Iz sodne prakse

[MilanK]

Sodno varstvo v primeru izključitve iz članstva LD ali zavrnitve sprejema v članstvo

Iz sodbe VSL ICp 72/2006:

Čeprav ZDlov sodnega varstva v primeru izključitve in sprejema v članstvo v LD-jih posebej ne ureja in se v tem razlikuje od predhodnega ZVGLD, je vprašanje prenehanja članstva v društvu, kamor sodi tudi LD, glede na samo naravo pravice do članstva v društvu kot pravice do združevanja kot temeljne človekove pravice in svoboščine, tako pomembna pravica, da mora uživati sodno varstvo. Gre za civilno pravno zadevo, saj imata stranki (LD in član oz. oseba) status subjekta civilnega prava, zato je za odločanje o sporih pristojno redno sodišče.

Pri tem je pomembno, da pravica do sodnega varstva zagotavlja vsakomur, da lahko od sodišča zahteva in tudi doseže odločitev o sporu glede civilnih pravic in obveznosti, pri čemer je takšna odločitev lahko le meritorna, vsebinska odločitev (primerjaj Galič, Komentar k 2. členu ZPP, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, prva knjiga, Ur.l.: GV Založba, 2005). Torej po o ceni sodišča ni pomembno, da novi zakon - ZDLov-1 izrecno ne predvideva več možnosti sodnega varstva v primeru ne sprejema ali izključitve iz članstva lovske družine, saj je tako sodno varstvo glede na pomembnost odločitve o pravici do združevanja mogoče uveljavljati že na temelju same Ustave.

[MilanK]

Odvzem orožja, streliva in orožnih listin – razlogi za odvzem orožja


JEDRO:
Lastniku se odvzamejo orožje, strelivo in orožne listine, če ne izpolnjuje več pogojev za pridobitev dovoljenja, med drugim je to tudi, če je s pravnomočno odločbo obsojen za prekršek zoper javni red in mir z elementi nasilja.

Komentar:

Po 58. členu ZOro-1 lahko pristojni organ odvzame orožje, strelivo in orožne liste posamezniku, ki ne izpolnjuje več pogojev iz 2. do 6. točke 2. odstavka 14. člena ZOro-1, v 3. odstavku 58. člena ZOro-1 pa je določeno, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. V 2. do 6. točki 2. odstavka 14. člena so predpisani pogoji, pod katerimi se lahko da posamezniku dovoljenje za nabavo orožja, dovoljenje za nabavo streliva, orožni list in dovoljenje za posest orožja. Med temi je v 2. točki tega odstavka tudi pogoj, da ni zadržkov javnega reda. V 15. členu ZOro-1 pa je navedeno, kaj se šteje za zadržke javnega reda po 2. točki 2. odstavka 14. člena ZOro-1. Med drugim je to tudi, če je posameznik s pravnomočno odločbo obsojen za prekršek zoper javni red in mir z elementi nasilja.

Sodba VS15423 –opr. št.: I Up 1020/2000

JEDRO:

Orožje je mogoče zaupati samo osebi, ki je zaradi okoliščin, v katerih živi, primerna za posest orožja in ki orožja v nobenem primeru ne bi zlorabila. Oseba je zaradi svojega ravnanja izgubila zaupanje, da bo orožje uporabljala premišljeno in odgovorno in ji je zato treba orožje odvzeti.

Komentar:

Po 2. alinei 1. odstavka 31. člena ZOro v zvezi s 1. odstavkom 20. člena se orožni list, dovoljenje za posest orožja, orožje in strelivo med drugim odvzamejo takrat, če pristojni organ ugotovi, da so zaradi okoliščin, v katerih živi lastnik oziroma imetnik orožja, podani utemeljeni pomisleki za nadaljnjo posest orožja. Ta okoliščina pa je tudi, če je imenik orožja vzkipljiv človek in nagnjen k izzivanju in sprožitvi sporov.

[MilanK]

Še dva zanimiva judikata glede odvzema trofej.

Opravilna številka: Sodba I Up 371/2004
Opravilna številka 2: Sodba in sklep UPRS U 1334/2002
Oddelek: Upravni oddelek
Datum seje senata: 24.01.2008
Področje: INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO
Institut: ukrep lovskega inšpektorja – aktivna legitimacija
Zveza: ZVGLD člen 14, 14/2, 77, 77/1-4. ZUS člen 18, 18/1.

JEDRO:

Pri izvajanju inšpekcijskega nadzorstva je lovski inšpektor upravičen zaseči protipravno ulovljeno divjad oziroma njene dele.

Povzetek obrazložitve:

Z odločbo dne 23.4.2001, ki je bila izdana po uradni dolžnosti na podlagi določb 2. odstavka 14. člena ZVGLD ter 5. člena Uredbe o zavarovanju ogroženih živalskih vrst, je tožena stranka za čas od 1. maja 2001 do 31. decembra 2001 odločila o kvoti medvedov za odstrel po posameznih lovsko gojitvenih območjih; z izpodbijano 6. točko pa naložila Zavodu za gozdove Slovenije, lovskim organizacijam in Inšpektoratu RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, da nadzorujejo izpolnjevanje odločbe in njenih določil; inšpektor pa mora trofejo medveda, za katero se ugotovi, da je uplenjen v nasprotju z določili odločbe, uplenitelju zaseči. Iz omenjene odločbe izhaja, da je bila vročena Zavodu za gozdove Slovenije, Lovski zvezi Slovenije ter Inšpektoratu RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo. Glede na podatke v upravnih spisih, je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da tožeča stranka v postopku, ki se je končal z obravnavano odločbo ni sodelovala ne kot stranka in ne kot stranski udeleženec, ter da ji z odločbo ni bilo ničesar naloženo. Zato je pravilno presodilo, da v smislu 1. odstavka 18. člena ZUS ne izpolnjuje pogojev, da bi lahko bila tožnik in s tem stranka v upravnem sporu. Zato je odločitev o zavrženju tožbe, zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije za sprožitev upravnega spora, tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna in zakonita.

V zadevi, ki se nanaša na točko 2 izreka izpodbijane sodbe in sklepa pa gre za ukrep lovskega inšpektorja, ki temelji na določbi 4. točke 1. odstavka 77. člena ZVGLD v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 23.4.2001. Po omenjeni zakonski določbi je lovski inšpektor pri izvajanju inšpekcijskega nadzorstva upravičen zaseči protipravno ulovljeno ali brezpravno prilaščeno poginulo divjad ali njene dele in druge brezpravno prilaščene proizvode iz lovišča ter predmete, s katerimi so bila storjena ta brezpravna dejanja. Za odreditev inšpekcijskega ukrepa lovskega inšpektorja torej zadošča že ugotovitev inšpekcijskega organa, da je bil ulov živali protipraven. Z odločbo tožene stranke z dne 23.4.2001, izdane na podlagi določbe 2. odstavka 14. člena ZVGLD, je bila na A.–B. območju, kjer izvaja lov tudi tožnica, dovoljena uplenitev le enega medveda in to v težnostni kategoriji do 100 kg. Ob nesporni ugotovitvi inšpekcijskega organa, da je dne 25.11.2001 uplenjen medvedji samec presegal dovoljeno težo za 17 kg (tehtal je 117 kg), sta sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi oziroma tožena stranka v izpodbijanem upravnem aktu pravilno presodila, da je šlo za protipraven odstrel medveda. Zato je lovski inšpektor na navedeni pravni in dejanski podlagi utemeljeno in v skladu z ZVGLD odredil inšpekcijski ukrep – odvzema trofeje medvedje kože in lobanje.

Vrhovno sodišče je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep na podlagi določbe 76. člena ZUS-1, ker je spoznalo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba (sklep) lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.
-----------------------------------------

Judikat: VS1009876
Opravilna številka: Sodba X Ips 635/2004
Opravilna številka 2: Sodba UPRS U 232/2003
Oddelek: Upravni oddelek
Datum seje senata: 06.03.2008
Področje: INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO
Institut: inšpekcijsko nadzorstvo – ukrep lovskega inšpektorja
Zveza: ZVGLD člen 7,14, 14/2, 77, 77/4.


JEDRO:
Tožnika sta bila seznanjena glede dovoljenosti lova na medveda do teže 150 kg. Ker je bil uplenjeni medved bistveno težji, ga je inšpektor upravičeno zasegel.

OBRAZLOŽITEV:
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 13.12.2002, s katero je slednja zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo z dne 20.11.2002. Z navedeno odločbo je prvostopni organ naložil Lovski družini ..., da mora izročiti lovskemu inšpektorju trofejo medvedje kože in lobanje medveda, ki ga je na območju Lovske družine ... dne 29.10.2002 uplenil A.A. Tožena stranka je v obrazložitvi navedla, da je Vlada RS na podlagi Zakona o naravni in kulturni dediščini izdala Uredbo o zavarovanju ogroženih živalskih vrst (Uradni list RS, št. 57/93), po kateri lahko pristojni minister lov na medveda izjemoma dovoli. Ta pravica je povzeta tudi v 2. odstavku 14. člena Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Uradni list SRS, 25/76; ZVGLD). Takšna je odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 10.10.2002, s katero je bilo določeno, da kvoto razdelita posameznim lovskim organizacijam, na podlagi razdelilnika, pristojna območna enota Zavoda za gozdove Slovenije in organ lovskogojitvenega območja. Lovski družini ... je tako pripadla pravica do odstrela medveda težnostne kategorije do 150 kg bruto teže, kot to izhaja iz dopisa vsem lovskimi družinam z dne 16.10.2002, ki ga je poslala Zveza lovskih družin. Ob inšpekcijskem pregledu dne 7.11.2002 pa je bilo ugotovljeno, da je kljub temu, da je bil uplenitelj seznanjen glede dovoljenosti in drugih pogojev lova, prišlo do odstopanja za 188 kg. Takšen ulov je protipraven in po Zakonu o lovu je predvidena sankcija, ki jo je lovski inšpektor pravilno uporabil pri svojem ukrepu.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da je organ prve stopnje odločil na podlagi 14. v zvezi s 7. členom in 4. odstavkom 77. člena ZVGLD. Iz upravnega spisa izhaja, da je bil sestavljen zapisnik o inšpekcijskem pregledu dne 7.11.2002 v navzočnosti starešine prvotožnika B.B.. in drugega tožnika A.A.. Iz zapisnika je razvidno, da sta oba seznanjena glede dovoljenosti lova na medveda do teže 150 kg, uplenjen medved pa je bil težak 338 kg bruto. Tožnika na vsebino zapisnika nista imela pripomb in sta ga podpisala. Organ prve stopnje se je tako pravilno oprl na 4. odstavek 77. člena ZVGLD, ki določa, da je lovski inšpektor upravičen zaseči protipravno ulovljeno ali brezpravno prilaščeno poginulo divjad ali njene dele.

Tožnika vlagata pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlagata, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne upravnemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbi ugodi. Menita, da so ugotovitve sodišča zmotne, saj tožnika z dopisom Zveze lovskih družin in z razdelilnikom, ki ga je izdala Lovska zveza, nista bila seznanjena. Dopis, na katerega se sklicuje inšpektor in katerega sta tožnika prejela šele po uplenitvi medveda, ne pomeni prepovedi upravnega organa in torej ne gre za gospodarski prestopek. Odstrel medveda nad 150 kg je bil sicer dovoljen z določbo državnega organa, ki šteje kot edino zakonito sredstvo, s katerim se določi način in vrsta odstrela. Inšpektor je prekoračil svoja pooblastila, ko je opravljal nadzor mimo določb ZVGLD in odločb državnih organov, saj je naložil izročitev trofeje medveda, ni pa odločil o zasegu. Medved ni bil brezpravno prilaščen, saj je za njegovo uplenitev obstajala odločba državnega organa, ki je takšen odstrel dovoljevala. Sodišče je tudi spregledalo, da je tožena stranka poravnala vse materialne obveznosti do države kot tudi do Zveze lovskih družin.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba poz ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z omenjeno zakonsko določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna s 1.1.2007.

Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Revizija uveljavlja tudi nepravilno uporabo materialnega prava, vendar po mnenju revizijskega sodišča neutemeljeno, saj je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik A.A., član Lovske družine ..., dne 29.10.2002 uplenil medveda, težkega 338 kg bruto. Navedeno je bilo ugotovljeno ob inšpekcijskem pregledu dne 7.11.2002, pri katerem sta bila navzoča tako predstavnik prvotožnika kot tudi drugotožnik A.A.. O inšpekcijskem pregledu je bil sestavljen zapisnik, iz katerega izhaja, da sta bila oba tožnika seznanjena glede dovoljenosti lova na medveda do teže 150 kg ter o drugih pogojih lova. Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa se je prvostopno sodišče pravilno oprlo na 2. odstavek 14. člena v zvezi z 7. členom Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Uradni list SRS, št. 25/76; ZVGLD), po katerem lahko pristojni minister z odločbo dovoli ali odredi lov divjadi med popolnim oziroma delnim lovopustom. Kot je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka takšno odločbo tudi izdala, v njej pa je bilo med drugim določeno, da kvoto medvedov za odstrel razdelita posameznim lovskim organizacijam pristojna Območna enota Zavoda za gozdove in organ lovskogojitvenega območja. Na tej podlagi je Zveza lovskih družin lovskim družinam posredovala obvestilo o razdelitvi odstrela, iz katerega izhaja, da lahko Lovska družina ... lovi medvede do 150 kg bruto teže. Tako je potrebno pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da se je organ prve stopnje pravilno oprl na 4. odstavek 77. člena ZVGLD, ki določa, da je lovski inšpektor upravičen zaseči protipravno ulovljeno ali brezpravno prilaščeno poginulo divjad ali njene dele. Materialno pravo je bilo zato pravilno uporabljeno.

Revizija ne navaja, katere bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu uveljavlja. Ker v skladu z določbo 86. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS po uradni dolžnosti ne pazi na kršitve določb postopka v upravnem sporu, izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je Vrhovno sodišče RS zavrnilo neutemeljeno revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1.

[MilanK]

Judikat glede dopustnosti rubeža trofeje za polačilo dolga

VSL51775
odločitve

Opravilna številka: VSL sodba I Cp 2153/2007
Sodišče: Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek: Civilni oddelek
Datum seje senata: 27.06.2007
Področje: izvršilno pravo - obligacijsko pravo
Institut: nedopustnost izvršbe - ugovor tretjega - pravica, ki preprečuje izvršbo - obligacijska pravica - pravica shranjevalca - lovske trofeje
Zveza: ZIZ člen 64, 64/1, 65, 64, 64/1, 65. OZ člen 729, 731, 735, 735/1, 729, 731, 735, 735/1. ZDLov-1 člen 2, 2/4, 2, 2/4.

JEDRO:
Lastnik lovskih trofej je lovska družina (4. odstavek 2. člena ZDLov-1), ta pa jih je izročila tožniku v posest oziroma upravljanje. Trofeje so bile zarubljene v postopku izvršbe, ki teče zoper tožnikovega sina. Tožnik zahteva, da se izvršba na trofeje izreče za nedopustno.
Razmerje med lovsko družino in tožnikom je obligacijsko razmerje, ki ga je treba opredeliti kot hrambo oziroma shranjevalno pogodbo: tožnik kot shranjevalec je sprejel stvar od lovske družine kot položnika, da jo hrani in mu jo vrne, ko jo bo ta zahteval (729. člen OZ). Bistvo shranjevalne pogodbe je varovanje stvari. Varovanje pa ne pomeni samo pasivnega ravnanja ampak tudi aktivno ravnanje, kar pomeni, da mora varovalec storiti vse potrebno, da stvar ohrani oziroma jo ohrani v enakem stanju. Tožnik torej z ugovorom tretjega zatrjuje lastno pravico do posesti lovskih trofej na podlagi obligacijskega razmerja z lastnikom, kateremu mora na njegovo zahtevo vrniti stvar z vsemi plodovi in koristmi od nje. Na podlagi istega obligacijskega razmerja pa je za lastnika dolžan stvar hraniti kot svojo lastno (1. odstavek 731. člena OZ) - lastna skrbnost pa shranjevalca zavezuje, da s stvarjo položnika ravna enako, kot ravna v lastnih zadevah, kar po povedanem vključuje tudi dolžnost za lastnika storiti potrebne ukrepe za zavarovanje stvari, v konkretnem primeru torej uveljavljati zanj pravico, ki preprečuje izvršbo. To pa pomeni, da tožena stranka neutemeljeno tožeči strani oporeka aktivno legitimacijo. Kot imetnik pravice do posesti trofej in zavezanec za vrnitev teh stvari lastniku ima namreč v postopku izvršbe zoper dolžnika pravico, ki preprečuje izvršbo na te trofeje.

IZREK:
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 115,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka do plačila.

OBRAZLOŽITEV:
Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je nedopustna izvršba na lovsko trofejo medveda, divjega prašiča, jelenjih rogov, koze in jazbeca ter na TV sprejemnik znamke Samsung, glasbeni stolp znamke Philips in DVD, ki so v hrambi pri izvršitelju M. B. in so bile zarubljene v izvršilni zadevi I 2005/00345 Okrajnega sodišča v Kočevju. Tožencu je naložilo, da tožeči stranki plača pravdne stroške v znesku 457,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno, predvsem pa brez dokazov zaključilo, da je tožnik lovec Lovske družine M. preko 30 let. Že po prejemu sodbe je toženec prejel obvestilo enega od članov te lovske družine, da tožnik sploh ni več njihov član. Vodstvo je sicer pozval, da mu to potrdi s pisno izjavo, vendar doslej odgovora še ni prejel. Samo izpoved tožnika pa ni dovolj. Član Lovske družine M., ki je bil zaslišan, je potrdil le navedbe dopisa le lovske družine, ki pa ga je sam podpisal brez pooblastila predsednika družine in njegove vednosti. V tem dopisu so le navedbe, kako je tožnik prišel do trofej in navedbe pravne podlage lastništva trofej. Lastnik trofej pa je lovska družina in lastnik je tisti, ki bi moral uveljaviti ugovor tretjega in bi bil upravičen izločiti trofeje iz izvršilnega postopka. Tožnik ima pravico in dolžnost hraniti in skrbeti za trofeje, ki pa niso njegova last. O rubežu bi torej moral tožnik obvestiti lovsko družino in ta bi lahko uveljavljala varstvo svoje lastninske pravice. Ker tožnik ni bil član lovske družine, pa je tudi razumljivo, da tega uradno ni naredil, pač pa je izrabil prijatelja, ki mu je napisal dopis in prišel pričat na sodišče. Zato je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in tudi napačno uporabilo materialno pravo glede lovskih trofej. Glede na okoliščine obnašanja in izvajanja dokazov glede lovskih trofej pa toženec meni, da je sporno tudi lastništvo tožnika na TV sprejemniku, glasbenem stolpu in DVD predvajalniku. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno.
Že po preteku pritožbenega roka je toženec pritožbo še dopolnil in priložil dopis lovske družine, da tožnik od 2.11.1998 ni več član Lovske družine M.
Pritožba ni utemeljena.
Toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdil, da tožnik ni član Lovske družine M. Take pritožbene navedbe se tako pokažejo za nedopustno navajanje novih dejstev v pritožbi (čemur je kasneje sledilo tudi predlaganje novega dokaza), kar pa glede na določilo 1. odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni dopustno, saj toženec ni izkazal, da tega dejstva brez svoje krivde ni mogel navesti (in dokaza predložiti) do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave pod pogoji iz 2. odstavka 286. člena ZPP. Ne glede na to naj bo tožencu pojasnjeno še, da to dejstvo sploh ni odločilno: Toženec ni več član lovske družine, bil pa je in očitno je v tistem času uplenil divjad ter dobil trofeje v hrambo.
Po določilu 1. odstavka 64. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) lahko vloži ugovor zoper sklep o izvršbi tisti, ki verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, in v ugovoru zahteva, naj sodišče izvršbo na ta predmet izreče za nedopustno. Če upnik ugovoru nasprotuje, sodišče ugovor zavrne, vložnik ugovora pa lahko v roku trideset dni od pravnomočnosti sklepa začne pravdo za ugotovitev, da izvršba na ta predmet ni dopustna (2. in 3. odstavek 65. člena ZIZ). Pravica, ki jo torej uveljavlja tretji, mora biti taka, da preprečuje izvršbo, taka pa ni le lastninska pravica, pač pa so to lahko tudi druge stvarne in absolutne pravice, pa tudi obligacijske pravice, zlasti zakup, hramba, prevoz, skladiščenje in komisija, ne glede na to, ali je tretji lastnik stvari (Zakon o izvršbi in zavarovanju s komentarjem novele ZIZ-A in uvodnimi pojasnili, str. 223). Za odločitev v tem sporu je bilo torej odločilno vprašanje, ali tretji - v tej pravdi tožnik - uveljavlja pravico, ki preprečuje izvršbo, in ali je to pravico dokazal.
Na TV sprejemniku, glasbenem stolpu in DVD predvajalniku tožnik zatrjuje lastninsko pravico. Da ta pravica preprečuje izvršbo, ni sporno ne v teoriji ne v sodni praksi in tudi pritožba tega ne zanika. V zvezi s temi predmeti pritožnik meni le, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevajoč celotni dokazni postopek tožbeni zahtevek zavrniti. Izpodbija torej dokazno oceno sodišča prve stopnje, pa še to le pavšalno in neopredeljeno. S tako grajo seveda ne more uspeti, saj dokazi, ki jih je izvedlo in ocenilo sodišče prve stopnje dokazujejo ravno nasprotno, namreč, da so bili tožniku predmeti izročeni v dar (in s tem postal njihov lastnik) od svoje hčerke za 70. rojstni dan.
Lastnik lovskih trofej je, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, lovska družina (4. odstavek 2. člena Zakona o divjadi in lovstvu oziroma 7. člen pred tem veljavnega Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč, po katerem je lahko postala lovska trofeja tudi last posameznika, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre), ta pa jih je izročila tožniku v posest oziroma upravljanje. Tožnik z njimi ne more razpolagati in, kot je izpovedala priča J. K., mora zanje ustrezno skrbeti, sicer mu jih lahko odvzamejo, na zahtevo lovske družine pa jih mora prinesti občne zbore ali druge prireditve. Sodišče prve stopnje je priči J. K. verjelo in pritožbeno sodišče v tako dokazno oceno nima pomislekov. Trditve pritožbe, da je tožnik "izrabil prijatelja, ki mu je napisal dopis in prišel na sodišče podati izpoved", se ob izpovedbi priče, da je sam član Lovske družine M. in da je bil ob podpisu izjave (v priloženem izvršilnem spisu na str. 19 a) njen tajnik, izkažejo kot neuspešno in ne dokazno podprto izpodbijanje dokazne ocene. Sodišče prve stopnje razmerje med lovsko družino in tožnikom opredeljuje kot razmerje, podobno družbeni lastnini, gre pa v bistvu za hrambo oziroma shranjevalno pogodbo: tožnik kot shranjevalec je sprejel stvar od lovske družine kot položnika, da jo hrani in mu jo vrne, ko jo bo ta zahteval (729. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ, oziroma 712. člen prej veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih). Shranjevalec je dolžan hraniti stvar kot svojo lastno in mora o vsaki spremembi, ki jo opazi na stvareh, ter o nevarnosti, da bi utegnile biti stvari kakorkoli poškodovane, obvestiti položnika (731. člena OZ). Bistvo shranjevalne pogodbe (in tako tudi pogodbe sklenjene med lovsko družino in tožnikom) je varovanje stvari. Varovanje pa ne pomeni samo pasivnega ravnanja (nudenje določenega prostora za hrambo) ampak tudi aktivno ravnanje, kar pomeni, da mora varovalec storiti vse potrebno, da stvar ohrani oziroma jo ohrani v enakem stanju. Da je šlo za takšno razmerje, kaže tudi ravnanje tožnika ob rubežu, saj je v skladu s svojo dolžnostjo obveščanja lovsko družino kot položnika obvestil o rubežu (omenjena izjava, priložena v izvršilnem spisu). Nenazadnje to dokazuje tudi dopolnitvi pritožbe priložen dopis lovske družine. Tožnik torej z ugovorom tretjega zatrjuje lastno pravico do posesti lovskih trofej na podlagi obligacijskega razmerja z lastnikom, kateremu mora na njegovo zahtevo vrniti stvar z vsemi plodovi in koristmi od nje (1. odstavek 735. člena OZ). Na podlagi istega obligacijskega razmerja pa je za lastnika dolžan stvar hraniti kot svojo lastno (1. odstavek 731. člena OZ) - lastna skrbnost pa shranjevalca zavezuje, da s stvarjo položnika ravna enako, kot ravna v lastnih zadevah, kar po povedanem vključuje tudi dolžnost za lastnika storiti potrebne ukrepe za zavarovanje stvari (takšno dolžnost mu po ugotovitvah sodišča prve stopnje nalagajo celo interna pravila oziroma poslovni lovske družine), v konkretnem primeru torej uveljavljati zanj pravico, ki preprečuje izvršbo. To pa pomeni, da tožena stranka neutemeljeno tožeči strani oporeka aktivno legitimacijo. Kot imetnik pravice do posesti trofej in zavezanec za vrnitev teh stvari lastniku ima namreč v postopku izvršbe zoper dolžnika pravico, ki preprečuje izvršbo na te trofeje.
Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je njeno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Te stroške predstavljajo stroški sestave odgovora na pritožbo (priglašenih 150 točk po odvetniški tarifi), sodna taksa zanj (31,72 EUR), 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV.

[MilanK]

Kadar organ oz. prekrškovno sodišče odloči o odvzemu orožja mora to svojo odločitev temeljito obrazložiti in ne samo splošno navajati dejstev zakaj se orožje odvzame oz. zakaj imetnik ni več zaupanja vreden za posest orožja. Ker US svojih mnenj in stališč ne menja, če za to niso podani utemeljeni in objektivni družbeni razlogi, zato je ta odločba še danes aktualna, pa čeprav je iz leta 1998.

REPUBLIKA SLOVENIJA
USTAVNO SODIŠČE
Številka: Up-7/98
Datum: 30.9.1998
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi I. M. iz C. v I., ki ga zastopa E. B.,
odvetnica v L. na seji dne 30. septembra 1998
o d l o č i l o :
1. Odločba Republiškega senata za prekrške št. Pp-5058/97 z dne 11.11.1997 in odločba Sodnika za
prekrške Šmarje pri Jelšah št. P/MT-96/96 z dne 5.5.1997 se v delu, ki se nanašata na odvzem lovske
puške Sauer Sohn ca. 16/6 5 * 57 R, tovarniška št. 1890, in 4 lovskih nabojev cal. 6,5 * 57 R,
razveljavita.
2. Zadeva se vrne Sodniku za prekrške Šmarje pri Jelšah v novo odločanje.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Pritožnik izpodbija odločbi o prekršku v delu, v katerem mu je bil izrečen varstveni ukrep odvzema
lovske puške in streliva. Prvostopni organ ga je spoznal za odgovornega za prekršek po 2. točki
prvega odstavka 56. člena Zakona o orožju (Uradni list SRS, št. 17/81 - preč. bes. in Uradni list RS, št.
44/90 - v nadaljevanju: ZOro) in mu izrekel varstveni ukrep odvzema puške in streliva. V izpodbijanih
odločbah naj bi ne bilo navedeno, katere okoliščine na strani pritožnika naj bi utemeljevale obstoj
"razlogov splošne varnosti" kot predpostavke za odvzem predmetov. Zaradi tega naj bi mu bile kršene
pravice iz 22., 23. in 33. člena Ustave. Ker naj bi o odvzemu puške in streliva drugostopni organ
odločil na drugačni pravni podlagi kot prvostopni, naj bi bil prikrajšan tudi za možnost pritožbe (25.
člen Ustave). Pritožnik predlaga odpravo izpodbijanih odločb, do končne odločitve pa začasno
zadržanje njune izvršitve in s tem preprečitev prodaje odvzete lovske puške.
2. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom z dne 10.3.1998 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo in
odločil, da se izvrševanje izpodbijanih odločb v delu, v katerem se nanašata na varstveni ukrep, do
končne odločitve o ustavni pritožbi zadrži.
3. Republiški senat za prekrške na ustavno pritožbo ni odgovoril.
B.
4. Pritožnikov očitek, da je prvostopni organ o odvzemu puške in nabojev odločil na drugi pravni
podlagi kot drugostopni in da je bil s tem prikrajšan za pravico do pritožbe (25. člen Ustave), ni
utemeljen. Pritožniku je bil na prvi stopnji izrečen opomin, drugostopni organ pa je postopek zaradi
zastaranja pregona ustavil. O odvzemu predmetov je bilo torej obakrat odločeno na podlagi drugega
odstavka 56. člena ZOro in drugega odstavka 168. člena Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št.
25/83, 42/85, 47/87, 5/90 in Uradni list RS, št. 10/91, 13/93, 66/93, 39/96, 61/96 - odl. US, 35/97,
73/97 - odl. US in 87/97 - v nadaljevanju: ZP). Navedena določba ZOro za pritožnikov primer
predpisuje obvezen odvzem orožja in streliva, po drugem odstavku 168. člena ZP pa se taki predmeti
vzamejo tudi tedaj, kadar se postopek za prekršek ustavi ali ko se storilcu prekrška izreče opomin, če
to zahtevajo razlogi splošne varnosti ali razlogi morale.
________________________________________
Page 2
2
Utemeljen pa je pritožnikov očitek, da se niti prvostopni niti drugostopni organ nista opredelila do vseh
odločilnih dejstev in da je bilo zaradi tega kršeno ustavno jamstvo enakega varstva pravic (22. člen
Ustave). Po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča določba 22. člena Ustave terja, da so odločbe, s
katerimi je pristojni organ odločil o posameznikovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih,
obrazložene (glej npr. odločbo št. U-I-18/93 z dne 11.4.1996, ki se nanaša na kazenski postopek,
odločbo št. Up-84/94 z dne 11.7.1996, ki se nanaša na upravni postopek, in odločbo št. Up-39/95 z
dne 16.1.1997, ki se nanaša na pravdni postopek). Zoper take odločbe Ustava zagotavlja pravico do
pravnega sredstva (25. člen), to jamstvo pa je lahko učinkovito le, če je odločba v vsaki bistveni točki
obrazložena na tako konkreten (ne pavšalen, abstrakten, splošen) način, da je mogoča presoja njene
pravne pravilnosti. Če je obrazložitev pomanjkljiva, so lahko zagotovljena pravna sredstva le
navidezna. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je zato določena s tistim, kar
zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru. Iz povedanega
tudi izhaja, da mora organ, ki odloča v posamični zadevi, obravnavati, ovrednotiti in obrazloženo
sprejeti ali zavrniti trditve in stališča prizadete osebe, ki so postavljena v skladu s procesnimi
določbami in ki niso očitno pravno nepomembna (tako za pravdni postopek že v odločbi št. Up- 118/95
z dne 11.6.1998).
5. Odvzem lovske puške in streliva je bil pritožniku izrečen na podlagi zakonske določbe, ki določa tak
odvzem za primer, ko je postopek o prekršku ustavljen (oziroma ko je bil izrečen opomin) in odvzem
zahtevajo razlogi splošne varnosti (drugi odstavek 168. člena ZP). Ukrep torej ne temelji na ugotovitvi,
da je oseba, ki je bila v postopku o prekršku, storila prekršek, in da je zanj odgovorna. Ker nima
narave kazenske sankcije, mora biti odločitev o izreku ukrepa še toliko bolj obrazložena.
6. Določbe o odvzemu lovske puške in streliva, če to zahtevajo razlogi splošne varnosti predstavljajo
ukrep v okviru zakonodajalčevega nadzora nad uporabo orožja. Zakonodajalec je v pravico do
zasebne lastnine (33. člen Ustave) posegel zato, da bi zagotovil spoštovanje pravice do varnosti iz 34.
člena Ustave. Po ustaljeni ustavnosodni presoji, ki temelji na določbi tretjega odstavka 15. člena
Ustave, je poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine dopusten le, če je za varstvo pravic
drugih primeren, nujen in sorazmeren s težo ene in druge ustavne pravice (tako npr. v odločbi št. U-I-
139/94 z dne 30.1.1997 - OdlUS VI, 9, prim. tudi odločbo št. U-I-60/98 z dne 16.7.1998, Uradni list RS,
št. 56/98). Tudi organ, ki odloča v posamičnem primeru, mora zato tehtati na eni strani težo ukrepa za
posameznika, ki se mu odvzema predmet lastnine, na drugi strani pa tehtnost razlogov splošne
varnosti, ki naj zagotovijo pravico drugih do varnosti. Pri odločanju o teži ukrepa za posameznika sta
med drugim pomembna namen in vrednost predmetov, ki naj se odvzamejo. Da bo pristojni organ
lahko presojal tehtnost razlogov splošne varnosti, mora najprej opredeliti vsebino pojma "splošna
varnost". Ugotoviti mora, čemu je zakonodajalec določil omejitve za uporabo predmetov, ki naj se
odvzamejo, in kako široke omejitve je postavil. Na podlagi tega mora v konkretnem primeru presoditi,
ali bi bilo v bodoče lahko nevarno, če bi bilo orožje v rokah osebe, ki se ji odvzema, in ali se je z
odvzemom takemu tveganju mogoče vsaj v pretežni meri izogniti. Svoj sklep mora utemeljiti na
dokazanih konkretnih (ne pavšalnih) okoliščinah, glede katerih je bila prizadeti osebi v postopku dana
možnost, da se izjavi.
7. Prvostopni organ je v utemeljitvi navedel: "V skladu s členom ... je bil obdolžencu izrečen varstveni
ukrep odvzema orožja in streliva, saj ni dvoma, da gre za strelno orožje in glede na porast tovrstnih
prekrškov v Republiki Sloveniji, še posebej pa na območju Upravne enote Šmarje pri Jelšah ob
ugotovitvi, da je varstveni ukrep odvzema orožja tudi z Zakonom predpisan kot obvezen, je bilo po
oceni organa prve stopnje utemeljeno odločiti, kot je razvidno iz izreka te odločbe." Iz take
obrazložitve pritožnik ni mogel razbrati, kakšni so bili razlogi, da sta mu bila odvzeta orožje in strelivo.
V njej ni navedeno, kakšen je namen ukrepa, katere okoliščine v konkretnem primeru utemeljujejo
sklep, da bi bil ta namen dosežen, in ali razlogi splošne varnosti pretehtajo pritožnikove varovane
interese. Zaradi tega je bilo s prvostopno odločbo kršeno jamstvo enakega varstva pravic (22. člen
Ustave).
8. Kljub opisanim pomanjkljivostim drugostopni organ prvostopne odločbe ni odpravil. Sam je navedel,
da odvzem predmetov zahtevajo način, kraj in posledice uporabe orožja in te okoliščine tudi opisal.1 S
tem ko je drugostopni organ sam dopolnil neobrazloženo prvostopno odločbo, je bila pritožniku kršena
pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Kot je navedeno v 5. točki obrazložitve, pa za
odločitev niso relevantne le okoliščine storitve dejanja, zaradi katerega je bila prizadeta oseba v
________________________________________
Page 3
3
postopku o prekršku. Izrek varstvenega ukrepa namreč ne temelji na ugotovitvi o storitvi prekrška in
odgovornosti zanj. Izreči ga je mogoče le, če je s potrebno stopnjo verjetnosti izkazano, da bi bilo
lahko nevarno, če bi orožje ostalo v rokah določene osebe, in če se je z odvzemom temu tveganju
vsaj v pretežni meri mogoče izogniti. Niti v drugostopni odločbi torej niso navedene vse bistvene
okoliščine, pomembne za odločitev o odvzemu predmetov. Zaradi tega je bilo z drugostopno odločbo
kršeno tudi jamstvo enakega varstva pravic (22. člen Ustave).
9. Po navedenem je Ustavno sodišče izpodbijani odločbi Republiškega senata za prekrške in Sodnika
za prekrške v Šmarju pri Jelšah razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje prvostopnemu organu
(prvi odstavek 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94). Prvostopni organ bo
moral v novem postopku izdati odločbo, ki bo zadostila zahtevam, navedenim v tej odločbi.
C.
10. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem
sodišču v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm ter sodnici in sodniki dr. Miroslava Geč - Korošec, dr.
Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, Franc Testen, dr. Lojze Ude, dr. Dragica Wedam - Luki? in dr.
Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika
Jerovšek in Ude. Sodnika Ude in Jerovšek sta dala odklonilno ločeno mnenje.
P r e d s e d n i k :
dr. Lovro Šturm

Opomba:
1 "Iz obdolženčevega zagovora in iz izpovedb prič je mogoče nedvomno ugotoviti, da so se
obdolženec kot lovec in tri priče, ki so tudi lovci, peljali z avtomobilom in ko so zagledali srnjaka, je
voznik vozila ustavil, obdolženec pa je položil na streho vozila jakno in nanjo naslonil puško tako, da je
meril navzdol. Ko je naboj sprožil, je prebil zadnji levi del strehe osebnega avotmobila in naboj je ranil
oškodovanca ..."

[MilanK]

Judikat, ki se nanaša na odvsem orožja.

VS1010768
znanje | sodna praksa | vrhovno sodišče RS

Opravilna številka: Sodba X Ips 43/2007
Opravilna številka 2: Sodba UPRS U 2288/2004
Oddelek: Upravni oddelek
Datum seje senata: 08.01.2009
Področje: OROŽJE
Institut: odvzem orožja - prekršek zoper javni red in mir z elementi nasilja
Zveza: ZOro-1 člen 14, 14/2, 15, 15/1, 58, 58/1.

JEDRO:
V prvem odstavku 15. člena ZOro-1 sta „zadržka javnega reda“ določena alternativno.

IZREK:
Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 12.11.2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote Krško z dne 15.10.2004, s katero je ta odločila, da se tožniku zaradi prenehanja izpolnjevanja pogoja iz 2. točke drugega odstavka 14. člena Zakona o orožju (ZOro-1, Uradni list RS, št. 61/2000 in 73/2004) odvzame puška in orožni list.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe na podlagi ugotovitev v upravnem postopku, da je bil tožnik s pravnomočno sodbo sodnika za prekrške obsojen za prekršek zoper javni red in mir z elementi nasilja, pritrjuje odločitvi upravnih organov, da se tožniku iz tega razloga odvzameta orožje in orožni list. Tožnik namreč ne izpolnjuje več pogoja iz 2. alinee drugega odstavka 14. člena v zvezi s 15. členom ZOro-1. Tožnik zmotno meni, da lahko upravni organ odloča le v okviru prejetega obvestila o prenehanju njegovega članstva v lovski družini, saj je upravni organ uvedel postopek po uradni dolžnosti. Še nepravnomočna odločitev v kazenski zadevi pa na odločitev v obravnavanem primeru ne vpliva.

Tožnik v pritožbi (sedaj reviziji) navaja, da se obe odločbi sodnika za prekrške nanašata samo na plačilo globe, brez stranske kazni, orožje pa tudi ni bilo predmet prekrška. Meni, da gre za „spreminjanje“ pravnomočnih odločb sodnika za prekrške, kar pa je nedopustno in predstavlja kršitev 31. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Načelnik Upravne enote Krško, ki je sprožil postopek, je bil seznanjen, da je zoper tožnika uveden kazenski postopek, ki ima prednost pred vsemi drugimi odločitvami, pri tem pa je spregledal 15. člen ZOro-1. Če je bilo storjeno kaznivo dejanje nezakonitega lova, ki se mu očita, bi odvzem orožja moralo odrediti pristojno sodišče. Očitno v obravnavani zadevi je, da bi se orožje, ki je dokazni material v kazenskem postopku, uničilo. Opozarja tudi na načelo domneve nedolžnosti in meni, da Upravna enota Krško vseh oseb ne obravnava enako, s tem pa krši določbe 14. člena URS. Tožnik opozarja tudi na več procesnih kršitev, do katerih naj bi prišlo v disciplinskem in kazenskem postopku. Vrhovnemu sodišču predlaga, da „odločbo spozna za nično, jo da v dopolnitev ali pa izda svojo odločbo“.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS na pritožbo (sedaj revizijo) nista odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1. Ta je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba, in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1.1.2007.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določilu 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru se je gibal tudi revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

V obravnavanem primeru je sporno vprašanje, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za odvzem orožja in orožne listine tožniku.

Na podlagi določbe prvega odstavka 58. člena ZOro-1 pristojni organ odvzame orožje in orožne listine posamezniku, ki ne izpolnjuje več pogojev iz 2. do 6. točke drugega odstavka 14. člena tega zakona, gospodarski družbi in podjetniku pa, če ne izpolnjuje več pogojev iz 21. člena tega zakona. Iz navedene določbe izhaja, da pristojni organ ni vezan na predlog, ampak lahko začne postopek za odvzem orožja in orožne listine po uradni dolžnosti, ko na kakršenkoli način izve, da posameznik ne izpolnjuje več pogojev iz 2. do 6. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1. V drugem odstavku 14. člena ZOro-1 so kumulativno navedeni pogoji, pod katerimi pristojni organ posamezniku izda dovoljenje za nabavo orožja, streliva, orožni list in dovoljenje za posest orožja. Med drugim je v 2. točki drugega odstavka 14. člena ZOro-1 navedeno, da ni zadržkov javnega reda. Kateri so zadržki javnega reda pa je določeno v prvem odstavku 15. člena ZOro-1, in sicer, če je posameznik pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje z elementi nasilja, ki se preganja po uradni dolžnosti (1. alinea prvega odstavka 15. člena); če je posameznik s pravnomočno odločbo obsojen za prekršek zoper javni red in mir z elementi nasilja (2. alinea prvega odstavka 15. člena). Oba zadržka sta v navedenem členu določena alternativno.

V obravnavanem primeru je bil z odločbama Sodnika za prekrške Krško z dne 4.9.2003 in z dne 25.8.2003, tožnik spoznan za odgovornega storitve prekrškov po 4. točki prvega odstavka 11. člena oziroma 1. točki prvega odstavka 11. člena Zakona o prekrških zoper javni red in mir (ZPJRM). Oba upravna organa in sodišče prve stopnje pravilno ugotavljajo, da vsebujeta oba prekrška zoper javni red in mir elemente nasilja. Pravilen je tudi zaključek, da so zato v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za odvzem orožja in orožnega lista tožniku na podlagi prvega odstavka 58. člena v zvezi z 2. točko drugega odstavka 14. člena in 2. alineo prvega odstavka 15. člena ZOro-1.

Ker sta zadržka javnega reda iz prvega odstavka 15. člena ZOro-1 navedena alternativno, so brezpredmetne tožnikove navedbe glede nepravnomočnosti kazenskega postopka, ki se po tožnikovih navedbah vodi zoper njega zaradi kaznivega dejanja nezakonitega lova, kot tudi navedba glede uporabe drugega odstavka 15. člena ZOro-1 (v zvezi z nepravnomočno končanim kazenskim postopkom), ki določa, da če zoper posameznika iz 1. in 2. alinee prejšnjega odstavka teče kazenski postopek ali postopek za prekršek z elementi nasilja, se odločitev, ali oseba izpolnjuje pogoje, odloži do pravnomočnosti sodbe oziroma odločbe v tem postopku, kolikor se nanaša na nepravnomočno končan kazenski postopek. Obe odločbi sodnika za prekrške pa sta pravnomočni, zato ni pogojev za odložitev odločitve o odvzemu orožja in orožnega lista.

Neutemeljen je tudi revizijski ugovor, da orožje ni bilo predmet prekrška, saj ZOro-1 takega pogoja za odvzem orožja sploh ne določa.

Revident tudi nima prav, ko navaja, da gre za spreminjanje pravnomočnih odločb sodnika za prekrške. Postopek za odvzem orožja in orožnega lista po ZOro-1 je namreč samostojen upravni postopek, odločitev sodnika za prekrške pa je lahko samo razlog za pričetek postopka za odvzem orožja po ZOro-1.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (92. člen ZUS-1).

[MilanK]

Še en dober judikat o tem kdaj za obveznosti društva odgovarja tudi odgovorna oseba društva - v LD je to starešina.

Pa veselo branje!

VSL0062908 odločitve

Opravilna številka: VSL sodba I Cp 2051/2010
Sodišče: Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek: Civilni oddelek
Datum seje senata: 15.09.2010
Področje: CIVILNO PROCESNO PRAVO – DRUŠTVA
Institut: odgovornost zakonitega zastopnika društva – obveznosti društva – sklepčnost tožbe – odgovornost ustanoviteljev društva
Zveza: ZDru-1 člen 6, 6/3.

JEDRO:
Tožeča stranka bi morala, da bi zoper zakonitega zastopnika društva vložila sklepčno tožbo, zatrjevati, a) da je tožena stranka v svojo korist ali v korist koga drugega zmanjševala premoženje društva ali s preusmeritvijo poslovanja oziroma finančnih tokov na drugo obstoječo ali novoustanovljeno pravno ali fizično osebo preprečila povečanje premoženja in b) da je to počela, čeprav je vedela, da društvo ne bo moglo poravnati obveznosti tretjim osebam. Dodatno pa bi morala zatrjevati tudi višino oškodovanja društva, saj odgovorne osebe po 3. odst. 6. člena ZDru-1 odgovarjajo za obveznosti društva le do višine oškodovanja društva, ki so ga s svojim ravnanjem povzročile.

IZREK:
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

OBRAZLOŽITEV:
:

(1.) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani dne 14. 5. 2009 pod opr. št. VL 54073/2009, tudi v 1. in 4. točki ter v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (točka 1 izreka). Ugotovilo je, da trditvena podlaga tožbe ne zadostuje za to, da bi sodišče lahko zahtevku zoper toženo stranko, ki je bila sicer zakonita zastopnica izbrisanega društva Š., ugodilo. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 454,60 EUR v roku 15 dni, po preteku paricijskega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka 2. izreka).

(2.) Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določilo 3. odst. 6. člena Zakona o društvih (v nadaljevanju ZDru-1), saj iz njega izhaja, da za obveznosti društva pod določenimi pogoji odgovarjajo ustanovitelji. Pasivna legitimacija tožene stranke je zato podana. Situacija je primerljiva s situacijo, ki nastane v primeru izbrisane d.o.o.. Tožena stranka kot zakoniti zastopnik Š. se izmika plačilu, čeprav je nepooblaščeno in brez dovoljenja izvajala avtorska dela. Nedvomno je podan namen tožene stranke, da zmanjšuje premoženje društva v smeri oškodovanja upnika. Šlo je za nekajletno poslovanje. Iz dopisa UE Ljubljana z dne 23.3.2009 je jasno videti, da je razlog za prenehanje društva bilo nepravilno poslovanje. Glede na to, da je imelo v najemu poslovni prostor za gostinsko dejavnost, je evidentno, da je društvo ali nekdo na račun društva pridobival dohodek, vse z namenom oškodovanja upnika. Tožena stranka se je zavedala tega dejstva, prav tako pa tudi možnosti ukinitve društva. Priglaša stroške.

(3.) Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

(4.) Pritožba ni utemeljena.

(5.) Očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP pritožnica ne konkretizira, pritožbeno sodišče pa v okviru uradnega preizkusa ugotavlja, da ni podana. Tako izrek sodbe kot obrazložitev sta razumljiva, sodišče prve stopnje je navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in si med seboj ne nasprotujejo, prav tako pa tudi ne izreku sodbe. Preizkus pravilnosti odločitve je zato mogoč. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo katere od drugih kršitev določb postopka, na katere je v obsegu 2. odst. 350. člena ZPP dolžno paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

(6.) Neutemeljen je nadalje očitek zmotne uporabe materialnega prava, konkretno 3. odst. 6. člena Zakona o društvih (v nadaljevanju ZDru-1).

(7.) Tožeča stranka v tej pravdi od tožene stranke zahteva plačilo zapadlih obveznosti iz naslova neplačila malih avtorskih pravic po računih, ki so bili izdani sedaj že izbrisanemu Š. t... (v nadaljevanju Š...), pri čemer je bil toženec v času delovanja društva njegov zakoniti zastopnik. V postopku na prvi stopnji ni bilo sporno (in to ni sporno niti v pritožbi), da je osnovni zavezanec za plačilo vtoževane obveznosti Š.., bilo pa je sporno, ali za te obveznosti sedaj, ko je društvo izbrisano iz registra društev, odgovarja tožena stranka kot zakoniti zastopnik društva.

(8.) Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno uporabilo določilo 6. člena ZDru-1 in tožeči stranki v razlogih pojasnilo, da bi morala, da bi zoper zakonitega zastopnika društva vložila sklepčno tožbo, zatrjevati, a) da je tožena stranka v svojo korist ali v korist koga drugega zmanjševala premoženje društva ali s preusmeritvijo poslovanja oziroma finančnih tokov na drugo obstoječo ali novoustanovljeno pravno ali fizično osebo preprečila povečanje premoženja in b) da je to počela, čeprav je vedela, da društvo ne bo moglo poravnati obveznosti tretjim osebam. Dodatno pa bi morala zatrjevati tudi višino oškodovanja društva, saj odgovorne osebe po 3. odst. 6. člena ZDru-1 odgovarjajo za obveznosti društva le do višine oškodovanja društva, ki so ga s svojim ravnanjem povzročile. Tako zatrjevana dejstva pa bi v teku postopka nato seveda morala tudi dokazati.

(9.) Teh dejstev, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožnica ni zatrjevala, saj je zatrjevano odgovornost tožene stranke utemeljevala zgolj s (sicer nesporno) trditvijo, da je bila tožena stranka zakoniti zastopnik društva, s trditvijo, da s premoženjem društva ni ravnala gospodarno in zakonito, da je bilo nepravilno poslovanje društva tudi razlog za prenehanje društva, da je bila sama zaradi tega oškodovana in s pavšalnim sklicevanjem na določila ZDru-1. Te trditve pa, glede na določilo 3. odst. 6. člena ZDru-1 ne zadostujejo, da bi sodišče, tudi če bi se trditve tekom postopka izkazale za resnične, lahko ugodilo zahtevku zoper toženo stranko (sklepčnost tožbe). Zahtevek je sodišče prve stopnje zato pravilno zavrnilo.

(10.) Pritožnica skuša pomanjkljivo trditveno podlago dopolniti s pritožbenim izvajanjem, ko postavi (pavšalno) trditev o zavestnem ravnanju tožene stranke, ki naj bi zmanjšalo premoženje društva z namenom oškodovanja upnika in trditvama, da je društvo ali nekdo na račun društva pridobival dohodek in premoženje nato zmanjševal z namenom oškodovanja upnika in da se je tožena stranka zavedla možnosti ukinitve društva in se je na ta način skušala izogniti plačilu, vendar pa v pritožbenem postopku navajanje novih dejstev, upoštevajoč pri tem 337. člen ZPP, praviloma ni dopustno (1). Pritožbenemu sodišču se zato do teh trditev podrobneje ni potrebno opredeljevati.

(11.) Deloma nejasna je pritožbena trditev, da iz že navedenega 3. odst. 6. člena ZDru-1 izhaja, da za obveznosti društva pod določenimi pogoji odgovarjajo ustanovitelji, saj to ne drži, poleg tega pa tožeča stranka v postopku na prvi stopnji tudi ni zatrjevala, da je tožena stranka ustanovitelj in da bi njena odgovornost temeljila na tej podlagi. Gre za pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (glej 337. člen ZPP). Že sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe na strani 6 pravilno pojasnilo, da za obveznosti društva (za razliko od pravnih oseb, ki so gospodarske družbe) ustanovitelji ne odgovarjajo in to niti subsidiarno. Razlog za takšno zakonsko ureditev je v tem, da delovanje društev temelji na načelu nepridobitnosti, člani društva nikoli ne delijo dobička (primerjaj 24. člen ZDru-1), prav tako pa se premoženje društva niti ob prenehanju društva ne razdeli med člane ali ustanovitelje (po določilu 38. člena se premoženje prenese na društvo, zavod, ustanovo ali drugo nepridobitno pravno osebo s podobnimi cilji) in zato za obveznosti tudi ne morejo odgovarjati. Primerjava z odgovornostjo družbenikov izbrisane d. o. o., je zato povsem neprimerna. Pritožnica pa očitno ob takšni primerjavi spregleda tudi to, da ZDru-1 kot specialni zakon posebej ureja položaje, ki nastanejo ob prenehanju društva, če ima le-to neporavnane obveznosti (členi 37. do 45.) in smiselna uporaba določil, ki se sicer nanašajo na gospodarske družbe, zato ne pride v poštev.

(12.) Ker torej pritožbeni očitki niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo, je bilo pritožbo potrebno na podlagi 353. člena ZPP zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo prve stopnje.

(13.) V zavrnitvi pritožbe je že vsebovana tudi odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke. Glede na to, da s pritožbo ni uspela, nosi stroške sama (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi pritožbe in pritožbeno sodišče posledično ocenjuje, da ni bil potreben, je odločilo, da tožena stranka sama nosi stroške, ki so ji z njim nastali.
----------------------------------------------
(1) Nova dejstva in novi dokazi se lahko v pritožbi navajajo le, če pritožnik izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odst. 286. člena ZPP.

[MilanK]

Sodišče prekorači pravico, ki jo ima po zakonu, če zakon predpisuje kot obvezno stransko sankcijo odvzem predmetov /orožja/, sodišče pa storilcu predmeta /orožja/ ne odvzame.



VS23993
znanje | sodna praksa | vrhovno sodišče RS

Opravilna številka: Sodba IV Ips 26/2007
Oddelek: Kazenski oddelek
Datum seje senata: 10.05.2007
Področje: PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - PREKRŠKI
Institut: postopek o prekršku - kršitev materialnih določb zakona - odločba o sankciji - obvezen odvzem predmetov - odpustitev sankcije
Zveza: ZP-1 člen 25, 25/3, 26, 26/7, 156, 156-5.ZOro-1 člen 81, 81/2.

JEDRO:
Sodišče prekorači pravico, ki jo ima po zakonu, če zakon predpisuje kot obvezno stransko sankcijo odvzem predmetov, sodišče pa storilcu predmeta ne odvzame.

IZREK:
Zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Ilirski Bistrici z dne 7.9.2006 kršena določba drugega odstavka 81. člena ZOro-1 na način iz 5. točke 156. člena Zakona o prekrških (ZP-1).

OBRAZLOŽITEV:
A.

1. Postaja mejne policije Starod je v hitrem postopku zoper R.B. izdala odločbo o prekršku, ki ga je storil s tem, da je v Republiko Slovenijo vnesel orožje, čeprav ga ni imel registriranega v evropskem orožnem listu in brez predhodnega dovoljenja pristojnega organa, s čimer je kršil določbo prvega odstavka 67. člena ZOro-1, kar predstavlja prekršek po 15. točki prvega odstavka 81. člena ZOro-1. Prekrškovni organ je storilcu izrekel globo v višini 50.000,00 SIT in stransko sankcijo odvzem lovske puške znamke B. Zoper odločbo o prekršku je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki ji je Okrajno sodišče v Ilirski Bistrici ugodilo in odločbo o prekršku v odločbi o sankciji na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZP-1 spremenilo tako, da je storilcu izreklo opomin in odločilo, da se stranska sankcija odvzem lovske puške znamke B. ne izreče in se zaseženi predmet vrne.

2. Vrhovna državna tožilka je dne 6.12.2006 zoper pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti "iz razloga iz 1. točke 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1." Vložnica navaja, da je sodišče prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, s tem, ko ni izreklo stranske sankcije odvzem predmeta in je zaseženi predmet vrnilo, saj je v drugem odstavku 81. člena ZOro-1 predpisan obvezen odvzem predmeta. Vložnica predlaga, da Vrhovno sodišče ugotovi, da je z napadeno sodbo prekršen drugi odstavek 82. člena ZOro-1 v zvezi s 5. točko 156. člena ZP-1.

3. Sodišče je v dopisu z dne 30.3.2007, s katerim je zahtevo za varstvo zakonitosti predložilo v odločitev Vrhovnemu sodišču, navedlo, da je pri izdaji sodbe pomotoma prišlo do opustitve navedbe sedmega odstavka 26. člena ZP-1, po katerem je bila obdolženemu odpuščena stranska sankcija.

B.

4. V obravnavanem primeru je bil storilec spoznan za odgovornega storitve prekrška po 15. točki prvega odstavka 81. člena ZOro-1. V drugem odstavku istega člena je določeno, da se za prekrške iz 4., 6., 10., 11., 13., 14., 15., 19., 24. in 26. točke prejšnjega odstavka izreče tudi stranska sankcija odvzema orožja in streliva. Stranska sankcija je torej v zakonu, ki določa prekršek, v skladu s pooblastilom iz tretjega odstavka 25. člena ZP-1 predpisana kot obvezna stranska sankcija za obravnavani prekršek.

5. Po določbi 5. točke 156. člena ZP-1 je podana kršitev materialnih določb predpisa, ki določa prekršek, če je kršitev podana glede vprašanja, ali je bila z odločitvijo o sankcijah ali odvzemu premoženjske koristi prekoračena pravica, ki jo ima po zakonu sodišče. S tem, ko je sodišče odločilo, da se lovska puška storilcu ne odvzame, je prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, saj določba drugega odstavka 81. člena ZOro-1 odvzem predmeta, v konkretnem primeru lovske puške znamke B., predpisuje kot obvezno stransko sankcijo.

Po določbi sedmega odstavka 26. člena se lahko v primerih, ko je z zakonom tako določeno, storilcu prekrška odpusti globo in druge sankcije. Vendar iz izreka izpodbijane sodbe ne izhaja, da je bila stranska sankcija storilcu odpuščena. Tudi iz obrazložitve sodbe ne izhaja, da bi sodišče ugotovilo obstoj pogojev iz sedmega odstavka 26. člena, na podlagi katerih bi sodišče lahko storilcu odpustilo odvzem predmeta.

6. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodilo zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti. Ker je zahteva vložena v škodo storilca, je Vrhovno sodišče na podlagi določbe drugega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 le ugotovilo, da je bil z izpodbijano sodbo prekršen drugi odstavek 81. člena ZOro-1 na način iz 5. točke 156. člena ZP-1, ne da bi posegalo v pravnomočno odločbo.

[Kramp]

MilanK, te tvoje sodne klobase so popolnoma nezanimive in nekoristne.
Z njimi lahko greš na kakšen portal pravnikov.
Če pa želiš narediti kaj dobrega in imaš kaj pravnega znanja, naredi kratek in jasen povzetek, ki ga bo razumel tudi običajen lovec ne le pravni strokovnjaki ali "strokovnjaki", ki z to solato le oči mažejo.

[Veper]

Kramp če ti tako branje ni zanimivo ga pač ne beri in pusti tistim,ki jih to zanima veselje. Skratka ne vtikaj svojega zoprnega nosu v zadeve ki jih ne razumeš oziroma jim nisi dorasel. Skratka če ti kaj na našem forumu ni všeč ga ni potrebno uporabljati in pojdi raje na kakšen najstniški forum kjer si največja faca če vse po vrsti kritiziraš in žališ.

[MilanK]

Zanimivi odgovor Informacijskega pooblaščenca o obveščanju LD v primeru, ko policija članu LD odvzeme orožja.

Vir:

Datum: 14.09.2007
Naslov: Prekoračitev policijskih pooblastil, posredovanje OP iz ovadbe
Številka: 0712-826/2007/2
Vsebina: Policijski postopki
Pravni akt: Mnenje
------------------------------------

Vprašanje:

Ali je policija ravnala prav ali narobe, oziroma ali iz ravnanja policije izhaja sum storitve kaznivega dejanja v primeru, ko je policija lovski družini poslala informativen dopis, da je njen član osumljen storitve kaznivega dejanja, pri njem pa je bila opravljena hišna preiskava in mu je bilo odvzeto orožje in strelivo? Pojasnjujete še, da je na podlagi tega obvestila prišlo v lovski družini do vnaprejšnje obsodbe občana, ki meni, da mu je bila povzročena velika moralna škoda, ki neposredno vpliva na njegov ugled.

Povzetek odgovora Informacijskega pooblaščenca:


Pravno podlago za zbiranje podatkov s strani policije tako predstavljata 54. in 55. člen ZPol. Po že izpostavljenem načelu, da specialnejši zakon razveljavlja splošnejšega, Pooblaščenec meni, da ustrezne pravne podlage ni potrebno iskati v nobenem drugem zakonu in predpisu. Konkretizacija pridobivanja podatkov s strani policije pa je stvar policijskih metod dela in je pogosto pogojena tudi s taktičnim preudarkom. Ob tem pa Pooblaščenec pripominja, da je osebne podatke posameznikov dovoljeno razkrivati in posredovati samo, v kolikor za to obstaja zakonska podlaga.

Pooblaščencu po natančni preučitvi celotnega IV. Poglavja ZPol, ki ureja zbiranje, varstvo in zavarovanje podatkov, ni odkril nikakršnih določb, ki bi določale pogoje za posredovanje podatkov o storitvi kaznivega dejanja posamezni organizaciji, zato ocenjuje, da je takšno posredovanje mogoče na podlagi 20. člena ZPol, ob upoštevanju 3. člena istega zakona ter uporabe taktičnega preudarka.

Iz vašega dopisa ni razvidno, katerega kaznivega dejanja je obravnavani občan osumljen, vendar spričo obvestila lovski družini, da mu je bilo zaseženo orožje in strelivo, Pooblaščenec sklepa, da gre za kaznivo dejanje krivolova, oz. nezakonitega lova. Pooblaščenec v nasprotnem primeru namreč ne razume, zakaj je bilo ob drugačnem kaznivem dejanju lovsko družino sploh potrebno obveščati o zasegu orožja in streliva, saj ta na tem področju v skladu s Pooblaščencu znanimi določbami Zakona o divjadi in lovstvu (Uradni list RS, št. 16/04; v nadaljevanju ZDLov-1) nima nikakršnih ingerenc.

ZDLov-1 natančno določa pogoje, kdaj posameznik lahko postane lovec. Opraviti mora namreč lovski izpit, ki je podlaga za izdajo lovske izkaznice, ki jo izdaja Lovska zveza Slovenije, njeno veljavnost pa podaljšujejo upravljavci lovišč, ki so po ZDLov-1 lovske družine. 4. alineja prvega odstavka 63. člena ZDLov-1 določa, da se lovska izkaznica ne izda, oziroma se ne podaljša njene veljavnosti tudi osebi, ki je pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje, ki ga je storila v zvezi z lovskim udejstvovanjem. V takem primeru, bi bilo po mnenju Pooblaščenca smiselno obvestiti lovsko družino o zaseženem orožju, vendar šele po pravnomočni obsodilni sodbi. Dejstvo, da je bilo posameznemu lovcu odvzeto orožje in strelivo, namreč tako ali tako pomeni, da tega orožja ne bo mogel uporabljati, niti ne bo mogel v skladu s predpisi o orožju v tem času kupiti novega orožja, ker mu upravna enota ne bo izdala nabavnega dovoljenja.

Iz vašega vprašanja ne izhaja dovolj podatkov, da bi Pooblaščenec lahko podal natančen odgovor na vprašanje, ali je policija ravnala prav ali narobe, torej ali je kršila določbe ZVOP-1 ali ne. Ni namreč jasno, za kakšno kaznivo dejanje je šlo in zakaj je policija omenjene podatke lovski družini sploh posredovala, vendar pa glede presojanja dopustnosti obdelave in posredovanja osebnih podatkov Pooblaščenec opozarja, da je v javnem sektorju, kamor sodi tudi policija, obdelava osebnih podatkov dovoljena zgolj ob obstoju ustrezne zakonske podlage. Obdelavo osebnih podatkov posameznika ureja 8. člen ZVOP-1, ki določa, da se osebni podatki lahko obdelujejo le, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon ali če je za obdelavo osebnih podatkov podana osebna privolitev posameznika. Namen obdelave osebnih podatkov mora biti določen v zakonu, v primeru obdelave na podlagi osebne privolitve posameznika pa mora biti posameznik predhodno pisno ali na drug ustrezen način seznanjen z namenom obdelave osebnih podatkov.

Osebne podatke v javnem sektorju se v skladu s prvim odstavkom 9. člena ZVOP-1 lahko obdeluje samo, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon, torej le v primeru, če zakon izrecno določa, da se v javnem sektorju določeni osebni podatki lahko obdelujejo oziroma posredujejo. Isti odstavek tega člena nadalje določa, da se osebni podatki lahko obdelujejo le na podlagi osebne privolitve posameznika, če tako določa zakon. Ob tem Pooblaščenec opozarja še na četrti odstavek istega člena, ki določa, da se ne glede na prvi odstavek tega člena v javnem sektorju izjemoma obdelujejo tisti osebni podatki, ki so nujni za izvrševanje zakonitih pristojnosti, nalog ali obveznosti javnega sektorja, če se s to obdelavo ne poseže v upravičen interes posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo. V vašem vprašanju navedeno dejanje policistov je tako, po mnenju Pooblaščenca, potrebno vrednotiti prav z vidika prvega in četrtega odstavka 9. člena ZVOP-1 ter ob upoštevanju dejanskega stanja, ki pa Pooblaščencu ni znano, ugotoviti, ali je policija z vidika ZVOP-1 v navedenem primeru ravnala zakonito ali ne.

Sklepno pa Pooblaščenec opozarja na načelo sorazmernosti, ki je zapisano v 3. členu ZVOP-1 in prestavlja vodilno temeljno načelo v pravu varstva osebnih podatkov (in torej tudi pri policijskem delovanju), pomeni pa, da je potrebno obdelovati samo toliko osebnih podatkov, kolikor je nujno potrebno za izvrševanje zakonitih pristojnosti, nalog ali obveznosti javnega sektorja.

Prijazen pozdrav,

Informacijski pooblaščenec:
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka

[MilanK]

Lovovodja je določil pripravnika za lov na zastreljenega prašiča, ne da bi mu priskrbel ustrezno spremstvo. Lovci so zastreljeno svinjo obkolili na spontan način, ker jim lovovodja ni določil novih nalog glede na nastalo situacijo. Lovovodja je izgubil natančen pregled nad dogajanjem, saj večine lovcev sploh ni videl in je njihov položaj lahko le približno ugotovil na podlagi njihovega medsebojnega klicanja. Na drugi strani pa je malomarnost toženca, ki je vedel za pravilo, da pripravniki brez dovoljenja mentorja oz. izprašanega lovca ne smejo izvajati lova in pleniti divjadi, sploh pa ne smejo oddati strela brez dovoljenja, pa je kljub temu lahkomiselno ustrelil. Tožničina odgovornost 70 %, toženčeva odgovornost 30 %.

JUDIKAT: VSK01746
Opravilna številka: VSK sodba I Cp 696/2004
Sodišče: Višje sodišče v Kopru
Oddelek: Civilni oddelek
Datum seje senata: 10.01.2006
Področje: odškodninsko pravo
Institut: soodgovornost - malomarnost
Zveza: ZOR člen 192, 192.

JEDRO:Lovovodja je določil pripravnika za lov na zastreljenega prašiča, ne da bi mu priskrbel ustrezno spremstvo. Lovci so zastreljeno svinjo obkolili na spontan način, ker jim lovovodja ni določil novih nalog glede na nastalo situacijo. Lovovodja je izgubil natančen pregled nad dogajanjem, saj večine lovcev sploh ni videl in je njihov položaj lahko le približno ugotovil na podlagi njihovega medsebojnega klicanja. Na drugi strani pa je malomarnost toženca, ki je vedel za pravilo, da pripravniki brez dovoljenja mentorja oz. izprašanega lovca ne smejo izvajati lova in pleniti divjadi, sploh pa ne smejo oddati strela brez dovoljenja, pa je kljub temu lahkomiselno ustrelil. Tožničina odgovornost 70 %, toženčeva odgovornost 30 %.

IZREK:Pritožbi se zavrneta in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

OBRAZLOŽITEV:Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki 2.730.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.4.1999 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, glede pravdnih stroškov pa sklenilo, da je tožeča stranka dolžna tožencu povrniti 134.827,00 SIT pravdnih stroškov. Gre za regresno pravdo, v kateri tožeča stranka od toženca vtožuje povrnitev izplačane odškodnine za škodo, za katero naj bi bil odgovoren toženec, ki je na lovu, ki ga je organizirala tožeča stranka, ob streljanju s puško zadel v nogo D. Š.. Lovska družina N. G. je namreč oškodovancu, kateremu za povzročeno škodo odgovarja solidarno s povzročiteljem R. V., plačala 9.100.000,00 SIT odškodnine. Po izvedenem dokaznem postopku je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da tožeča stranka kot organizator lova nosi 70 % odgovornosti za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel Š., toženčeva odgovornost pa znaša 30 %. Zato je tožencu R. V. naložilo, da je dolžan lovski družini plačati sorazmerni del škode, ki jo je ta izplačala oškodovancu.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka v pritožbi zatrjuje, da je sodišče njen regresni zahtevek zminimiziralo ter da naj bi bila sodba v nasprotju sama s seboj. Navaja, da je z izvensodno poravnavo plačala škodo oškodovancu, ker pa je to škodo povzročil toženec, ima od njega pravico zahtevati povračilo izplačanega zneska. Toženec je bil pravnomočno obsojen v kazenskem postopku, zato je nedvomno odgovoren za povzročeno škodo. Kljub temu, da je bil zoper tožečo stranko kazenski postopek ustavljen, pa je sodišče v tej pravdi odločilo, da nosi del odgovornosti za škodo, kar je po njenem mnenju napačno. Sodišče je skušalo naprtiti tožeči stranki del krivde za nepravilno in malomarno toženčevo ravnanje, čeprav je iz kazenskega spisa jasno razvidno, da je tožeča stranka ravnala pravilno in ji ni mogoče pripisati krivde. Priča P. R. ni verodostojna priča, saj je imel s tožečo stranko odškodninski spor, v katerem je izgubil. Sodišče je dejstva ugotavljala mimo jasnih dokazov in kljub mnenju izvedenca lovske stroke v prejšnjih postopkih. Tožeča stranka ne more odgovarjati objektivno v razmerju do drugega lovca. Sodišče je napačno uporabilo določila o objektivni odgovornosti. Meni, da ji ni mogoče očitati nobene napake pri organizaciji lova, saj se lovci z orožjem zavedajo okoliščin povečane nevarnosti in se prostovoljno podajo na lov ter s tem pristajajo na večje tveganje zaradi uporabe strelnega orožja. V številnih postopkih, ki so tekli pred sodiščem v zvezi s to zadevo, ni bila ugotovljena nobena napaka tožeče stranke, zato nikakor ne more nositi 70-% odgovornosti. Na drugi strani pa se je toženec zavedal, da je orožje, ki ga je nosil, nevarna stvar, vedel je, da kot pripravnik brez dovoljenja mentorja ne sme uporabljati strelnega orožja. Poleg tega pa v času, ko se je zgodila nesreča, ni bil sam, saj je bil z njim P. R., ki je izprašan lovec in orožje je bilo uporabljeno v njegovi prisotnosti. Kolikor bi toženec sledil svojemu mentorju, do nesreče ne bi prišlo. Tudi odločitev o stroških naj bi bila po mnenju pritožbe napačna in nerazumljiva.
Tožena stranka v pritožbi, vloženi po pooblaščencu, navaja, da za škodo ni odgovorna oz. je ta odgovornost lahko le simbolična in moralna, nikakor pa ne materialna. Tožeča stranka je bila namreč tista, ki je lov organizirala malomarno in v nasprotju s pravili. Šlo je za najbolj grobo kršitev pravil, ki prepovedujejo osebi brez lovskega izpita udeležbo na lovu brez spremstva mentorja, še posebej pa samostojno razporeditev take osebe na stojišče. V obravnavanem primeru je lovovodja grobo kršil ta pravila, ko je toženi stranki odredil sodelovanje pri lovu. Poleg tega je obstajalo več varnejših načinov, kako upleniti zastreljenega prašiča na težavnem terenu. V konkretnem primeru pa je lovovodja odredil obkolitev območja na nevaren način, pri čemer je izgubil pregled nad dogajanjem. Tožencu ni bil priskrbljen ustrezen spremljevalec. Ker pa mu je bilo ukazano, naj hodi poleg P. R., ki je bil gostujoči lovec, je ta ukaz toženca zavedel, da se je zanašal na spremstvo izkušenega lovca in bil prepričan, da mu bo ta preprečil kakršnokoli nevarno dejanje. Res je toženec vedel, da ne sme streljati brez dovoljenja spremljevalca, vendar ker oseba, za katero je bil prepričan, da je prevzela vlogo njenega spremljevalca, tega dejanja z ničemer ni preprečila, je streljal. Krivda je zato izključno na strani tožeče stranke. Ne glede na kazensko sodbo, je civilno sodišče vezano nanjo le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, to pa se ne pokriva s civilno deliktno odgovornostjo. Sodišče je napačno interpretiralo dokaze, napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno o zadevi odločilo.
Pritožbi nista utemeljeni.

Obe pritožbi izpodbijata odločitev o temelju tožbenega zahtevka, le da vsaka s svojega zornega kota, zato je pritožbeno sodišče njuni pritožbi obravnavalo skupaj in zavzelo o njiju enotne razloge. Čeprav obe pritožbi navajata tudi, da izpodbijata sodbo sodišča prve stopnje tudi zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, iz vsebine obeh pritožb izhaja, da dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, niti ni sporno in v bistvu izpodbijata le materialnopravno oceno sodišča prve stopnje o porazdelitvi odgovornosti med tožečo in toženo stranko na 70 in 30 %. Čeprav tožeča stranka v pritožbi med drugim trdi tudi, da priča R. P. ni verodostojna priča ter da tožeči stranki ni mogoče očitati nobene napake pri organizaciji lova, pa dejansko iz vsebine pritožbe ni mogoče razumeti, da izpodbija tudi konkretne ugotovitve o tem, s katerimi ravnanji oz. opustitvami je tožeča stranka kršila Zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi in Pravila lovske družine.
Ključne okoliščine, od katerih je odvisna odgovornost pravdnih strank za škodo, ki jo je utrpel lovec D. Š. in so ugotovljene v sodbi sodišča prve stopnje, so naslednje. Toženec je bil v času nesreče lovski pripravnik, brez opravljenega ustreznega lovskega izpita in bi zato v skladu s predpisi smel loviti le v spremstvu mentorja ali drugega izprašanega lovca. V nasprotju s tem mu je v konkretnem primeru lovovodja odredil sodelovanje pri lovu na svinjo, kjer se je potem zgodil škodni dogodek, brez zagotovitve nadzorstva. Lovovodja je sicer ukazal tožencu hoditi ob R. P., ki pa je bil pri lovu le gost in ga tudi nihče ni vprašal, ali prevzame odgovornost za V., zato tožencu tudi ni dajal nobenih navodil. Lovovodja je torej določil pripravnika V. za lov na zastreljenega prašiča, ne da bi mu priskrbel ustrezno spremstvo, poleg tega pa je šlo v obravnavanem primeru še za posebno nevaren način iskanja zastreljene živali. Lovci so zastreljeno svinjo obkolili na spontan način, ker jim lovovodja ni določil novih nalog glede na nastalo situacijo. Ko so namreč lovski psi izsledili svinjo v robidi in so se začeli proti robidi vračati nekateri lovci, ki so do tedaj preiskovali druge predele lovišča, je lovovodja izgubil natančen pregled nad dogajanjem, saj večine lovcev sploh ni videl in je njihov položaj lahko le približno ugotovil na podlagi njihovega medsebojnega klicanja. Stojišča jim niso bila dodeljena. Poleg tega, da tožencu ni bil dodeljen spremljevalec, je torej bil lov organiziran nepravilno, ker ni bilo odrejeno, da se območje, v katerem se je nahajala svinja, obkoli po članih skupine tako, da bi bili varni zakloni lovcev pred medsebojnim navzkrižnim ognjem. Vse te okoliščine nedvomno kažejo na visoko stopnjo odgovornosti tožeče stranke za dogodek, ko je V. R. streljal in pri tem zadel lovca D. Š., zato okoliščina, da je bil kazenski postopek zoper tožečo stranko ustavljen, obsojen za kaznivo dejanje pa je bil le toženec, ne more razbremeniti tožeče stranke njenega deleža odgovornosti. Na drugi strani pa je sodišče ugotovilo malomarnost toženca, ki je vedel za pravilo, da pripravniki brez dovoljenja mentorja oz. izprašanega lovca ne smejo izvajati lova in pleniti divjadi, sploh pa ne smejo oddati strela brez dovoljenja, pa je kljub temu lahkomiselno ustrelil. Pred tem pa se ni z gotovostjo prepričal, na kaj strelja.

Pritožbeno sodišče se glede na te odločilne okoliščine v zadevi strinja z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, da je k nastalemu škodnemu dogodku v pretežni meri prispevalo opisano nepravilno ravnanje tožeče stranke in je zato njena odgovornost 70 %, toženčeva odgovornost pa iz zgoraj izpostavljenih razlogov 30 %.. Ker je pred prvostopenjskim sodiščem tožeča stranka uspela z manj kot tretjino tožbenega zahtevka, je ob upoštevanju uspeha pravdnih strank v postopku pravilna tudi odločitev o pravdnih stroških. Pritožbeno sodišče je zato obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. ZPP).

[MilanK]

Hramba oz. posest orožja ali streliva brez orožne listine - prekršek ali kaznivo dejanje?

Ta članek bo morda komu koristil ali pa tudi ne.

V praksi se lahko zgodi, da ima lovec polege lovskega orožja in streliva v hrambi še kako strelivo /lahko samo en naboj/, ki pa ni strelivo za orožje, za katera poseduje orožno listino. Če se pri njem ob morebitni preiskavi poleg orožja in streliva najde tudi strelivo ali orožje, za katerega nima orožne listine ali gre v tem primeru za prekršek ali za kaznivo dejanje.

Opredelitev kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po prvem odstavku 310. člena KZ se glasi:

"(1) Kdor protipravno izdela, pridobi, ponuja, proda, hrani, menja, vnese v državo ali iznese iz nje strelno, kemično, biološko ali jedrsko orožje, strelivo ali eksploziv ali vojaško orožje in vojaško opremo, katerih promet posameznikom ni dovoljen ali je omejen, ali pri tem posreduje, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let"

Kaznivo dejanje je torej med drugim podano, če kdo protipravno hrani strelno orožje ali strelivo, katerega promet posameznikom je omejen. Po četrti točki prvega odstavka 81. člena ZOro pa se z globo za prekršek kaznuje posameznik, ki poseduje orožje in strelivo brez ustrezne orožne listine (10. člen).

Iz zapisanega izhaja, da med kaznivim dejanjem nedovoljene proizvodnje orožja in razstrelilnih snovi po prvem odstavku 310. člena KZ v delu, ki se nanaša na izvršitveno obliko protipravne hrambe strelnega orožja, katerega promet je posameznikom omejen, ter prekrškom po 4. točki prvega odstavka 81. člena ZOro v zvezi z 10. členom istega zakona, ni jasnih ločnic.

Primerjava pojma hrambe v pomenu "hraniti" in pojma "imeti v posesti" pokaže kljub njuni različnosti tudi določeno ujemanje. Hramba že sama po sebi izraža nek namen oziroma odnos do stvari, medtem ko se posest nanaša na vse oblike dejanske oblasti nad stvarjo. Hramba pa vključuje tudi posest (medtem ko obratno ni nujno tako). Ko je tako, pa bi ob ugotovitvi iz prejšnje točke (to je ugotovitvi, da zakonski znak "strelno orožje ali strelivo, katerega promet je posameznikom omejen" ustreza po ZOro kategoriji dovoljenega orožja, razen tistega dovoljenega orožja, za katerega ni potrebno posebno dovoljenje) določen dejanski stan, ki bi ustrezal prekršku po 4. točki 81. člena ZOro (posest orožja brez ustrezne orožne listine), imel tudi zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja v izvršitveni obliki protipravne hrambe orožja ali streliva, katerega promet je posameznikom omejen. In tudi obratno: to je na način, da dejanski stan obravnavanega kaznivega dejanja ne bi imel nobenega presežka glede na zakonske znake prekrška.

Tako prekrivanje kaznivega dejanja z prekrškom omogoča arbitriranje organov oblasti pri pregoni kaznivih ravnanj. Ti lahko na podlagi lastne presoje določeno osebo zaradi prej opisanega kaznivega ravnanja preganjajo zaradi storitve kaznivega dejanja ali zaradi prekrška po Zoro.

Tako prekrivanje kaznivega dejanja s prekrškov pa po Ustavi RS ni dovoljeno, zato Zakon o prekrških v prvem odstavku 12. čl. določa:

"Zoper storilca, ki je bil v kazenskem postopku pravnomočno spoznan za krivega kaznivega dejanja, ki ima tudi znake prekrška, se ne vodi postopek za prekršek in se mu tudi ne izrekajo sankcije za prekrške. Enako velja, če kazenski postopek zaradi storitve kaznivega dejanja, ki ima tudi vse znake prekrška, zaradi poravnave ni bil uveden ali če je bil storilec pravnomočno oproščen storitve kaznivega dejanja, ki ima tudi vse znake prekrška. Postopek o prekršku se ne vodi, če je podan sum storitve kaznivega dejanja, ki ima tudi vse znake prekrška, vse dokler ni postopek v zvezi s kaznivim dejanjem končan. Če kazenski postopek zaradi storitve kaznivega dejanja, ki ima tudi vse znake prekrška, zaradi odloženega pregona ni bil uveden ali če zoper storilca med postopkom o prekršku začne teči kazenski postopek za kaznivo dejanje, ki ima tudi znake prekrška, se postopek o prekršku prekine do pravnomočnosti odločitve v kazenskem postopku."

Opombe:

Načelo razločnosti (lex distincta) jevidik načela določnosti (lex certa).

Po tretjem odstavku 3. člena ZOro so orožje tudi strelivo, deli streliva in deli orožja, če ni s tem zakonom drugače določeno.

Po drugi in tretji alineji drugega odstavka 3. člena ZOro je dovoljeno orožje, za katero je potrebno predhodno dovoljenje ali ga je treba prijaviti:

– orožje iz kategorije B 1. točka do vključno 6. točke ter iz kategorije C in iz kategorije D 1. točka (dovoljeno orožje, za katerega je potrebno predhodno dovoljenje),

– orožje iz kategorije D 2. točka do vključno 5. točke (dovoljeno orožje, ki ga je potrebno prijaviti).

Po četrti alineji drugega odstavka 3. člena ZOro je dovoljeno orožje, za katerega ni potrebno posebno dovoljenje:

– orožje iz kategorije D 6. točka do vključno 9. točke (drugo dovoljeno orožje, za katero ni potrebno posebno dovoljenje).

[MilanK]

Ste vedeli – tudi zaradi fotografiranja divjadi ste lahko kaznovani

Če fotografirate vas lahko lovski inšpektor tudi kaznuje. Osebo, ki je v Kočevskem rogu fotografirala medvedko in jo pri tem odnesla s celo kožo, je lovski inšpektor kaznoval z 240 € globe in sicer na podlagi 161. čl. Zakona o ohranjanju narave, ki se glasi .. se z denarno kaznijo kaznuje pravna oseba, ki namerno, brez opravičljivega razloga ubije, poškoduje ali vznemiri rastline in živali.

Utemeljitev:

…bi se storilec vsekakor moral pozanimati, kako je s fotografiranjem določenih živali v naravnem okolju, še zlasti, če gre za takšnega ljubitelja narave, kot navaja sam, da je.

V zaključku sodbe, ki je kršitelju bila izdana na njegovo pritožbo zoper odločbo inšpektorja, pa je sodišče zapisalo:

Storilec je zavestno fotografiral rjavega medveda in ga s tem vznemirjal. Njegovo vznemirjenje je razvidno iz same fotografije, kar zaključujejo tako sodišče ob pogledu na fotografijo in pristojna oseba prekrškovnega organa.

Neverjetno, a vendar resnično.

[Sraka]

Ni tako zelo neverjetno kot je videti na prvi pogled. Oseba ni bila kaznovana zaradi dejanja fotografiranja, temveč zaradi vznemirjanja divje živali v njenem zaščitenem ( varovanem ) življenjskem okolju. To pa je seveda že nekaj povsem drugega.

Lep pozdrav!

[MetalHack]

Ni tako zelo neverjetno kot je videti na prvi pogled. Oseba ni bila kaznovana zaradi dejanja fotografiranja, temveč zaradi vznemirjanja divje živali v njenem zaščitenem ( varovanem ) življenjskem okolju. To pa je seveda že nekaj povsem drugega.

Lep pozdrav!

Bravo Sraka! Kratka, jedrnata in pravilna obrazložitev!

[Prepelicar]

Ni tako zelo neverjetno kot je videti na prvi pogled. Oseba ni bila kaznovana zaradi dejanja fotografiranja, temveč zaradi vznemirjanja divje živali v njenem zaščitenem ( varovanem ) življenjskem okolju. To pa je seveda že nekaj povsem drugega.

Lep pozdrav!

:icon_lol:

[zoran26]

kdo je bil kaznovan,pravna ali fizična oseba?

[torro]

Pravilno.
LP

[MilanK]

Sodna pristojnost , ko član LD izpodbija sklep DK o izreku disciplinske kazni/ukrepa

kazni Opravilna številka: sklep U 1151/2008
Oddelek: Varstvo ustavnih pravic
Datum seje senata: 15.05.2008
Področje: ZUS - ZUS
Institut: lovska družina - sankcija članu lovske družine - stvarna nepristojnost
Zveza: ZPP člen 1, 1. ZUS-1 člen 1, 1.


JEDRO:

Ko se izpodbijajo odločitve lovske družine, kadar ta izreka sankcije zoper svoje člane, ne gre za zadevo, ki bi sodila v pristojnost upravnega sodstva, ampak za spor iz civilnopravnega razmerja, o katerem se odloča v pravdnem postopku.

KOMENTAR:

Kadar lovska družina izreka sankcije svojih članom, ne nastopa kot nosilka javnih pooblastil, zato o pritožbi zoper sklep o izreku disciplinske kazni /ukrepa/ ni stvarno pristojno upravno sodišče, saj gre za spor med posameznikom /članom LD/ in LD, to pa je civilno-pravno razmerje med LD in njenim članom, torej med fizično in pravno osebo. LD kot društvo zasebnega prava je subjekt civilnega in ne javnega prava, zaradi česar je spor med članom in društvom /LD/ spor civilno-pravnega razmerja. Za taka razmerja pa je značilno, da nastanejo na ravni prirejenosti oz. enakopravnosti subjektov. Zato ti spori spadajo med spore iz civilnopravnih razmerjih iz 1. čl. ZPP, v katerih se odloča v pravdnem postopku. Ker je za predmetni spor iz civilnih razmerij po 1. členu ZPP določena tudi že oblika sodnega varstva, zato ne prihaja v poštev subsidiarno določeno varstvo iz upravnega spora, posledično zaradi česar upravno sodišče ni pristojno odločati o teh sporih.

[MilanK]

Katere podatke naj vsebuje prijava?

Ker smo lovci med drugim tudi varuhi narave, zato smo dolžni protipravne posege v naravo prijaviti. Morda bo kdo rekel, da če podaš prijavo, da od te tako in tako ni nič. Res je, da včasih ni nič, res pa je tudi, da je od kakovosti prijave marsikdaj odvisen uspeh preiskave in odkritje storilca. Kot varuhi narave se moramo zavedati, da če tudi policistom ali drugim prekrškovnim organom ne moremo predložiti trdnih dokazov, se zločine nad naravo splača prijaviti, saj ima policija in drugi organi učinkovite metode za zbiranje dokazov. Napr. sodišče lahko izda nalog za hišno preiskavo tudi v primeru zločinov nad naravo. Posamezno nezakonito dejanje ali ravnanje lahko vsebuje kršitve različnih predpisov, vsi vidiki se lahko izkažejo šele po kakovostni in strokovni obravnavi organa. Torej če naletimo, da kdo naravi dela škodo in če vemo oz. sumimo, da je škodljivo ravnanje nezakonito, potem je koristno, da prekršek prijavimo inšpekciji ali policiji. Med nami, kakor sem že prej zapisal, je sicer zaslediti prepričanje, da so prijave okoljski inšpekciji oz. policiji pogosto jalove, inšpektorji in policija pa neučinkoviti, vendar vedno ni tako in storilci se tudi odkrijejo in primerno kaznujejo. Bolj ko bomo občutljivi na protipravne posege v okolje in bolj ko bomo zahtevali od organov, da ti protipravna ravnanja preganjajo, bolj bodo morali delati in nas obveščati o svojem delu in o svoji učinkovitosti.

Prijava naj bi vsebovala vsaj te le podatke:

Naslov prijavitelj:

/to ni nujno, lahko je podana tudi anonimno/

Naslov prejemnika:

/policijska postaja ali inšpekcija za okolje in prostor

-datum prijave
-natančen opis spornega ravnanja, prekrška; kateri deli narave so bili prizadeti (vrste, habitati, …); kolikor se le da se izražajte v številkah (npr: najdeni sta bili dve trupli kanje; divje odlagališče gradbenih odpadkov v izmeri 15 x 20 m, meter in pol visoko, …)
-navedite kateri predpis in kateri členi so bili kršeni (to sicer ni obvezni del prijave, vendar pomaga)
-natančna navedba lokacije prekrška, npr: naslov, kraj ali domače ime, parcelna številka … (če imate možnost prijavi priložite zemljevid z označeno lokacijo prekrška)
- datum in ura prekrška; če ne veste točno, napišite približno; če ne veste drugega, napišite, kdaj ste prekršek odkrili
-podatki o storilcu prekrška; če ga poznate, navedite ime, priimek in naslov bivanja, če niste povsem prepričani, navedite da gre za sum; če o storilcu ne veste ničesar, navedite da gre za prijavo zoper neznanega storilca
-navedite dokaze, npr: fotografije, podatke o pričah
-navedite podatke o prijavitelju (se pravi o sebi): ime, naslov, telefon, e-pošta
-na koncu prijave lahko še napišete: "Prosim/o vas, da nas v skladu s 24. členom Zakona o inšpekcijskem nadzoru obveščate o poteku postopka in o sprejetih ukrepih."

Prijavo pošljemo na sedež Inšpektorata RS za okolje in prostoru ali na najbližjo policijsko postajo.

[MilanK]

Zastaralni roki v disciplinskem postopku

Zastaranje je pravni institut, na podlagi katerega na področju kaznovalnega prava zaradi preteka določenega časa ni več mogoč pregon oziroma izvedba postopka ali pa izvršitev sankcije.


Določba iz Pravilnika /vzorca/ LZS se glasi:

(1) Uvedba disciplinskega postopka ni dopustna, če preteče devet mesecev ali več od dneva, ko se je izvedelo za kršitelja in kršitev.

(2) Vodenje disciplinskega postopka zastara v dveh letih od dneva, ko je bila disciplinska kršitev storjena.

Iz te določbe izhajata dva roka, in to relativni in absoluti zastaralni rok.

Relativni rok teče od dneva storitve disciplinskega prekrška. To pomeni, da mora LD po zgoraj navedeni določbi podati predlog za uvedbo disciplinskega postopka najkasneje v 9. mesecih od storitve prekrška in ko je zvedela za kršitelja.

Če pristojni oz. upravičeni predlagatelj v tem roku predloga za uvedbo disciplinskega postopka ne poda, potem disciplinski pregon kršitelja, po izteku tega roka, ni več dopusten. Če pa se predlog zoper kršitelja kljub poteku tega roka poda oz. vloži, pa ga je DK dolžna zavreči kot prepozno vloženega.

Absolutni zastaralni rok pomeni, da se mora disciplinski postopek zoper kršitelja končati najkasneje v dveh letih od datuma, ko je bila kršitev storjena. Če v tem roku ni končan, DK postopek zoper kršitelja s sklepom ustavi, zaradi poteka absolutnega zastaralnega roka, saj po izteku tega roka disciplinskega postopka zoper kršitelja ni več dopustno voditi. V tem roku mora biti postopek končan tudi na drugostopenjski DK ali drugem pritožbenem organu, ki odloča o pritožbah zoper odločbe prvostopenjske DK.

[RAUBŠIC]

Katere podatke naj vsebuje prijava?

Prijava naj bi vsebovala vsaj te le podatke:

Naslov prijavitelj:

/to ni nujno, lahko je podana tudi anonimno/

Naslov prejemnika:

/policijska postaja ali inšpekcija za okolje in prostor

-datum prijave
-natančen opis spornega ravnanja, prekrška; kateri deli narave so bili prizadeti (vrste, habitati, …); kolikor se le da se izražajte v številkah (npr: najdeni sta bili dve trupli kanje; divje odlagališče gradbenih odpadkov v izmeri 15 x 20 m, meter in pol visoko, …)
-navedite kateri predpis in kateri členi so bili kršeni (to sicer ni obvezni del prijave, vendar pomaga)
-natančna navedba lokacije prekrška, npr: naslov, kraj ali domače ime, parcelna številka … (če imate možnost prijavi priložite zemljevid z označeno lokacijo prekrška)
- datum in ura prekrška; če ne veste točno, napišite približno; če ne veste drugega, napišite, kdaj ste prekršek odkrili
-podatki o storilcu prekrška; če ga poznate, navedite ime, priimek in naslov bivanja, če niste povsem prepričani, navedite da gre za sum; če o storilcu ne veste ničesar, navedite da gre za prijavo zoper neznanega storilca
-navedite dokaze, npr: fotografije, podatke o pričah
-navedite podatke o prijavitelju (se pravi o sebi): ime, naslov, telefon, e-pošta
-na koncu prijave lahko še napišete: "Prosim/o vas, da nas v skladu s 24. členom Zakona o inšpekcijskem nadzoru obveščate o poteku postopka in o sprejetih ukrepih."

Prijavo pošljemo na sedež Inšpektorata RS za okolje in prostoru ali na najbližjo policijsko postajo.

To kar je zapisal MilanK je dober pripomoček za pisanje prijave.
MilanK je pozabil, ali namerno izpustil, da v prijavo, ki jo LD pošlje inšpektorju napišete tudi morebitne priče.

Najbolje je, da se kaznivo dejnje (nezakoniti lov, poškodovanje lovskih objektov ..) prijavli po telefonu takoj, ko se je izvedelo za kaznivo dejanje. Smisel takojšnje prijave je v tem, da lahko policija opravi ogleda kraja kaznivega dejanja ter na kraju zavaruje dokaze (sledov), če pa odlašamo s prijavo, ali pa jo pošljemo po pošti lahko pride do uničenja sledov. Pisna prijava se lahko poda naknadno, čeprav za uradno pregonljiva kazniva dejanja, kamor spada nezakoniti lov, zadostuje že prijava po telefonu.

[MilanK]

RAUBŠIC: …."MilanK je pozabil, ali namerno izpustil, da v prijavo, ki jo LD pošlje inšpektorju napišete tudi morebitne priče."

Tega nisem izpustil, glej sedmo alinejo,ki se glasi:

"navedite dokaze, npr: fotografije, podatke o pričah":icon_wink:

[RAUBŠIC]

RAUBŠIC: …."MilanK je pozabil, ali namerno izpustil, da v prijavo, ki jo LD pošlje inšpektorju napišete tudi morebitne priče."

Tega nisem izpustil, glej sedmo alinejo,ki se glasi:

"navedite dokaze, npr: fotografije, podatke o pričah":icon_wink:

Spregleda, se opravičujem!

[MilanK]

Regresni zahtevek zavarovalnice

Lovec je za LD iskal nastreljenega srnjaka. Psa je izpustil iz vrvice in ta je pri zasledovanju ranjenega –nastreljenega srnjaka povzročil prometno nesrečo. Zavarovalnica je oškodovancu izplačala odškodnino, nato pa zoper lovca, vložila regresni zahtevek za povračilo odškodnine, katero je ta izplačala oškodovancu za škodo, povzročeno na njegovem osebnem vozilu.

Gre za zelo zanimiv in poučen praktični primer, o njem pa običajno niti ne razmišljamo, ko pa do njega pride, pa smo zelo presenečeni. O takih in podobnih primerih, ki tarejo naše iskalce ranjene divjadi niti ne razpravljamo niti se o njih pogovarjamo. O teh pa bi morala kaj več napisati in na nevarnosti, katerim so izpostavljeni iskalci nastreljene divjadi, članstvo poučiti tudi LZS oz. predlagati, kako ta problem na primeren način rešiti oz. urediti npr. z kolektivnim zavarovanjem.

Posamezniki, ki so se znašli v tem položaju, so zdaj več ali manj prepuščeni sami sebi, za dobro opravljeno delo pa zavarovalnice od njih terjajo povračilo izplačanih odškodnin, ki so jih te izplačale oškodovancem.

Za boljšo razumevanje te problematike moramo poznati poleg predpisov, ki urejajo odškodninsko odgovornost, še tele pojme:

Pomen posameznih pojmov:

1) Regres: je nadomestilo za izplačane odškodnine/zavarovalnine zavarovancu, zahtevano od tretje osebe na osnovi regresne pravice. Zavarovalnica, ki povrne škodo upravičencu do izplačila, lahko v določenih primerih zahteva od povzročitelja škode, ki je odgovoren za škodo, povračilo (regres) do stopnje, za katero je odgovoren. (t.i. uveljavljanje regresne pravice).

2) Regresna pravica zavarovalnice: je prehod zavarovančevih pravic do odgovorne osebe na zavarovalnice. To je torej pravica zavarovalnice, da po izplačilu nadomestila iz sklenjenega zavarovanja zavarovancu, uporabi vsa pravna sredstva do tretjih oseb, krivih na kateri koli osnovi, za nastanek zavarovalnega primera, da izterja povračilo v višini izplačanega nadomestila. Obstoj te pravice oziroma kakršne koli osnove za regres zavarovalnica ugotavlja med prijavo, obdelavo, cenitvijo in likvidacijo izplačila vsake zavarovalnine oz. odškodnine.

3) regresni zahtevek: je zahtevek zavarovalnice do povzročitelja škode za povrnitev zavarovalnine / odškodnine.


4) regresni zavezanec: je tretja oseba, do katere ima zavarovalnica na osnovi subrogacije pravico regresa zavarovancu izplačanega nadomestila.

V takih primerih se zavarovalnica sklicuje na zakon o zaščiti živali /uradno prečiščeno besedilo – ZZŽiv UPB2/, in to na 3. od. 11. čl., ki se glasi:

"Skrbnik psa mora na javnem mestu zagotoviti fizično varstvo psa tako, da je pes na povodcu.".Javna površina je opredeljena v točki 1.5.1 prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov /Ur. l. RS, št. 110/02-in nasl. –ZGO-1/ kot površina, katera raba je pod enakimi pogoji namenjena vsem, kot so javne ceste, ulice, trg, tržnica, igrišče, parkirišče, pokopališče, park, zelenica, rekreacijska površina, in podobna površina.

ZDlov nalaga LD iskanje nastreljene divjadi s psom krvosledcem, če to svojo dolžnost opusti, pa je v tem primeru po tem istem zakonu kaznovana.

Za psa krvosledca bi lahko rekli, da je službeni lovski pes, posebej izšolan za iskanje nastreljene divjadi. A kljub temu gre za civilnega psa /torej ni službeni pes državnega organa, zato tudi nima takega privilegiranega položaja kot ga imajo službeni psi npr. policije ali carine/, zato se tudi zanj uporablja zgoraj navedena določba zakona o zaščiti živali. To pomeni, da se tudi lovski pes ne sme nenadzorovano gibati na javni površini / te so tudi po ZDlov-u izvzete iz lovnih površin, kar pomeni, da so javne površine hkrati tudi nelovne površine/, zaradi česar mora lovski pes na teh površinah biti na povodcu in se ne sme prosto brez povodca gibati, če pa se giblje, pa gre po tem istem zakonu za prekršek.

Odgovornost iz nevarne stvari:

Pri nas se živali štejejo za stvari /ker nimajo pravic/, pes spada med nevarne stvari, zaradi česar se za škodo, ki jo pes povzroči, zanjo odgovarja po načelu objektivne odgovornosti. Zato je malo možnosti, da bi se lastnik krvosledca izognil povračilu odškodnine zavarovalni, ki jo je ta izplačala oškodovancu za škodo, ki mu jo je povzročil pes. Tej bi se izognil, če bi dokazal, da je škoda nastala zaradi:

- VIŠJE SILE: tj. okoliščina, ki je zunanja, nepričakovana in neizogibna

- DEJANJA OŠKODOVANCA SAMEGA: tj. npr. voznika osebnega vozila – prevelika hitrost, pijanost

- DEJANJA TRETJE OSEBE: ki ga ni bilo mogoče pričakovati ali se mu izogniti.


Sodna praksa glede zastaranja:

Ustaljeno stališče v sodni praksi Vrhovnega sodišča je, da povračilni zahtevek zavarovalnice (v praksi pogosto poimenovan regres ali regresni zahtevek) s podlago v drugem odstavku 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) in zavarovalni pogodbi, katere sestavni del so tudi splošni pogoji zavarovanja, zastara v treh letih, zastaranje pa začne teči z izplačilom odškodnine oškodovancu. Gre namreč za zahtevek, ki temelji na zavarovančevi kršitvi zavarovalne pogodbe, kar pomeni, da ima naravo zahtevka za uveljavitev poslovne odškodninske obveznosti. Slednja pa v skladu s tretjim odstavkom 352. člena OZ zastara v času, z zakonom določenim za zastaranje te obveznosti. Ker OZ za regresno terjatev ne določa posebnosti, ta zastara v času, ki na splošno velja za terjatve zavarovalnic iz zavarovalnih pogodb, tj. v treh letih (tretji
odstavek 357. člena OZ).

7. Začetek teka zastaralnega roka je vezan na trenutek, ko je zavarovalnica pridobila pravico od toženca terjati plačilo regresa (prvi odstavek 336. člena OZ). Ta pa nastopil z izplačilom odškodnine oškodovancu.

Vir:
Sodba II Ips 404/2009, Odločba VSK Cp 477/2008 –civilni oddelek

:icon_confused::icon_sad:

[zoran26]

Milan,odlično napisano.Že večkrat sem napisal,da imamo v naši LD za podobne primere lovske pse zavarovane( tiste s katerimi lovci izvajajo lov).Šele ob takih primerih,se pokaže upravičenost in modrost zavarovanja.Znesek za zavarovanje pa tudi ni tako visok,da ga ne bi zmogla najrevnejša lD,te so še posebej ranljive v slučajo podobnega zahtevka,kot si ga navedel.
LP,Zoran

[solzica]

LZS (komisija za lov.kinologijo) bi se morala zavzemati, da je lovski pes - službeni pes (delovni), saj imamo vse argumente, tudi po zakonu o lovu. Potem bi bile stvari bistveno drugačne.
Vendar, ker imamo pač NESPOSOBNE ljudi v teh komisijah in nevejo zakaj so tam, je stvar pa? takšnakod je.

[mprimoz]

LZS (komisija za lov.kinologijo) bi se morala zavzemati, da je lovski pes - službeni pes (delovni), saj imamo vse argumente, tudi po zakonu o lovu. Potem bi bile stvari bistveno drugačne.
Vendar, ker imamo pač NESPOSOBNE ljudi v teh komisijah in nevejo zakaj so tam, je stvar pa? takšnakod je.

Se podpišem.

[MilanK]

Je plačilo odškodnine mogoče šteti kot strošek v zvezi z iskanjem divjadi!

Od kolega sem na ZP prejel tole: "………. Zanima pa me še odgovornost LD, ki najema iskalca ranjene divjadi. V Pravilniku o moči lovskega orožja in načinu zasledovanja ranjene divjadi (6člen) piše, da stroške nastale v zvezi z iskanjem krije LD. Ali so to stroški?"

Kolega verjetno misli ali med stroške, ki jih ima iskalec nastreljene divjadi, spada tudi odškodnina, ki jo je dolžan vrniti zavarovalnici iz naslova regresnega zahtevka.

Pod stroške je treba šteti tiste stroške, ki jih ima iskalec v zvezi z iskanjem nastreljene divjadi. Ti stroški so običajno, prevozni stroški do lovišča, v katerem naj bi se iskala divjad, nagrada, ki pripada iskalcu, stroški nabojev in spravila divjadi, če je iskalec divjad našel, jo odstrelil in spravil na dogovorjeno mesto, lahko tudi telefonski stroški, stroški slikanja najdene divjadi, stroški prehrane, tudi za psa, stroški prenočišča, ipd stroški. Škoda, ki jo morda iskalec povzroči v zvezi z iskanjem divjadi pa ni strošek, ki bi izhajal iz iskanja divjadi. Škoda namreč izhaja iz njegovega malomarnega ravnanja z nevarno stvarjo /lovskim psom/, da torej z njo/im ni ravnal /ga ni vodil/ s skrbnostjo navadnega, povprečnega človeka / lovca, vodnika psa/. S tem ko je psa izpustil v povodca, bi se moral in mogel zavedati, da lahko pes pri zasledovanju ranjene ali poškodovanje divjadi zaide z lovne na nelovno površino, tudi na cesto, še zlasti, če je ta v bližini območja iskane divjadi, in s tem povzroči nesrečo, pri čemer pa je lahkomiselno mislil, da do tega ne bo prišlo, ker se je to zgodilo, kar je menil, da se ne bo, pa je za škodo odgovoren. To pa ni strošek v zvezi z iskanjem divjadi. Gre za odškodninsko odgovornost za povzročeno škodo, ki izhaja iz malomarnega ravnanja z stvarjo.

Seveda je LD objektivno odgovorna za dejanja osebe, ki v njenem lovišču izvaja iskanje poškodovane divjadi, zaradi česar lahko oškodovanec terja povračilo škode tako od LD kot njenega povzročitelja. Prav zaradi tega je v konkretnem primeru zavarovalnica namesto LD izplačala odškodnino oškodovancu, nato pa njeno povračilo z regresnih zahtevkov zahtevala od povzročitelja škode, to je od lovca, ki je iskal poškodovano divjad, pri tem pa njegov pes povzročil škodo vozniku osebnega avtomobila.

[MilanK]

Zanimivo mnenje informacijskega pooblaščenca glede posredovanja mnenja o pacientu glede primernosti za nošenje orožja

Datum: 24.11.2010
Naslov: posredovanje mnenja o pacientu glede primernosti za nosenje orožja
Številka: 0712-524/2010
Vsebina: Zdravstveni osebni podatki, Upravne enote
Pravni akt: Mnenje


Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju Pooblaščenec) je 19.11.2010 prejel vaš dopis, v katerem navajate, da ste prejeli zahtevek Upravne enote Škofja Loka (v nadaljevanju: UE) za mnenje vašega psihiatra, ali njegov pacient sme nositi orožje. Podatek, da orožje ima, je UE posredovala pacientova žena. Pacient je zaposlen kot varnostnik in po službeni dolžnosti nosi orožje. Pravico do nošenja orožja je pridobil z veljavnim spričevalom neke ambulante medicine dela, prometa in športa v Ljubljani, kljub temu, da se je predhodno že zdravil v Begunjah, kar je UE prav tako povedala pacientova žena. Na UE so vam povedali, da je policija zbrala številne podatke o tem, da je pacient neprimeren za nošenje orožja. Glede na izobraževanje s področja Zakona o varstvu osebnih podatkov, ki ste se ga udeležili, menite, da podatke smete posredovati ne glede na to, da ste jih prejeli od tretje osebe, saj pacient ogroža okolico. Pooblaščenca v zvezi z navedenim prosite za mnenje.


Avtentično razlago posameznih določb zakona daje le Državni zbor, neobvezno pa predlagatelj zakona, zato vam na podlagi informacij, ki ste nam jih posredovali, v nadaljevanju na podlagi 7. tč. 1. odst. 49. čl. Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/07, uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZVOP-1) ter 2. čl. Zakona o informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), posredujemo naše neobvezujoče mnenje v zvezi z vašim vprašanjem.


UE lahko v okviru postopka, ki ga vodi, zahteva mnenje posameznikovega psihiatra (kot priče ali izvedenca) oziroma posameznikove zdravstvene podatke le, če je to res potrebno za ugotovitev resničnega dejanskega stanja. Pod temi pogoji ji lahko mnenje oziroma podatke tudi posredujete.


Zahteva UE mora vsebovati navedbo zahtevanih podatkov, pravno podlago za posredovanje, namen njihove uporabe in številko upravne zadeve.


O b r a z l o ž i t e v:


Osebni podatki v javnem sektorju, v katerega nedvomno sodijo tudi upravne enote, se v skladu s prvim odstavkom 9. člena ZVOP-1-UPB1 lahko obdeluje, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon. Isti odstavek tega člena nadalje določa, da se z zakonom lahko določi, da se določeni osebni podatki obdelujejo le na podlagi osebne privolitve posameznika. Ob tem Pooblaščenec opozarja na načelo sorazmernosti iz 3. člena ZVOP-1-UPB1, na podlagi katerega morajo biti osebni podatki, ki se obdelujejo, ustrezni in po obsegu primerni glede na namene, za katere se zbirajo in nadalje obdelujejo.

Vaše vprašanje se nanaša na zdravstvene podatke posameznika, o pravici katerega se odloča v postopku odvzema orožja in za katerega obstaja sum, da zaradi svojega psihičnega oziroma duševnega stanja ni primeren za nošenje orožja. Pristojni organ na podlagi 58. člena Zakona o orožju (Uradni list RS, št. 61/00 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZOro-1) odvzame orožje in orožne listine posamezniku, ki ne izpolnjuje več pogojev iz 2. do 6. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1. V 5. točki drugega odstavka 14. člena je določen pogoj, da mora imeti posameznik opravljen zdravniški pregled. Pravilnik o zdravniških pregledih posameznikov za ugotavljanje zdravstvene zmožnosti za posest ali nošenje orožja (Uradni list RS, št. 66/01; v nadaljevanju: Pravilnik) predpisuje zdravstvene pogoje, ki jih mora izpolnjevati posameznik za posest ali nošenje orožja, pogoje, ki jih morajo izpolnjevati zdravstveni zavodi oziroma zasebni zdravniki za opravljanje zdravniških pregledov, s katerimi se ugotavlja zdravstvena zmožnost za posest ali nošenje orožja, način in postopek izdajanja zdravniških spričeval, sestava in način dela zdravniške komisije za ugotavljanje zdravstvene zmožnosti za posest ali nošenje orožja ter vodenje evidence pregledov in medicinske dokumentacije. Zdravniški pregled za ugotavljanje zdravstvene zmožnosti za posest ali nošenje orožja obsega:
1. identifikacijo posameznika na podlagi osebnega dokumenta;
2. anamnezo (razgovor): splošna, družinska, socialna, delovna, osebna in specialna (podatki o prejšnjih pregledih);
3. pregled zdravstvene dokumentacije (zdravstveni karton izbranega osebnega zdravnika, preventivni zdravstveni karton in tudi predhodna ocena zmožnosti posesti ali nošenja orožja);
4. klinični pregled vseh organov in organskih sistemov s posebnim poudarkom na usmerjenem pregledu psihičnega stanja, stanja centralnega in perifernega živčevja in čutil.
Posameznika se oceni v skladu z določbami Pravilnika, da je zdravstveno zmožen za posest in nošenje orožja, če nima bolezni, poškodb ali stanj, ki vplivajo na varno rokovanje z orožjem, naštetih v Prilogi 2, ki je sestavni del Pravilnika in je objavljena skupaj z njim. Bolezni, poškodbe ali stanja, ki vplivajo na varno rokovanje z orožjem in predstavljajo nezmožnost za posest in nošenje orožja so med drugim tudi nevrološka, psihološka in psihiatrična stanja in obolenja (1. nenormalna psihična stanja in bolezni, ki se manifestirajo kot intelektualna insuficienca, motnje, zmanjšanje ali odsotnost pazljivosti in koncentracije, psihomotorična in senzomotorična upočasnjenost in nekontroliranost, ter deviacije osebnosti; 2. demenca vseh etiologij; 3. akutna psihoza ne glede na etiologijo ali kronična psihoza z izraženimi rezidualnimi ali regresivnimi spremembami; 4. izražene patološke spremembe v afektivni in moralno etični sferi osebnosti; 5. izražene hujše nevrotske motnje; 6. sindrom odvisnosti od alkohola, razen v medicinsko kontroliranih primerih abstinence najmanj 12 mesecev in brez psihičnih sprememb ali nevroloških komplikacij; 7. odvisnost od nedovoljenih drog, razen v medicinsko kontroliranih primerih abstinence 12 mesecev in brez psihičnih sprememb ali nevroloških komplikacij; 8. stanje in bolezni, ki se kažejo z motnjami koordinacije, rigorjem, tremorjem, horeatičnimi in atetotičnimi gibi; 9. vse oblike epilepsije in druge motnje zavesti, razen medicinsko kontroliranih primerov, pri katerih se ob terapiji napadi ne pojavljajo najmanj dve leti; 10. nevrološka stanja, bolezni, poškodbe in anomalije živcev in mišic, ki povzročajo težje funkcionalne motnje).


Opravljen zdravniški pregled sicer velja eno leto (tretji odstavek 18. člena ZOro-1), vendar iz narave stvari izhaja, da je treba pregled ponoviti, če se zdravstveno stanje posameznika spremeni oziroma če obstojijo okoliščine, ki kažejo na to, da posameznik ne izpolnjuje pogojev, ki jih Pravilnik zahteva za to, da posameznik zdravstveni pregled opravi pozitivno.


Postopek odvzema orožja je poseben upravni postopek, zato so načela upravnega postopka temeljno razlagalno merilo tudi v tem postopku. Iz navedenega izhaja, da je treba v postopku odvzema orožja, skladno z načelom materialne resnice iz 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, 105/2006 – ZUS-1, 126/07 - ZUP-E in 65/08 - ZUP-F; v nadaljevanju ZUP), ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. ZOro-1 ne vsebuje posebnih določb o tem, na kakšen način lahko uradna oseba pridobiva osebne podatke, ki jih potrebuje v postopku ugotavljanja resničnega dejanskega stanja pri odločanju o odvzemu orožja posamezniku, zato v obravnavanem primeru zakonsko podlago v smislu 9. člena ZVOP-1-UPB1 predstavlja 34.a člen ZUP. Navedeni člen ZUP določa, da so upravljavci zbirk osebnih podatkov, ki razpolagajo s podatki, ki so potrebni za ugotovitev dejstev v zvezi z vodenjem in odločanjem v upravnem postopku, dolžni na podlagi obrazložene zahteve organa, brezplačno, najkasneje v roku 15 dni, posredovati zahtevane podatke. Zahteva mora vsebovati navedbo zahtevanih podatkov, pravno podlago za posredovanje, namen njihove uporabe in številko upravne zadeve.


V postopku odvzema orožja je podatek o posameznikovem predhodnem psihiatričnem zdravljenju oziroma njegovem trenutnem psihičnem in psihiatričnem stanju nedvomno dejstvo, ki je pomembno za zakonito in pravilno odločbo, kot to izhaja iz 5. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1. Kot navajate v vašem dopisu UE od vas zahteva mnenje psihiatra, ali njegov pacient izpolnjuje pogoje za nošenje orožja. Ali je posameznik primeren za nošenje orožja je mogoče preveriti le s ponovnim zdravniškim pregledom, o primernosti napotitve na ponovni zdravniški pregled pa bi lahko podal mnenje posameznikov psihiater. Pooblaščenec meni, da bi uradna oseba, ki vodi postopek odvzema orožja, podatek o psihičnem oziroma psihiatričnem stanju posameznika lahko pridobila od posameznikovega psihiatra na podlagi 34.a člena ZUP ali s postavitvijo izvedenca. Vendar je treba pri takšni poizvedbi upoštevati načelo sorazmernosti iz 3. člena ZVOP-1-UPB1 in ta podatek zahtevati le, če je res nujno potreben za ugotovitev resničnega dejanskega stanja. To pomeni, da v primeru, ko uradna oseba, ki vodi postopek odvzema orožja, o zadevi lahko odloči ne da bi pred tem pridobila mnenje posameznikovega psihiatra, to mnenje oziroma ti podatki o posameznikovem psihološkem oziroma duševnem stanju niso nujno potrebni za ugotovitev resničnega dejanskega stanja, zato ga UE v takšnem primeru ne sme zahtevati od vas. Kot izhaja iz vašega sporočila, ima UE že precej podatkov, ki nakazujejo na to, da bi moral posameznik za ugotovitev resničnega dejanskega stanja ponovno opraviti zdravniški pregled, vendar je za odločanje o tem, kateri podatki zadostujejo za odločitev, pristojen organ, ki vodi konkreten postopek - torej UE.
V skladu z 58. členom ZOro-1 pristojni organ namreč odvzame orožje in orožne listine posamezniku, ki ne izpolnjuje več pogojev iz 2. do 6. točke drugega odstavka 14. členom. Orožje in orožne listine pa vrne, če posameznik v roku treh mesecev predloži zdravniško spričevalo, ki izkazuje izpolnjevanje zdravstvenih pogojev za posest in nošenje orožja. Ker je v primeru, kot ste ga opisali, po mnenju Pooblaščenca potrebno hitro ukrepanje, bi bilo mogoče odločbo izdati v skrajšanem ugotovitvenem postopku kot ukrep, ki je v javnem interesu in ga ni mogoče odlagati, dejstva pa so vsaj verjetno izkazana (4. točka prvega odstavka 144. člena ZUP), in torej mnenje posameznikovega psihiatra na tej točki niti ne bi bilo nujno potrebno. Vendar pa Pooblaščenec ne pozna konkretnega dejanskega stanja in tudi ni pristojen za odločanje v konkretnem postopku odvzema orožja in orožne listine, kot tudi ne za razlago ZUP, zato vam svetuje, da se, kolikor je potrebno, v tem delu obrnete na pristojno ministrstvo.

Prijazen pozdrav,Informacijski pooblaščenec:Nataša Pirc Musar, univ.dipl.prav.,pooblaščenka

P.s.: Lahko se celo zgodi, da kdo zoper lovca, ki se ga večkrat napije poda anonimno prijavo na UE in v njej navede, da je pijanec in kot tak neprimeren za nošenje orožja. In postopek za odvzem orožja se lahko začne.

[pranger]

Zanimivo mnenje informacijskega pooblaščenca glede posredovanja mnenja o pacientu glede primernosti za nošenje orožja

Datum: 24.11.2010
Naslov: posredovanje mnenja o pacientu glede primernosti za nosenje orožja
Številka: 0712-524/2010
Vsebina: Zdravstveni osebni podatki, Upravne enote
Pravni akt: Mnenje


P.s.: Lahko se celo zgodi, da kdo zoper lovca, ki se ga večkrat napije poda anonimno prijavo na UE in v njej navede, da je pijanec in kot tak neprimeren za nošenje orožja. In postopek za odvzem orožja se lahko začne.

Ne vem, če anonimna prijava zadostuje za uvedbo postopka za ugotavljanje neprimernosti za nošenje orožja.:icon_confused:

[flisko]

milan tole si kopiral, je zelo zanimivo kajti skoraj sigurno ima vsak lovec v omari med vsemi naboji tudi naboje za katere nima nabavnega dovoljenja oz tega v orožnem listu

Hramba oz. posest orožja ali streliva brez orožne listine - prekršek ali kaznivo dejanje?

"Zoper storilca, ki je bil v kazenskem postopku pravnomočno spoznan za krivega kaznivega dejanja, ki ima tudi znake prekrška, se ne vodi postopek za prekršek in se mu tudi ne izrekajo sankcije za prekrške

si potlej tule v prekršku in moraš plačati kazen? če med npr. 300 naboji kalibra 9mm policaji najdejo 1 naboj kalibra .45

[MilanK]

Točno tako. V hrambi lahko imaš le tisto strelivo za katerega imaš orožno listino. Če poleg tega poseduješ tudi druge naboje je to prekršek. Naboji/ali naboj se ti odvzame/jo, polica pa zoper kršitelja poda predlog za uvedbo postopka za prekršek po Zakonu o orožju.

[flisko]

mislm da ti sodijo kot največjemu zločincu zarad enga naboja + dobiš kartoteko preprodaja streliva pa je konc s tabo

[MilanK]

Poznam primer, ko je sosed z zračno puško streljal na sosedino mačko in ta ga je prijavila. Prišla je policija in mu naredila hišno preizkavo in pri tem našla naboj, ki mu je ostal iz osamosvojitvene vojne in ga je imel za spomin /tako je v svoj zagovor ob priliki hišne preiskave rekel policiji/. Policija mu ga je odvzela /zasegla/ in zoper njega podala predlog za prekršek po zakonu o orožju. Omenjeni je dobil odločbo o prekršku. Zoper to se je sicer pritožil, ali je zadeva na drugistopnji končana ali ne pa mi ni znano. Je pa res, da si lahko samo zaradi enega naboja za katerega nimaš orožja in orožnih listin kaznovan. Tako pač je po naši pravni ureditvi.

[Sršen]

... Je pa res, da si lahko samo zaradi enega naboja za katerega nimaš orožja in orožnih listin kaznovan. Tako pač je po naši pravni ureditvi.

Pri najbližjih sosedih pa lahko legalno kupuješ municijo kot fižol.
Slovenci smo res ene 100 let za kačami!

[bena]

Živjo,Milank kaj pa kadar prodaš orožje naprimer bokarico in ti ostane municija a pol je isto kot, da nimaš/nisi imel orožnega lista

[alojz1]

Nimaš več (tudi za strelivo)
Drugače pa je pri nas ostalo še malo zdrave pameti. Nihče ti ne bo težil, če ne bo vzroka za takšen pregled. Meni so tolmačili, če imaš OL imaš lahko tudi drugo strelivo saj si puško lahko tudi sposodiš (zakonito) seveda isto kategorijo. Nesmiselno si je pa sposojati isti kaliber.

[pumpa]

nauk tega je da ne streljaj sosedu mačk.
rajši sosedovo muco pikni...:icon_lol::icon_lol:

[MilanK]

Pravni inters in sodno varstvo v primeru, da se izrečen ukrep prepoved lova divjadi izteče pred koncem sodnega postopka

VSL0065549
Odločba: VSL sklep I Cp 2116/2010
Sodišče: Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek: Civilni oddelek
Datum seje senata: 15.09.2010
Področje: CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut: pravni interes za oblikovalno tožbo – pravni interes kot procesna predpostavka – zavrženje tožbe
Zveza: ZPP člen 274.



Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožeče stranke, da se ugotovi, da je sklep tožene stranke, št. LD -2008/3 z dne 11.2.2007, s katerim je tožena stranka tožniku izrekla disciplinsko sankcijo prepoved lova na trofejnega srnjaka (lanščak B kategorije in starejši trofejni srnjaki) za dobo enega leta in sankcijo prepovedi lova na gamsa (obeh spolov in vseh starosti) za dobo dveh let, nezakonit ter se sklep toženke, št. LD -2008/3, z dne 11.2.2007 odpravi, predlog za uvedbo disciplinskega postopka LD D., ki ga je na podlagi sklepa UO LD D. z dne 18.1.2008 dne 21.1.2008 podal starešina LD D. B. S., pa zavrne. Zavrglo je tudi tožbo s podrejenim zahtevkom, da se ugotovi, da je sklep tožene stranke, št. LD -2008/3, z dne 11.2.2007, s katerim je tožena stranka tožniku izrekla disciplinsko sankcijo prepovedi lova na trofejnega srnjaka (lanščak B kategorije in starejši trofejni srnjaki) za dobo enega leta in sankcijo prepovedi lova na gamsa (obeh spolov in vseh starosti) za dobo dveh let, nezakonit ter se sklep odpravi in vrne toženki v nov postopek..

JEDRO:

Tožnik v pritožbi pravilno navaja, da tožniku pri dajatveni in oblikovalni tožbi pravnega interesa ni treba posebej izkazovati. Ta izhaja iz 14. člena ZDru-1. Vendar pa mora sodišče v skladu z določbo 274. člena ZPP po uradni dolžnosti paziti, ali je pravni interes tožeče stranke za vložitev tožbe podan. Kar pomeni: tudi v primeru, če tožnik vloži oblikovalni tožbeni zahtevek, za katerega se obstoj pravnega interesa sicer domneva, sodišče v skladu z določilom 274. člena ZPP tožbeni zahtevek zavrže, če ugotovi, da pravni interes tožnika za vložitev zahtevka ni podan. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnikova pravica do lova spet neokrnjena in enaka pravicam ostalih lovcev. Pravilno je tudi navedlo, da če bi z oblikovalnim tožbenim zahtevkom uspel, se glede njegove pravice do lova ne bi nič spremenilo, saj je za nazaj ne bi mogel izvrševati. Zaključek, da tudi glede oblikovalnega zahtevka pravni interes tožnika za vložitev tožbe ni podan, je pravilen. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe pravilna.

Zaključek:

Če se izrečen disciplinski ukrep prepovedi lova na določeno vrsto divjadi ali na vso divjad izteče pred koncem sodnega postopka, v tem primeru lovec ne uživa več sodnega varstva, glede na to, da se z razveljavitvijo odločbe, s katero je kršitelju /lovcu/ ta ukrep bil izrečen ne bi nič spremenilo, saj za nazaj ne moreš izvajati lova, torej za nazaj izvrševati pravice do lova, po izteku izrečenega ukrepa pa je lovčeva pravico do lova spet neokrnjena, kar pomeni, da lov lahko izvaja, tako kot drugi člani, s tem pa tudi nima več pravnega interesa za odpravo izrečenega ukrepa, saj se njegov pravni položaj glede izvajanja lova, kakor je bilo že prej povedano, v ničemer ne bi spremenil. To pa je razlog zaradi katerega je prvostopenjsko sodišče tožbo zavrglo.

Kaj pa odškodninski zahtevek:

Tudi tega ne more uveljavljati, ker ni dokazane krivde, da torej po krivdi LD ni mogel izvajati lova, zaradi česar je bil prikrajšan za pravico do lova. Odškodnino bi lahko zahteval le v primeru, da bi sodišče izrečen ukrep razveljavilo, ker tega ni storilo, pa ni pravne podlage za vložitev odškodninskega zahtevka zoper LD. Odškodnino bi lahko lovec zahteval skupaj z vložitvijo ugotovitvene oz. dajatvene tožbe. Seveda dveh tožb ne more vložiti, glede na to, da je ugotovitvena tožba v razmerju do dajatvene subsidiarna. Torej lovec bi moral vložiti dajatveno tožbo /odškodninsko tožbo/, prav tako pa bi na prvi stopnji lahko pravni interes izkazoval tudi s tem, da se iz evidence izbriše izrečen disciplinski ukrep, do njegovega izbrisa pa bi lahko prišlo le in samo tedaj, če bi sodišče ugotovilo, da je izrečen ukrep bil lovci nezakonito izrečen. Tudi pri dajatveni tožbi bi moralo ugotoviti ali je bil ukrep izrečen zakonito ali ne, saj sicer o odškodninskem zahtevku ne bi moglo odločati. To kar se na prvi stopnji zamudi ali se naredi pravna napaka, tega v pritožbenem postopku na drugi stopnji ni več mogoče popraviti, glede na to, da se v pritožbi ne morejo navajati nova dejstva, saj sodba prvostopenjskega sodišča temelji na dejstvih, ki so jih stranke predložile do konca glavne obravnave.

[MilanK]

Povračilo škodo po divjadi na nelovnih površinah

V zvezi s tem, sta pomembna dva judikata, in to sodba Okrajnega sodišča v LJ, opr. št. VII Pg 295/2006 in Pg 1022/2010.

V prvem primeru je zavarovalnica tožila RS zaradi povračila regresnega zahtevka zaradi škode na vozilu. Do škode je prišlo ob trku vozila s srno. Sodišče je regresni zahtevek zavarovalnice zavrnilo in v obrazložitvi med drugim zapisalo:

"Res so nelovne površine iz 10. čl. ZDlov površine vseh javnih cest (1.od., tč. 9) vendar se po prepričanju sodišča 3. od. 54. čl. uporablja zgolj za škodo, ki jo je povzročila divjad na površinah javnih cest, ne pa za škodo na vozilu."

Tudi v drugem primeru je šlo za spor v zvezi s plačilom odškodnine za škodo na vozilu zaradi trka z divjadjo. Tudi v tem primeri je sodišče zahtevek oškodovanca zavrnilo in zapisalo:

"Nelovne površine določa 10. čl. ZDlov, med njimi v zadnji alineji tudi površine vseh javnih cest, vendar zakon tu nima v mislih kraja/lokacije, kjer je do škode prišlo, temveč govori o škodi, ki jo utrpijo te površine. Povedano drugače: gre za škodo, ki jo divjad povzroči nelovni površini, npr. obgrize drevesa ali rastje v vrtu ali parku, itd., kar si je življenjsko lažje predstavljati kot škodo, ki jo povzroči javni cesti, vendar je tu možna, zato je ZDlov ne izključuje."

Iz povedanega sledi, da je po mnenju sodišča RS odgovorna za škodo /po 4. od. 54. čl. ZDlov/, ki jo povzroči divjad neposredno na nelovnih površinah (nepremičninah, medtem ko za škodo na živalih – kokoši, zajci, fazani, okrasna perutnina, golobi, itd in drugih premičnih stvareh – avtomobili, silažne bale, silaža, razne folije, itd.. Torej vse kar divjad poškoduje in je trajno spojeno s tlemi je stvar odškodnine, ostalo, kar ni trajno spojeno s tlemi pa ne.

[mugo]

Milan, na podlagi te pravne prakse so na MKGP izdali navodilo pooblaščencem za ocenjevanje škode na nelovnih površinah, naj ne hodijo ocenjevat škode na nelovnih površinah na stvareh, ki niso del površine same, oz niso trajno spojene s površino. Za tako škodo menda izhajujoč it teh primerov RS ne odgovarja. Vprašanje je, kdo pa odgovarja???
Kaj pa na lovnih površinah, se sprašujem. Analogijo z nelovnimi bi lahko potegnili tudi tu. Tudi tu imamo stvari, ki s površino niso spojene in jih divjad poškoduje, na primer silažne bale. Ali tudi lovci lahko začnemo tako kar zavračati odgovornost za tako škodo? Kaj meniš?

[Krpan]

Na srečanju lovskih čuvajev Notranjske so bili omenjeni primeri predstavljeni, poleg njih pa še primer ko je liisica odnesla kokoši na nelovni površini, pa je bila odškodnina zavrnjena zaradi istega razloga, ker kokoši niso pritrjene na zemljišče.

Kaj je sedaj z škodo na ovcah.....tudi le te niso povezane z zemljiščem.....

[Prepelicar]

Na srečanju lovskih čuvajev Notranjske so bili omenjeni primeri predstavljeni, poleg njih pa še primer ko je liisica odnesla kokoši na nelovni površini, pa je bila odškodnina zavrnjena zaradi istega razloga, ker kokoši niso pritrjene na zemljišče.

Kaj je sedaj z škodo na ovcah.....tudi le te niso povezane z zemljiščem.....

Če bo jagnjeta zadušil dihur, potem ne bo problema, ker je dihur zavarovana vrsta, če pa lisica????

Če pogledamo, kako se država obnaša pri izplačilih škod po krokarju, je edino smiselno, da tudi upravljavci lovišč ukrepamo podobno. Ali pa bo več napadov po dihurju, saj se bodo lisice omejile zgolj na divje živali ali vegetarijanstvo.

[mugo]

Res je kar pravi Prepeličar. MKGP pod katerega spadajo škode od divjadi na nelovnih površinah se izplačil otepa z vsemi mogočimi fintami, medtem ko MOP v glavnem kar razumno izplačuje škode po zavarovanih vrstah (velike zveri), razen pri krokarju.

[Prepelicar]

Res je kar pravi Prepeličar. MKGP pod katerega spadajo škode od divjadi na nelovnih površinah se izplačil otepa z vsemi mogočimi fintami, medtem ko MOP v glavnem kar razumno izplačuje škode po zavarovanih vrstah (velike zveri), razen pri krokarju.

Kolega Mugo, pa tudi MOP je zadnje čase pod vodo, saj trenutno ne izdajajo odločb za plačilo škod.

[MilanK]

Sodba III U 246/2010
Odvzem orožja
JEDRO:

Ker je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da je imel B.B. orožje spravljeno v predalčniku avtomobila, do katerega je nepooblaščeno prišel A.A. in ga uporabil za streljanje, je po oceni sodišča pravilna ugotovitev, da tožnik ni zanesljiv.

B.B. je imel več orožnih listin. V svojem avtomobilu, ki ga je posodil A.A., je imel polavtomatsko pištolo. Tudi zanjo je imel orožni list.

PP je bila obveščena o streljanju in policijska patrulja je zaustavila vozilo, ki ga vozil A.A., v njem pa na tleh pred sedežem sovoznika našla pištolo od B.B.
PP je zoper B.B. uvedla prekrškovni postopek in mu izdala odločbo, zaradi prekrška po 7. točki 1. odstavka 81. člena Zakona o orožju (Uradni list RS, št. 61/00, 73/04 in 85/09 – ZOro-u, ker je hranil orožje v nasprotju s pravili o hrambi orožja (pištola je bila spravljena v predalu armaturne plošče vozila, do katere pa je prišel A.A. in z njo streljal, nato pa jo dal tla pred sedež sovoznika).

Ko je odločba o prekršku PP postala pravnomočna, pa je UE zoper B.B. uvedla postopek za odvzem orožja in mu z odločbo tudi odvzela orožje.
B.B. se je zoper odločbo UE pritožil, sodišču pa je njegovo odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi je zapisalo:

V 8.a členu Zakona o orožju je določeno, da je upravni organ, na območju katerega ima oseba prijavljeno stalno prebivališče, pristojen izdajati orožne liste in odločbe v upravnem postopku, ki so povezane z uresničevanjem pravic in dolžnosti po citiranem zakonu. V 14. členu ZOro-1 je določeno, da pristojni organ izda posamezniku dovoljenje za nabavo orožja, dovoljenje za nabavo streliva, orožni list in dovoljenje za posest orožja, če je oseba dopolnila 18 let, ni zadržkov javnega reda, je zanesljiva, ima upravičen razlog za izdajo orožne listine, ima opravljen zdravniški pregled in je opravila preizkus znanja o ravnanju z orožjem (točke 1. do 6. 1. odstavka). Pristojni organ, v skladu s 1. odstavkom 58. člena Zakona o orožju, odvzame orožje in orožne listine posamezniku, ki ne izpolnjuje več pogojev iz 2. do 6. točke 2. odstavka 14. člena tega zakona.

V upravnem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je imel B.B. orožje spravljeno v predalčniku osebnega avtomobila, do katerega je prišel nepooblaščeno A.A. in ga uporabil za streljanje. To nesporno izhaja iz pravnomočne odločbe o prekršku PP. S to odločbo je bil B.B. kaznovan za nepravilno hrambo orožja. Iz sodbe sodišča, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena zahteva za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku pa je razvidno, da je bil kaznovan za prekršek tudi A.A., ker je brez veljavne orožne listine posedoval orožje last B.B.

Zanesljivost osebe je opredeljena v 1. odstavku 16. člena ZOro-1 in določa, da je posameznik zanesljiv, če se na podlagi ugotovljenih dejstev lahko sklepa, da orožja ne bo zlorabljal ali ga neprevidno, nestrokovno ter malomarno uporabljal in shranjeval, ali ga prepuščal osebi, ki ni upravičena do posesti orožja. Glede na vse navedeno, je tudi po oceni sodišča, ugotovitev v izpodbijani odločbi, da B.B. ni zanesljiva in ne izpolnjuje več pogoja iz 3. točke 2. odstavka 14. člena ZOro-1, pravilna.

Torej previdno, da se nam ne zgodi kaj podobnega. Kadar vozilo komu posodimo je najbolje, da ga pregledamo, da v njem slučajno nismo pozabili orožja ali nabojev.:icon_sad:

[MilanK]

Posedovanje osebka zavarovane živalske vrste

Tudi to je eno izmed povsem praktičnih vprašanj s področja lovstva. Kako ravnati ob najdbi poginule zaščitene vrste živali, če je v interesu LD, da njen trup ohrani in ga uporablja za izobraževalne namene.

Če posameznik ali LD najde poginili osebek zavarovane živalske vrste, ga lahko poseduje, če ima izdano dovoljenje za posedovanje trupa, ki ga na njegovo oz. njeno vloga izda Agencija RS za okolje.

Posameznik oz. LD torej na zgoraj navedeno Agencijo poda vlogo za izdajo dovoljenja za posedovanje osebka zavarovane živalske vrste po 19. členu Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (ur. l. RS, št. 46/04, 109/04, 84/05, 115/07, 32/08 –odl.IUS, 96/08 in 36/09).

Za izdajo zgoraj navedenega dovoljenja mora prosilec izpolnjevati v tej uredbi določene pogoje, da bo trup uporabljal za izobraževalne namene in da s tem soglaša Prirodoslovni muzej Slovenije, da torej ta muzej ne izrazi interesa za mrtvega sesalca ali ptiča, torej za trup poginule zavarovane živalske vrste, pri čemer imajo prednost, naravovarstvene organizacije, če izrazijo interes za posest osebka zavarovane živalske vrste, nacionalne pred lokalnimi in te pred zasebnimi (peti odstavek 19. člena Uredbe.

Iz zgoraj povedanega izhaja, da LD lahko poseduje za izobraževalne namene trup poginule zavarovane živalske vrste, če ima zanj izdano odločbo za posedovanje osebka (trupa) zavarovane živalske vrste, ki jo na njegovo vlogo izda Agencija RS za okolje.

Če odločbe nima, potem trupa oz. osebka od zavarovane živalske vrste ne sme posedovati, če pa ga klub temu poseduje, pa je v prekršku in se ji osebek lahko odvzame.

Opomba: To sicer ni sodna praksa, a je klub temu dobro vedeti, kako zakonito posedovati trup oz. osebek zavarovane vrste sesalcev in ptičev in kdo je pristojni organ za vodenje postopka in izdajo odločbe.

[Krpan]

A to pomeni, da je tak postopek tudi pri medvedu, volku in risu...

[čot]

Milan k. že nekajkrat sem se spraševal, kaj bi bilo če bi na cesti pobral zbito kanjo ali sovo. Ker vem da sta zavarovani, bi mi bili zaradi tega še bolj dragoceni in bi lahko rekel da nista šle zamanj in ju bi lahko dal nagačiti. Če te prav razumem bi bil tisti moment ko bi pobral povoženo kanjo v prekršku? oz, bi moral zaprositi za dovoljhenje da to lahko naredim? do takrat pa??? pustiti ptiča na cesti?? a sem prav razumeu??

[MilanK]

A to pomeni, da je tak postopek tudi pri medvedu, volku in risu...

Postopek je enak za vse prostoživeče zavarovane vrste sesalcev in ptičev, torej tudi za zavarovane zveri medveda, volka in risa.

Uredba o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah v 3. členu določa, da je prepovedano posedovati mrve živali živalskih vrst iz priloge 1 Uredbe, njihove dele, izdelke iz njih ali strukture odvzete iz narave. Ne glede na navedeno prepoved lahko ministrstvo, znotraj njega pa v skladu z drugim odstavkom 12. člena Urednbe Agencija RS za okolje kot organ v sestavi Ministrstva za okolje in prostor dovoli posedovanje mrtvih sesalcev in ptičev Prirodoslovnemu muzeju Slovenije na podlagi 3. odstavka 19. člena Uredbe. Če ta muzej za mrtve sesalce in ptiče ali njihove dele ne izrazi interesa, mora biti omogočena možnost prevzema teh živali ali njihovih delov drugim raziskovalcem in raziskovalnim in izobraževalnim organizacijam v skladu z Uredbo, pri čemer imajo prednost nacionalne pred lokalnimi in te pred zasebnimi (5. od. 19. čl. Uredbe). Ne glede na določbo prejšnjega odstavka imajo za velike zveri, če Prirodoslovni muzej Slovenije ne izrazi interesa, prednost upravljalci lovišč pred drugimi raziskovalci in raziskovalnimi ali izobraževalnimi organizacijami (6. odstavek 19. čl. Uredbe).

[MilanK]

Postavitev stanja, kakršno je bilo pred razveljavitvijo sklepa o izključitvi iz članstva LD

Kadar sodišče razveljavi izključitev člana iz LD in LD naloži, da je dolžna člana sprejeti nazaj v članstvo oz. da je dolžna članu priznati status člana LD in vzpostaviti stanje, kakršno je bilo pred razveljavitvijo sklepa o izključitvi iz članstva LD, tako da bo član lahko uveljavljal pravice in dolžnosti člana LD.

Pravno močno odločbo sodišča /sodbo/ je LD dolžna izpolniti natančno tako, kot to izhaja iz njenega izreka. Ne zadošča, da LD članu da obrazec za izdajo nove lovske izkaznice, temveč mora LD sama na LZS podati zahtevo za izdajo nove lovske izkaznice, k njej pa priložiti pravnomočno sodno odločbo /sodbo/. Stroški izdaje lovske izkaznice bremenijo LD in teh stroškov ne sme prenesti na člana, saj je slednjemu članstvo v njej nezakonito prenehalo, LD pa je dolžna članu vzpostaviti stanje, kakršnega je imel pred izključitvijo oz. pred razveljavitvijo sklepa o izključitvi.

Če LD ne ravna tako kot izhaja iz izreka sodbe, potem sodbo ignorira in prizadeti član lahko zahteva njeno prisilno izpolnitev.

V kolikor bi član izvajal lov brez lovske izkaznice, potem ga LD ne bi mogla disciplinsko kaznovati zato, ker je v njenem lovišču izvajal lov brez lovske izkaznice, glede na to, da je po odločitvi sodišča LD dolžna poskrbeti za novo lovsko izkaznico, zaradi kršitev njenih pravil /lov brez lovske izkaznice/ pa LD ne more kaznovati svojega člana zaradi stanja, ki bi ga sama morala odpraviti /članu priskrbeti novo lovsko izkaznico/.

[MilanK]

Posedovanje orožja in streliva brez ustrezne orožne listine:

Prekršek po določbi 4. točke prvega odstavka 81. člena ZOro-1stori, kdor poseduje orožje in strelivo brez ustrezne orožne listine.

Dilema:

Ali je za obstoj prekrška po določbi 4. točke prvega odstavka 81. člena zakona o orožju potreba hkratna posest orožja in streliva ali pa zadošča že posest orožja ali streliva /enega ali drugega/ brez ustrezne orožne listine?
Po besedni razlagi je to zakonsko določbo mogoče razlagati tako, da mora biti za storitev tega prekrška podana istočasna posest tako orožja kot tudi streliva /to izhaja iz veznika "in" /.

Je torej zakonodajalec menil, da je potencialna nevarnost za storilca in druge osebe podana le v primeru hkratne posesti orožja in streliva ali pa je ta nevarnost podana že, če oseba poseduje le orožje ali pa samo strelivo brez ustrezne orožne listine?

O tem vprašanju so potekali tudi sodni postopki. Prekrškovni policijski organ je kršitelja zaradi posedovanja petih nabojev brez ustrezne orožne listine oglobil. Kršitelj se je pritožil, Okrajno sodišče pa je odločilo, da se postopek zoper kršitelja ustavi, ker je bilo mnenja, da kršitelj s tem, ko je posedoval le naboje ni storil očitanega prekrška.

Vrhovna državna tožilka je bila drugačnega mnenja in je vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, Vrhovno sodišče RS pa je njeni zahtevi ugodilo in razveljavilo sodbo prvostopenjskega sodišča.

Obrazložitev Sodbe IV Ips 82/2011 se glasi:

"
A.

1. Prekrškovni organ Policijska postaja Rogaška Slatina je z uvodoma navedeno odločbo o prekršku storilca A. K. spoznal za odgovornega prekrška po prvem odstavku 10. člena Zakona o orožju (v nadaljevanju ZOro-1), mu na podlagi 4. točke prvega odstavka 81. člena ZOro-1 izrekel globo v višini 500,00 EUR, stransko sankcijo odvzema petih nabojev italijanske proizvodnje ter mu naložil plačilo stroškov postopka. Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je s sodbo ZSV 77/2010 z dne 6. 5. 2011storilčevi zahtevi za sodno varstvo ugodilo ter izpodbijano odločbo o prekršku po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper storilca na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ustavilo.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka. V zahtevi navaja, da je storilec s posestjo streliva brez ustrezne listine izpolnil vse znake očitanega mu prekrška. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter ugotovi, da je bila z izpodbijano sodbo prekršena 1. točka 156. člena ZP-1 v zvezi s 4. točko prvega odstavka 81. člena ZOro-1.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu prekrška, ki se o njej ni izjavil.

B.

4. Prekršek po določbi 4. točke prvega odstavka 81. člena ZOro-1 stori, kdor poseduje orožje in strelivo brez ustrezne orožne listine.

5. Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je v obrazložitvi sodbe, s katero je ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti ter ustavilo postopek o prekršku zoper storilca, določbo 4. točke prvega odstavka 81. člena ZOro-1 razlagalo tako, da mora biti za storitev očitanega prekrška podana istočasna posest tako orožja kot tudi streliva, kar da je zakonodajalec izrazil z veznikom in. Da ne gre za pisno pomoto v zakonu, je sodišče sklepalo iz dejstva, da je bila določba 81. člena ZOro-1 leta 2009 spremenjena, pa zakonodajalec v 4. točko tega člena ni posegel, kakor tudi iz namena zakonodajalca, ki je očitno menil, da je potencialna nevarnost za storilca in druge osebe podana le v primeru hkratne posesti orožja in streliva.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da navedena razlaga določbe 4. točke prvega odstavka 81. člena ZOro-1 ni pravilna. Že iz jezikovnega pomena te določbe izhaja, da je ni mogoče razlagati tako, da je za obstoj prekrška potrebna hkratna posest orožja in streliva, temveč zadošča zanj že posest orožja ali streliva (enega ali drugega torej) brez ustrezne orožne listine. Obravnavani prekršek stori, kdor poseduje orožje in strelivo brez ustrezne orožne listine. Vrste orožnih listin so naštete v prvem odstavku 10. člena ZOro-1, ki med drugim loči orožne listine, ki se nanašajo na posest in nabavo orožja (dovoljenje za nabavo orožja, orožni list, dovoljenje za posest orožja, orožni posestni list, dovoljenje za zbiranje orožja) ter orožno listino, ki se izda za nabavo streliva (dovoljenje za nabavo streliva). ZOro-1 pri inkriminaciji obravnavanega prekrška ne uporablja besedne zveze, da prekršek stori, kdor poseduje orožje in strelivo „brez ustreznih orožnih listin“ (iz česar bi bilo mogoče sklepati, da je prekršek podan samo v primeru hkratne posesti orožja brez ene izmed orožnih listin, ki je zanj predpisana, npr. orožnega lista in streliva, brez dovoljenja za njegovo nabavo), temveč uporabi besedno zvezo „brez ustrezne orožne listine“ v edninski obliki, kar pomeni, da prekršek stori kdor (alternativno) poseduje orožje brez zanj predpisane ustrezne orožne listine oziroma strelivo, ne da bi pred tem pri upravnem organu pridobil dovoljenje za njegovo nabavo.

7. Pravilnost opisane jezikovne razlage potrjujejo tudi ostale razlagalne metode. Kot v zahtevi za varstvo zakonitosti pravilno ugotavlja že vrhovna državna tožilka, bi razlaga, vezana na situacijo, ko storilec poseduje le strelivo brez ustrezne orožne listine, ki jo je uporabilo sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi (da je za obstoj prekrška po 4. točki prvega odstavka 81. člena ZOro-1 potrebna hkratna posest orožja in streliva brez ustrezne orožne listine), po argumentu nasprotnega razlogovanja (argumentum a contrario) privedla do absurdne situacije, ko ne bi šlo za prekršek, če storilec poseduje le orožje (npr. pištolo brez orožnega lista) brez zanj ustreznega streliva.

8. Prekršek po 13. točki prvega odstavka 81. člena ZOro-1 stori, kdor nabavlja strelivo v nasprotju s pravili o nabavi streliva iz 47. člena tega zakona. V nasprotju s sistematično in logično razlago zakona bi bilo, da bi bil z globo od 500,00 do 1.500,00 EUR kaznovan, kdor v nasprotju s pravili o nabavi streliva nabavlja strelivo, posest streliva brez hkratne posesti orožja pa sploh ne bi bila inkriminirana.

9. Prav tako ni mogoče pritrditi razlagi sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi, da je potencialna nevarnost za storilca prekrška in druge osebe, skladno z namenom zakonodajalca, podana le ob hkratni posesti orožja in streliva. Splošno znano je namreč, da utegne biti strelivo nevarno tudi samo zase, četudi ni uporabljeno za streljanje v orožju ustreznega kalibra (na primer, če ga dobijo v roke otroci, če je nepravilno skladiščeno in pride do požara in podobno). Po drugi strani tudi samo orožje brez streliva predstavlja potencialno nevarnost, saj je na črnem trgu (ceneje in verjetno tudi enostavneje od samega orožja) mogoče kupiti zanj ustrezno strelivo.

10. Vrhovno sodišče ob takšni razlagi 4. točke prvega odstavka 81. člena ZOro-1 še dodaja, da morajo prekrškovni organi v vsakem posamičnem primeru odkritja posesti streliva brez ustrezne orožne listine presoditi, ali je potrebno uporabiti določbo 6. a člena ZP-1 (prekršek neznatnega pomena). Uporaba navedene določbe mora biti odvisna od okoliščin konkretnega primera, zlasti pa bi utegnila biti na mestu, ko je najdena majhna količina streliva, ko je to stare proizvodnje in je njegova uporabnost vprašljiva, ko ima storilec strelivo v posesti iz določenih spominskih oziroma čustvenih vzgibov in je to hranjeno na način, ki onemogoča dostop drugim osebam in podobno.

C.

11. Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovne državne tožilke ugodilo ter ugotovilo, da je Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah s sodbo, s katero je zoper A. K. ustavilo postopek o prekršku, kršilo določbo 4. točke prvega odstavka 81. člena ZOro-1, na način iz 1. točke 156. člena ZP-1.

"

[MilanK]

Iz sodne prakse:

Prekršek ali kaznivo dejanje?

Pri ugotavljanju razlikovalnih znakov je treba upoštevati besedilo primerjanih določb in njihovo umestitev v sistem kaznovalnega varstva posamezne pravne dobrine ter pravila splošnega dela materialnega prava.

Obdolženca sta lovila srnjaka s pomočjo motornega vozila in žarometov ter ga z lovsko puško ustrelila. Okrajno sodišče je postopek prekinilo in z zahtevo začelo postopek za oceno ustavnosti tretjega odstavka 342. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), ki med drugim določa, da stori kaznivo dejanje nezakonitega lova, kdor lovi s pomočjo motornega vozila ali žarometa.

Predlagatelj je navedel, da se zakonski znaki kaznivega dejanja nezakonitega lova po tretjem odstavku 342. člena KZ-1, kadar je to dejanje izvršeno s pomočjo žarometa, popolnoma prekrivajo z zakonskimi znaki prekrška po 15. točki 77. člena v zvezi z 8. točko prvega odstavka 44. člena Zakona o divjadi in lovstvu (ZDLov-1). V takem položaju naj bi bilo organom pregona prepuščeno, ali bodo dejanje preganjali kot kaznivo dejanje ali kot prekršek. Določbe naj bi omogočale, da se zaradi enakih dejanj lahko vodijo različni postopki, storilcem pa bi bile lahko izrečene različne sankcije, od izreka globe, do zaporne kazni dveh let.

Ustavno sodišče je o primeru odločilo 11. julija 2013 z odločbo U-I-134/11.

Načelo zakonitosti v kazenskem pravu zahteva, da sta vsaka posamezna kazenskopravna norma ter meja oziroma način razmejevanja med njimi, jasno in vnaprej določeni v zakonu, tako da je kazniva ravnanja vselej mogoče med seboj pravno razlikovati. Načela pravne države (2. člen Ustave) posamezniku med drugim zagotavljajo varnost pred samovoljnimi, nezakonitimi in čezmernimi posegi kazenskega represivnega aparata.

Kazenskopravne določbe morajo biti oblikovane tako, da so ljudem razumljive ter da ne puščajo dvoma, kaj je kaznivo in kakšna sankcija je predpisana za kršitev.

Glede načela določnosti (lex certa) je Ustavno sodišče že prej zapisalo, da pravilo ustreza načelu določnosti takrat, ko se kot del pravnega reda jasno loči od drugih pravnih pravil. Načelu določnosti (lex certa) je zadoščeno z načelom razločnosti (lex distincta). V nasprotnem primeru gre za anomijo pravnega reda, ki je v nasprotju z načeli pravne države in posega v načelo zakonitosti v kazenskem pravu (prvi odstavek 28. člena Ustave).

Kaznivo dejanje nezakonitega lova po tretjem odstavku 342. člena KZ-1 med drugim stori, kdor lovi s pomočjo žarometa; prekršek po 15. točki 77. člena ZDLov-1 pa stori, kdor uporablja pri lovu na divjad umetne vire svetlobe (8. točka prvega odstavka 44. člena ZDLov-1). Zaradi tega, je predlagatelj navedel, da se zakonski znaki kaznivega dejanja in prekrška popolnoma prekrivajo. Pri teh pojmih sicer ne gre za očitno besedno prekrivanje. Vendar, ker obe določbi sankcionirata uporabo snopa svetlobe pri lovu, je tudi Ustavno sodišče ugotovilo, da gre v tem pogledu za uporabo pomensko enakih pojmov.

Ustavno sodišče je zapisalo, da je za popolno prekrivanje obeh dispozicij potrebno uporabiti vse tri ustaljene metode razlage - jezikovno, logično in sistematično. Samo očitno jezikovno prekrivanje ni dovolj. Poleg tega je treba v zvezi z razlago dispozicije upoštevati določbe in načela splošnega dela KZ-1 oziroma materialnopravne določbe Zakona o prekrških (ZP-1).

V temeljni obliki stori kaznivo dejanje po prvem odstavku 342. člena KZ-1, kdor brez dovoljenja ali sicer neupravičeno lovi in ubije ali rani divjo žival ali jo ujame živo. Iz tega sledi, da je kaznivo dejanje podano, kadar storilčevo ravnanje povzroči eno od določenih poškodb zavarovane dobrine. Po drugi strani poškodbena posledica ni predpisana kot znak prekrška po 15. točki 77. člena ZDLov-1. Posameznik stori prekršek s samim lovom, ki je v 5. členu ZDLov-1 opredeljen kot iskanje, opazovanje, zasledovanje, vabljenje in čakanje divjadi s ciljem upleniti divjad ali jo odloviti živo ter pobiranje divjadi ali njenih delov.

Ustavno sodišče je v obrazložitvi zapisalo, da je razmejitveni znak med kazensko in prekrškovno ravnjo določena poškodbena posledica. Poleg tega je prekršek po splošni opredelitvi (6. člen ZP-1) dejanje, ki pomeni kršitev zakona in je kot tako določeno kot prekršek in je zanj predpisana sankcija za prekršek. Če storilec z lovom (s pomočjo žarometa) povzroči poškodbeno posledico, to pomeni tisti dodatni element, zaradi katerega postane dejanje družbi tako nevarno, da preraste v drugo kvaliteto, v kaznivo dejanje. Zatrjevano neskladje izpodbijane določbe tretjega odstavka 342. člena KZ-1 z 2. členom in s prvim odstavkom 28. člena Ustave torej ni podano.

Vir:
JUS-INFO, dne 24/07-2013

[MilanK]

Prepoved uporabe lovska strelišča

Inšpektor je prepovedal eni LD nadaljnjo uporabo njenega lovskega strelišča. Odločba sicer še ni pravnomočna, ker je zoper njo dovoljen upravni spor, a ta še lep čas ne bo končan in zadeva se lahko zavleče kar nekaj let. Ker upravni spor ne zadrži izvršitve odločbe, to pomeni, da LD do dokončne odločitve o tej zadevi ne bo mogla uporabljati svojega strelišča niti za vsakoletno obvezno pristrelitev lovskega orožja.

Glavni razlogi:
-ogrožanje javno varnosti
-kršitev javnega reda in miru
-onemogočanje prostega prehoda lastnikom sosednih zemljišč, kdaj se na njem izvaja streljanje (motenje posesti)
:icon_sad:

[MilanK]

Vrhovno sodišče
Sodba IV Ips 79/2013 z dne 09/07-2013
Področje: PREKRŠKI - OROŽJE
Institut: kršitev materialnih določb zakona – obstoj prekrška – opravljanje dejavnosti strelišča
Zveza: ZP-1 člen 156, 156-1. ZOro-1 člen 50, 82.

Inšpektorat RS za notranje zadeve je izdal odločbo o prekršku zoper pravno osebo Strelsko društvo D. in odgovorno osebo pravne osebe M. P., zaradi prekrškov po 15. točki prvega odstavka 82. člena Zakona o orožju (v nadaljevanju ZOro-1), po 19. točki prvega odstavka 82. člena ZOro-1 ter po 24. točki prvega odstavka 82. člena ZOro-1. Pravni osebi je za vsak prekršek določil po 3000 evrov globe ter izrekel enotno globo 9000 evrov, odgovorni osebi pa je za vsak prekršek določil po 500 evrov globe in izrekel enotno globo 1500 evrov. Zoper

Prekrškovni organ je pravno osebo spoznal za odgovorno treh prekrškov, ki jih je storila s tem, da je:
-a) v nasprotju z določilom 51. člena ZOro-1 pričela izvajati dejavnost, ki obsega streljanje z orožjem določene vrste in kalibra, prepustitev takega orožja za streljanje ter oskrbo in hrambo takega orožja, preden je dobila dovoljenje za opravljanje dejavnosti strelišča (15. točka prvega odstavka 82. člena ZOro-1);

-b) v nasprotju z določbo drugega odstavka 77. člena ZOro-1 ni vzpostavila in vodila predpisanih evidenc (19. točka prvega odstavka 82. člena ZOro-1);

-c) v nasprotju z določili tretjega odstavka 50. člena ZOro-1 ni označila varnostne cone na svojem notranjem klubskem strelišču (24. točka prvega odstavka 82. člena ZOro-1). Zakoniti zastopnik M. P. pa je kot odgovorna oseba pravne osebe opustil dolžno nadzorstvo in s tem dopustil, da pravna oseba ni spoštovala zakona.


ZOro-1 v 50. členu določa, da je strelišče po tem zakonu (civilno strelišče) objekt, namenjen športno rekreativnemu streljanju, ki izpolnjuje tehnične in varnostne pogoje za uporabo varnostnega, lovskega in športnega orožja (prvi odstavek); da se na strelišču lahko izvaja dejavnost, ki obsega streljanje z orožjem določene vrste in kalibra, prepustitev takega orožja za streljanje ter oskrbo in hrambo takega orožja in streliva (drugi odstavek); da določbe tega zakona o civilnih streliščih ne veljajo za strelišča ali zemljišča, ki jih uporabljajo posamezniki in strelske organizacije, razen določb 54. in 56. člena tega zakona in določb predpisov, ki urejajo red in varnost na strelišču (tretji odstavek) ter da določila tega zakona o civilnih streliščih ne veljajo za lovska strelišča, ki jih lovske organizacije v okviru lovišča uporabljajo za pristrelitev in preizkus lovskega orožja svojih članov po lovskih predpisih (četrti odstavek).

Iz obrazložitve odločbe o prekršku izhaja ugotovitev prekrškovnega organa, da je pravna oseba organizirala tečaje streljanja za posameznike, ki so dobili ustrezen kupon na podlagi sklenjene pogodbe o poslovnem sodelovanju. Družba N. d. o. o. je prodala 20 kuponov za tečaj streljanja, za prodane kupone pa je na tekoči račun obdolžene pravne osebe nakazala znesek 735,00 evrov. Prekrškovni organ je na podlagi teh okoliščin zaključil, da je društvo D. izvajalo pridobitno dejavnost, ki obsega streljanje z orožjem določene vrste in kalibra, prepustitev takega orožja za streljanje ter oskrbo in hrambo takega orožja (drugi odstavek 50. člena ZOro-1).

[MilanK]

Judikat Okrajnega sodišča v Ljutomeru ZSV 161/2013

S sodbo je OKS spoznalo LD in njeno starešino odgovorni zaradi prekrškov po 19. tč. 1. od. 8.čl.
v zvezi z členom 77 ZOR -1 in njima izreklo: LD globo v znesku 2.000,00, starešini pa 400,00 €. LD.

Prekršek sta storila s tem da LD ni vodila predpisane evidnece v smislu 77. čl. ZOR-a, starešina pa kot njen zakoniti zastopnik (odgovorna oseba) ni poskrbel da bi se vpostavile in vodile predpisane evidence v smislu 77. čl. ZORO-01.

Glede na 2. od. 77. čl. bi torej LD morala voditi vsaj evidenco o izvajanju streljanja na svojem lovskem strelišču, ki vsebuje podatke o osebi in orožju, s katerim je oseba streljala. V izogib podobnim prekrškom je torej dobro, da si LD vpostavi to evidenco in se tako izogne morebitnim prekrškovnim postopkom.

[MilanK]

Če zgoraj navedeno odločitev sodišča analiziramo, ugotovimo, da je sodišče glede vodenja evidenc v smislu določbe 2. od. 77 čl. ZORO -01 lovska strelišča izenačilo z civilnimi strelišči, lovske družine pa postavilo v položaj, ko objektivno ne morejo upoštevati te določbe, in sicer iz naslednjih razlogov:

-LD evidence o prepustitvi orožja v uporabo ne morejo voditi glede na to, da vsak njen član opravi pristrelitev in preizkus lovskega orožja s svojim in ne z orožjem LD, zaradi česar ga slednja ne more dajati ali prepustiti v uporabo drugim osebam;

-LD evidence o oskrbi s strelivom prav tako ne more voditi, ker vsak njen član strelja s svojim orožjem in svojimi naboji, LD pa ni imetnica lovskega orožja niti streliva, vsak njen član pa mora pristrelitev in preizkus lovskega orožja opraviti s svojim lovskim orožjem in ne z drugim orožjem;

-LD evidence o hrambi orožja prav tako ne more voditi, saj ne poseduje lovskega orožja niti streliva zanj;

-LD evidenco o prestrelitvi in preizkusu lovskega orožja vodi, saj je ta evidenca osnova, da se njenemu članu izda potrdilo o pristrelitvi in preizkusu lovskega orožja.

Po drugi strani pa ZORO -01 govori, da se pristrelitev in preizkus lovskega orožja opravi po lovskih predpisih in ne po predpisih o lovu. Torej po internih predpisih lovskih organizacij in ne po državnih predpisih. Predpis, ki ureja lovsko strelstvo pa je Pravilnik o lovskem strelstvu LZS, ki velja za vse njene članice. Če bi zakonodajalec menil, da se lovsko strelstvo izvaja po državnih predpisih, potem bi to nedvoumno navedel, da se lovsko strelstvo izvaja po predpisih o lovstvu in ne po lovskih predpisih.

Poleg tega pa ZORO-1 še določa, da predpisi o civilnem strelišče ne veljajo za lovska strelišča, razen varnosti in streliškega reda. Vse to pa ureja zgoraj navedeni Pravilnik.

Torej prizadeti LD ne preostane nič drugega kot da na državno tožilstvo vloži pobudo za zahtevo varstva zakonitosti, saj navedena sodba temelji na zmotni uporabi ZORO-01 ter na prekršku, ki ga LD objektivno ne more storiti, saj dejavnosti civilnih strelišč ne opravlja, poleg tega pa ni imetnica orožja in streliva.

[ostrostrelec.pero]

[QUOTE=MilanK;

Predpis, ki ureja lovsko strelstvo pa je Pravilnik o lovskem strelstvu LZS, ki velja za vse njene članice.

Milan, lepo bi prosil, če tole razložiš malo podrobneje.Konkretno v naši družini so veleumi ugotovili da za nas ne velja. Drugega pravilnika o strelstvu pa nimamo. Baje bi moral biti objavljen v uradnem listu, da bi veljal.A lahko velja samo en člen ostali pa ne. Vsaj tako je pri nas, ker po njem samo nastrel izvajamo, ostalo pa si lahko vtaknemo v r..:icon_eek:

[MilanK]

[QUOTE=MilanK;

Predpis, ki ureja lovsko strelstvo pa je Pravilnik o lovskem strelstvu LZS, ki velja za vse njene članice.

Milan, lepo bi prosil, če tole razložiš malo podrobneje.Konkretno v naši družini so veleumi ugotovili da za nas ne velja. Drugega pravilnika o strelstvu pa nimamo. Baje bi moral biti objavljen v uradnem listu, da bi veljal.A lahko velja samo en člen ostali pa ne. Vsaj tako je pri nas, ker po njem samo nastrel izvajamo, ostalo pa si lahko vtaknemo v r..:icon_eek:
----------------------
Iz ZDlov je razvidno, da ima LZS po tretjem odstavku 21. čl. naloge, ki jih mora opravljati v javnem interesu. Med te naloge pa spada tudi izobraževanje, med lovsko izobraževanje pa je šteti tudi lovsko strelstvo, ki ga ureja Pravilnik o lovskem strelstvu LZS, ki je strokoven splošni akt in velja za vse njene članice. Dejstvo, da ni bil objavljen v Uradnem listi, po mojem mnenju, ne more vplivati na njegovo interno veljavo. Gre za lovski predpis, ki velja za lovska strelišča, ki jih lovske organizacije – LD-ji v okviru lovišča uporabljajo za pristrelitev in preizkus lovskega orožja svojih članov po lovskih predpisih. To je v skladu s 4. od. 50. čl. Zoro-1. V tem odstavku je namreč povsem izrecno določeno , da določila Zoro-1 o civilnih streliščih ne veljajo za lovske organizacije, ki jih lovske organizacije v okviru lovišča uporabljajo za pristrelitev in preizkus lovskega orožja svojih članov po lovskih predpisih. Pravno razlago "lovski predpisi" je treba razumeti zgolj lovske predpise, ki jih v okviru svojih pooblastil in preko svojih organizacij v skladu z ZDlov-1, sprejemajo lovske organizacije same. Če bi Zoro-1 zahtevah dejansko ureditev lovskih strelišč v "predpisih o lovu", potem bi bilo to, v 3.od.50.čl. Zoro-1, tudi izrecno navedeno najmanj s sklicevanjem na konkretni akt, ki naj bi na državnem področju to urejal. Po Pravilniku LZS pa izhaja, da lovsko strelstvo obsega usposabljanje, izvajanje pristrelitve, preizkus lovskih sposobnostih z lovskih orožjem in lovska strelska tekmovanja. Gre torej za strokovni akt, ki opredeljuje različne oblike strelskega izobraževanja lovcev ter zagotavljanje varnosti in streliškega reda na lovskih streliščih, ki jih članice LZS uporabljajo za strelsko izobraževanje in usposabljanje svojih članov.

[MilanK]

Tudi to se zgodi - lovski inšpektor - lovski prekršek

LD je za svoje lovske veterane organizirala lov na fazane, ki jih je pred tem spustila v lovišče. Poleg fazanov je padel tudi poljski zajec, katerega pa LD ni zapisala v evidenčno knjigo odvzema, kjer njegov odvzem ni bil načrtovan. Eden izmed članov LD je vse to prijavil lovskemu inšpektorju. Ta je na podlagi prejete prijave obiskal LD, o zadevi sestavil zapisnik, nato pa LD izdal dve odločbi o storjenem lovskem prekršku in LD oglobil skupaj za 9 tisoč evrov, odgovorno osebo pa za 900 evrov. Če se LD zoper izdani odločbi ne bo pritožila, potem bo morala plačati polovičko, t.j. 4.500,00€, odgovorna oseba pa 450 €. Izrečeni globi utegneta LD znatno finančno prizadeti, lahko tudi njene člane, saj če LD iz svojih sredstev ne bo mogla globi poravnati, potem ji ne preostane nič drugega kot da od članov pobere prispevke za plačilo glob, saj če v postavljenem roku ne bosta plačani, bo davčna uprava ali carina izvedla prisilno izterjavo z rubežen sredstev na TRR, lahko tudi rubež njenega nepremičnega premoženja – lovskega doma ali koče. Lovski inšpektor pa lahko zoper LD poda tudi predlog za odvzem koncesije.

ZDlov je glede izvajanja lova in glede vodenja evidenc jasen. In kdor lahkomiselno ravna in pri tem meni, da zaradi kršitve lovske zakonodaje ne bo kaznovan, tvega, da bo pri tem zaloten in sankcioniran, poleg njega pa še LD, ki lahko zaradi izrečenih glob bankrotira. Sredstva od lovnega turizma in od prodaje divjačine se namreč ne morejo nameniti za plačilo globe, temveč iz drugih virov sredstev LD. Če teh ni, pa iz prispevkov njenih članov. Lahko pa LD od odgovornih oseb zahteva povračilo škode, ki jo je utrpela zaradi prekrškov, ki jo storila njena odgovorna oseba, ki ni poskrbela za zakonito poslovanje LD in zakonito izvajanje lova.

[MilanK]

Odškodnina in dohodnina

Ker nekateri sprašujete ali se od odškodnine za škodo po divjadi plača dohodnina, zato si preberite spodaj navedeno Pojasnilo DURS

DAVČNA OBRAVNAVA ODŠKODNIN Z VIDIKA ZAKONA O DOHODNINI

Pojasnilo DURS, št. 4217-223/2010, 25. 11. 2011

Pojasnilo glede davčne obravnave odškodnin z vidika Zakona o dohodnini.

Davčna obravnava odškodnin po Zakonu o dohodnini

Davčna obravnava dohodka fizične osebe, opredeljenega kot odškodnina, je odvisna od njegove vsebine. Če gre za plačilo za opravljeno delo, bo takšen dohodek praviloma obravnavan kot dohodek iz zaposlitve, če gre za plačilo za uporabo denarja, bo davčno obravnavan kot obresti itn. Določene odškodnine so skladno s 5. točko 27. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 13/2011-UPB7; v nadaljevanju: ZDoh-2) oproščene plačila dohodnine.

ZDoh-2 v 5. točki 27. člena določa, da se dohodnine ne plača od odškodnine na podlagi sodbe sodišča zaradi osebnih poškodb (telesnih poškodb, bolezni ali smrti) ali škode na osebnem premoženju, vključno z zamudnimi obrestmi, razen odškodnine, ki predstavlja nadomestilo za izgubljeni dohodek. Med navedene odškodnine je mogoče šteti tudi odškodnine zaradi osebnih poškodb ali poškodovanja osebnega premoženja, izplačane na podlagi sodne ali izven sodne poravnave, ki ni sklenjena zaradi prikritja pravega namena strank, in če odškodnina ne presega utemeljenega in razumnega zneska, ki je običajen za odškodnine, izplačane na podlagi sodb sodišča v podobnih primerih.

Da bi bilo mogoče določen dohodek šteti za oproščen plačila dohodnine skladno z zgoraj navedeno 5. točko 27. člena ZDoh-2, morajo biti kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji:
a) gre za odškodnino;
b) podlaga za odškodnino je:
i) sodna odločba ali
ii) sodna ali izvensodna poravnava, ki ni sklenjena zaradi prikritja pravega namena strank, a le če odškodnina ne presega utemeljenega in razumnega zneska, ki je običajen za odškodnine, izplačane na podlagi sodb sodišča v podobnih primerih;
c) odškodnina se plača zaradi:
i) osebne poškodbe (telesne poškodbe, bolezni, smrti) ali
ii) škode na osebnem premoženju;
d) odškodnina ne predstavlja nadomestila za izgubljen dohodek.

ad a) Odškodnina

Sama označitev določene obveznosti oziroma dohodka kot odškodnine (v sodni oziroma izvensodni poravnavi) še ne pomeni, da je tak dohodek davčno obravnavan kot odškodnina v smislu zgoraj navedene določbe ZDoh-2. Za davčno obravnavo odškodnin je treba upoštevati, da se oprostitev nanaša na odškodnino kot posledico odškodninske odgovornosti. Če pride do nastanka škode, pa ta ne rezultira v odškodninski odgovornosti, pri povračilu take škode ne gre za odškodnino, ki bi bila oproščena plačila dohodnine po 5. točki 27. člena ZDoh-2 (v teh primerih gre ali za prostovoljno povračilo škode ali za povračilo škode na podlagi pogodbenega razmerja med povzročiteljem škode in oškodovancem).

Termin odškodnina je potrebno razumeti v njegovem splošnem pravnem pomenu ter v povezavi z razumevanjem termina škoda skladno z Obligacijskim zakonikom (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo; v nadaljevanju OZ). Tako lahko odškodnino na splošno označimo kot povračilo protipravne škode.

Pri presoji ali je bila odškodnina izplačana kot posledica odškodninske odgovornosti, je treba upoštevati določbe OZ.

Odškodninska odgovornost je vrsta obligacijskega razmerja, v katerem je oseba, ki povzroči škodo drugemu, dolžna povrniti povzročeno škodo, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za obstoj odškodninske odgovornosti (in hkrati s tem obveznost odgovorne osebe za povrnitev škode) morajo biti kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke:
• Protipravnost – ravnanje, s katerim se prekrši pravno zavarovan interes posameznika. Protipravnost se pojavlja v dveh oblikah:
o kot protipravnost ravnanja ali
o kot protipravnost posledice, ki nastane zaradi delovanja, ki je sicer pravno dopustno.
• Vzročna zveza med protipravnostjo in škodo.
• Škoda, ki jo povzroči protipravno ravnanje oziroma protipravna posledica.
Predpostavka odškodninske odgovornosti je pravno priznana škoda, ki je samo tista škoda, za katero pravo (zakon) določa odškodninsko odgovornost (obveznost odgovorne osebe povrniti škodo). Vrste pravno priznanih škod so opredeljene v 132. členu OZ in so naslednje: zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu ter okrnitev ugleda pravne osebe (nepremoženjska škoda)*.

Pri tem je treba opozoriti, da OZ v 140. členu določa, da kdor v svojo škodo dovoli drugemu, da ta nekaj stori, ne more zahtevati od njega povrnitev škode, ki mu jo je s tem povzročil. Glede na navedeno škode, ki je povrnjena v primeru predhodnega pristanka oškodovanca (pisnega, ustnega ali konkludentnega), ni mogoče šteti za odškodnino v smislu 5. točke 27. člena ZDoh-2.

Pri presojanju pogojev za oprostitev plačila dohodnine se lahko v primerih odškodnin, ki so izplačane na podlagi sodne odločbe, šteje, da je sodnik ugotavljal obstoj odškodninske odgovornosti (tudi protipravnost ravnanja oziroma protipravnost posledice), zato je v teh primerih treba še presoditi, ali so izpolnjeni tudi ostali pogoji za oprostitev plačila dohodnine od odškodnin iz 5. točke 27. člena ZDoh-2 (vrsta škode in odškodnina ne predstavlja nadomestila za izgubljeni dohodek).

Kadar se odškodnina plačuje na podlagi sklenjenih sodnih in izvensodnih poravnav, je treba poleg pogojev, da poravnava ni sklenjena zaradi prikritja pravega namena strank in odškodnina ne presega utemeljenega in razumnega zneska, ki je običajen za odškodnine, ter odškodnina ne predstavlja nadomestilo za izgubljeni dohodek, ugotavljati tudi, ali se odškodnina plačuje za pravno priznano škodo (torej ugotavljati, ali so izpolnjene predpostavke odškodninske odgovornosti), z namenom zagotovitve enake davčne obravnave vseh odškodnin.

ad b) Sodna odločba ter sodna ali izvensodna poravnava, ki ni sklenjena zaradi prikritja pravega namena strank, in če odškodnina ne presega utemeljenega in razumnega zneska, ki je običajen za odškodnine, izplačane na podlagi sodb sodišča v podobnih primerih

Da bi bila odškodnina davčno obravnavana skladno s 5. točko 27. člena ZDoh-2, je potrebno, da je izplačana na podlagi sodne odločbe oziroma na podlagi sodne ali izvensodne poravnave. Za potrebe izvajanja ZDoh-2 se poravnava razume kot dvostranski pravni posel (pogodba), s katero stranke z medsebojnim vzajemnim popuščanjem spremenita svoje pravice in obveznosti ter s tem prekineta sporno oziroma odpravita negotovo pravno razmerje. Poravnava se torej sklene glede pravic in obveznosti, za katere obstaja pravni temelj. Za davčno obravnavo ni pomembno kolikšne so popustitve strank take pogodbe, zato je mogoče tudi pogodbo, ki po vsebini pomeni popolno pripoznavo zahtevka oškodovanca, šteti za izvensodno poravnavo v smislu ZDoh-2.

Da bi bila odškodnina, ki je izplačana na podlagi poravnave, davčno obravnavana skladno s 5. točko 27. člena ZDoh-2 ne sme biti izplačana zaradi prikritja pravega namena strank. Navedeni pogoj po vsebini predstavlja pravilo zoper izogibanje plačilu davka. Po tem pravilu se vsakršno izplačilo, ki je sicer lahko poimenovano kot »odškodnina«, a je namen ali eden od namenov v taki transakciji vpletenih oseb izogib plačilu davka (tj. tako izplačilo se po vsebini transakcije ne prisodi zaradi škode oziroma zaradi spremembe pravic in obveznosti, za katere obstaja pravni temelj, kot navedeno zgoraj), obdavči v skladu z ZDoh-2. Povedano drugače, samo poimenovanje določenega prejemka – ki bi bil sicer obdavčljiv dohodek v skladu z ZDoh-2 – kot »odškodnina«, ne pomeni, da bo tak prejemek oproščen dohodnine. Po ZDoh-2 se namreč obdavčujejo vsi prejemki, ki po svoji vsebini predstavljajo dohodek, ne glede na to, kako so poimenovani. Podobno pravilo vsebuje že OZ v drugem odstavku 1054. člena, kjer je določeno, da se v primeru, če pogodbeniki pod imenom poravnave opravijo kakšen drug posel, za njihova razmerja ne uporabljajo določbe zakona, ki veljajo za poravnavo, temveč tiste, ki veljajo za dejansko opravljeni posel.

Dodaten pogoj, da je odškodnino, izplačano na podlagi sodne ali izvensodne poravnave mogoče šteti za odškodnino skladno s 5. točko 27. člena ZDoh-2 je, da ta ne presega utemeljenega in razumnega zneska, ki je običajen za odškodnine, izplačane na podlagi sodb sodišča v podobnih primerih. V primeru, da je na podlagi sodne ali izvensodne poravnave izplačana odškodnina višja od odškodnine, ki bi jo v podobnem primeru določilo sodišče, ne gre za odškodnino skladno s 5. točko 27. člena ZDoh-2.

ad c) Osebna poškodba (telesna poškodba, bolezen, smrt) ali škoda na osebnem premoženju

Nadaljnji pogoj, da je odškodnino mogoče šteti za dohodek, od katerega se skladno s 5. točko 27. člena ZDoh-2 ne plača dohodnine je, da je odškodnina izplačana za škodo, ki je posledica osebne poškodbe ali za škodo na osebnem premoženju.

Za osebno poškodbo se šteje telesna poškodba, bolezen ali smrt. V primeru, da je podlaga za odškodnino telesna poškodba ali bolezen osebe ali smrt bližnjega, sta plačila dohodnine oproščeni tako odškodnina za premoženjsko škodo (tj. škoda kot poseg v premoženjsko pravno sfero druge osebe) in tudi odškodnina za nepremoženjsko škodo (tj. telesne bolečine, duševne bolečine ali strah).

Opozoriti je potrebno, da oprostitev iz 5. točke 27. člena ZDoh-2 ne velja za odškodnino, ki predstavlja nadomestilo za izgubljeni dohodek (več o tem v nadaljevanju).

Odškodnina za premoženjsko škodo zaradi smrti bližnjega, ki je skladno s 5. točko 27. člena ZDoh-2 oproščena dohodnine, vključuje povrnitev običajnih stroškov za pogreb umrlega, povrnitev stroškov za njegovo zdravljenje in druge potrebne stroške v zvezi z zdravljenjem, ter povračilo škode zaradi izgubljenega preživljanja oziroma izgubljene podpore. Ta odškodnina pa ne vključuje zaslužka, izgubljenega zaradi nezmožnosti za delo umrlega za čas zdravljenja.

Odškodnina za premoženjsko škodo zaradi telesne poškodbe ali prizadetega zdravja, ki je skladno s 5. točko 27. člena ZDoh-2 oproščena dohodnine, vključuje povrnitev stroškov v zvezi z zdravljenjem in drugih potrebnih stroškov, ki so s tem v zvezi ter povračilo za škodo zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo (slednje vključuje uničenje ali zmanjšanje zmožnosti za oškodovančev nadaljnji razvoj in napredovanje ter trajno povečane potrebe oškodovanca, ne vključuje pa bodočega izgubljenega zaslužka).

Za osebno premoženje se šteje vse premoženje (tj. stvari in premoženjske pravice), razen premoženja, ki ga oškodovanec uporablja za doseganje dohodka iz dejavnosti (npr. delovni stroji, poslovni prostori...).

Ker se skladno s prvim odstavkom 47. člena ZDoh-2 za dohodek iz dejavnosti ne šteje dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, določen v III.4. poglavju tega zakona – razen če se davčna osnova od dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti ugotavlja na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov ali na podlagi dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov – se tudi odškodnina za škodo na premoženju, uporabljenem pri opravljanju take dejavnosti, obravnava kot odškodnina na osebnem premoženju.

Ker se v skladu s tretjim odstavkom 47. člena ZDoh-2 za dohodek iz dejavnosti ne šteje dohodek iz oddajanja premoženja v najem in iz prenosa premoženjske pravice, določen v III.5. poglavju tega zakona, če ga ne dosega fizična oseba v okviru svojega organiziranega podjetja oziroma organizirane dejavnosti, se tudi odškodnina za škodo na premoženju, uporabljenem pri doseganju takega dohodka, obravnava kot odškodnina na osebnem premoženju.

V primerih, ko je skladno s predpisi podana odškodninska odgovornost, in ta ni posledica osebne poškodbe (telesne poškodbe, bolezni ali smrti), oziroma ne gre za odškodnino za škodo na osebnem premoženju, takšne odškodnine ni mogoče šteti za odškodnino, od katere se skladno s 5. točko 27. člena ZDoh-2 ne plača dohodnine (npr. denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo v primeru razžalitve dobrega imena in časti, storjene s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja). Slednje velja tudi v primeru, ko takšno odškodnino dosodi sodišče s sodbo.

ad d) Ne gre za nadomestilo za izgubljen dohodek

Odškodnina, ki predstavlja nadomestilo za izgubljeni dohodek – tudi če je izplačana zaradi osebnih poškodb (telesnih poškodb, bolezni ali smrti) ali škode na osebnem premoženju – ni predmet oprostitve plačila dohodnine po 5. točki 27. člena ZDoh-2. Kot odškodnino za izgubljen dohodek je šteti vsako odškodnino, s katero se »nadomešča« že izgubljeni ali izgubljeni bodoči dohodek zavezanca za dohodnino. Odškodnina za izgubljen dohodek se po ZDoh-2 obravnava tako, kot se obravnava dohodek, ki ga odškodnina »nadomešča«.

Za odškodnino, ki predstavlja nadomestilo za izgubljen dohodek, se šteje tudi odškodnina, prejeta zaradi zmanjšanja vrednosti osebnega premoženja (tj. stvari in premoženjske pravice). V posameznem primeru je treba pri presoji, ali gre za odškodnino zaradi zmanjšanja vrednosti premoženja, upoštevati okoliščine, ki so lahko pri odločitvi ključnega pomena, in sicer: zakaj se odškodnina izplačuje, na kateri osnovi je določena in kakšen je znesek te odškodnine.

Kadar je odškodnina dogovorjena z namenom, da se povrne škoda, ki je nastala na neki nepremičnini (npr. razpoke na fasadi, razbita okna) ter se s tem vzpostavi prvotno stanje nepremičnine, odškodnina pa se dogovori glede na vrednost vzpostavitve prvotnega stanja (npr. odškodnina se določi glede na vrednost popravila), ne moremo govoriti o nadomestilu za izgubljeni dohodek, ki je obdavčen po določbah ZDoh-2.

Nasprotno pa lahko govorimo o odškodnini kot nadomestilu za izgubljeni dohodek v primerih, ko se vrednost premoženja, ki je zmanjšana zaradi protipravnega ravnanja druge osebe, z odškodnino poveča na raven, ki bi bila primerljiva z vrednostjo tega premoženja na trgu, ki bi jo zavezanec lahko dosegel, če ne bi prišlo do protipravnega ravnanja. Taka odškodnina se obdavčuje kot drug dohodek po 105. členu ZDoh-2. Opozoriti je treba, da v primerih zmanjšanja vrednosti nepremičnine ne moremo govoriti o odškodnini kot nadomestilu za izgubljeni dohodek, ki po svoji vsebini nadomešča izgubljeni dobiček iz kapitala. Po določbah ZDoh-2 je namreč temeljna predpostavka za obdavčitev dobička iz kapitala, da je dobiček dosežen z odsvojitvijo kapitala (92. člen ZDoh-2). V primeru, ko je nepremičnina še vedno v celoti v lasti zavezanca, pa ne gre za odsvojitev te nepremičnine.

V nadaljevanju je podanih nekaj primerov davčne obravnave odškodnin

Primer 1:
Oseba A določen čas uporablja osebno vozilo v lasti fizične osebe B, pri tem pa na vozilu ne povzroči nobene škode. Za takšno uporabo oseba A fizični osebi B plača 1000 evrov odškodnine.

Status po ZDoh-2:
Takšen dohodek se, čeprav je poimenovan kot odškodnina, ne šteje za odškodnino v smislu 5. točke 27. člena ZDoh-2, saj ne gre za odškodnino v vsebinsko-pravnem pomenu, ampak za nadomestilo koristi uporabe.

Primer 2:
Izvajalec javne službe A na podlagi služnostne pravice spelje plinovod preko zemljišča v lasti fizične osebe B, po zaključku del pa vzpostavi prvotno stanje na zemljišču. V nadomestilo A fizični osebi B plača odškodnino za manjvrednost v višini 10.000 evrov.

Status po ZDoh-2:
Takšen dohodek se ne šteje za odškodnino v smislu 5. točke 27. člena ZDoh-2, saj ne gre za odškodnino v vsebinsko-pravnem pomenu, ampak za nadomestilo za negativno služnost.

Primer 3:
Podjetje A se z fizično osebo B dogovori, da bo na njenem zemljišču postavilo reklamni pano, pri čemer bo predhodno podrlo nekaj sadnih dreves, za to pa bo podjetje A plačalo najemnino v višini 1000 EUR ter odškodnino za podrta drevesa v višini 500 EUR.

Status po ZDoh-2:
Takšno plačilo za podrta drevesa se ne šteje za odškodnino po 5. točki 27. člena ZDoh-2, saj je oškodovanec predhodno pristal k nastanku škode.

Primer 4:
Oseba A, ki je samostojni podjetnik posameznik, pade na poledenelih stopnicah v lokalu v lasti osebe B in si poškoduje nogo, zaradi česar štiri tedne ne more opravljati svoje poslovne dejavnosti. Na podlagi vložene tožbe sodišče osebi B v sodbi naloži plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo (telesne bolečine, duševne bolečine in strah) v višini 2000 evrov ter odškodnino za izgubljen dobiček v višini 2500 evrov.

Status po ZDoh-2:
Odškodnina za nepremoženjsko škodo je zato, ker je plačana zaradi telesne poškodbe osebe, oproščena plačila dohodnine skladno s 5. točko 27. člena ZDoh-2. Odškodnina za izgubljen dobiček ni predmet oprostitve plačila dohodnine skladno s 5. točko 27. člena ZDoh-2.

Primer 5:
Oseba A vinjena povzroči prometno nesrečo, v kateri se fizična oseba B, ki je zaposlena, huje poškoduje, tako da je pol leta odsotna z dela in ta čas prejema nadomestilo plače. Oseba A osebi B izplača 10.000 EUR odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo ter izgubljen zaslužek – razliko med plačo, ki bi jo oseba B dobivala, če bi v času odsotnosti z dela delala, ter prejetim nadomestilom plače za čas odsotnosti dela – v višini 5000 EUR.

Status po ZDoh-2:
Odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo je zato, ker je plačana zaradi telesne poškodbe osebe, oproščena plačila dohodnine skladno s 5. točko 27. člena ZDoh-2. Odškodnina za izgubljeni zaslužek ni oproščena plačila dohodnine skladno s 5. točko 27. člena ZDoh-2, ampak bo davčno obravnavana enako, kot bi bil obravnavan izgubljeni zaslužek v tem primeru – tj. kot dohodek iz zaposlitve.

[MilanK]

Mnenje Višjega sodišča glede zakonitosti pravil LD

Višje sodišče v Ljubljani je v obrazložitvi sodbe opr. št. VSL sodba I Cp 1111/2014 navedlo zanimivo mnenje:
"
Končno so neutemeljene tudi pritožbene navedbe v zvezi s postopkom pred Upravno enoto X, ki na predloženo besedilo Pravil lovske družine X , sprejetih na Občnem zboru dne 19.11.2009, ni imela pripomb. Tudi če Upravna enota pripomb ni imela, to ne pomeni, da je akt zakonit, vsekakor je v pristojnosti sodišča, da ugotavlja zakonitost pravil lovske družine.
"
:icon_sad:

[MilanK]

Odklonitev sprejema v članstvo osebe – lovca, ki je že član druge LD

Ali lahko LD omeji dvojno članstvo tako, da v svoja Pravila zapiše, da se v članstvo LD ne sprejme oseba (lovec), ki je že član druge LD. ZDlov-1 namreč nima določbe o tem, da je prepovedano članstvo lovcev v dveh LD-jih. Ali to pomeni, da lovec ne more biti član dveh ali več LD-jev, ali pa to pomeni, da je to prepuščeno LD, da to vprašanje uredi v svojem temeljnem aktu – Pravilih. Ker ZDlov-1 tega izrecno ne prepoveduje, to pomeni, da lahko LD s Pravili omeji sprejem v članstvo osebe, ki je že član druge LD.

Če ima LD v svojih Pravilih zapisano, da je članstvo v drugi LD razlog za odklonitev sprejema v članstvo, potem njen organ, pristojen za sprejem v članstvo, lahko zakonito odkloni sprejem take osebe v članstvo LD. LD, ki se ustanovi, deluje in preneha po Zakonu o društvih (ZDru-1), če ZDLov-1 ne določa drugače. Članstvo v društvo je prostovoljno in vsak lahko postane član društva pod pogoji, ki jih društvo določi v svojem temeljnem aktu (Pravilih). Društvo ima pravico postaviti pogoje, ki jih mora izpolniti vsak, ki želi vstopiti v članstvo. Ti pogoji so določeni in znani vnaprej, veljajo za vse prosilce enako in ne dajejo prednosti nikomur. Zato je ta pogoj tudi skladen z določbami Ustave o pravici do zbiranja in združevanja ter 2. čl. ZDru-1. Okoliščina, da ZDLov-1 nima več določbe o tem, da je prepovedano članstvo lovcev v dveh lovskih družinah še ne pomeni, da je lahko lovec član dveh ali več lovskih družin, saj ZDLov-1 tudi nima izrecne določbe o tem, kar pomeni, da zakonodajalec to področje prepušča avtonomnemu urejanju in določba pravil, ki dejansko omejuje članstvo na eno lovsko družino ni v nasprotju s pravnim redom RS (enako odločba VSK Cp 73/2011 in VSL 0075899 z dne 25/01-2017).

Vir: citirani sodni odločbi

[MilanK]

Prenehanje članstva v LD zaradi spremembe stalnega prebivališča

Pogoj stalnega prebivališča v RS, ki ga za članstvo v LD predpisuje 1. od. 65. čl. ZDlov-1, mora biti ves čas članstva, ne le ob sprejemu v članstvu. Iz tega sledi, da članu, ki nima več stalnega prebivališča v RS in ga ima v tujini, mu skladno s to določbo preneha članstvo v LD.

Vir: sodna odločba VSL00608824, z dne 22/04-2015

[ravnohrib]

Prenehanje članstva v LD zaradi spremembe stalnega prebivališča

Pogoj stalnega prebivališča v RS, ki ga za članstvo v LD predpisuje 1. od. 65. čl. ZDlov-1, mora biti ves čas članstva, ne le ob sprejemu v članstvu. Iz tega sledi, da članu, ki nima več stalnega prebivališča v RS in ga ima v tujini, mu skladno s to določbo preneha članstvo v LD.

Vir: sodna odločba VSL00608824, z dne 22/04-2015
Hvala, MilanK, za tvoje prispevke. :)

[stjrp]

Odklonitev sprejema v članstvo osebe – lovca, ki je že član druge LD

Ali lahko LD omeji dvojno članstvo tako, da v svoja Pravila zapiše, da se v članstvo LD ne sprejme oseba (lovec), ki je že član druge LD. ZDlov-1 namreč nima določbe o tem, da je prepovedano članstvo lovcev v dveh LD-jih. Ali to pomeni, da lovec ne more biti član dveh ali več LD-jev, ali pa to pomeni, da je to prepuščeno LD, da to vprašanje uredi v svojem temeljnem aktu – Pravilih. Ker ZDlov-1 tega izrecno ne prepoveduje, to pomeni, da lahko LD s Pravili omeji sprejem v članstvo osebe, ki je že član druge LD.

Če ima LD v svojih Pravilih zapisano, da je članstvo v drugi LD razlog za odklonitev sprejema v članstvo, potem njen organ, pristojen za sprejem v članstvo, lahko zakonito odkloni sprejem take osebe v članstvo LD. LD, ki se ustanovi, deluje in preneha po Zakonu o društvih (ZDru-1), če ZDLov-1 ne določa drugače. Članstvo v društvo je prostovoljno in vsak lahko postane član društva pod pogoji, ki jih društvo določi v svojem temeljnem aktu (Pravilih). Društvo ima pravico postaviti pogoje, ki jih mora izpolniti vsak, ki želi vstopiti v članstvo. Ti pogoji so določeni in znani vnaprej, veljajo za vse prosilce enako in ne dajejo prednosti nikomur. Zato je ta pogoj tudi skladen z določbami Ustave o pravici do zbiranja in združevanja ter 2. čl. ZDru-1. Okoliščina, da ZDLov-1 nima več določbe o tem, da je prepovedano članstvo lovcev v dveh lovskih družinah še ne pomeni, da je lahko lovec član dveh ali več lovskih družin, saj ZDLov-1 tudi nima izrecne določbe o tem, kar pomeni, da zakonodajalec to področje prepušča avtonomnemu urejanju in določba pravil, ki dejansko omejuje članstvo na eno lovsko družino ni v nasprotju s pravnim redom RS (enako odločba VSK Cp 73/2011 in VSL 0075899 z dne 25/01-2017).

Vir: citirani sodni odločbi


Se pravi, lahko po tej logiki LD vpiše v pravila, da so člani lahko samo tisti ki prebivajo na območju LD, ali pa ne moreš biti član, če si že član RD itd.?

Ali ni mogoče tolmačiti, da kar ni izrecno prepovedano je dovoljeno. Jaz si to razlagam tako, da je v ZDLOV navedeno v katerih primerih lahko LD zavrne sprejem v članstvo, ne more le ta določat dodatnih omejitev.

Verjetno se je v tem primeru stranka sklicevala da ji je kršena pravica o združevanju, bi bilo pa zanimivo videti, če bi kdo izpodbijal skladnost pravil z ZDL-ov.

Ker roko na srce, dvojno članstvo se omejuje iz same gole fovšije, kar pa pelje v samo še hitrejšo privatizacijo lova. Kolikor jaz poznam LD-je lovcev primanjkuje (ne samo za delo, ampak tudi odstrel) in ne vidim nobenega upravičenega razloga za omejevanje nekomu, ki mu pač življenske razmere dopuščajo udejstvovanje v več LD-jih. Če realno pogledamo, bi slovensko lovstvo čisto normalno funkcioniralo brez tistih 70% članstva, ki je pasivnega, vsaj kar se tiče lova in del v lovišču. Običajno so ravno takšni veljaki, ki so zadnji komad uplenili pred neznano leti glavni pobudniki zdrah v LD-jih.

[zoran26]

Milan, vse spoštovanje,
zanima pa me naslednje. ali je država dolžna poravnati škodo po divjadi v vseh primerih, ko ta presega 50% prihodka od prodane divjadi?
Nam povzroča škodo srnjad, odškodninski zahtevki gredo v tisoče ojrov.Hv,LP

[zoran26]

Sedaj vidim, da je dvojka preveč.Po neprespani noči,se marsikaj zgodi.
Bi pa rad vaše mnenje, ker me prepričujejo, da država plačuje.

[lisičnik]

Če ste dosegli letni načrt odvzema divjadi oziroma bili v tistih procentih ki dopuščajo odstopanje. Če niste bili lahko kar pozabite...

[MilanK]

Milan, vse spoštovanje,
zanima pa me naslednje. ali je država dolžna poravnati škodo po divjadi v vseh primerih, ko ta presega 50% prihodka od prodane divjadi?
Nam povzroča škodo srnjad, odškodninski zahtevki gredo v tisoče ojrov.Hv,LP

Na podlagi 10. čl. Uredbe o podelitvi koncesij za trajnostno gospodarjenje z divjadjo lahko minister na predlog zavoda za gozdove, LZS ali lovskega inšpektorja zniža koncesijsko dajatev iz v tem členu navedenih razlogov, pri čemer najnižje znižanje lahko znaša najmanj 10 % od zneska polna koncesije.

Sicer pa za škodo po divjadi odgovarja upravljalec lovišča - LD in ta z oškodovanci tudi rešuje škodne primere.

[MilanK]

Omejitev sprejema v članstvo po 65. čl. ZDlov-1

Da bi LD lahko omejila članstvo po navedenem členu mora to zapisati v svoj temeljni akt – Pravila in v njem /njih/ tudi navesti največje število članov, ki jih bo LD imela glede na velikost lovišča. Morebitna določba, da bo LD zaradi preseganja števila članov glede na velikost lovišča, s katerim upravlja, sprejemala v članstvo samo lovske pripravnike je po mnenju sodišča nezakonita, ker nezakonito omejuje sprejem kandidatov z dodatnim pogojem, ki ni v skladu z določbo 65. člena ZDLov-1, in v nasprotju z ZDru-1, in sicer v nasprotju z zakonsko določeno pravico do združevanja v društvu (2. člen). Ob tem je treba poudariti, da se na organu, pristojnem za sprejemanje v članstvo, ne sme enostavno samo glasovati, ampak je pristojni organ - OZ pred glasovanjem dolžan najprej ugotoviti ali kandidat izpolnjuje pogoje za sprejem v članstvu ali ne in še le nato glasovati oz. odločati o sprejemu v članstvo.

Opomba: Se pa mora LD omejitve sprejema v članstvo po zgoraj navedeni zakonski določbi držati vse dotlej dokler ima to omejitev zapisano v svojih Pravilih in dokler presega število članov glede na velikost lovišča. Če bi morda delala izjeme in kljub zapisani omejitvi ene prosilce sprejemala v članstvo druge pa zavračala bi v primeru tožbe tožbo izgubila. Sodišče bi najverjetneje odločilo, da je prosilce postavila v neenak pravni položaj glede sprejema v njeno članstvo.

Vir: Sodba VSL I Cp 1111/2014

[mrki]

Mislim da je zoran26 vprašal zaradi 3. točke 53. člena ZDlov.
(3) Za škodo, ki jo povzroči jelenjad ali divji prašiči v obmejnih loviščih ali loviščih s posebnim namenom na kmetijskih in gozdnih kulturah, odgovarja upravljavec. Za škodo, ki presega 50 odstotkov letnega prihodka od prodane divjačine v primeru, da je upravljavec izpolnil letni načrt lovišča oziroma lovišča s posebnim namenom, odgovarja Republika Slovenija. Potrebna sredstva za plačilo teh škod zagotavlja ministrstvo, pristojno za divjad in lovstvo.

[cviček]

Milan, vse spoštovanje,
zanima pa me naslednje. ali je država dolžna poravnati škodo po divjadi v vseh primerih, ko ta presega 50% prihodka od prodane divjadi?
Nam povzroča škodo srnjad, odškodninski zahtevki gredo v tisoče ojrov.Hv,LP


na kakšnih pridelkih pa srnjad dela škodo , da gre v tisoče €

[zoran26]

na obali imamo neverjeten prast števila srnjadi. V enem primeru je bil zahtevek čez 60.000 ojrov, letos jih je tudi nekaj okrog 15.000 ojrov.na udaru so predvsem mladi vinogradi ( objedanje brstov)
Država noče slišati za škodo, kar pa je kolega napisal v prejšnjem tekstu o plačilu pa velja le za jelenjad in prašiče v obmejnem lovišču. tako je pojasnilo iz ministrstva

[zajec]

Kako pridete do tako visoke cifre?A pojedo vse vinograde,ali je prevelik stalež ,oziroma premajhen odvzem,ali ocenjujete v svojo škodo, ali kaj,ker 15000 in 60000 je res ogromna cifra.:icon_redface::icon_redface::icon_rolleyes:

[zoran26]

da na zs pa ti obrazložim

[MilanK]

na obali imamo neverjeten prast števila srnjadi. V enem primeru je bil zahtevek čez 60.000 ojrov, letos jih je tudi nekaj okrog 15.000 ojrov.na udaru so predvsem mladi vinogradi ( objedanje brstov)
Država noče slišati za škodo, kar pa je kolega napisal v prejšnjem tekstu o plačilu pa velja le za jelenjad in prašiče v obmejnem lovišču. tako je pojasnilo iz ministrstva


Ob reševanju škode je dobro poznati Pravilnik o minimalnih pogojih za zaščito posameznih nelovnih površin pred škodo od divjadi - EVA 2012-2330-0110 in Uredbo o metodologiji za ocenjevanje škode - Ur. l. RS, št. 67/03, 79/04, 33/05, 81/06 in 68/08 - pir.si URED 2969.

Tudi kmetje se glede škode morajo obnašati kot dobri gospdarji in izvajati ukrepe, s katerimi preprečujo škodo od divjadi. Sodelovanje kmetov in LD je temeljni pogoj za upešno načrtovanja in izvajanje ukrepov za preprečevanje škode od divjadi.

[dik]

milana bi prosil za mnenje a je mogoče sprožit dp proti lovcu ki upleni vodečo svinjo po etičnem kodeksu

hvala

[Sršen]

milana bi prosil za mnenje a je mogoče sprožit dp proti lovcu ki upleni vodečo svinjo po etičnem kodeksu

hvala

DP na podlagi etičnega kodeksa?!:icon_eek:
Zakaj ne kar na podlagi vremenske napovedi?:whistle:

[lupus]

Spoštovanje etičnega kodeksa slovenskega lovca je moralna obveza slovenskih lovcev.
Nespoštovanje kodeksa ne more biti disciplinska kršitev, če ni istočasno kršena lovska zakonodaja oz. sklepi LD, ki morajo biti v skladu s pravnim redom.
Hujše kršitve etičnega kodeksa obravnava disciplinsko razsodiče odbora etičnega kodeksa, ki je ustanovljeno pri LZS in svoje sklepe oz. odločbe javno objavlja v glasilu Lovec, kar ima predvsem moralni učinek na kršitelja.

[Sršen]

... disciplinsko razsodiče odbora etičnega kodeksa, ki je...
Disciplinsko razsodišče OEK? :icon_eek: Kje si pa to našel?:icon_confused:

[Sršen]

...
Hujše kršitve etičnega kodeksa obravnava disciplinsko razsodiče odbora etičnega kodeksa, ki je ustanovljeno pri LZS in svoje sklepe oz. odločbe javno objavlja v glasilu Lovec, kar ima predvsem moralni učinek na kršitelja.

Kaj ima ta "organ" LZS s kršiteljem, če je ta oseba- lovec-član LD? :icon_eek:
Če si mislil na pravno osebo, torej LD - članico LZS, ja potem pa ja, to drži.

Malo točnosti ne škodi, naj gre za nas ali pa organizacijo!

[MilanK]

V postopku pred odborom etičnega kodeksa se ugotavlja kršitev Etičnega kodeksa slovenskih lovcev. Neko dejanje ali ravnanje člana LD je lahko skladno z lovskimi predpisi, lahko pa ni skladno s prej navedenim kodeksom.

Npr.10. člen tega kodeksa določa:

» Na lovu je lovec osebno in moralno odgovoren za spoštovanje lovskih etičnih norm, za strokovne odločitve ter za razsodno ravnanje po svoji dobri vesti do divjadi. Lovec vedno lovi lovsko pravično in mora pri tem sam sebe nadzorovati.«

Postopek pred prej navedenim odborom ureja Pravilnik o postopku pred odborom etičnega kodeksa slovenskih lovcev.

Zastaralni roki:

Postopka pred Odborom ni mogoče uvesti, če od dneva, ko se je izvedelo za kršitev in kršitelja poteče več kot šest mesecev. Postopek o kršitvi članice oziroma njenega člana zastara v vsakem primeru v enem letu od dneva kršitve. Na zastaralne roke pazi Odbor po uradni dolžnost.


Lahko pa je kršitev EK disciplinski prestopek, če tako določa splošni akt LD, vendar se DP zoper člana lahko uvede še le potem, ko je izdano mnenje o kršitvi ET in ne morda pred tem, ko še ni znano ali je član sploh kršil oz. ni kršil EK.

[Sršen]

...

Lahko pa je kršitev EK disciplinski prestopek, če tako določa splošni akt LD, vendar se DP zoper člana lahko uvede še le potem, ko je izdano mnenje o kršitvi ET in ne morda pred tem, ko še ni znano ali je član sploh kršil oz. ni kršil EK.

Avtor Etičnega kodeksa Slovenskega lovca prav gotovi ni mislil in ni imel namena, da bi se ga uporabljalo kot podlago za kaznovanja po disciplinskih postopkih! To, MilanK, kar si sedaj napisal je zloraba Etičnega kodeksa in zato trdim, da so tisti, ki to podpirajo, ubili Etični kodeks!
Naslednja stopnja, ki jo lahko od takih brihtolinov pričakujemo je uvedba šeriatskega prava v LD-je in če bo šlo po starih navadah kar na osnovi muštrov, ki jih bo izdelala LZS!
Za posrat!:icon_confused:

[Robert91922]

Avtor Etičnega kodeksa Slovenskega lovca prav gotovi ni mislil in ni imel namena, da bi se ga uporabljalo kot podlago za kaznovanja po disciplinskih postopkih! To, MilanK, kar si sedaj napisal je zloraba Etičnega kodeksa in zato trdim, da so tisti, ki to podpirajo, ubili Etični kodeks!
Naslednja stopnja, ki jo lahko od takih brihtolinov pričakujemo je uvedba šeriatskega prava v LD-je in če bo šlo po starih navadah kar na osnovi muštrov, ki jih bo izdelala LZS!
Za posrat!:icon_confused:

Se strinjam. Lovstvo v R. Sloveniji je regulirano z zakoni in podzakonskimi akti, ne s pobožnimi željami wannabe naravovarstvenikov. Etika je pa stvar posameznika, ne države. Naprimer: 1.9. upleniš srno, njenega moškega mladiča pa pustiš, da životari brez mleka in se nekako prebije čez zimo. Tako imaš spomladi tam gumbarja, ki ga rabiš, da zadostiš internemu pravilniku LD, ki pravi, da moraš pred uplenitvijo trofejnega srnjaka upleniti gumbarja ali špicarja s kratkimi špicami.
To je vse skupaj zakonito, ampak zame ni etično. Da ni etično, je moje osebno prepričanje, ker še enkrat: etika je stvar posameznika, ne države, ki predpisuje zakone in podzakonske akte.
Nekdo se glede te srne in mladiča ne bo strinjal z mano, ampak prepričeval ga ne bom, pač njegova osebna etika oz. prepričanje.

[ravnohrib]

Disciplinsko razsodišče OEK? :icon_eek: Kje si pa to našel?:icon_confused:

Tukaj je objavljenih kar nekaj razsodb Odbora etičnega kodeksa: http://www.lovska-zveza.si/lzs/lzs/organiziranost/odbor_eticnega_kodeksa/razsodbe

[ravnohrib]

Spoštovanje etičnega kodeksa slovenskega lovca je moralna obveza slovenskih lovcev.
Nespoštovanje kodeksa ne more biti disciplinska kršitev, če ni istočasno kršena lovska zakonodaja oz. sklepi LD, ki morajo biti v skladu s pravnim redom.
Hujše kršitve etičnega kodeksa obravnava disciplinsko razsodiče odbora etičnega kodeksa, ki je ustanovljeno pri LZS in svoje sklepe oz. odločbe javno objavlja v glasilu Lovec, kar ima predvsem moralni učinek na kršitelja.

Pri nas imamo v pravilniku LD zapisano, da se iz članstva LD črta člana, ki ni s podpisom sprejel Etičnega kodeksa slovenskih lovcev, ob tem pa je v Poslovniku LD med disciplinskimi kršitvami navedena kršitev lovskega etičnega kodeksa.
Tako da v tem primeru mislim, da v naši LD obstaja podlaga za korektno sprožitev disciplinskega postopka ob kršitvi etičnega kodeksa.

[Sršen]

Tukaj je objavljenih kar nekaj razsodb Odbora etičnega kodeksa: http://www.lovska-zveza.si/lzs/lzs/organiziranost/odbor_eticnega_kodeksa/razsodbe

Mi je znano. In če boš dobro pogledal, piše samo Odbor etičnega kodeksa ne pa nekakšno disciplinsko razsodišče!

Je pa nekaj izrekov milo rečeno butastih, še posebej tistih, pod katerimi je podpisan veleum Niko!

[Sršen]

Pri nas imamo v pravilniku LD zapisano, da se iz članstva LD črta člana, ki ni s podpisom sprejel Etičnega kodeksa slovenskih lovcev, ob tem pa je v Poslovniku LD med disciplinskimi kršitvami navedena kršitev lovskega etičnega kodeksa.
Tako da v tem primeru mislim, da v naši LD obstaja podlaga za korektno sprožitev disciplinskega postopka ob kršitvi etičnega kodeksa.

Vaša LD je tipičen primer. Iz Butal. Tam bi zagotovo dobili vsi častno članstvo!

[MilanK]

Obvestilo LD – prepoved lova na visoko divjad, razen na skupinskem lovu

LD je na občnem zboru sprejela sklep, da so se lovci dolžni udeležiti najmanj 50 % skupinskih lovov, sicer ne smejo individualno loviti visoke divjadi. Nekaj lovcev te svoje obveznosti ni izpolnilo, zato jih je LD obvestila, da niso izpolnili pogojev iz prejetega sklepa, zaradi česar se njim prepoveduje lov na visoko divjad, razen na skupinskih lovih.
Za omenjeni sklep so glasovali tudi lovci, ki se 50% skupinskih lovov niso udeležili, eden od njih pa je zoper prejeto obvestilo vložil tožbo, sodišče pa je njegovi tožbi ugodilo in odpravilo predmetno obvestilo LD.

LD je zatrjevala, da obvestilo ni sklep organa, da pa zoper sprejet sklep OZ ni bilo vloženo nobeno pravno sredstvo, posledično zaradi česar je sklep OZ dokončen in pravnomočen in kot tak neizpodbojen in izvršljiv ter zavezujoč za vse člane LD. Sodišče teh argumentov LD ni upoštevalo in je zavzelo stališče, da obvestilo po vsebini predstavlja odločbo, s katero se posega v pravico do lova oz. se lovcu – članu LD prepoveduje individualni lov na visoko divjad, tak ukrep pa je mogoče izreči samo v disciplinskem postopku, zaradi česar je omenjeno obvestilo odpravilo in naložilo LD, da lovcu povrne sodne stroške.

Iz povedanega sledi, da bi LD zoper tiste lovce, ki se niso udeležili 50% skupinskih lovov, morala uvesti DP in le DK bi lahko za kršitev sklepov organov LD izrekla primeren ukrep, ki se za tako kršitev po njenih splošnih aktih lahko izreče.

Kaznovanje članov za kršitve sklepov organov LD, zgolj z obvestilom, da so sklep določenega organa kršili in z navedbo kazni, ki jih je zato doletela, je nezakonito. Za vsako kršitev splošnih aktov ali sklepov organov LD je treba izvesti DP po pravilih LD, sicer se LD v primeru tožbe izpostavi nevarnosti, da bo /do/ prizadeti z tožbo uspel /i/, LD pa bo trpela materialne posledice take sodne odločitve.

[jereb]

Osebno mislim, da v zadnjem času preveč podobnih primerov, ki kažejo, da se sodni jezik ne da razumeti normalno.

LD je dejansko samo obvestila lovce, kateri nimajo lovne pravice do individualnega lova. To je po moje bolj ali manj dobra volja LD. Če je v aktih zapisan sklep ali je objavljen na oglasni deski ... torej so člani seznanjeni kako in kaj, je dejansko eno tako obvestilo LD le dopis, ki opomni člane, kako lahko lovijo.

Na to obvestilo se takoj obesi en pravnik ... in nastane problem s stroški.

Iz tega lahko sklepamo, da se lovcev o njihovih omejenih pravicah ne sme osebno obveščati, ampak samo sankcionirati po tem, ko naredijo kršitev.

Bolj kot to, se mi zdi na mestu pridobiti sodno prakso v primeru, ko bi eden od teh lovcev uplenil divjad na individualnem lovu.
Sprožen bi bil disciplinski postopek za kršitev sklepa OZ.
Disciplinska bi postopek izpeljala in ga zaključila z odločbo, v kateri bi bila predpisana kazen.

A tukaj bi tudi padali na omejitvah pri lovu?

[MilanK]

LD je imela pravno podlago za uvedbo DP zoper vse tiste njene člane, ki se niso udeležili 50% z letnim načrtom določenega števila skupinskih lovov. Lovci, ke te svoje članske dolžnosti oz. obveznowsti niso opravili oz. izpolnili so s tem dejansko kršili sklep OZ,kar predstavlja zakoniti temelj za uvedbo DP, ki pa se mora izvesti po pravilih LD, za kršitev pa izreči tisti disc. ukrep, ki se prav tako po slošnih aktih LD sme za tako kršitev izreči. Torej zgolj obvestiti člana oz. člane o tem, da v sprejetem sklepu, sprejetem na oZ, niso opravili 50 % načrtovanih skupinskih lovov, zaradi česar se njim po sklepu OZ prepoveduje izvajanje lova na visoko divjad, razen na skupinskem lovu. Lovci so torej bili brez izvedenega DP kaznovani, kazen pa njim ni izrekel organ LD temveč kar predstavnik LD, ki je v obvestilo zgolj prepisal sklep OZ in posledice v primeru njegove kršitve. LD je torej izdala ugotovitveni sklep in z njim kaznovala lovce, kar pa ni zakonito in dopustno, kakor je sodišče na prvi in na drugo stopnji tudi ugotovilo in predmetno odločilo odpravilo.

[Bokarca]

Ahahahahhahahaha potemtakem je tudi poslovnik lovske družine samo smernica za disciplinsko ko komisijo???

In je potrebno za vsako omejitev ki pritiče določenemu članu sklicat DK, jo izvest in še ves nepotrebni kretenizem zraven???:icon_confused::icon_confused::icon_confu sed::icon_confused:

[jereb]

Zanimivo. Dejansko je Bokarica zapisal en velik pomislek.

Sklep, ki ga sprejme OZ ima enako težo kot zapisan člen v poslovniku / pravilih.

Torej za vse tiste primere, ko je v poslovniku/pravilih zapisano pokrivanje trofejne divjadi, omejitev števila trofejne divjadi ali čakalni rok do naslednje trofejne divjadi (trofejno sem zapisal namenoma, ker se največkrat zasledi take zadeve, lahko pa gre tudi za druge vrste in kategorije divjadi) velja, da so pravnomočni šele takrat, ko jih z odločbo določi disciplinska komisija, saj omejuje pravico do lova, kar pomeni, da je lovcu kratena pravica do lova - zakonsko je določen samo plan.

Torej bo potrebno vsakemu lovcu, ki bo odstrelil divjad, katera se lovi pogojno (pokrivanje, čakalni rok ...) izdati odločbo DK?

[lupus]

Ne bom se spuščal v vsebino sklepa OZ, ki pogojuje individualni lov z raznimi pogoji, ki so nesmiselni in nepotrebni in vedno znova dokazujejo, da so v marsikateri LD bolj papeški od papeža in da mnogi vodilni v naših LD ne obvladajo temeljnih pravnih osnov in ne poznajo niti svojih lastnih Pravil. Dejstvo je, da je OZ najvišji organ v LD in da se njegovi sklepi morajo spoštovati. Ne more pa OZ sprejemati karkoli se mu zahoče, vse mora biti v skladu s Pravili LD in nadrejeno zakonodajo. Vsak član pa je lahko kaznovan za tisto kršitev, ki je kot taka zapisana v Pravilih LD oz. v Poslovniku in to v pravnomočno zaključenem disciplinskem postopku.
Avtomatično sankcioniranje le na podlagi sprejetega sklepa organa LD je nedopustno in protizakonito. Vsak ima pravico do obrambe in tudi pritožbe na izdano disciplinsko odločbo.

[karo40]

Bravo lupus! Postavljanje nekih pogojev pri individualnem lovu je nesmiselno, nepotrebno in vedno znova dokazuje, da je takšna praksa zmeraj povod za prepire in nezadovoljstvo večine članov Ld. Veliko Ld-jev datumsko omejuje odstrel lov na posamezno divjad, izmišljajo si neke načine kako omejiti lovce, ki lovijo več kot drugi in iščejo neke rešitve, kako omogočiti uplenitev tudi tistim, ki gredo na individualni lov 3x na lovsko sezono in potem modrujejo, kako ni videti te ali one divjadi itd.
Lupus je lepo napisal: Vsi člani LD imajo enake možnosti, zato naj Ld-ji omogočijo lov v skladu s Pravili in nadrejeno zakonodajo, pa bo mir.
Vodilni,ki pa si izmišljujejo te razne nesmiselne pogoje, pa kar se mene tiče, vodijo Ld v stilu. "če sam nič ne znam in ne vem, bom pa druge učil in nadzoroval"

[jereb]

Lupus in karo zagovarjata enake možnosti lova po Pravilniku.

Občni zbor je najvišji organ in lahko sprejme določene sklepe. Ta možnost je ponavadi tudi zapisana v Pravilniku.

Če pogledamo vsebino sklepa (osebno sicer nisem pristaš takih sklepov, lahko ugotovimo, da je za vse člane enako (po svoji lenobi pač izpadejo tisti, ki gredo na lov 3x).

Pravilnik omogoča razporeditev odstrela za vse enako - mora določati enake pogoje. Kako so zadrgnjeni, je pač problem LD oz stanja v lovišču. Dokler je narejen plan, je vse ok.

Če preberem odgovor kara, pa se mi utrne asociacija - edina omejitev je zakonsko določena. To pa je potrjen plan.
V praksi to pomeni, da če imam dober nalet, lahko uplenim veliko večino divjadi v planu. Če mi gre za kosti, potem pač lovim samo srnjake in jelene. Tudi po tri na dan, če pridejo. Po strukturi, planu in lovni dobi. Drugo me ne zanima. Ko mi disciplinska pokaže Pravilnik z razporedom (omejitve oz. pogoji za odstrel) jim ga gladko zavrnem z argumentom, da mi omejuje mojo lovno pravico.

Kje bo več nezadovoljstva?

[MilanK]

Notranji pravni red LD so dolžni spoštovati člani in organi LD. Sklepi organov morajo biti skladni z splošnimi akti LD. Če organ LD sprejme sklep, ki ni skladen z njenimi notranjimi splošnimi akti potem je tak sklep organa nezakonit, če pa član ravno v nasprotji s splošnimi akti ali sklepi organov pa je disciplinsko odgovoren za svoja ravnanja, ki niso skladna s splošnimi akti ali sklepi organov LD. V tem konkretnem primeri ni šlo ali je sklep OZ zakonit ali ne, ampak za vprašanje ali je dopustno člane kaznovati brez uvedbe DP, t. j. kar z obvestilom. Ker obvestilo posega v pravico do lova, zato ima njegova vsebina značaj odločbe, ta pa nima vseh sestavin, t. j. uvoda, izreka, obrazložitve in pravnega pouka, izdana pa je bila brez izvedenega postopka.

Če analiziramo sklep, potem lahko ugotovimo, da predpisuje tudi kazen, ki doleti tiste lovce, ki se ne udeležijo v njem določenega števila skupinskih lovov. Vprašanje je ali je z njim določena kazen skladna s splošnim aktom, ki določa kršitve in kazni, ki se smejo izreči za posamezno kršitev. Torej ali je neudeležba na skupinskih lovih lažja, huda ali posebej huda kršitev, za katero je dopustno izreči tudi disciplinski ukrep – kazen prepoved lova na visoko divjad, razen na skupinskih lovih. Če sklep npr. v nasprotju s splošnim aktom predpisuje strožjo kazen, potem je nezakonit, glede na to, da se kazni ne morejo določati s sklepi organov LD, ampak s splošnim aktom. To pomeni, če bi LD hotela zaostriti kazni za neudeležbo na skupinskih lovih, potem bi bila dolžna spremeni splošni akt, ki določa kršitve in kazni, ki se smejo izreči, zoper kršitelje pa izvesti DP.

Za spremembe in dopolnitve splošnih aktov veljajo praviloma drugačna postopkovna pravila kot pa za sprejemanje sklepov organov LD, prav tako pa se za sprejem splošnih aktov ali za njihovo spremembo in dopolnitev zahteva drugačna večina. Notranji pravni red LD mora biti skladen. Ni mogoče da bi po splošnem aktu neko ravnanje ali dejanje bilo dopustno, po sklepu organa LD pa prepovedano in sankcionirano ali obratno. Imeli bi torej dva pravna sistema, oblikovana s splošni akti in sklepi organov LD in kar bi po splošnem aktu sicer bilo dopustno, bi po sklepu organa lahko bilo prepovedano in obratno. V takem sistemu pa bi organ, pristojen za uvedbo DP lahko arbitrarno odločal ali bo disc. kršitelje preganjal oz. jih ne bo preganjal pa določilih splošnih aktov ali po sklepih organov LD. Enako bi lahko ravnala tudi DP.

[Bokarca]

OK odogovori še na moje vprašanje: LD imamo poslovnike in z njim določene pravice in omejitve.

Ali je potemtakem potrebno za vsako omejitev izvesti DK? Primer: Po polsvniku ima član pravico uplenit gamsa vsako drugo leto. Član upleni gamsa, ali je potrebno sedaj izvest DK da se mu pove da naslednje leto nima pravice do uplenitve gamsa?

[mugo]

Pri nas smo podobno razmišljali kot Bokarica. Hočemo se izogniti preveč disciplinskim postopkom. Zato poslovnik določa režim lova tako, da pravica do odstrela ni kar vnaprej dana, ampak pogojena, na primer, če si odstrelil srnjaka lani pred prvim avgustom, ga imaš letos pravico po prvem avgustu. Se pravi, to, da lahko letos srnjaka loviš šele po prvem avgustu ni kazen oz. disciplinski ukrep, ampak del režima lova. Na enak način se lahko napiše glede pravice do lova v odnosu na udeležbo na skupnih lovih.

[MilanK]

OK odogovori še na moje vprašanje: LD imamo poslovnike in z njim določene pravice in omejitve.

Ali je potemtakem potrebno za vsako omejitev izvesti DK? Primer: Po polsvniku ima član pravico uplenit gamsa vsako drugo leto. Član upleni gamsa, ali je potrebno sedaj izvest DK da se mu pove da naslednje leto nima pravice do uplenitve gamsa?

Od vsakega člana lovca se pričakuje da pozna lovske predpise in notranje splošne akte LD. LD samostojno uredi izvajanje lova oz. uresničevanje pravice do lova divjadi v lovišču, s katerim upravlja. To področje je običajno urejeno s Poslovnikom. In če poslovnik določa, da lovec lahko odstreli gamsa vsako drugo leto, potem ga ni treba obveščati o tem, da ga naslednjo leto ne sme odstreliti, če ga je odstrelil v letošnjem letu. Ta določba poslovnika ni disciplinska kazen, temveč pravilo po katerem člani LD izvajajo lov na gamsa, kršitev tega pravila pa je disciplinski prekršek.

[Bokarca]

Ok in kakšna je potem razlika med določilom poslovnika in sklepom občnega zbora?

Recimo za opisani primer: člani se morajo udeležiti 50% skupnih lovov, drugače nimajo pravice do individualnega lova na visoko divjad. Ali je razlika ali je to zapisano v poslovniku ali pa je to sklep občnega zbora?

[MilanK]

Razlika je v tem, da tak sklep v nasprotju s Pravili, Poslovnikom ali drugim slošnim aktom postavlja novo pravno pravilo, ki posega v pravico do udejstvovanja v lovu - do odstrela divjadi, razen na skupinskih lovih. Tudi sklepi organov LD morajo biti skladni s splošnimi akti LD. Sklep organa, ki v nasprotju s splošnimi akti določa neko novo pravno pravilo je nezakonit in se lahko sodno izpodbija in to v enem leto od njegovega sprejema. Prav tako s sklepom ni dopustno določiti strožje kazni od v splošnem aktu določene - ki se sme izreči za določeno kršitev. Udeležba na skupinskih lovih je lahko ena izmed delovnih obveznostih in kdor je ne opravi, lahko splošni akt določa, da ni upravičen do odstrela divjadi, razen na skupinskih lovih.

[Bokarca]

ok,

Se pravi da na OZ ne smemo sprejemat sklepov ki omejujo pravico do lova oz določajo pogoje zanj?

[MilanK]

Če splošni akt določa primere v katerih lahko organ LD /OZ ali UO / s sklepom omeji pravico do izvajanja lova, potem ima organ LD, ko nastopi tak primer, v splošnem aktu pravno podlagi in pooblastilo za sprejem takega sklepa - ukrepa, s katerim začasno omeji pravico do izvajanja lova. Če takega pooblastila nima ali če v splošnem aktu ni navedenih primerov, potem imamo opravka z orbitrarnim omejevanjem pravice do lova in je organu samemu prepuščeno da po lastnem preudarku določi razloge zaradi katerih bo omejil pravica do lova. Da se izvajanje neke pravice omeji morajo za to obstajati na zakonu ali v splošnem aktu temelječi razlogi, ki narekujejo organu LD, da sprejme tak ukrep.