Trening malih

Trening korajžnih jamarjev

Imel sem isto mnenje kot večina nepoznavalcev, ko sem videval gospe s klobučkom in jazbečarjem v naročju. Igračke. Potem pa sem jih začel spoznavati. Eno takih, sicer ne prvo spoznavanje je bila prisotnost na treningu psov jamarjev, ki ga je ta konec tedna pripravil Klub ljubiteljev psov jamarjev.

Zbor je bil zapovedan v lovskem domu LD Storžič. Čeprav sem tam že bil, mi je tokrat uspelo lokacijo zgrešiti in bi se kmalu zapeljal na rehabilitacijo v Golnik, a s pomočjo prijazne domačinke, sem po bližnjici le prišel na pravi kraj. Pa sem bil še prezgoden. Namenoma, ker sem moral še nekaj reči pripraviti.
Ko sem povprašal oskrbnika doma ali se lahko že povzpnem v mansardo, kjer naj bi se predavanje odvijalo, se nam je pridružila še ena prijetna gospa in skupaj smo odtopotali po stopnicah. Je pa ta gospa pod pazduho tovorila nekakšne knjige in se mi je kar zazdelo, da ni prišla poslušat, temveč nam kaj povedat. Ko sva se predstavila, mi je bilo jasno, da je to gospa Zlata Čop, dr.vet.med, ki je prišla predavat o značilnih boleznih jamarjev in poškodbah na lovu.
Ob uri so se nama pridružili še vsi ostali z Damjano Žnidaršič Švegelj, ki je organizacijo dogodka vodila, na čelu.
Posedli smo in dobri dve uri poslušali in spraševali. Predavanje o boleznih, kakor ga je podajala dr. Čopova je nekaj, kar bi moral slišati vsak lastnik psa. Jasno, enostavno in poučno. Način, ki slišano zapiše v spomin in uporabo, naj bo preventivno ali žal tudi ko bolezen ali poškodba nastopi.
Jasno je bilo čutiti, da gre pri predavateljici za znanje, stroko z veliko kilometrine in srcem in dobrim pozitivnim odnosom tako za sogovornike kot živali, ki so ji zaupane. Zelo mi je bilo všeč in škoda je bila, da se nam dr. Čopova zaradi drugih obveznosti ni mogla pridružiti pri kosilu, kjer bi še kakšno rekli.

Po končanem predavanju je Klub poskrbel za prikaz pravilne skrbi za dlako jamarjev in kar nekaj jih je iz mize za trimanje odšlo ponosno preurejenih. V tem času so v domu skuhali dober golaž in nam ga postregli s polento ali kruhom. Seveda je poleg teknil še kakšen požirek osvežilne pijače.
Tako okrepčani smo se napotili še na trening k umetnemu rovu na Sorškem polju.
Gorenjski kinološki podmladek tokrat v zasedbi, Nejc in Maša z nekaj druge pomoči je uspel prepričati precej pregnano lisičko, da se je odplazila v kotel, kjer je dokaj žleht čakala nove sparing partnerje. Renčanju, lajanju in bevskanju kar ni bilo kraja. Srdite borbe brez živega kontakta in zob časa sta načela rešetko kotla in tako je tudi lisička dobila nekaj pavz, ko se je izvajal servis.
Vsi terierji in jazbečarji so se poleg rova poizkusili tudi v izvlačenju lisice iz improviziranega rova iz desk nekateri pa so prikazali tudi že prinašanje po vlečki odložene race.
Nekaterim psom so šle vaje bolje, drugim pa malo slabše od tačk in zob, bistvo treninga pa je bilo, da se jim pokaže kaj in kako naj bi bilo in se jih k temu s pravilnim pristopom čimbolj motivira. Seveda so taki treningi še kako pomembni za vodnike, da dobijo možnost strokovnih nasvetov kako vaditi naprej, kako popraviti kakšne napake in ne nazadnje, spoznavati nove vodnike, nove pse in sklepati nova prijateljstva med dvo in štirinožnimi udeleženci treninga.
Za prvi dan je bilo to dovolj. Ob slovesu je sledil še zadnji dogovor in napotki za nedeljsko odpravo na trening v obori z divjim prašičem.

Ker časa in lepega vremena vedno primanjkuje in ker na tem dogodku nisem bil udeležen kot vodnik psa, sem lepo sončno, čeprav zjutraj in zvečer tudi hladno nedeljo izkoristil še za izlet z motorjem. A sem obljubil, da se ob uri zbora pred Tivolijem javim po telefonu. Pa se s tem ni strinjal strogi mladenič v policijski uniformi, ki mi je na Planinskih ridah ravno ob tem času pred motor pomolil svojo »liziko«. Ablast je ablast in ni kaj, treba je bilo ustaviti in odgovoriti na prijazen pozdrav in zahtevo po dokumentih. Po nekaj besedah je strogost izginila iz obrazov in v sproščenem pogovoru in ob nasmehu brhke policistke sem smel eno »zašpilati na frulico«. Melodijo 0,00 seveda.

Planiral sem odhod direktno proti obori, a na Gračišču ob cesti zagledam krdelo kratkodlakih jazbečarjev, ki so peljali okoli avtomobila meni jako znanega možakarja. Ko sem zagledal še njegovo spremljevalko, sem že zaviral in pozdravil presenečena Roberta in Darjo. Seveda sem nevede naletel na primorsko zborno mesto za isto pot, Robert je pa itak vodja puta in Capo di banda, ko se gre v Istro obiskat gospoda merjasca.
In tako je bil vzrok za postanek in kavico ob klepetu, dokler se niso pridružili še ostali in smo družno krenili k cilju.

Tokratno dogajanje v obori je bilo nekoliko drugačno od zadnjega pred tedni. Merjasec se je namreč odločil tudi za kopanje. Terierju, ki ga je obenem oblajaval, se je verjetno zdelo, da je šlo za njegov uspeh, jaz pa mislim, da je v debelo bundo oblečenemu čekanarju bilo le vroče. Pa takrat tudi, ko sta skupaj iz istega kala pila vodo tako jazbečar kot merjasec. Sta se pa pri tem oba postrani gledala, saj nikoli ne veš. Očitno so tudi ti kosmatinci sposobni dobršne mere diplomacije.
Zanimivo dogajanje, a vseeno polno velike mere strokovnosti, ki jo je pri pomoči vodnikom in psom pokazal Robert. Psički, kratkodlaki jazbečarki, ki se je pujsa najprej ogibala je bilo treba s pravim pristopom in s pomočjo izkušenejše psičke pokazati kako se to počne. In v naslednjem poizkusu se je že sama izkazala s pogumnim laježem. Previdnost pa naj kar obdrži, saj je varovalka življenja.
Poglede občudovanja je požel tudi temen resasti jazbečar, ki ga je z besnega oblajavanja Uroš odpoklical zgolj s piskom piščalke. Neverjeten odpoklic. Tudi nekaj drugih se je odlikovalo z ne čisto tako izdelanim a zelo solidnim odpoklicom. Nekateri, no recimo po pravici neka, pa se kar ni naveličala in se je spretno izogibala poizkusom da bi zaključili njen nastop. Pa ji je na koncu le zmanjkalo bencina in opešal zvočnik in je bila v naročju vsa ponosna ob smehu transportirana izven obore.
In za konec je svoj nastop pokazal še najmanjši z največjim imenom. Thor, utelešenje gromovnika je ob ponosni vodnici ( je lebdela vsaj nekaj cm nad tlemi) merjasca nagnal spat, da smo lahko zaključili. Poslovili smo se od lastnika obore in po njegovem nasvetu zapeljali v konobo čisto tam blizu.

Kaj je boljšega kot ob koncu napornega dne poskusiti lokalne specialitete in ob tem obilno obdelovati lovsko kinološke novice, resnice in jagri ne bi bili jagri, če ne nekaj malega tudi trače. Skratka vse kar je potrebno za prijetno in veselo druženje.
Lep konec tedna, poučen in zabaven. Znanje je mnogo lažje nabirati na tak prijazen način, saj smo tudi vodniki nekako taki kot naši psi. Pozitivna motivacija deluje, korekcija pa nam ni najbolj všeč.
Pozitivno je bilo tudi to, da sem na poti nazaj vedel za obvoz s katerim sem se izognil stoječi koloni avtomobilov, ki so se zaradi zaprtega tunela vsi usmerili na staro cesto proti Kozini. In je šlo kot po maslu. Zvezdno nebo, prazna cesta, zmerna a uživaška hitrost, doma pa vesel lajež mojih kosmatincev. Fajn je bilo!