Prepoved lova zaradi ugovora vesti

[kurare]

Mislim, da obstaja velika verjetnost, da se bo polha popolnoma zaščitilo (s tem se bo pihnilo na dušo "zaščitnikom živali") ter, da bo "preživeta barbarska tradicija" izginila v bruseljskemu mlinu, če le bo to potrebno storiti za naklonjenost nadaljevanju sedanje prakse lova na veliko divjad. Nekaj žrtvuješ, da lahko nekaj pridobiš. Ali ni bil lov šoj na "čvenk" tudi tradicija? Pa golob grivar, pa kljunač, pa konec koncev divji petelin in ruševec. Ali res kdo misli, da bi uplen tisth nekaj osebkov letno vitalno ogrozil populacijo?
Kos za kosom pa gre cel grunt

Janez

[Lisjak]

Ob branju tele teme mi je padlo na misel: "Kako nam manjka nam indijanskega strupa".

[mugo]

Janez, moje spoštovanje za tvoja dva prispevka v tej temi! (predlagam objavo obeh prispevkov združenih v enega kot samostojen prispevek na straneh foruma lov, še bolj zanimivo pa bi bilo zadevo spraviti v Lovca (to bi bil štos )
Moje mnenje v teh zadevah je popolnoma enako tvojemu.

[Sršen]

Če se držimo načela lovske etike, da "moramo divjadi pri lovu vedno dati možnost umika in preživetja", ...

Kje si našel to načelo?
Zame je to neumnost in tudi v kodeksu tega ne najdem zapisanega.
Spada pod traparije, ki naj bi prepovedovale strel na ležečo divjad in podobno.
Bistveno je, da "pred vsakim strelom lovec s polno odgovornostjo presodi upravičenost strela po načelih varnosti in po načelih lovske pravičnosti.".

Kar se tiče lova z manj "sposobnim" orožjem in "športne" razsežnosti lova, je pa Kurare lepo napisal. S tem, da moram poudariti, da je tudi poudarjanje "športnosti" neprimerno, kot je tudi "športno" obnašanje, kakršno je danes v navadi s svojo agresivno tekmovalnostjo neprimerno za lovstvo.
Gre kvečjemu za rekreacijo in v prvi vrsti poslanstvo! In ko pravim v prvi vrsti, to tudi mislim in poudarjam, ker le tako bomo ohranili trajnostni lov.
Če se bomo tega zavedali, bomo pridobili javnost in ohranili pravico do lova. Ne pa s pravljicami in lizanjem z nasprotniki lova.

[Krpan]

Kje si našel to načelo?

V gradivu (brošuri) za lovske čuvaje , ki obravnava etiko. Bom doma pogledal kdo je avtor ker ne vem več na pamet...

[MilanK]

SRŠEN v svojem pisanju citiraš 2. od. 11. čl. Etičnega kodeksa slovenskih lovcev, ki se glasi tako kot si zapisal. A lovsko pravičnost je treba napolniti z vsebino, ta pa zahteva pravično ravnanje lovca v odnosu lovec-divjad. Torej kaj je po tvojem mnenju ali prepričanju lovsko pravičen oz. lovsko nepravičen odstrel divjadi.

[Sršen]

SRŠEN v svojem pisanju citiraš 2. od. 11. čl. Etičnega kodeksa slovenskih lovcev, ki se glasi tako kot si zapisal. A lovsko pravičnost je treba napolniti z vsebino, ta pa zahteva pravično ravnanje lovca v odnosu lovec-divjad. Torej kaj je po tvojem mnenju ali prepričanju lovsko pravičen oz. lovsko nepravičen odstrel divjadi.

Lovsko pravičen odstrel in lov na sploh je tisti, pri katerem divjad čimmanj ali pa sploh nič ne vznemirimo.
Torej je odstrel divjadi na ležišču, ko jo z dobro merjenim strelom enostavno ugasnemo lovsko pravičen, medtem, ko je pogon že sam po sebi lovsko nepravičen, ker se divjad preveč vznemirja.
Če bi se ravnali (seveda nekateri se) po tem, kar navaja Krpan, da "moramo divjadi pri lovu vedno dati možnost umika in preživetja", bi morali tudi na pogonih vedno puščati eno stran odprto, da bi imela divjad možnost pobega. Preden bi jo na piršu uplenil, pa bi ji moral najmanj vreči storž v glavo, da jo opomnim, da ima možnost pobegniti.
Najbolj milo to označim za igro mačke z mišjo, ne pa za etičen in lovsko pravičen način uplenitve.

[kurare]

Krpanovo misel razumem kot npr. neetičnost naganjanja divjadi v pregrajeno sotesko, naganjanje divjadi v prepad, neetičnost streljanja živali v (pre)majhnih oborah,...


Mugo, pozabi na kakšnokoli objavo v Lovcu. V glasilu kjer lahko že v uvodniku prebereš, da je edino zveličavna oprava slovenskega lovca olivno zelena uniforma iz volnne tkanine (tudi poleti), razmišljanja kot je moje nimajo kaj početi.

LP

Janez

[Sraka]

V gradivu (brošuri) za lovske čuvaje , ki obravnava etiko. Bom doma pogledal kdo je avtor ker ne vem več na pamet...

________

Prav preseneča kakšni veliki pripadniki sholastične doktrine postanemo, ko nam to slučajno odgovarja. Kje je zapisano ? Zakaj pa bi moralo vse biti kje zapisano? Ogromno moralno etičnih norm, ki se prenašajo iz roda v rod ni nikjer zapisanih in se med posameznimi družbeno socialnimi okolji glede na tradicijo izročila tudi precej razlikujejo, ima ogromno moč ter vpliv na ravnanja in obnašanja ter prakso pripadnikov neke organizacije.

Na Etični kodeks se spomnimo le takrat, ko nam slučajno to odgovarja in lahko s citiranjem njegovih določil komu dokazujemo svoj prav, čeprav se velik del članstva v praksi prav požvižga na to kaj v tem Kodeksu piše in na zaveze, ki smo jih s podpisom nekoč sprejeli. Tradicionalne moralno etične norme, ki v samem Kodeksu niso niti zapisane, so v resnici njegova nadgradnja in mnogo krat imajo močnejši ter odločilnejši vpliv na ravnanja kakšnega posameznika od tistih zapisanih.

Od občutljivosti in vztrajnosti posameznega in konkretnega okolja je odvisno kako se te pisane pravne in pisane ter nepisane etične in moralne norme potem v praksi uveljavljajo in spoštujejo. V mojem okolju je nekaj nesprejemljivega streljati na ležečo veliko ali malo divjad ali na fazana na veji drevesa ali..............., da ne naštevam dalje. V nekem drugem okolju gledajo na kakšnega od teh pojavov drugače in tako pač v določenih primerih ravnajo različno. Kot gost moram poznati navade in običaje gostitelja in se tako tudi obnašati ter ravnati ne glede kaj si sam o čem intimno mislim ali kaj si o tem misli okolje iz katerega izhajam.

Nimam prav nobene pravice nekomu vsiljevati svojih pogledov in navad ter izročila svojega okolja, če se le ta ne skladajo ali so celo v hudem nasprotju z izročili, navadami in običaji okolja nekoga drugega, ki me mogoče celo še gosti. Tako kot zahtevam ali vsaj želim, da drugi spoštujejo izročila, navade, običaje ter norme mojega okolja, moram sam vse to spoštovati tudi pri drugih.

Podobno je seveda tudi na drugih področjih našega medsebojnega druženja in zadovoljevanja svojih potreb in interesov v združbi katere člani smo prostovoljno. Zavzemanje za dovoljenje lova z lokom je legitimno kot je legitimno tudi nasprotovanje takšnemu lovu. Razlikovanja med nami v videnju ter odnosu do pobude, da se odobri lov z lokom oziroma nasprotovanje temu načinu lova, pa ne ne morejo služiti prav nikomur kot alibi za nestrpna reagiranja ter neprimerna obmetavanja enih ali drugih z zaničljivimi in ponižujočimi pridevki, vzdevki ali osebnimi karakteristikami.

Vsaka organizacija in tako tudi organizacija slovenskih lovcev ne temelji le na zakonskih ter statusnih pravnih normah, temveč tudi na dolgoletni tradiciji in veliko posebnostih pogojenih z geografskimi značilnostmi prostora v katerem delujejo in živijo posamične skupine njenih članov, na zgodovinskih in kulturnih izročilih po katerih se prebivalci te dežele prav tako precej razlikujemo. In namesto, da bi se trudili iskati ter poudarjati tiste točke, ki so nam skupne, ki nas kot narod in člane LZS združujejo ter povezujejo v neko celoto, se ves čas trudimo iskati le razlike, se norčujemo ali zaničujemo nekaj kar je bilo nekoč skupno dogovorjeno ter sprejeto in poenoteno. Z malo zlobe bi smel kar zapisati, da smo še vedno tipični Slovenci za katere velja, da zunanjih sovražnikov ali nasprotnikov sploh ne potrebujemo, ker smo si sami sebi dovolj. Očitanje slovenski lovski organizaciji nekega "germanstva", čeprav določeni zgodovinski vplivi v velikem delu dežele zaradi zgodovinskih razlogov seveda so vidni, je res neprimerno ter lahko za koga tudi žaljivo. Ker vplivi niso le germanski, temveč so tudi Italijanski in Madžarski in tudi Balkanski, pa še mogoče kakšni. Ob tem pa vede ali nevede zapostavljamo čisto avtohtone slovenske vplive na razvoj slovenskega lovstva, ki niso zanemarljivi in so skoraj zagotovo pravi zgodovinski ter kulturološki temelj velike večine slovenskih lovcev. Slovenska literatura od proze do poezije ter ljudskega pesništva in pripovedništva je polna zgodb o lovcih, njihovih doživetjih, uspehih, razočaranjih, narodni zavesti in narodnem ponosu.

Lahko, da se kdo sramuje svojega tlačanskega, hlapčevskega, raubšicarskega ( krivolivskega ), kmečkega ali bajtarskega zgodovinskega porekla, vendar zaradi tega svojega sramovanja se njegov pedigre prav zagotovo ne bo spremenil v žlahtno meščanskega in tudi modre krvi ne bo dobil. Bodimo to kar smo in na svoje prednike bodimo tudi ponosni, ker nas v zgodovini niso razočarali in ne osramotili. Pazimo le, da mi ne osramotimo njih.

[Sršen]

Vidiš Sraka, ravno to je največji problem. Ker pri upravljanju z divjadjo gledamo najprej na lovsko organizacijo in ne na divjad. Mene lovska organizacija prav nič ne gane, po doživetjih v njej še toliko manj. Boš rekel, da potem nimam pravice udejstvovanja v lovu? Četudi rečeš, si jo pa sam jemljem na osnovi zakonodaje in odnosa do živali, ki mi je bil privzgojen in kakršnega sem si s svojo glavo in srcem ustvaril sam. In ker lovska organizacija nedvomno umira, se kar strinjam z indijanci, da je le še trohneče truplo, se bo treba s spremembami kar lepo sprijazniti. Če bi bilo dokler je bil še čas kaj več posluha za ljudi izven samopostavljenih vodilnih struktur, bi bilo mogoče drugače tako pa ni. Tako da se bodo tudi etični standardi, pisani ali ne, umaknili novim. In tu lahko le apeliramo na dobrobit divjadi, četudi to zanika tradicijo in razmišljanje povprečnega starega lovca. Pa naj bo fazan na veji, v zraku ali na tleh!

Kurare, kot vidim, je tvoj komentar že na portalu: http://www.forum-lov.org/index.php?o...=906&Itemid=53