Sraka je objavil:
Pravzaprav sem najprej nameraval počakati, da se zvrstijo zagovorniki vseh lovskih pasem in bi šele potem dodal svoje skromno mnenje. Mladi kolega je malo premalo napisal o svojih dosedanjih kinoloških izkušnjah ( so pri hiši že imeli kakšnega pasa ) in še manj o tem kako aktiven je v lovstvu in s čim vse bi se kot vodnik psa še posebej rad ukvarjal. Ni nepomembno tudi kakšni so njegovi stanovanjski pogoji ( hiša z ograjeno ohišnico, stanovanje v bloku, otroci v družini ) kje bo pes prebival ( pesjak ali stanovanje ) koliko prostega časa bo imel na razpolago za vzgojo in šolanje psa in še kaj.
Vsi dosedanji komentatorji, ki pač zagovarjajo vsak svojo pasmo, imajo po svoje in z njihovega stališča prav. Prav nikomur ni mogoče skoraj v ničemer kar so zapisali oporekati. Lahko bi v zagovor svojega mnenja pri vsaki pasmi zapisali še veliko več in tudi takrat se oporekati ne bi dalo. V glavnem so skoraj vsi svoja mnenja temeljili na osnovi uporabnostnih kvalitetah posamezne pasme psa. Od nemškega ptičarja pa tja do vsestranskega prepeličarja. Nekaj pomislikov se mi sicer poraja pri nasvetu, da naj si popoln začetnik nabavi nemškega lovskega terierja.
Zakaj pa ne, če je mladi vodnik karakterno močna osebnost z visoko stopnjo čustvene inteligence. Ob tem se vedno spomnim nasveta znanega kinološkega sodnika, ki mi je na samem začetku moje kinološke poti rekel, da prvi pes uči vodnika, pri drugem psu se učita hkrati oba in šele tretjega psa lahko vodnik res kaj nauči. Če nismo preveč dlakocepski ter zagledani vase ter svoje ( nepreizkušene ) sposobnosti, bo to kar držalo.
Tisti kolegi na tem forumu, ki me malo bolje poznajo se verjetno z nasmeškom na ustih že sprašujejo, kdaj bom zapisal, da pa bi sam priporočal resastega jazbečarja. Sedaj torej sem. Po opisu mladega kolega kaj pričakuje od svojega prvega psa in ob predpostavki, da je njegovo kinološko kot tudi lovsko znanje še bolj šibko, bi mu sam res kot prvega psa priporočal to pasmo- resastega jazbečarja, ki mu bo kot prvi pes lahko zadovoljil večino zgoraj navedenih zahtev.
Psa se namreč v največ primerih ne nabavlja le po njegovih znanih ali priporočenih pasemskih sposobnostih in svojih načrtovanih namerah za kaj vse ga bom nekoč uporabljal, temveč imata pri nabavi odločilno vlogo srce in oči oziroma čisto osebni čustveni odnos do neke pasme, znanih značajskih lastnosti predstavnikov neke pasme, izgleda in še kaj. Prav zaradi tega bi mlademu kolegu svetoval, da naj pusti pri nabavi svojega prvega psa malo svobode tudi srcu in to ne isključno svojemu, temveč tudi srcu ožjih družinskih članov s katerimi bo pes živel. Ker se je potrebno zavedati, da prav vsak predstavnik vsake pasme ga bo potem lahko razočaral. Kdo bo pravi krivec ( pes ali vodnik ) za kakšna razočaranja niti ni tako zelo pomembno. Pes tudi ni predmet, ki ga odložiš v omaro, ko ga ne porebuješ. Je družinski član pa naj pod tem razume kdorkoli kar koli pač želi.
Malo je ljudi, ki so sposobni po nekaj mesecih druženja s psičkom ga potem enostavno nekomu oddati in naj pozabiti ter si nabaviti drugega. Sam med takšne ne spadam in brez kakšne zamere prosim, takšnih vodnikov psov nisem nikoli posebej cenil ali imel o njih posebej dobrega mnenja.
Toliko z moje strani in upam, da bo mladi kolega našel v gornjem zapisu kaj kar bi mu morebiti lahko koristilo pri njegovi odločitvi.
Lep pozdrav!