Prodaja trofej v medaljah da ali ne

[doberman]

Prepoved prodaje trofej v medaljah bi bila dobra poteza države in spodbuda družinam za obogatitev spremljajočega programa v lovskem turizmu

Kakso besedo vec o tem.

[ZR7]

Doberman, v skladu s tem kar sva načela v drugi temi, sem popravil naslov te, da bo bolj razumljivo.

admin

[ZR7]

No, ker sem jaz tisti, ki je piknil in spodbudil Dobermana k tej temi, bom malo bolj razložil svojo že dostikrat od drugih kritizirano prepričanje.
Verjamem, da bom tudi sedaj požel kakšno kritiko, pa saj zato smo tu in je tako prav.

Slovenski lovci se pretvarjamo, da smo naravovarstvena organizacija.
Slovenski lovci upravljamo z divjadjo, torej opravljamo delo za državo - lastnico divjadi in ji za to še plačujemo koncesijo.
Slovenski lovci v dobršni meri izvajamo folšijo in smo pri izvajanju odstrela bolj "naklonjeni" k osebkom s trofejo in to čim močnejšo.
Marsikatera slovenska lovska družina rešuje svoje finančne probleme ali se bogati s pomočjo prodaje trofejnega lova.
Marsikatera slovenska bogata lovska družina ravno zaradi "dobro postlanega položaja" lovcev v obstoječi družini zavrača novo članstvo.

To je le nekaj od dokazljivih trditev, ki nam niso v čast in zaradi katerih nam tako razmišljajoči sodržavljani kot fanatični ali neuki nasprotniki ne verjamejo, da smo naravovarstvena organizacija.
In v resnici tudi nismo! Nekateri med nami se trudimo, da bi bili. Večina pa lov dojema kot šport ali neko davno pridobljeno in neodtujljivo pravico. Nekateri tudi kot privilegij in način da nosijo orožje, do katerega sicer ne bi nikoli prišli. Še sploh če bi opravljali psiho test, kot ga v zadnjih letih. Kar poglejmo okoli sebe in resnici v oči!

Sedaj pa k bistvu:
Če resnično želimo postati naravovarstvena organizacija in obstati, ne pa končati na smetišču zgodovine, se moramo naravovarstveno tudi obnašati.

V prvi točki moramo začeti ceniti svoje delo in račun izstaviti lastniku divjadi, torej narodu - državi. Država bi morala plačevati nas prostovoljce, ki opravljamo delo v javno in naravno dobro, ne pa da nas poskuša še dodatno oguliti. Jasno da temu sledi tudi strikten nadzor nad izvajanjem dejavnosti, kar seveda po pravici rečeno marsikateremu slovenskemu lovcu zlepa še ne gre v glavo. In seveda je nujen civilni in strokovni nadzor tudi nad državo.

V drugi točki se je potrebno odpovedati vsem dejavnostim, ki pomenijo zgolj zadovoljevanje lovske sle same kot take. S tem seveda mislim na izpuščanje fazanov pred puško in podobne nečastne krvoločne "športne" zadeve.

In končno in sploh ne nazadnje je potrebno postaviti trofejo zgolj in samo na mesto ocenjevanja kvalitete populacije. Vsakršen finančni dobiček iz tega področja je potrebno strogo prepovedati s strani države in zaračunavanje trofeje po točkah ali celo šverc iz države strogo prepovedati in sankcionirati z odvzemom koncesije. Možnost dobička postavlja trofejni lov pred naravovarstvene naloge. Poznamo primere, v skrajnih oblikah tudi v zgodbah o svetovnih prvakih in farmah trofej.

Seveda je še cel kup spornih reči, a se bom posvetil le obrazložitvi zgornje.
Kaj iz take prepovedi sledi:

- Propad LPN-jev v obliki kot so. Brez dobička od prodaje trofej ali "klanja" fazanov so goli in bosi. Vemo kakšen je bil njihov doprinos pri genetski raziskavi medveda, zato pretvarjanja o njihovi raziskovalni vlogi ne more biti in o tem ne morejo prepričati. Vemo tudi da se v praksi daje na teh področjih celo lov v zakup in da so nekatera od teh lovišč celo slabša od drugih, da ne rečem slabša od slabih, ker ne želim delati krivice nekaterim delavcem, ki pa se res trudijo.
To bi za seboj potegnilo ali razdelitev oz podelitev področja v celoti nekemu drugemu upravljalcu, ki bi ga upravljal striktno z namenom za katerega naj bi bili ustanovljeni. Seveda s plačilom države za to delo. Kako bi država to uredila z znanstvenimi inštitucijami ipd, je seveda stvar nadaljnega pametovanja.

- Propad "elitnih" lovišč, ker ne bi bila več "tržno" (beri lasten žep) zanimiva.

- Propad večnih funkcionarjev in dotok novih moči, ker bi nova ureditev za obstoj upravljavca zahtevala modre in strokovno sposobne ljudi.

- Spremembo v ponudbi v lovskem turizmu. Upravljalec ne bi več z malim trudom ponudil le drago trofejo, temveč bi tržil celovito ponudbo. Od namestitve, zabave, sprostitve v naravi, samo vodenje, foto lov in ne nazadnje tudi odstrel v različnih oblikah. Sposobna družina bi lahko iztržila celo več kot sedaj in zaposlila celo pahljačo sodelavcev iz lastnega okolja.

Bistvo mojega razmišljanja o bodočnosti Lovstva v Sloveniji je naravovarstvena usmerjenost in enakopravna možnost udejstvovanja za vse državljane. Pogoj da bi te spremembe dosegli pa vidim v osnovni zahtevi, da se odpovemo trofejizmu in da dosežemo pošteno plačilo za svoje delo.


Zavedam se, da se to večini bere utopistično. Še sploh če imaš že davno preživeta stališča in nisi pripravljen na spremembe. A čas ki zahteva spremembe, ne da je tu, temveč nam že beži med prsti.

Če ne bomo naravovarstveniki mi lovci, bodo to drugi, ki bodo in že vlečejo denar od države in delajo divjadi prej škodo kot korist. In bodo po Švicarskemu vzoru tudi ukinili jago.
Mi pa bomo ostali sredi polja s praznimi puškami in gledali ko "tele v nova lesa".

Moja vizija ne izključuje lovskih užitkov. Nasprotno. Izloča le tisto, kar je v lovstvu skvarjenega in ga postavlja na njegovo naravno mesto.


Da ne bo kdo sedaj v odgovorih prav žolčen, poudarjam, da so to moja razmišljanja. Za realizacijo teh je potrebna ustrezna družbena klima. Tako v naši organizaciji kot širše. Ali je ta dozorela takim potezam je drugi par čevljev in stvar druge debate. Na vsak način pa bi se po mojem mnenju v tej smeri morali truditi.

LP