Ker se nas nekaj matra in se skupaj s svojimi štirinožnimi lovskimi tovariši skušamo naučiti kako se streže umetnosti imenovani "po krvni sledi", si tukaj napišimo kaj kar nam bo v pomoč ali le zanimivo za prebrati.
Vajenca ZR7 in Perun
Printable View
Ker se nas nekaj matra in se skupaj s svojimi štirinožnimi lovskimi tovariši skušamo naučiti kako se streže umetnosti imenovani "po krvni sledi", si tukaj napišimo kaj kar nam bo v pomoč ali le zanimivo za prebrati.
Vajenca ZR7 in Perun
Za vikend je običajno edino čas, da položim tisto pravo šolsko krvno sled staro nekaj ur. Običajno položim zgodaj zjutraj in potem se pozno popoldne ali zvečer odpraviva razvozlavati zanke, kljuke in raznešene zablode.
Tako sva se s Perunom lotila tudi tokrat. A prihajam do zaključka, da je ta pasja vročina težavna reč. V soboto sva šla na sled ob 19uri. Sled je bila dolga kakšen kilometer in položena vsa v gozdu. A del jo je potekal po nekem izrazito suhem grebenu kjer je vegetacija zelo borna, tla pa iz nekakšnega drobirja. Vse to se čez dan nemarno razgreje. Perun je imel tam obilo težav, a je po nešteto obračanjih in vračanji sam našel izhod in potegnil naprej in sled uspešno zaključil.
Včeraj, v nedeljo pa sem sled položil najprej po travniku v dolini, nato čez gozd na travnik na pobočju, čezenj v gozd nad travnikom in do konca po gozdu. Na sled sva šla uro kasneje, ob 20h.
Travnik v dolini ni delal težav, le nekoliko so motili sprehajalci, a se je Perun sam usmerjal po sledi, čez gozd brez problema kot po glajzi, a ob prihodu na pokošen travnik katastrofa. Ni šlo pa ni šlo. Kljub vsemu trudu, ki ga je vlagal ni našel sledu čez travnik. Nedvomno je bila sled tudi tu raznošena od sprehajalcev, morebiti tudi kakšnega psa in seveda po vsej verjetnosti tudi od srnjadi. Tu sem mu moral privoščiti popravek tako da sem ga usmeril višje po travniku, kjer je sled spet poprijel in po gozdu nadaljeval. Tudi zaključek mu je delal več težav kot običajno. A vseeno je na koncu prislužil slastne koščke posebne salame katero sva si podelila po sistemu "ti en griz in jaz enega, ti enega, jaz ...":icon_wink::icon_lol:
Ko sem kasneje razmišljal in ogledoval, sem ocenil, da je bil spodnji del travnika celi dan v pekočem soncu, na zgornjem delu pa je bila senca dreves obrobja gozda. Tudi pot v gozdu, kjer se je sled zaključila je bila obrnjena proti soncu.
Očitno je ta pasja vročina le prehuda reč. Kakšna so vaša razmišljanja in izkušnje? Zaradi svežih sledi divjadi sem se ogibal polaganja zvečer in iskanja zjutraj. A bi bilo verjetno bolje.
LP
Košenine so vedno najtežji pogoji za sledenje. Ker je vegetacija poškodovana še od košnje so poškodbe tal zaradi polaganja skoraj nerazločne. Ta del vonjske slike je torej precej neuporaben. Dodatno težka okoliščina je tudi vročina zaradi običajnega intenzivnega izhlapevanja, ki prav tako prekriva "poseben vonj, ki ga pes išče". (Ta del izkušenj imam obilo iz športnega sledenja)
Kar pa se tiče vonjske slike , ki jo pušča razkrajajoča kri pa je slednje po odpretem terenu v vsakem primeru težje kot v gozdu, kjer višja vegetacija zadržuje nekakšen "kanal" dolgo časa.
Na splošno so meni razložili tako, da je pravo okolje za trening krvne sledi predvsem gozd (ali vsaj gmičevje), travniki na splošno sodijo pot "težjo kategorijo", predvsem, če je sled "razpihana".
Tako,da če si želiš treninga, pri katrem bo pes uspešen bi rekla, da v takem vremenu polagaj sled raje zvečer in jo izdeluj zjutraj, če pa to ni mogoče pase drži gozda, obilo uporabljaj parkelj in mogoče malo mlajšo sled.
Občasna sled v ekstremnih popgojih je v redu, če želiš preiskusiti zmožnost psa, vendar naj bi vsaki težki sledili dve taki, pri katerih bo lahko uspešen.
Če večkrat zapovrstjo dela pes sled, pri kateri se izgubi mu lahko pade samozavest obenem pa lahko pride do zaključka, da je izgubljanje pač del sisetema, in da bo že gazda nekako rešil situacijo, če bo njemu pretežko.
Zanimiva informacija, ki da misliti. Hvala!Citat:
deteljica je objavil:
Izdelujem sledne čevlje iz aluminija, pa me zanima, če je tu gori kakšen mojster blizu Ljubljane, ki obvlada varjenje aluminija? Ali pa da kdo ve za koga v bližini Lj.
v bližini strelišča Sad je varilec za aluminij. Če še nisi rešil problema ti lahko posredujem tel. številkoCitat:
ZR7 je objavil:
Hvala, sem že našel rešitev. :icon_biggrin:Citat:
cviček je objavil:
Koliko pa stanejo taki čevlji?
Pri 100 ojrih se začne. Neke trde plastične sem gledal za 110€.Citat:
deteljica je objavil:
Je veselje včasih tudi sam kaj skup spacat, še sploh če postane misija uspešna.:icon_lol:
Moja "dereza" iz aluminija je bila nekaj čez 50 €. Se mi zdi kar fer cena...Citat:
deteljica je objavil: