Tečaj VP v LKD Ljubljana
Prijeten tečaj oz. vaje poslušnosti za mlade lovske pse v okviru Ljubljanske LKD
Tečaj je bil organiziran tudi letošnjo pomlad. Pridružil sem se jim s svojo mlado brak jazbečarko. Zaradi večjega števila prijav je tečaj letos potekal v dveh skupinah. Eno je vodil predsednik LKD Ljubljana Dejan Poljanšek, drugo pa inštruktorica Nataša Gederer.
Iz naše lovske družine smo se prijavili trije vodniki, ki smo se dogovorili, da bomo skupaj obiskovali tečaj v isti skupini. Ker sem na tečaju pred dvemi leti spoznal, da je tudi z drugimi pasmami in ne samo ptičarji in prinašalci možno uspešno delati vaje iz prinašanja, smo se odločili, da obiskujemo skupino, ki bo vadila program VP2. A vseeno smo bili v skupini dokaj heterogeni, saj so izmed 12 psov bila prisotna po dva brak jazbečarja in dva brandel braka.
Našo skupino je vodila inštruktorica Nataša s katero smo se odlično ujeli. S strokovnostjo in z določeno mero strogosti in avtoritativnosti, predvsem pa z izrazito željo pomagati, je uspela vzdrževati prijateljsko a delovno vzdušje, zato nam je bilo tečaj veselje obiskovati.
A pripravljenost in voljo mora nekaj skaziti, tokrat si je za to vzelo čas vreme. Začeli smo še v snegu, zato prvotno predvidena senčna lokacija s previsoko snežno odejo ni bila primerna in smo začeli vaditi na področju okoli lovske koče bivše LD Vič. Tu so bile pa težave najprej z mokrim terenom in kasneje s previsoko travo, ki je po padavinah expresno pognala. Ker ni, da bi delali škodo smo se umaknili na področje v gozdu, kar je bila najboljša rešitev, le komarji so nam zvesto sledili.
Nekaj ur nam je zaradi premočnega deževja tudi odpadlo, zato smo se na preostalih še posebej potrudili in izkoristili čas tako za socializacijo naših psov kot za učenje doslednega izvajanja vaj.
Vsi vemo, da so ti tečaji namenjeni predvsem vodnikom, kajti psi že dojamejo naše želje in so jih voljni izpolnjevati, če le imamo z njimi izdelan pravilen odnos in komunikacijo.
Prav zanimivo je bilo opazovati kaj vse se je na začetku dogajalo in kako se je situacija iz ure v uro popravljala.
Na enem od terminov tečaja nas je na povabilo inštruktorice obiskal tudi predsednik komisije za kinologijo pri LZS, Janez Šumak. Prisostvoval je našemu delu v gozdu in nas tudi vodil. Po končanem praktičnem delu pa smo posedli za mizo pred kočo, kjer nam je še predaval o delu z goniči, preizkušnjami za to vrsto lovskih psov in praktičnimi nasveti za šolanje.
Posebna izkušnja je bila tudi obisk bajerja v LD Ig, kjer smo pse seznanili z vodo in divjadjo. Vodniki sami pa smo se seznanili še z vodo z neba, saj nas je zajela pravcata nevihta, da smo morali učenje občasno prekiniti in vedriti pod kozolcem. Tisti čas smo potem izkoristili za teorijo.
Gospodar LKD Ljubljana, Viktor Čuden nam je tam pripravil vaje s katerimi smo zvabljali svoje pse v vodo, nekatere bolj, druge manj uspešno, nekatere pa kar brezglavo, ko so se odločili zviška prvič pognati v vodo. Potem je korajža malo ponehala, a s krepko pohvalo bo šlo še v bodoče, pa čeprav brak ni ravno namenjen za potapljača.
Tako je prišel tudi datum, ki je bil določen za polaganje izpita. Izpitno prireditev je vodil Viktor Čuden, pisarniško moč pa je nudila Katarina Košir. Sodnik Darko Grošelj pa je ocenjeval naše znanje. Ker imam to presneto srečo, da sem vedno ob nepravem času na nepravem mestu, sem bil na hitro določen, „Marijan, vidva z Zarjo kar začnita, bosta prva!“. Sodniku sva se predstavila in najavila prikaz vaj VP2. Vedel sem, da ne bova odlična, saj nama je zaradi drugih obveznosti na začetku tečaja s psico zmanjkalo časa za resno delo in sva skušala nadoknaditi v zadnjih dveh tednih. A ker nima smisla forsirati, sva vadila z mislijo, da „ptičarski down“ ne bo idealen in bova vsaj tam prislužila odbitek točk. Dan pred izpitom je to vajo psica doma opravila brezhibno, a ena lastovka ne prinese pomladi. Tudi prosto vodenje ni bilo idealno, saj so psico tako zelo zanimale vonjave, ki so nam jih radodarno na terenu pustili udeleženci piknika prejšnjega večera, za katerimi smo morali zjutraj najprej še pospravljati. A to spada zraven, saj mora biti pes vodljiv v vseh situacijah. Saj opravljen izpit tudi še ni konec učenja, temveč šele začetek poglabljanja in piljenja pridobljenega znanja. In gonič, ki ti iz globeli prinese lovski klobuk, ki se ti je tja zvalil, je tudi nekaj vreden, kajne?! Je pa potrebno paziti, da se na neki meri ustavimo, saj pes, ki bi znal govoriti in bi doma ženi izdajal naše lovske (beri gostilniške) dogodivščine, ni ravno nekaj, kar bi si jagri želeli.
Za menoj so prišli na vrsto še ostali, nekateri so bili zelo uspešni, nekateri pa so imeli tudi smolo, a v povprečju so bile naše ocene lepe.
Ker se na lovski prireditvi spodobi, da je tudi plen, je po podelitvi diplom Nataša spretno pokončala in razkosala zajca, ki ga je prispevala Martina. Bil je zelo sladokusen in prav kmalu je zaključil svojo pot v naših želodčkih ob Natašini kavici.
S tem zadnjim dnem udeleženci tečaja še nismo zaključili našega druženja. Domenjeni smo še za piknik, in ne dvomim, da se bomo še naprej srečevali in uživali v lovu in pripovedovanju zgod in nezgod z našimi štirinožnimi pomočniki.
Vsem tečajnikom, organizatorjem, sodniku in predvsem inštruktorici Nataši pa lepa zahvala za trud in prijetno druženje!
Bilo je lepo!
Lovsko kinološki pozdrav, Zarja in Marijan
