Stran 1 od 2 12 ZadnjiZadnji
Rezultati 1 do 10 od 11

Tema: 5 metrov v zadnji minuti

  1. #1

    Privzeto 5 metrov v zadnji minuti

    5 METROV V ZADNJI MINUTI

    Na preži “Gimbika” sem sedel že 3 ure. Ura je bila že skoraj 8. Bil je zadnji dan, zadnje jutro in naš zadnji lov. Na zaraščujoči planjavi prepredeni z pokošenimi trasami ni bilo več nobene divjadi.





    Rozika (vabnik v obliki silhuete umetne srne) je samevala pod prežo. Srnjak ali ni hotel priti na klic ali pa ga ni bilo v bližini. Reakcije ni bilo niti na pivkanje izgubljenega mladiča na kar bi lahko pritekla srna, morebitna srnjakova družica.



    Razmišljal sem o tem kako malo je potrebno zato, da neko zadevo označimo kot uspeh ali neuspeh. Razmišljal sem pa seveda tudi o tem zakaj ravno jaz nimam kančka tiste lovske sreče, tiste pike na i, (da bi doživel “pravo” priložnost za uplen divjadi ne pa jo zgolj opazoval z razdalje primerne za strel z puško; saj v 6 lovih še nisem pomeril na divjad) pa o temu kako bom navzlic svojemu “neuspehu” (ki to ni, saj sem videl ogromno divjadi, če ne drugje pa takrat ko smo se vozili skozi lovišče) napisal reportažo za tale forum (Bernhard je z lokom sicer uplenil za tamkajšnje razmere precej “dobrega” srnjaka, Fillip pa ozimca…) ter obenem na svojemu poceni digitalnemu fotoaparatu “listal” po posnetkih narejenih v zadnjih 3 dneh ter bil kar zadovoljen nad rezultati mojega prvega poskusa “digiskopije” – posnetkov srne mladice in krasnega divjega fazana (s katerim je bila še fazanka in 5 kebčkov) narejenih kar preko mojega 8 X 56 lovskega daljnogleda.





    Prežo sem poimenoval “Gimbika” zato, ker je Ernst na prvemu jutranjemu lovu priklical, za moje pojme, čudovitega srnjaka šesteraka (za večino “običajnih” lovcev bi bil to le čisto navaden, tanek “zeksar”), ki pa ga je, ko je bil še dobrih 50 m oddaljen od mene in torej kakih 15 m predaleč za ugoden strel, pregnal Gimbika; to je madžarski izraz za jelena šilarja. Tega, po rogovju sicer “slabega” a telesno tolstega Gimbiko bi z veseljem uplenil, a je Zoltan dejal, da se lovna doba za Gimbika začne šele z 1. septembrom, zato je puščica ostala na tetivi. Doživeli smo prizor za bogove, ko se je srnjak kot pes dvakrat v skoku zagnal v Gimbiko; a močnejši Gimbika se ni pustil motiti in je po gandijevsko nadaljeval svojo pot, srnjak pa v grm.

    Pravijo, da kdor je bil enkrat kadilec ta bo vedno občutil žejo po tobaku; vonj Zoltanove cigarete sem zavohal kako minuto prej, preden mi je vidno dobre volje, požvižgal pod prežo. Zoltan, simpatični in dobrodušni gozdar ter lovec (“I speak a little English and perfect Hungarian!”); me nekoliko spominja na H. Poirota v izvedbi D. Sucheta; prav tako kot slavni tv detektiv kadi dolge, bele, rekel bi “damske “ cigarete, vozi pa se po blatnih madžarskih vlakah in kolovozih v razdrapani Suzukijevi Vitari z odgnitim zadnjim odbijačem. Ta džip izvedbe za angleški trg z volanom na desni strani ima vitel za vleko divjih prašičev in jelenjadi iz neprehodnih cerovih gošč, montiran kar v kabini; med prednjim in zadnjim sedežem na levi, sovoznikovi strani. Jeklena pletenica pa je potegnjena kar skozi kabino pri sovoznikovih nogah, tako, da je videti kot bi avtomobil skupaj držal kovinski kabel.

    Last edited by kurare; 10. August 2011 at 05:06.
    "Some people never go crazy. What truly horrible lives they must lead." Charles Bukowski

  2. #2

    Privzeto 5 metrov zadnji minuti 2

    Ob vznožju prežine lestve je bil Ernst ožarjenega obraza. Še preden sem opazil hrastovo vejico na desni strani Ernstove kape sem vprašal: ”Si ga dobil?”
    Nasmejan je pokimal in dejal: “Tako močnega mislim, da še nisem uplenil!”
    Ernst Blajs, moj lovski tovariš, predsednik avstrijske Zveze lovcev z lokom je slovensko avstrijskih korenin, zaveden Slovenec in odlično govori slovensko ter je mojster lova z lokom, ki je z lokom uspešno lovil že na 4 kontinentih.
    Če zapišem, da si je Ernst vzel dopust kljub izredno napetemu delovniku (je vodja finančnega oddelka za del ameriškemu podjetju s preko 25 000 zaposlenimi po celemu svetu) v prvi vrsti zato, da bi meni omogočil odstrel srnjaka z lokom in puščico, mislim, da sem napisal dovolj!



    Plan lova je bil naslednji: Ernst zjutraj lovi z puško ter obenem z pomočjo umetnega vabnika - silhuete srne ter svojim mojstrskim znanjem klicanja srnjadi poskusi meni priklicati srnjaka za strel z lokom. Morebitnega starega srnjaka z zanimivim rogovjem oz. srnjaka ob pogledu na katerega Ernstu zaigra srce, pa ne pride v strelno razdaljo za lok, poskusi Ernst upleniti z risanico. Zvečer oba z Ernstom loviva z lokom iz visokih prež; on v gozdu ob kalužah in krmiščih prvenstveno divje prašiče, jaz pa ob gozdnemu robu kjer je teoretično največja možnost da mimo pride srnjak.
    Ernst si je v lovišču sposodil kratko “štuc” risanico z polnim oblesjem ruske izdelave kalibra 8 X 57 ter montiranim madžarskim Schmidt & Bender variabilnim strelnim daljnogledom. Risanico je prvi dan preizkusil in ugotovil, da z njo zadane 10 cm previsoko zato jo je pristrelil. Ker Ernstu noben srnjak ni bil dovolj zanimiv, z lokom pa bi streljal zgolj srnjaka (“Vsak srnjak z lokom je trofeja, pa naj bo gumbar ali 600 gramski osmerak!”) ali zrelega merjasca; jaz pa z lokom nisem dobil priložnosti - niti zvečer; verjetno zaradi vetra (Zoltan je bil kar malce frustriran, ko sem mu vsak večer povedal, da sem videl le malo ali nič divjadi)… Zato se je Zoltan maksimalno angažiral in našel Ernstu kapitalnega gozdnega srnjaka, ki pri strelni svetlobi ni hodil na plano.
    Srnjaka sta zalezla in priklicala v gozdu in ko je na razdalji 140 m za trenutek obstal na preseki je Ernst sprožil popoln strel, a srnjak, v času prska preplavljen z hormoni je vseeno stekel še 100 m preden je obležal.





    Ernstu sem iskreno voščil lovski blagor in sestopil z preže, misleč, da je lov zaključen saj je bila ura že pozna, potrebno pa je bilo še zajtrkovati, spakirati, poravnati račune za hrano, pijačo, kilometrino in opraviti pozdrav lovini, ki je pri njih po običaju skupaj na koncu večdnevnega lova.

    Ernst pa je dejal, da gremo poskusiti priklicati srnjaka vilarja, ki sem ga imel prejšnje jutro za nekaj trenutkov med grmovjem na razdalji 42 m (daljinomer je skoraj nepogrešljiv pripomoček pri lovu z lokom) na zaraščujoči se poseki. Prejšnji dan smo naredili klasično napako, skoraj tako kot pri “Gimbiki”; pri lovu z lokom na klic mora biti strelec skrit ob stečini na kateri se pričakuje prihod divjadi med 20 in 50 m pred klicajočim in vabnikom. Srnjak bo namreč na nekaj m natančno lociral klic in se osredotočil neposredno na vabnik, ko bo le-ta v vidni razdalji. Takrat pa je idealen čas za strelca, da opravi svoje… Naša napaka v prejšnjih primerih je bila, da sem prvič čakal neposredno pod prežo 2 m od vabnika in pod klicajočim, a bi načeloma vse skupaj zlahka uspelo, če se ne bi iz grma prikazal tisti presneti jelen šilar; priložnost za vilarja pa sem “zapravil” tako, da sem se postavil znotraj gozdnega roba v kritje višje od preže in ne ob stečini – Zoltanu in Ernstu se je vilar, sicer relativno nezainteresiran za vabnik kakih 5 minut gibal le 16 m od preže, jaz pa ga zaradi grmovja in drevja nisem videl. Lahko bi sicer poskusil zapustiti svoje kritje in se premakniti po poseki 10 m višje, vendar je podlaga iz vej in vejic takšna kot bi hodil po čipsu, obstajala pa je tudi možnost, da se bo vilar prismukal proti meni. To se ni zgodilo.

    Lov z lokom je igra mnogih detajlov; neuspeh je pogosto rezultat banalnih malenkosti. Sam sem imel opremo usklajeno do popolnosti, vsak del kompleta (to pomeni dobesedno vso opremo; od kape in obrazne maske do rokavic, jermena za daljnogled do ježkov na žepih oblačil in spodnjih hlač:-) je bil večkrat preizkušen v praktični situaciji. Pri lovu z lokom navadno dobiš le eno priložnost in če nanjo nisi 110% pripravljen boš dolgo čakal na naslednjo…

    Vilar ni prišel. Zoltan je dejal, da ga je videl še predno smo prišli do preže; kako se pomika po robu cerovega drogovnjaka navzdol. Poskusili smo. To je bilo to. Nasvidenje do naslednjič sem si mislil. A Ernst je imel poslednjega asa v rokavu: ko sta se z Zoltanom peljala po mene sta na kolovozu v bližini poseke za hip uzrla močnega šesteraka v družbi srne. Poskusili bomo neposredno v srnjakovi “spalnici”!

    Plan je bil naslednji: Lovili bomo ob kake 4 m širokemu strmemu kolovozu na robovih katerega je z obeh strani gost hrastov drogovnjak. Ernst in Zoltan bosta postavila vabnik na sredino kolovoza na vrhu hriba in se skrila; Zoltan v grm, Ernst pa za vabnik kjer bo klical. Jaz naj se postavim v grmovje ob rob kolovoza kakih 20 m po hribu navzdol - tako, da bo spodnji del mojega trupa zakrit z grmovjem. Stavili smo na ekstremno provokacijo, na vdor v srnjakov teritorij.


    Tiho smo zalezli lokacijo. Ernst je z plastično kapalko polno talijevega prahu dvakrat puhnil – sapa je vlekla po hribu navzgor. Z Zoltanom sta se namestila, jaz pa sem se poskusil čim tišje skriti v grmovju ob kolovozu 20 m nižje. A imel sem velik problem – dobesedno na vsakemu metru gozdnega roba je bila izhodna stečina na kolovoz; znotraj drogovnjaka je bilo vse popolnoma prehojeno in obdrgnjeno od srnjaka, bili smo najmanj v njegovi “dnevni sobi” če že ne v “spalnici”!

    Kam se postaviti, da ne bo srnjak pritekel neposredno čez mene? Odločili so detajli, ki ob izdatni pomoči lovske sreče včasih pretehtajo v korist lovca – preke izhoda ene od stečin je slab meter nad tlemi povprek rasla za palec debela in slab seženj dolga trnova veja. Stopil sem za to trnovo vejo, na tetivo nataknil puščico ter zaprl čeljusti mehanskega sprožilca tetive okoli zanke; “Te stečine srnjak gotovo ne uporablja, če ima poleg nje na voljo 10 drugih izhodov kjer se mu ni treba sklanjati!”


    Kar se je dogajalo naprej je vrhunsko doživetje za lovca z lokom in zame ultimativni adrenalin: Ernst je zapivkal z tankim glasom mladiča. Po dveh minutah je serijo ponovil.
    Naenkrat se je med debli 10 m od mene nekaj premaknilo in v labirintu svetlobe in sence se je med hrastiči prikazala srnina glava. Dva skoka za njo se je ustavil še en osebek srnjadi – predvideval sem, da srnjak; in tam obstal. Srna je bila v nekaj skokih 3 m za mojim hrbtom. Moje misli so bile zgolj “Prosim obrni se, ne zavohaj me, ne steči preko mene!” In res, srna se je obrnila in odskočila nazaj k srnjaku. Ernst je takrat pričel pivkati kot srna in po moji logiki je bilo to napačno; mislil sem si, če je srnjak že z srno ga ne zanima točno zdaj še ena samica, treba je z glasom mladiča priklicati srno, da ji bo srnjak sledil. Ernst in Zoltan tako ali tako ne vidita da imam srno in srnjaka nekaj metrov pod seboj in zdaj zdaj bo imel Zoltan dovolj in bo dejal, da je lova za tokrat konec… In spet so odločili detajli: odpel sem sprožilec z tetive in začel mrzlično brskati za piščalko za oponašanje klica srnjega mladiča ki mi je visela za vratom, a piščalka je bila pod maskirno srajco in vrat mi je prekrivala maskirna kapuca. Ko si 10 m od divje srnjadi, na tleh, v njenemu vsakodnevnemu stanišču kjer žival opazi vsako vejo, ki ni na svojemu mestu, pač ne moreš na silo potegniti zadrge in pričakovati, da žival tega ne bo opazila. Predstavljajte si, da znotraj vaše dnevne sobe stoji ulična svetilka ki se pretvarja da je svečnik - jo boste opazili?
    Najverjetneje me je rešila zataknjena zadrga kajti sam bi kot je dejal tudi Ernst, priklical srno neposredno na sebe in vsega bi bilo konec. Toda Ernst ni igral na klasično karto ljubezenskega klicanja, igral je na teritorialnost. “Ne prideš glasno k srnjaku v “hišo” na način, da ne bo odreagiral!“ Nezmožen potegniti piščalko na plano sem z klikom ponovno zaprl sprožilec tetive. “Kar bo, pač bo!”

    Ernst je seveda slišal premikanje med drevjem. Ponovno je zapivkal. Srnjak je imel dovolj; v dveh skokih je bil na kolovozu. Še v naslednjih dveh skokih z glavo nizko pri tleh je bil na sredi kolovoza v višini mojega položaja, bil me je sam adrenalin – odrasel šesterak v polni telesni moči je stal na sredi kolovoza 3 m pred mojimi očmi kot na razglednici!!!
    “Konec je, zdaj zdaj me bo zavohal, adijo!” Srnjak pa je dvignil jezni pogled po kolovozu navzgor, zagledal Roziko (in morda tudi sedečo postavo Zoltana) 20 m nad seboj in se od presenečenja ter od tega, da je v njegov teritorij vdrl drug osebek srnjadi tako ustrašil, da se je v delčku sekunde obrnil na mestu in v dveh skokih odskočil navzdol na rob kolovoza, na izhod stečine po kateri je prišel. Trenutek je postal na robu kolovoza, in gledal navzgor. Stal je za košato glogovo vejo, ki mu je prekrivala spodnjo polovico trupa.

    V istemu času se je zgodila magija 3D kamuflažnega vzorca ASAT, kamuflaže obraza in rok ter sinteza vseh mojih lovskih izkušenj ter strelskih treningov; Nezavedno, lahko rečem le “na avtopilotu” je moje telo v istemu trenutku kot se je srnjak pred menoj obrnil; napelo 70 funtni lok Hoyt Trykon in v enemu samemu dolgemu gibu zanihalo lok proti srnjaku, ki je za hip obstal ter sprožilo 29 gramsko puščico Easton Axis opremljeno z dvorezno mehansko lovsko konico Tekan II Extra Cut premera poldruge cole skozi veje v srnjaka, ki je stal 5 m od mene!
    Edina stvar, ki se je spominjam je zelena pika optičnega vlakna merilne naprave, ki je bil namerjena v veje, v nevidni, zgolj sluteni spodnji rob srnjakovega trupa.
    Puščica je švistnila skozi veje in mesnato je tlesknilo, ko je zletela skozi srnjakov prsni koš. Srnjak je odskočil po stečini v kritje, enkrat presenečeno bavknil nato pa jo je ucvrl navzdol v preplet hrastov, gloga in maklena.

    Tik preden je srnjak izginil med debli iz mojega vidnega polja sem uzrl kako ga je zaneslo po tleh in kako je pobrcal z zadnjimi nogami. Nato ga je vzela igra svetlobe in senc.

    Od čistega adrenalina se mi je “odtrgalo”: zavriskal sem in se pričel huronsko režati, nisem mogel verjeti kaj nam je pravkar uspelo!!! Ernst je bil takoj pri meni in me začel miriti češ bodi tiho, kaj če srnjak ni dobro zadet, splašil ga boš itd. Jaz pa sem udaril z hrbtno stranjo dlani ob dlan in dejal: ”Leži! Videl sem na svoje lastne oči!”

    Popolnoma zmedeni Zoltan (kasneje je mlademu gozdarskemu pripravniku in zbrani družbi poklicnih lovcev dejel le: “ Brutal!!”) je prižgal dolgo belo cigareto. Ni vedel da sem sploh ustrelil. Nato je mislil, da sem zgrešil. Ko pa sem 10 m nižje pobral popolnoma krvavo puščico je z čevljem pobrskal po nastrelu in dejal “Good blood. Hundert meters.” Jaz sem dejal “Fifty meters!” On ponovno pod vtisom Ernstovega uplena srnjaka z risanico “Hundert meters.” Tedaj sem mu pomolil desnico in dejal “Fifty meters.” Stresel je mojo roko in dejal “Hundert meters.” Poleg tega, da sem videl srnjaka pasti sem iz preteklih izkušenj vedel, da divjad strel z lovsko puščico skozi obe pljučni krili le redko “nese” preko 30 m.

    Po Zoltanovi pokajeni cigareti (8 minut po strelu) smo odšli po krvni sledi. Pravilo je, da se počaka klasičnih 30 minut, toda če vidiš svoj plen pasti, navadno ni potrebe po dodatni previdnosti.

    Zoltan je po kakšnih 30 metrih nehal slediti izdatni krvni sledi in kar počez odšel do ležečega srnjaka. Pomolil sem mu desnico in dejal “Fifty meters.” Močno mi je stisnil dlan in dejal “Fifty meters!”

    Če ne bi bilo Ernsta ne bi uplenil srnjaka, bil sem le del Ernstove enačbe, njegovega sistema kako upleniti srnjaka z lokom in puščico. Ernst Hvala!
    (za popoln prikaz uporabljene opreme sem se za fotografiranje "namaškaral" nazaj v kompletno opremo)

    Last edited by kurare; 10. August 2011 at 05:14.
    "Some people never go crazy. What truly horrible lives they must lead." Charles Bukowski

  3. #3

    Privzeto 5 metrov v zadnji minuti 3

    Vem pa, kdo bo v lovišču med poklicnimi lovci največji junak, vsaj za čas do jelenjega ruka. Zadnji dan z gostom odstreliti srnjaka kakršen v temu lovišču pade morda vsakih 7,8 let ter upleniti za tamkajšnje razmere super srnjaka na 5 m z lovcem z lokom je nekaj kar v tistih krajih ne gre hitro v pozabo. Zoltan, “You are the Man!”



    Kljub temu, da nisem ne vem kako mahnjen na trofeje naj zapišem, da je bil Ernstov srnjak najmočnejši, moj pa drugi najmočnejši od 11 uplenjenih srnjakov skupine 4 lovcev.



    Ego je komplicirana reč.



    Janez Adamič - kurare
    "Some people never go crazy. What truly horrible lives they must lead." Charles Bukowski

  4. #4
    Član od
    Oct 2007
    Lokacija
    Loški potok
    Prispevki
    2,301

    Privzeto

    Kurare tvoj prispevek je daleč najboljše kar se mi je zgodilo danes, ta teden in mogoče ta mesec. Čestitke.
    Skerl Miha -VEPER
    Loški potok

  5. #5

    Privzeto

    Citat Veper je objavil: Pokaži objave
    Kurare tvoj prispevek je daleč najboljše kar se mi je zgodilo danes, ta teden in mogoče ta mesec. Čestitke.
    Mirne duše lahko napišem/o naj na forumu...
    Lovski blagor ob plenu in naj ti spomini na ta lov ostanejo še dolgo pri srcu.

  6. #6

    Privzeto


  7. #7

    Privzeto

    Lovska hvala in hvala vam, da ste si vzeli čas in prebrali...

    Kar sem opisal je opis doživetja, ki nas nekatere žene, da lovimo z lokom in vadimo celo leto za morebitno samo eno pravo priložnost.

    Motiv lovca z lokom je daleč od ravbšicarskega.

    Madžari so ugotovili, da lovci z lokom niso zelo nevarni in te pustijo samega na preži.

    Pri lovu z lokom divjad dejansko loviš z močjo svojega telesa, z rokami, saj dajo roke moč loku ki izstreli puščico.
    Takrat je človek v stiku z tem kar je , z tem od koder izvira, z preko 10 000 let starim načinom lova, ki je vtisnjen v naš genetski praspomin.

    LP

    Janez
    "Some people never go crazy. What truly horrible lives they must lead." Charles Bukowski

  8. #8
    Član od
    Dec 2007
    Lokacija
    tukaj
    Prispevki
    3,489

    Privzeto

    Lovski blagor Janez! In hvala, ker si si vzel čas in tole napisal ter delil z nami.
    Kaj naj rečem, to je to, to je lov. Res škoda da je pri nas lov z lokom prepovedan, verjamem pa, da s takimi in podobnimi članki lahko počasi to zvrst lova predstaviš in približaš tudi konzervativni slovenski lovski populaciji. Predlagam, da članek objaviš še v Lovcu. Počasi se daleč pride!
    As hunters, we need to stand strong, unite as one and NEVER apologize for being who we are! We should focus our energy on being the best hunters we can be by challenging ourselves to be ethical, respectful and responsible so as to humbly uphold our proud heritage. Now, let´?s get out there and enjoy the great outdoors!
    Eva Shockey

  9. #9

    Privzeto Lovec

    Mugo, ker si javno predlagal bom res poslal članek uredništvu "Lovca", vendar sem se z "Lovcem" že opekel, tako, da

    Janez
    "Some people never go crazy. What truly horrible lives they must lead." Charles Bukowski

  10. #10
    Član od
    Dec 2008
    Lokacija
    Voučja vas ŽeLBEZNki
    Prispevki
    702

    Privzeto

    Zelo dober članek, se splača vzeti 5 minut časa !!!
    Lok je pravgotovo prvo orožje vsakega mulca, ki ne živi sredi betona.
    Na lovu pa je največji užitek prav takrat, ko se uspeš približati gamsom na 10-20 metrov in rečeš z njimi kakšno besedoTo sem doživel lani, ko je koza prišla do mene na 5 metrov in sem ji ležeč na zemlji rekel, naj gre stran, da grem lovit jelenjad. Počasi se je obrnila in kot da me ni videla je brez naglice odšla nazaj do tropa in jih odpeljala drugam.
    Glede objave v Lovcu pa veliko sreče, predlagaj jim tudi, naj dajo v izdelavo tudi majice s tvojim sloganom !!!
    Last edited by tarfila; 10. August 2011 at 14:23.
    Žlht smo lohk, škode pa na smemo delat !

Stran 1 od 2 12 ZadnjiZadnji

Pravila objavljanja

  • Ti ne moreš objavljati novih tem
  • Ti ne moreš objaviti odgovora
  • Ti ne moreš objavljati priponk
  • Ti ne moreš urejati svojih objav
  •