Okoli lova na malo divjad bi se dalo res na dolgo in na široko pisati. Nekako glavna poanto te vrste lova vidim v tradiciji, druženju, šolanju lovskih psov in nasploh obstoju lovske kinologije, pa tudi nekatera lovišča s tem nekaj zaslužijo. So tudi taka ravninska lovišča, ki poleg srnjadi premorejo le malo divjad. Za njih ima le ta tudi večji pomen, kot za nekatere, ki imajo številne trope jelenov, prašičev, gamsov. To bi jaz razumel kot razloge za lov na malo divjad. Ravno toliko pa jih je tudi proti. Toda ne more se vseh vrst metati v isti koš. vsaka vrsta je zgodba zase. Nekatere izmed njih so ogrožene, redke in je lov na njih le dodatn nepotrebn dejavnik, ki jih ogroža. Nekatere pa dopuščajo lov kot trajnostno rabo narave, čeprav ni nobenega ekološkega smisla tega lova. Sam enostavno ne morem razumeti, zakaj imamo poljsko jerebico za lovno divjad, ko pa je naravne(ne tiste iz umetne vzreje) praktično ni nikjer več, na drugi strani pa na vsakem kolu ob cesti sedi kanja in na vsakem polju za cesto je par sivih čapelj. Ampak to je že druga zgodba.
Glede lova na fazane iz umetne vzreje pa tako. Tukaj ni nobene ekologije. Nobenega varstva narave. Gre zgolj in samo za lov. To je ena od najbol črnih točk slovenskega lovstva. Eden največjih kamnov spotike nasprotnikov lova in mislim da dokaj upravičen. Glede raznih besed, da se ne bo nič spremenilo. pa še kako se mora. Radi prodajamo lepe besede o slovenskem lovcu, gojitelju divjadi, ljubitelju narave, naravovarstveniku, toda če sem se jaz kot lovec zgrozil in bil pretresen nad metanjem fazanov iz zabojev pred puške, kaj si o tem lahko misli javnost, naklučni mimoidoči? včasih se mi zdi, da prodajam bučke, ko govorim s ponosom in zanosom o lovstvu, lovu z biologi, naravovarsveniki, nelovci, ko vem da se dogajajo take kozlarije, za katere ni pojasnila in opravičila.
Loviti tako, da ohranjamo. Loviti tako, da smo si dobri tovariši. Loviti tako, da bogatimo duha in telo.