Dihur je objavil:
Suicidno, degenerirano kmetijstvo
— ateistek
Zelo me je razžalostila informacija, da mehka voda, ki izvira pod šišenskim hribom že nekaj časa vsebuje pesticide in kot taka ni več primerna za pitje ali kakšno drugo uporabo. Ne vem sicer ali to drži 100% ampak verjamem, da je na tem nekaj resnice. Namreč, meni kot (trenutno zaradi pomanjkanja prostora) bivšem akvaristu in ljubitelju diskusov, ki sem na ta izvir hodil iskati vodo za menjavo le te v akvariju, je ta podatek precej dvignil tlak. Verjetno bi ga moral dvigniti prav vsakemu, vsaj malo okoljsko osveščenemu ljubljančanu.
Grozljivo je, da se vse okoli nas počasi spreminja praviloma na slabše. In nihče ne stori nič. Država, ki bi morala biti poleg staršev, delno odgovorna za naše zanamce, se obnaša, kot da se nič ne dogaja. Še huje, pred kratkim je spreminila zakonodajo za še lažjo dostopnost do vseh teh kemikalij, klasično, pesticidno kmetijstvo pa celo vsako leto nagrajuje s subvencijami, namesto, da bi take kmete kaznovala ali pa jih vsaj poslala na obvezno izobraževanje, kako pridelovati s čim manjšim onesnaževanjem.
Ob nedeljah, ko je na sporedu kmetijska oddaja, proizvajalci vseh teh kemičnih strupov celo brez kakršnega koli sramu reklamirajo svoje strupene izdelke kot nekaj povsem normalnega, celo nujnega.
Kam smo pravzaprav prišli? Konvencionalno kmetijstvo se je popolnoma degeneriralo. Spoštujem le še ekološke kmete, ki so kmeti v pravem, pozitivnem pomenu besede, vsi ostali pa so navadna, izkoriščevalska kmetavzarija, ki je manj povezana z naravo kot vsak meščan. Postali so sramota za svoje prednike, ki so znali prisluhniti naravi in se boriti za preživetje v pravem pomenu besede. Današnja kmetavzarija gleda le še na profit in če ne gre drugače, se preko svojih močnih lobijev, ki je njihove zahteve spravila celo v zakonodajo, vsedejo na pleča davkoplačevalcev in izsiljujejo denar. Povrhu vsega pa je njihova favorizirana stranka večno na oblasti.
Tako celo delavcem, od še tako mizernih plač država trga sredstva s katerimi financira tudi vso to neizobraženo, nesposobno, zastrupljevalsko kmetavzarijo.
Logika, da bi delavci, katerih podjetje gre v stečaj izsiljevali državo, naj jih večno preživlja, je vse bolj preživeta. Ne rečem, da se tudi kaj takega ni zgodilo, vendar so družba in t.i. neoliberalni ekonomisti veliko bolj pozorni na take “lenuhe”, kot jih radi nekateri poimenujejo, ob kmete pa se ne obregne skoraj nihče.
Veter, toča, poplava, suša, zmrzal in že so tukaj zahtevki za sredstva. Kar naprej, vsako leto, večno. Naj se pravočasno s pametjo pripravijo, zaščitijo in končno začnejo prevzemati odgovornost. Kdo delavcu izplačuje večno trajajočo odškodnino, če ga zaradi nenadnih sprememb na trgu delodajalec odpusti? Če kmetom kmetovanje zgolj prinaša izgubo, naj priznajo svoj poraz ali nesposobnost in si poiščejo službe. Čudno je, da kmetje, ki, roko na srce, kar naprej jamrajo, da “komaj shajajo”, še kar naprej kmetujejo. Druge logične razlage, kot da lažejo, ni. Pomeni, da se mora pravi razlog skrivati nekje drugje. Ne bom trdil, vendar sem slišal, da jih je veliko tudi zaposlenih in da prav tako prejemajo subvencije. Mogoče je to tisti razlog, ne vem.
Če se delovna fleksibilnost zahteva od delavca, ne vem zakaj se ne bi tudi od kmeta. Če so kmetijski izdelki cenejši od Kitajcev in če so manj zastrupljeni kot naši, pa naj se potem uvaža s Kitajske. Če pa niso, potem naj država spodbuja zgolj ekološke kmete, ki jim ni težko vzeti v roko kakšno knjigo o ekološkem kmetovanju kot brezvestno metati strupe po njivah. Slednje, razen prebrane embalaže na izdelku, ne potrebuje večjega intelektualnega napora. Več kot bo ekoloških kmetov, cenejša bo taka hrana, seveda ob ustrezni politiki zavarovanja pridelkov. Obenem pa naj potrošnikom vceplja v podzavest pomen zdravega prehranjevanja. Ja, vem, vse skupaj se sliši kot znanstvena fantastika. Žal pa veliko možnosti za rešitev problema ni.
Pravijo, da je preživetje naših kmetov nacionalnega pomena. Res ne vem, kaj nacionalnega je v tem, če nam čez nekaj desetletij uničijo okolje, nas vse pa spremenijo v bolane, hodeče zabojnike strupov.
Čebelarji se vsako leto vse bolj množično pritožujejo, da jim poginjajo čebele. Nikjer pa ni nikogar, ki bi iz tega zelo zaskrbljujočega dejstva izvlekel logičen zaključek in začel o tem govoriti javno. Če je nekaj strupeno za čebelo, zakaj ne bi bilo tudi za človeka? Pri nas se pač raje ukvarjajo s tem, kako nam baje Romi uničujejo podtalnico.
Cerkev, desnica, tradicija, družina, narodna samobitnost, država…..Vse to je politični pol, kamor povečini ideološko spadajo kmetje. Vendar, precej teh, tako povzdigovanih vrednot, tiho uničujejo. Za zanamce, ki bodo nekoč ravno tako tvorili narodno samobitnost, in okolje v katerem bodo živeli, jim je očitno vseeno. Vse ideale so prodali trenutnemu profitu ali mastenju z denarjem z mize vseh davkoplačevalcev. Taki kmetje so pravzaprav največji sovražniki lastnega naroda. Uničujejo nas!
Vse skupaj že zdavnaj ni več smešno ali nevredno naše pozornosti.
______________
Predstavljam eno od mnogih zanimivih razmišljanj državljanov o ravnanju z okoljem. Predvsem mlajša generacija postaja vedno bolj osveščena in zaskrbljena ter nejevoljna. Zaveda se posledic in čas je, da za ustavitev te naravne morije tudi kaj več stori kot le jadikovanje in obupavanje nad usodo. Prepričan sem, da storili tudi bodo. Je le še vprašanje časa.