Škodljivo spreminjanje lovskega zakona

O ustavno spornih in naravovarstveno zelo škodljivih spremembah iz predloga zakona o spremembah in dopolnitvah ZDlov-1A

ŠKODLJIVO SPREMINJANJE LOVSKEGA ZAKONA

 

Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah ZDlov-1A (EVA 2007-2311-0022, štev. 00715-22/2007/18) ne odpravlja le neskladnosti lovskega zakona, glede na odločbo Ustavnega sodišča RS (št.: U-I98/04 z dne 9.11.2007), ampak prinaša nekatere spremembe, ki so ustavno sporne in v popolnem nasprotju z navedeno odločbo, predvsem pa naravovarstveno zelo škodljive. Še zlasti sporno je hitro spreminjanje določb posameznih členov ZDLov-1, ki jih je že presojalo Ustavno sodišče in za katere je Ustavno sodišče izrecno odločilo, da so skladne z Ustavo RS. Na javnem interesu neutemeljeno ter »pogosto in hitro – po skrajšanem postopku« spreminjanje določb posameznih členov, je v nasprotju z zaupanjem v pravo in pravno državo.

 

1. Pomisleki in pripombe k 6. členu ZDLov-1A (spremenjeni 25. člen):

 

Drugi odstavek 25. člen ZDLov-1 določa: »Koncesija se podeli za določen čas, vendar najmanj za 20 let.« Ustavno sodišče je v točki 6. uvodoma citirane odločbe ustavnega sodišča odločilo, da 25. člen ZDLov-1 ni v neskladju z ustavo. To pomeni, da v nobenem primeru ustavno ni sporna - z veljavnim lovskim zakonom že pridobljena, pravica lovskih družin do prednostne podelitve koncesije za najmanj 20 let. Po mnenju Ustavnega sodišča RS, je zakonodajalec s citirano določbo veljavnega lovskega zakona na utemeljen in razumen, iz narave stvari izhajajoč razlog, uredil prehod obstoječih pravic iz upravljanja z divjadjo kot družbeno lastnino, v pravice koncesijskega značaja in tako zagotovil lovskim družinam varstvo pridobljenih pravic. Dosedanji upravljavci lovišč – lovske družine, so v preteklem obdobju vlagali v lovišča veliko prostovoljnega dela in sredstev – tudi v investicije v lovišča, zlasti v izgradnjo lovsko tehničnih objektov (izgradnja lovskih stez, krmišč in kalov v gozdu, nakup zemljišč za krmne njive za divjad, izgradnja lovskih prež in drugih tehničnih objektov ter investicije v hladilnice za divjačino), ki imajo v povprečju najmanj 20 do 30 let in tudi več let dolgo amortizacijsko dobo. Zato je dosedanjim upravljavcem lovišč (kot je v podobnih primerih že večkrat odločilo ustavno sodišče) ustavno varovana prednostna podelitev koncesije najmanj za dobo, ki ustreza amortizacijski dobi lovsko tehničnih objektov v loviščih. Predlagano skrajšanje časa za katerega se podeli koncesija (iz 20 na 10 let) pomeni ustavno nedopusten poseg v že (z ZDlov-1) pridobljene pravice. S tem je kršeno načelo zaupanja v pravo (kot enega izmed temeljnih načel pravne države) in krši se 2. člen Ustave RS.

 

Zanimivo je, da predlagana sprememba 25. člena ZDLov-1 - v predlogu sprememb lovskega zakona, ni posebej utemeljena. Utemeljena ni niti na razumen način in še manj z na javnem interesu utemeljenim razlogom, kar kaže na zelo nesistematično in površno ter izrazito politično pristransko - arbitrarno urejanje materije. Predlagano skrajšanje koncesijske dobe pomeni bistveno manj ugodno urejanje upravljanja z divjadjo, kot za naravna bogastva to določajo drugi zakoni (zakon o varstvu okolja, zakon o ohranjanju narave, zakon o vodah). Gre torej za nedopustno in nesistemsko odstopanje od temeljnih načelih podeljevanja koncesij v državi.

 

Tudi iz strokovnega vidika je dolgoročno sonaravno trajnostno gospodarjenje z divjadjo, brez izrazito negativnih posledic za populacije divjadi in za ohranitev divjadi kot naravnega bogastva, lahko uspešno le na dovolj velikih površinah in na dolgi rok. Koncesijska razmerja na naravnih bogastvih se v EU in tudi v Republiki Sloveniji podeljujejo najmanj za 20 let (na gozdovih, vodah, sladkovodno ribištvo celo 30 let). Zaradi dolgoročnih naravovarstvenih razlogov je v javnem interesu, da je upravljanje z divjadjo dolgoročno čimbolj stabilno in strokovno. Koncesija na naravnih dobrinah se načeloma podeljuje takrat, ko obstajajo posebni razlogi varovanja naravnega bogastva, ki so v javnem interesu. Predlagano skrajšanje trajanja koncesijskega razmerja na največ za 10 let, kot določa novi predlog ZDLov-1A, ali na 10 let, kot s sprejetim amandmajem predlaga matični odbor državnega zbora, pomeni, da stopajo v ospredje tudi pri upravljanju z divjadjo izrazito kratkoročni, špekulativni  interesi kapitala.

 

Najpomembnejšo vlogo v ozadju teh interesov ima RKC, ki je z denacionalizacijo gozdov postala v državi najpomembnejši veleposestnik velikih površin gozdov in zemljišč v naravno najbolj ohranjenih predelih Slovenije (Zgornja Savinjska dolina in Gorenjska). Ker so v teh predelih praviloma tudi najbolje ohranjena lovišča, je razumljivo, da si jih, v želji po popolnem obvladovanju tega prostora in čim večjih dobičkih, želi čimprej »prilastiti« RKC. RKC je s svojim političnim vplivom, v času od začetka leta 2005, to je v času, ko bi že morala biti podeljena koncesija - tri mesece po ustanovitvi lovišč (lovišča so bila ustanovljena z uredbo Vlade (Ur. l. RS št. 117/2004 z dne 29.10.2004), najmanj trikrat, s posredovanjem ministrov Šturma in Bajuka, uspešno blokirala oziroma preprečila sprejetje koncesijskega akta na Vladi RS. S tem Vlada RS že skoraj tri leta zavestno grobo krši veljavni pravni red v Republiki Sloveniji.  

 

V javnosti stališča RKC, v imenu lastnikov gozdov (sploh ni znano katerih in koliko je teh lastnikov) in lovskih upravičencev, najbolj vneto zagovarja ga. Inka Stritar, ki jo  zelo prikrito podpira še peščica osamljenih posameznikov iz skupine lovskih mogotcev oziroma tajkunov, ki si tudi želijo lastna (zasebna) lovišča. Po dokaj zanesljivih informacijah, bi naj na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in pri določenih političnih strankah, na skrajšanje koncesijske dobe na 10 let, v kravji kupčiji - v zameno, da OZULI z novelo ZDLov-1A ne pridobijo statusa pravne osebe, pristal celo sam predsednik LZS. Ali je pri tem res, da je predsednik LZS skrbno izbran kader predstavnikov takšnih interesov in tudi eden izmed tistih lastnikov gozdov, ki skrivoma pričakuje lastno lovišče, lahko le ugibamo in upamo, da to ni res.

 

Res pa je čudno in pomenljivo, da lovskim družinam kot temeljnim lovskim organizacijam, niso bila nikoli neposredno predstavljena jasna stališča LZS do predvidenih najpomembnejših sprememb zakona (zanimivo, da na LZS ni mogoče dobiti niti pripomb na predlagane spremembe zakona, ki so bile poslane na MKGP, pa čeprav je delo LZS javno) in predstavljena strategija in taktika, kako ta stališča vgraditi v spremenjen zakon. Zato starešine LD, ki imajo v domačem okolju največji vpliv na posamezne poslance državnega zbora, ne znajo in ne zmorejo zagovarjati enotnega prizadevanja lovcev za zakonski predlog, ki bi bil po meri divjadi in v interesu  slovenskih lovcev.

 

Za nobeno ceno političnega kompromisa, prav nihče - v imenu slovenskih lovcev, nima in nikoli ni imel pravice pristati ali kakorkoli soglašati s skrajševanjem koncesije za trajnostno gospodarjenje z divjadjo v loviščih na 10 let. Nasprotno, še je čas in to je naša ključna naloga, da na vseh ravneh lovske organizacije in tudi lovci kot posamezniki, vsem poslancem skrajno odgovorno predstavimo in uspešno uveljavimo vsa stališča, ki gredo v bran že pridobljeni pravici do dvajsetletne koncesije. To preprosto pomeni, da uveljavimo zahtevo, da se črta sprememba 25. člena ZDLov-1.

 

2. Pomisleki in pripombe k 7. členu ZDLov-1A (spremenjeni 26. člen):

 

Glede na besedilo predlagane spremembe 26. člena ZDLov-1, naj bi pri nadaljnjih podelitvah koncesije na podlagi javnega razpisa uveljavljali prednostno pravico naslednji upravičenci:

 

1. lovska organizacija, katere večji del članov so lastniki zemljišč in gozdov na območju lovišča, oziroma katere večji del članov ima stalno bivališče na območju lovišča,

2. lovska organizacija, ki meji na lovišče sedanjega upravljavca.

 

(3) Kadar se koncesija ne podeli na podlagi prednostnega vrstnega reda je merilo pri izboru koncesionarjeva višina ponujene koncesijske dajatve.

 

Odbor državnega zbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je na zadnji seji sprejel amandma, po katerem se črta tretji odstavek, ki določa izbor koncesionarja na podlagi višine ponujene koncesijske dajatve.  Na prvi pogled gre za politično zelo všečno potezo, ki pa dejansko uzakonja pogoje za bodočo (čez 10 let) razprodajo slovenskih lovišč. Če namreč temeljito preberemo besedilo nove prve točke 26. člena, lahko ugotovimo, da bo kot prva upravičenka prednostno uveljavljala pravico do koncesije tista lovska družina, ki ima večji del članov, ki so lastniki zemljišč in gozdov. Ker lahko, skladno z odločbo Ustavnega sodišča RS (št.: U-I98/04 z dne 9.11.2007), lovsko družino ustanovijo že samo trije člani, ni težko predvideti, da se bodo v vseh primer zasebnega (osebnega) interesa , pričakovano povsod tam, kjer so najbolj ohranjena lovišča, že pred iztekom koncesije množično ustanavljale nove lovske družine. Te bodo formalno ustanovili po trije lovci, ki so istočasno lastniki kmetijskih zemljišč in gozdov na območju lovišča, ki je predmet razpisa koncesije. Na ta način bodo imele tako špekulativno ustanovljene lovske družine 100% delež članov, ki so lastniki zemljišč in gozdov na območju lovišča in s tem pridobile absolutno prednost pri ponovni podelitvi koncesije pred vsemi drugimi lovskimi družinami.

 

Seveda bo takšne papirnate lovske družine z lahkoto ustanovila tako RKC, kot s klasičnim podkupovanjem posameznih lovcev, ki so lastniki zemljišč in gozdov tudi drugi zainteresirani lovski mogotci in posredno celo tujci. In na ta način bodo slovenska lovišča na povsem zakonit način ter zelo poceni, kot razprodaja naravnega bogastva, romala v dejanski zakup. Skupaj z lovišči bo že čez 10 let v upravljanje novim koncesionarjem (dejansko zakupnikom) brezplačno prenesen ves trud prostovoljnega dela, lovskega znanja in tradicije naših dedov, očetov in tudi naše generacije. Ali pri vsem tem slovenski lovci res lahko še naprej držimo križem roke, verjamemo le navidezno prepričljivemu javnemu nastopu predsednika LZS g.Mahneta na pristojnemu odboru državnega zbora in upamo, da se bo zgodil politični čudež?

 

Ne, tudi za ceno, da zaradi nerazumnega ravnanja vodstva LZS in tistega dela politike, ki spodbuja in podpira škodljive spremembe lovskega zakona, organizirano – kot bojkot starešin LD, protestno odpovemo udeležbo na razkošnemu praznovanju 100-letnice slovenskega lovstva v Cankarjevem domu.

 

Če želimo kaj spremeniti in se opravičeno ter dostojno veseliti ob praznovanju visokega jubileja, moramo zdaj in takoj vsi skupaj strniti vrste in prepričati večino poslancev državnega zbora, da so predlagane spremembe 25. in 26. člena veljavnega lovskega zakona dolgoročno tako izrazito škodljive za ohranitev divjadi in slovenskega lovstva, da preprosto ne smejo biti sprejete v državnem zboru. To bi namreč pomenilo pokop slovenskega lovstva. Zato predlagam, da se poleg črtanja predlagane spremembe 25. člena ZDLov-1,  izbori in z amandmaji zagotovi tudi sprememba 26. člena ZDLov-1, in sicer tako, da se prvi odstavek glasi:

 

»Prvič se koncesija iz 24. člena tega zakona prednostno podeli dosedanjim upravljavcem lovišč za čas 20 let.

 

Doda se nov drugi odstavek, ki se glasi:

 

»Pri vseh nadaljnjih podelitvah koncesije iz drugega odstavka 24. člena zakona lahko dosedanji upravljavci lovišč pod enakimi pogoji uveljavljajo prednostno pravico do ponovne podelitve koncesije.«

 

ali variantno (glede na amandma, ki je bil sprejet na pristojnem odboru in pričakovano realno možnost večinske podpore med poslanci):

 

7. člen se spremeni tako, da se glasi:

 

» V 26. členu se črta 1. točka.

Spremeni se 2. točka, tako, da se črta besedilo »večji del« in nadomesti z besedilom »večje število«. Sedanja 2. in 3. točka postaneta 1. in 2. točka.

 

Zaradi dolgoročnih naravovarstvenih razlogov je nesporno v javnem interesu, da je upravljanje z divjadjo dolgoročno čimbolj stabilno in strokovno. V primeru podeljevanja koncesij obstaja utemeljen in razumen razlog, da lahko tisti upravljavci lovišč, ki so v skladu s predpisi in z načrti strokovno ustrezno upravljali z loviščem (so že dokazali, da so usposobljeni za upravljanje z lovišči in za sonaravno trajnostno gospodarjenje z divjadjo) uveljavljajo prednostno pravico pod enakimi pogoji tudi pri ponovnih podeljevanjih koncesij.

 

Zadovoljivo razvojno možnost za slovensko lovstvo in zelo primerno rešitev glede na lastniško strukturo lastnikov zemljišč in gozdov v državi lahko zagotovi predlagani amandma, s katerim bi besedilo »večji del« v 2. točki 26. člena ZDLov-1 nadomestili z besedilom »večje število«. Takšna sprememba bi pomenila, da zakonodajalec podpira enakopravnost številnih lastnikov kmetijskih zemljišč in gozdov do lovskega udejstvovanja - preko članstva v lovskih družinah (ne favorizira le veleposestnike in peščico drugih večjih lastnikov) in da še naprej podpira množičnost, kot temeljno vrednoto slovenskega lovstva. Pri nadaljnjih podelitvah koncesije bi bile tako v prednosti tiste lovske družine, ki imajo oziroma bodo imele med svojimi člani ne le večji del, ampak absolutno večje število članov, ki so hkrati lastniki zemljišč in gozdov. S tem bi se dodatno okrepil tudi interes, da se v članstvo lovskih družin sprejme čim večje število lastnikov zemljišč in gozdov, kar je bilo in bo dolgoročno zelo pomembno tako zaradi problematike škod po divjadi, kakor zaradi zagotavljanja primerne usklajenosti številčnosti divjadi z naravnim okoljem.

 

V kolikor predlaganih sprememb določb 25. in 26. člena ZDLov-1 ne bo možno uveljaviti z vloženimi in sprejetimi amandmaji, je nujno, da večino poslancev državnega zbora prepričamo, da na zasedanju državnega zbora (predvidoma 24.10.2007) zavrnejo predlagane spremembe lovskega zakona.

In nenazadnje, lovski tovariši, še je čas, da enotno in odločno preprečimo takšno razprodajo slovenskega lovskega ugleda, kot ga prinašajo predvidene spremembe lovskega zakona.

Ne pozabimo, da si v primeru poraza res nismo zaslužili, da upravljamo z lovišči, ki so urejena in zgledna po zaslugi žuljev naših dedov in očetov, niti si za takšno zgodovinsko sramoto in krivico nismo sposodili lovišč od naših vnukov.

 

Lovski pozdrav!                                                               Milan Cajner