Lisičje garje
Muke, ki jih zaradi garij preživljajo lisice.
Preštevilčno populacijo lisic narava redči tudi z garjami. Ker je človek ukrotil steklino, prihajajo do izraza druge bolezni, med njimi največ lisičje garje, ki so prenosljive tudi na psa in človeka. Ta izredno nalezljiva oblika zajedalca se še toliko hitreje širi, ko je na določenem področju preveč lisic, zato je vzdrževanje okolju primerne številčnosti pomebna naloga lovstva.
Lovcu je v veselje upleniti lep primerek lisice, ker to pomeni, da je v tistem okolju lisičja populacija zdrava. Žal pa se vse prevečkrat srečujemo s primerki garjavosti, kjer invadirana žival umira v mukah zaradi zastrupitve z izločki garij in splošne oslabelosti. Psi, ki pri lovu ali sprehodu v naravi pridejo v stik s tako okuženo živaljo potrebujejo takojšno obravnavo. Psom v dobri kondiciji zadošča že čimprejšnje spiranje kožuha s tušem in preventivna doza preparata proti garjam. Psi v slabši kondiciji pa so lahko bolj dovzetni za okužbo in so v primeru izbruha bolezni potrebni daljše veterinarske obravnave.