljanjem na prvenstvih, ki so jih organizirale zveze drugih držav. Poleg tega, da je obveza in bi bilo opustitev organizacije sramotno dejanje, je tudi edinstvena prilika promocije lovstva na kraju dogodka. In le ta ne more biti v nekem zakotnem Snežniku brez ustrezne in potrebne turistične infrastrukture, naj je še tako lep, temveč na mestu, kjer bi privabil in obdržal mnogo večjo publiko in ki bi ob obilici spremljajočih dejavnosti izpolnila poslanstvo približanja lovstva laični javnosti in izboljšala naš okvarjen ugled. Očitno je mag. Krope sposoben tega pogleda, če je skupini rukačev poslal pismo podpore, tudi o takih vizijah, ki pa jih sama komisija izgleda ni sposobna. Pač ceni trud posameznikov, kar sem tudi sam že spoznal in se ne čuti ogroženega in se konec koncev ne dela lepega z zavračanjem nekih odlikovanj, za katere se sicer strinjam s tvojim mnenjem in dodajam, da so v taki inflaciji samo košček „pleha".

„Tvojim" rukačem pa drugič privošči vsaj kakšno majico LZS, da bodo ob nastopu ali po njem v njej predstavljali LZS, sicer se bodo lahko res upravičeno na odru pojavili v gozdarski delovni obleki. In prav bi naredili!

Izboljšanje odnosov pa pričakuj takrat, ko boš spoznal in cenil, da lovci posamezniki pripadajo zgolj in samo svoji lovski družini katere člani so. Pa še to samo v okviru lovišča in zakonsko usklajenih Pravil LD. Do vseh ostalih organizacij, najsi bo to sama LZS ali njene komisije nimajo prav nobenega organizacijskega razmerja in nobene obveze. Posamezniki NISO člani LZS in vse komisije, ki se okoriščajo z njihovim prostovoljnim delom, so jim za ta prispevek lahko samo hvaležne, ne pa da jih smatrajo za nekakšne tlačane, sebe pa za valpte z bičem s katerim pokajo in zahtevajo, da je vse po njihovem. „Sekcije pod komisijo" o katerih pišeš pa so neumnost, ki nimajo nobene osnove niti v lovski niti društveni zakonodaji, v Pravilih LZS, naj so sprejeta ali ne, pa še manj. So le želje nadvlade nekaterih in obupen poskus obdržati preživeta razmerja.

Toliko o uvodniku, ki pa v isti številki Lovca še ne zaključi zgražanja nad željo po odcepitvi in iskanju ustreznega prostora za dobrovoljno dejavnost.
Ali je v dejavnosti oponašanja jelenjega rukanja res več izobraževalnega kot umetniškega naboja se sprašuje avtor zapisa na 512. strani, Franc Rotar.
O tem pa v nadaljevanju mojega pisanja čez nekaj dni.

Marijan Likar