sokolar je objavil:
Verjetno si nekateri lovci oz uporabniki foruma sploh ne predstavljajo kako poteka sokolarjenje zato jim v nadaljevanju predstavljam potek enega od verjetno najbolj fascinantnih sokolarskih lovov. Ob tem bi rad tudi povdaril, da sokolarji povečini lovijo predvsem zaradi doživljanja narave in ne zaradi plena. Realizacija uplenitve je glede na vložen čas in trud pri tem načinu lova v primerjavi z lovom s puško praktično zanemarljiva.
Utrinki z lova na jerebice
Topel jesenski dan se je že krepko prevesil v pozno popoldne. Sonce je jelo zgubljati svojo moč in hladen vetrc je nežno pobožal spokojno panonsko ravnico. Zadnji kmetje so se po zaprašenih kolovozih s polja utrujeni vračali proti domu in malokatera človeška duša se je še potikala naokoli. Narava se je zavila v samoto. V daljavi je bilo slišati klice razbite kite jerebic, njihov »girrak, girrak, …je prihajal zdaj od tu, zdaj od tam in lovski pes, ki je vznemirjen sedel ob gospodarjevi nogi je dobro znane glasove pozorno vlekel na svoja ušesa. Ko je ptičar dvignil svoj pogled k gospodarjevim očem je komaj slišno proseče zacvilil. »Išči« je sledilo kratko povelje. Pes se je pognal naprej in že je v hitrem galopu plaval med osušenimi travami ter z visoko dvignjeno glavo v nos lovil človekovim čutom nezaznavna sporočila. Tu in tam je hipoma upočasnil svoj tek, spremenil smer ter vnovič proti vetru preverjal vonjave. Nato je še z večjo ihto nadaljeval široko iskanje in kazalo je kot, da bi že v naslednjem trenutku želel nadoknaditi zamujeno. Čutiti je bilo, da ga neka neznana sila in močan nagon ženeta k nevidnemu cilju, saj ga ni zmotil zajec, ki je tik pred njim skočil iz loža niti poljski škrjanci, ki so eden za drugim poletavali iz visoke trave in se pojoč strmo dvigali visoko v nebo. Vsakič, ko je pes upočasnil svoj divji ritem in preverjal vonjave je gospodar, ki je iz daljave opazoval prav vsak njegov gib, zadržal dih in srce v prsih mu je začelo pospešeno biti. Vendar nič, zopet nič, srce se je umirilo in hladen vetrc, ki je po polju nosil.jesenske vonjave dogorelih kurišč je ohladil razgreti obraz. Nenadoma je pes postal z visoko dvignjenim nosom, nato pa kot bi zatezal, previdno naredil še dva tri dolge korake, nekoliko spustil glavo in končno čvrsto obstal. Ob ponujenem prizoru bi človek za trenutek pomislil, da se je zaustavil čas in le pozibavanje vitkih osušenih trav v rahli sapi bi ga prepričalo, da se moti. Tu so jerebice, tik pred psom, nikoli se ne zmoti. Samo, da se prehitro ne dvignejo, je v mislih govoril sam sebi. Srce je začelo biti vse hitreje in roka na kateri je stala s kapico pokrita ptica je nehote vznemirjeno zadrgetala. Sokol, ki je bil do sedaj povsem sproščen je zaznal to napetost, izkušena ptica je vedela, da je sedaj prišel njen trenutek zato se je začela nemirno prestopati na rokavici in rahlo širiti svoje peruti. Samo še ena misel se je takrat vrtela po glavi sokolarja, hitro sokola v zrak potem bodo jerebice zagotovo čvrsto držale. Izučen gib desnice je hipoma razprl in snel lično kapico nato pa je sokolar dvignil sokola visoko v zrak. Plemenita ptica se je tako kot vedno za trenutek razgledala po okolici, našopirila in otresla svoja svilnata peresa, nato pa z globokimi zamahi peruti poletela proti vetru. Sokol je letel naravnost proti psu in skoraj bi se ga bil dotaknil kot, da bi mu pri tem želel predati svoje tiho sporočilo; daj prijatelj zdrži še malo.
Kraguljčki so zvonili in sokol se je v krogih dvigal vedno više v nebo. Jerebice, ki so ležale nekaj metrov pred psom so že zaznale pretečo nevarnost zato so se še bolj tesno pritisnile k tlom. Sokolar je sedaj počasi v velikem krogu previdno obšel jerebice tako, da sta jih s psom držala vsak s svoje strani. Ptičar je še vedno negibno stal, vsaka mišica na telesu je bila napeta kot struna in njegove oči so bile zazrte v mesto kjer so se pritajile jerebice. Sokolarju je zastajal dih, napetost je narasla skoraj do vrhunca, vendar so kraguljčki z zvonenjem opozarjali, da sokol še vedno nabira višino in, da še ni napočil pravi trenutek za napad.
V daljavi se je nad gozdičkom sredi polja nemirno vrtela jata grivarjev, tudi ti so opazili sokola. Posedali so po visokih akacijah in spet poletavali. Verjetno jih je begala njegova nenavadna malodušnost saj so bili na selitvi pogosto tarča napadov ujed in so zato prav dobro poznali pretkane lovske strategije plenilca. Vendar se ta sokol začuda ni menil zanje, raje se je držal nad mestom, ki sta ga omejila njegova lovska družabnika. Sokolarska ptica je odločno čakala plen, ki je bil skrit v travi in čeprav ga ni niti za trenutek videla je dobro vedela od kod bo poletel.
Naenkrat so kraguljčki utihnili. Sokolar se je ozrl visoko proti nebu kjer je mirno jadral sokol, nič več ni mahal s perutmi ampak je z močno razširjenim repom drsel v vetru in ohranjal nabrano višino. Sedaj se je v tej predstavi brezkončne igre narave začelo odvijati poslednje dejanje, dejanje v katerem bosta svoje vloge odigrala samo še glavna igralca, plenilec in njegov plen. Glasen »Prrrrra« je razbil mrtvo tišino in v istem hipu sta pes in sokolar planila proti mestu kjer so negibno ležale jerebice. Kot izstreljena iz topa se je cela kita na vse strani dvignila iz visoke trave, rep- repreprep … so se oglašale, ko so frčale visoko v zrak. Pes je obstal kot vkopan in skupaj s sokolarjem sta nemo opazovala nadaljevanje divjega lova.
Sokol se zagnal proti jerebicam, z nekaj odločnimi zamahi je še dodatno pospešil svojo hitrost, potem pa je zložil dolga zašiljena krila tesno ob telo in nadaljeval svoj neverjetni strmoglavni pad kot kamen, ki ga vržeš s pečine. Jerebice so se spet združile v kito in tik nad tlemi z vetrom v hrbet letele proti izbranemu grmičevju ob kolovozu. Razdalja med njimi in sokolom se je manjšala in vratolomni nalet plenilca se je moral zaradi nizkega leta jerebic razviti v vodoravno zasledovanje. Najhitrejše v kiti so že dosegle izbrani cilj in se brezglavo metale v gosto grmovje. Kazalo je že, da se bodo vse jerebice rešile na varno in nobeno presenečenje ne bi bilo, če bi sokol tokrat ostal brez ulova. Zadnja jerebica je kdo bi vedel zakaj, tik pred grmovjem komaj zaznavno upočasnila svoj let. Usodno, v istem trenutku jo je sokol selec čvrsto zgrabil s svojimi kremplji in se dvignil z njo preko grmovja. Videti je bilo kako je v letu preprijemal plen in s kljunom nagonsko iskal njegov vrat. Še preden se je z jerebico spustil na tla se je za njima usulo nekaj drobnih peres.
Sokol je brezskrbno skubil jerebico in se ni pustil motiti, ko sta poleg njega v travo posedla tudi njegova lovska družabnika. Ptičar je previdno ovohaval ulov ter iz trave pobiral majhne koščke mesa in kosti, ki so sokolu sem in tja po nerodnosti padli iz kljuna. Sokol, človek in pes, vsa trojica je bila nadvse zadovoljna in čeprav je imel vsak od njih svoj motiv za lov so delovali kot neverjetno ubrana celota.