Pobuda vladi

Ugovor vesti lovu

Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice je na vlado naslovilo pobudo za spremembo Zakona o divjadi in lovstvu. Poleg zanimivega dejstva, da se pripravljajo spremembe, je zanimiva tudi omenjena pobuda.

Pobuda Vladi RS - ugovor vesti lovu

Vlada Republike Slovenije
Gregorčičeva 20
1000 Ljubljana 

Zadeva: pobuda za priznanje ugovora vesti lovu ter pripombe in predlogi v zvezi s spremembami Zakona o divjadi in lovstvu


Spoštovani!

Znano nam je, da se pripravljajo spremembe in dopolnitve Zakona o divjadi in lovstvu (gradivo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano). V zvezi s temi spremembami imamo predloge, kot sledi v nadaljevanju.

I. Predlagamo, da se v zakon vnese določba, ki ureja ugovor vesti lovu. Ta določba bi se lahko glasila npr.: 

»Lastnik lovnih površin (gozdov, kmetijskih ali drugih zemljišč) lahko prepove lov na teh nepremičninah, če sodi, da lov ni v skladu z njegovo vestjo. V tem primeru postanejo te nepremičnine nelovne površine. Gozdni delavec lahko odkloni lov, če sodi, da ni v skladu z njegovo vestjo.«

Obrazložitev:

Slovenska ustava spada med moderne ustave ter priznava kar nekaj človekovih pravic in svoboščin. Tako zagotavlja nedotakljivost človekovega življenja, priznava pravico do osebnega dostojanstva in varnosti ter nedotakljivosti človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic, priznava pravico do osebne svobode in tudi svobodo vesti. Zelo pomembna je že omenjena svoboda vesti, ki jo ustava priznava v 41. členu, saj tako omogoča realizacijo etičnih vrednot posameznika. Ustava v 46. členu varuje svobodo vesti in zato omogoča ljudem pravico do ugovora vesti, pri čemer določa, da je ta dopusten v primerih, ki jih določi zakon, če se s tem ne omejujejo pravice in svoboščine drugih oseb. V Sloveniji je ugovor vesti zakonsko urejen glede vojaške obveznosti in v zdravstvu.

Ker država verjetno še ne razmišlja o prepovedi lova, bi bilo potrebno tistim lastnikom lovnih površin, ki so proti lovu živali in uničevanju narave, omogočiti, da sami odločajo o tem, ali se bo na njihovih nepremičninah lovilo živali ali ne. Biti ne samo proti ubijanju živali, temveč tudi proti lovu živali, lov živali je namreč več kot golo ubijanje živali, je tudi iskanje, opazovanje, zasledovanje, vabljenje in čakanje divjadi s ciljem upleniti divjad, je namreč eden najbolj pomembnih vidikov vesti marsikaterega posameznika. Zato je država dolžna čimprej urediti, da se v okviru ugovora vesti realizira ta vidik svobode ljudi. Kajti, če je država to uredila na področju vojske, torej je ljudem zaradi določenih nazorov omogočila, da se izognejo uporabi orožja in tako ubijanju drugih ljudi, in seveda tudi živali, saj je v vojnah ubitih ogromno živali, ne more biti nobenih resnih zadržkov proti ugovoru vesti lovu. Še posebej ne, ker je ugovor vesti omogočen tudi zdravnikom, ki lahko odklonijo vsak zdravniški poseg, če sodijo, da ni v skladu z njihovo vestjo, razen če gre za nujno zdravniško pomoč. Zdravnik lahko torej odkloni vsak zdravniški poseg, tudi najmanjšega, če je v nasprotju z njegovo vestjo, lastnik gozda pa sedaj ne more prepovedati morjenja živih bitij na svoji lovni nepremičnini, kar je absurdno. In primerjati nek zdravniški poseg, ki se ne dotika življenja in pa morjenje živali v gozdovih, sploh ni mogoče. V tem kontekstu je zelo pomembna tudi odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice, da zemljiški posestnik ne sme biti prisiljen, da svojo lovsko pravico odstopi lovski skupnosti in tako trpi lov na svojem zemljišču, čeprav iz etičnih razlogov odklanja lov. 

Seveda pa bi moral biti ugovor vesti lovu priznan tudi tistim ljudem, ki morajo kot profesionalci, npr. gozdarji, po službeni dolžnosti loviti oz. moriti nedolžne živali v npr. v loviščih posebnega namena. Posebej tudi zaradi tega, ker so mogoče svojo zmoto glede lova spoznali šele, ko so se zaposlili in so sedaj eksistenčno vezani na državno oz. javno službo. Tem ljudem je nujno potrebno omogočiti, da odklonijo lov oz. ubijanje živali v okviru svoje službe, če so seveda proti ubijanju. Kakšnih resnih pomislekov zoper priznanje ugovora vesti tudi v tem primeru ne more biti, saj je situacija primerljiva z zdravnikovim ugovorom vesti.

Menimo, da ne obstajajo zadržki, da se ne bi zakonsko priznal ugovor vesti lovu, kot je to urejeno pri vojaški obveznosti oz. zdravniški službi.

Iz navedenih razlogov torej ne more biti zadržkov za zakonsko ureditev ugovora vesti lovu, še posebej zaradi tega, ker lov sploh ni potreben, kot bo to prikazano v nadaljevanju. Seveda je, vsaj tako domnevamo, naslovni organ o nepotrebnosti, in tudi škodljivosti, lova že informiran.

Nerazumno in nerazumljivo je, da lovci vsako leto, in to po planih, ki jih sprejme država, konkretno Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP), pobijejo okoli 100.000 prostoživečih živali, pa čeprav znaša npr. škoda za leto 2006, ki so jo na lovnih površinah povzročile omenjene živali, kakšnih 100 milijonov, kar je zanemarljiv znesek. Konkreten primer: v letu 2006 je bilo v Ptujsko-ormoškem lovskem upravljavskem območju izplačane škode v višini 364.000 SIT, torej okoli 1.500 EUR, in zaradi tega bo na tem območju, seveda po planu oz. osnutku plana za leto 2007, ki ga sprejme MKGP, umorjenih kakšnih 5.000 živali. Zaradi škode 1.500 EUR in mogoče nekaj objedenega drevja, kar med drugim, kaže na to, da naravno ravnovesje ni porušeno, višina škode je namreč zelo pomemben indikator za ugotavljanje naravnega ravnovesja, bo umorjenih že omenjenih 5.000 živali. Popolnoma nerazumljivo. To jasno kaže na to, da je lov samo tradicija, šport, sla po ubijanju in da z varovanjem narave nima nobene veze. Za vsoto, ki jo je oz. jo bo Slovenija plačala za vojaška vozila Patria, to pa je okoli 300 milijonov eurov, bi lahko v Sloveniji plačevali škodo, ki jo povzroči divjad, vsaj 300 let – seveda po sedanjih podatkih.

Sicer pa je vedno več ljudi, ne samo drugod po svetu, temveč tudi v Sloveniji, proti lovu. Zavedajo se, da lov ni potreben oz. je za naravo škodljiv. Novejše raziskave ekologov namreč kažejo, da živali razpolagajo z notranjim mehanizmom za reguliranje prirastka. Tako so pri slonih npr. ugotovili, da stopnje rasti ne določa lakota ali smrt, temveč fleksibilnost slonic ob pričetku spolne dozorelosti. Če preti prenaseljenost, se stopnja rasti zniža. Podobno so ugotovili tudi pri jelenih, kozorogih, losih in drugih velikih sesalcih. Ali kot navaja Bavarska gozdna uprava: parkljasta divjad razpolaga s prefinjeno regulacijo rojstev - če je živali preveč, srne rodijo manj mladičev, v kakšnem letu sploh nimajo mladičev, so pozneje spolno zrele in rodijo več moških kot ženskih mladičev. Nobena vrsta se ne razmnožuje brez mere in cilja. Mnoge ptičje vrste se glede na gostoto populacije, vzdržijo valjenja. Če je ustreljenih veliko sovrstnikov, stopijo v akcijo individuumi iz rezerve in spet zraste več živali, kot jih je bilo pred ptičjim umorom. Ta naravna zakonitost je dokazana tudi v Sloveniji, saj je bilo v letu 2001 okoli 350 medvedov (ocena, vir: spletna stran Lovske zveze), sedaj pa naj bi jih bilo med 500 in 700 (ocena države). Torej, večji kot je odstrel oz. odvzem, ta se je v teh letih bolj ali manj večal, več medvedov se je rodilo. Če ne bi bilo odstrela, bi bilo število medvedov nižje. V skoraj vseh deželah na svetu je lov v naravnih rezervatih prepovedan, kljub temu pa tam ne pride do naravnega neravnovesja. Narava bo sama poskrbela, da bo na življenjskem prostoru živali toliko število osebkov, kolikor bo za tisti prostor primerno, potrebno ji je samo dati to možnost, sedaj je namreč nima. 

Še nekaj več besed o kantonu Ženeva, kjer je lov prepovedan že od leta 1974. Ta kanton ima 282 km2 in 430.000 prebivalcev, mesto Ženeva samo pa je veliko 159 km2 in ima 186.000 prebivalcev. Kot že navedeno, je bil lov prepovedan 1974, seveda so mu sledili ukrepi varstva narave (obnova nekaterih agrarnih površin). Ugotavlja se, da je nelov celostno prepričljiv uspeh in ga ima velika večina prebivalstva za absolutno pozitivnega. Narava si je zelo opomogla, flora in favna sta v soglasju, edini problem so divje svinje, ki pa so problem mnogo širše. To pa se rešuje z zelo obzirno usmrtitvijo posameznih živali, brez lovskih pogonov. Tudi odškodnine za škodo so primerljive z drugimi kantoni, kjer se izvaja lov. Kanton Ženeva je jasen dokaz, da naravne zakonitosti delujejo tudi v kulturni krajini in da tudi tam lov ni potreben. 

Še nekaj o vplivu lova na živali na primeru rezervata Watchung iz ZDA. Lov v tem rezervatu je bil prepovedan skoraj celo stoletje in v nelovnem času je bilo največ sto jelenov na tem območju. Nikoli ni število jelenov preseglo sto. Od leta 1993 je lov v rezervatu Watchung dovoljen. V obdobju 1993 - 2001 so lovci v rezervatu ubili ali ranili več kot tisoč jelenov. Leta 1994 je bilo v rezervatu, ki meri 4600 akrov, natanko 139 jelenov. Prešteli so jih s posebno infrardečo napravo iz zraka. Kako je možno, da je v času lova v samo devetih letih (1993 – 2001) številka nenadoma narastla na preko sto jelenov? Saj so jih v teh devetih letih vendarle več kot tisoč pobili, morda na stotine pa jih je zaradi strahu pred lovci zbežalo iz rezervata na sosednjo območje. Lovci so ubijali predvsem oplojene samice in potem so iz njene maternice potegnili fetus. V prvem letu so ubite samice nosile samo en fetus. Ob koncu drugega lovnega leta je 57% oplojenih samic, ki so jih ubili, nosilo dva ali celo tri fetuse. Po tretjem letu so v maternici ubitih košut v 60% primerih našli dva fetusa, 8% ubitih košut je nosilo tri fetuse. V naslednjih letih so praktično v vseh ubitih oplojenih košutah našli dva ali tri fetuse. Zakaj se je to zgodilo? Razlog je preprost. Lov je v košutah povzročil strah pred izumrtjem vrste. Odzvale so se tako, da so rojevale več mladičev in to celo izven sezone parjenja. Ubijanje živali, samcev ali samic, torej ne vodi do zmanjšanja števila živali, pač pa ravno nasprotno. Število živali se poveča. (Vir:http://www.honorandnonviolence.com/anatomy.html)

Vse te ugotovitve po našem veljajo tudi za lov v Sloveniji. Večji kot je odstrel, več mladičev se rodi in večja je populacija živali. Lov na živali torej povzroča, da se rodi več mladičev in tako je populacija vedno večja. In zopet se odredi večja kvota za odstrel in rodi se še več mladičev. Ta začarani krog morjenja in prelivanja krvi je mogoče preseči samo z opustitvijo lova. 

II. Predlagane spremembe in dopolnitve Zakona o divjadi in lovstvu obsegajo izrecno tudi nove oblike lova in sicer sokolarjenje, lov z lokom in polhanje, vsaj tako je bilo v gradivu Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP). Omenjene oblike lova ni mogoče dopustiti, kot sledi v nadaljevanju.

1. Menimo, da je sokolarjenje popolnoma nesprejemljivo, saj gre lahko za mučenje sokolov, ki se jih na krut način šola za ta namen. Kolikor je nam znano, ujede stradajo pri šolanju, da jih pripravijo do lova. To pa je v direktnem nasprotju z Zakonom o zaščiti živali, ki določa, da morajo imeti živali zagotovljeno med drugim tudi hrano in da se živali ne sme šolati na način, ki ji povzroča bolečine ali kako drugače škodi njenemu zdravju (15. člen, 1. odst, 9. alineja). Znano je tudi, da se pri treniranju ujed uporabljajo žive živali za vabo, kar je z Zakonom o zaščiti živali izrecno prepovedano (15. člen). Po drugi strani pa so ujede, ki se uporabljajo pri sokolarjenju, strogo varovane vrste in zadrževanje v ujetništvu pomeni neprimeren poseg v to vrsto. Pri sokolarjenju gre za hobi, za očitno ubijanje iz hobija oz. sle po ubijanju, kar je v današnji civilizirani družbi nesprejemljivo. Radi bi vas tudi opozorili tudi na 5. člen slovenske ustave, ki določa, da država ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije - v tem smislu mora delovati tudi naslovni državni organ. Sokolarjenje kot krvav šport sigurno s kulturo nima nič skupnega in ne more biti del današnje civilizacije. Sokolarjenje kot lov nima ničesar skupnega z uravnavanjem naravnega ravnovesja, iz katere naslova je po Zakonu o zaščiti mogoče usmrtiti žival. Dejstvo, da se bo sokolarjenje izvajalo v okviru registriranih društev ali zveze društev, ki ne bodo lovske družine, tudi kaže na to, da gre za tipično zabavo, ki nima ničesar skupnega z upravljanjem z divjadjo, kot to opredeljuje 2. člena Zakona o divjadi in lovstvu. Tudi dejstva, ki so v obrazložitvi gradiva MKGP navedena kot razlog za uvedbo sokolarstva v zakon, niso pomembna. Če je vedno večje zanimanje za sokolarstvo, še to ni razlog, da se muči ujede ali druge živali. Sokolarjenje v Sloveniji ne obstaja. Če obstajajo sokolarska društva, še to ne pomeni, da obstaja sokolarstvo. Tega v Sloveniji ni in popolnoma pravilno je, da ga ni. Če je sokolarjenje dovoljeno v 18 članicah EU, ni potrebno, da je dovoljeno tudi v Sloveniji. Če v 18 državah mučijo živali, ali je to razlog, da jih bomo mučili tudi v Sloveniji? 

1. V zakon se želi uvesti tudi lov z lokom. Človek ne more verjeti, da je kaj takšnega mogoče. Gre za tipični hobi, gre za ubijanje zaradi užitka, gre za izživljanje nad živalmi. Gre za način usmrtitve živali, ki ji lahko povzroči neizmerno trpljenje, gre za neverjetno mučenje živali. In to je kaznivo in prepovedano tudi po samem lovskem zakonu, ki govori o tem, da se divjad pri lovu ne sme izpostavljati nepotrebnemu trpljenju. V bistvu gre pri lovu z lokom za krvav šport, ki v sedanjem času nima kaj delati. Zopet bi vas radi opozorili na 5. člen slovenske ustave, ki določa, da država ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije - v tem smislu mora delovati tudi naslovni državni organ, kot že navedeno. Lov z lokom kot krvav šport sigurno s kulturo nima nič skupnega in ne more biti del današnje civilizacije. Lov z lokom nima ničesar skupnega z uravnavanjem naravnega ravnovesja, iz katerega naslova je po Zakonu o zaščiti mogoče usmrtiti žival. Uvrstitvi lova z lokom v zakon o divjadi in lovu nasprotujemo. Dejstvo, da se bo lov z lokom izvajal v okviru registriranih društev ali zveze društev, ki ne bodo lovske družine, tudi kaže na to, da gre za tipično zabavo, ki nima ničesar skupnega z upravljanjem z divjadjo, kot to opredeljuje 2. člena Zakona o divjadi in lovstvu. 

1. V zakon se želi uvesti še polhanje, ki pomeni lov polhov. Izvajalo se bo v okviru registriranih polharskih društev ali zveze društev, ki pridobijo dovoljenje za to. Lovili bodo lahko tisti, ki bodo imeli veljavno polharsko dovolilnico. Tudi polhanje je nesprejemljivo in pomeni samo lov iz užitkov. Polhanje pomeni ubijanje iz užitka. Dejstvo da bodo lahko lovili nelovci jasno kaže na to, da ne gre za lov po Zakonu o divjadi in lovstvu in da uvrstitev polhanja v lovski zakon prikriva pravi namen polhanja: tradicijo, ubijanje iz užitka, zabavo, polharske prireditve in podobno. In ne gre za uravnavanja naravnega ravnovesja, ki naj bi bilo bit lova, kot se trdi. Da je temu tako, izhaja tudi iz tega, da sploh niso predpisani pogoji za izdajo dovoljenja za polhanje. Vsako društvo, ki bo dalo vlogo, bo lahko dobilo dovoljenje za polhanje. Kako se bo zagotavljalo izvajanje načel lovske pravičnosti, v skladu s katero mora potekati lov, če bodo lahko lovili nelovci, ni jasno. Sicer pa je dokazano, da lahko narava sama uravnava ravnovesno stanje populacije, celo na raziskavi s polhi je bilo to potrjeno - zato je tudi popolnoma jasno, da polhanje spada v prostočasne dejavnosti in ne naravovarstvene. Morjenje iz športnega nagiba pa je nekaj najbolj nizkotnega. Zato nasprotujemo lovu na polhe. O 5. členu ustave ne bomo posebej govorili in velja enako kot pri prejšnji točki.

III. V zakon, po že omenjenem gradivu MKGP, se želi vnesti tudi sankcioniranje tistih, ki bodo krmili divjad v nasprotju z načrti lovsko upravljavskih območjih. Za takšen prekršek je predpisana celo kazen od 418 do 1200 eurov. Vse to je nesprejemljivo. Hranjenje živali je neodtujljiva pravica vsakega človeka, posebej če živali nimajo dovolj hrane. Če bo predlagana določba postala del veljavnega zakona, bo to pomenilo, da bomo morali npr. pustiti umreti sestradane prosto živeče živali pred svojimi vrati. Morali bomo gledati, kako živali umirajo, kako neizmerno trpijo, in to ob polnih kaščah, ker država ne dovoli krmljenja oz. pomoči tistim, ki so pomoči potrebni. Ve pa se, da je hrane v gozdovih vedno manj in to zaradi napačnih posegov ljudi. Gre za popolnoma neetično določbo, kar seveda velja tudi za 1. odst. 41. člena ZDLov-1, ki v osnovi prepoveduje krmljenje. Seveda je takšna določba v nasprotju z Zakonom o zaščiti živali, kajti gre lahko za mučenje živali. In seveda je to lahko tudi mučenje po Kazenskem zakoniku. Takšna določba nima kaj iskati v kulturni in civilizirani družbi oz. državi, kot naj bi bila Slovenija. O 5. členu ustave ne bomo posebej govorili in velja enako kot pri prejšnji točki.

IV. Želeli bi vas opozoriti še na nekatere ustavne določbe in sicer:

V 5. členu ustave je med drugim zapisano, da država skrbi za ohranjanje naravnega bogastva. Živali so kot živo bitje del naravnega bogastva in mora zato država poskrbeti za njihovo ohranitev. Z ubijanjem pa se naravno bogastvo ne ohranja, temveč zmanjšuje. Z lovom se torej uničuje naravno bogastvo in ne ohranja.
• V 5. členu ustave je med drugim še zapisano, da država ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije. Če država dopušča namerno pobijanje živali oz. ga celo ukazuje, to ne more voditi do skladnega civilizacijskega razvoja, kajti do takšnega razvoja lahko pride samo s pozitivnimi dejanji in ne sovraštvom, katerega posledica je pobijanje živih bitij. Vsak vnos sovraštva oz. pobijanja živih bitij v družbo ovira skladen civilizacijski razvoj Slovenije in vodi do destrukcije družbe. To je sedaj že vidno. Pobijanje živih bitij državi Sloveniji jemlje kredibilnost. V kulturo ne more spadati ubijanje živih bitij, torej niti ne ubijanje živali.
• 63. člen ustave med drugim določa, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni. To, da država dovoli oz. ukaže pobiti večje število živali oz. to celo ukaže, pomeni spodbujanje k nasilju, saj je pobijanje živali nasilje, kajti le-ti niso usmrčeni neboleče in brez sile, temveč so pobiti z okrutno silo oz. nasiljem. Pri lovu država dovoljuje oz. celo odreja morjenje prostoživečih živali in tako napeljuje oz. vzpodbuja k nasilju nad živimi bitji lovce, v določenih primerih pa je celo sama ta, ki izvaja to nesluteno nasilje nad živalmi (lovišča s posebnim namenom)
• 72. člen ustave med drugim določa, da varstvo živali pred mučenjem ureja zakon. Iz navedene ustavne določbe je razvidno, da ustava ne dovoljuje mučenja živali in to ne glede ali gre za domače ali prostoživeče živali. Po slovarju slov. knjižnega jezika pomeni mučenje povzročati duševno ali telesno neugodje, trpljenje. Pri vsakem namernem uboju živali pride do mučenja, saj žival neizmerno trpi oz. je poškodovana, če uboj ni uspel in tudi pri tem neizmerno trpi. Mnoge živali ure in dneve tavajo poškodovane po gozdovih preden umrejo. Seveda vse to velja tudi za živali, ki so žrtve lova. Tudi ti pri lovu močno trpijo.

V. Na podlagi navedenega predlagamo, da naše predloge sprejmete in ustrezno novelirate spremembe in dopolnitve Zakona o divjadi in lovstvu.

VI. Vaš odgovor v skladu z Uredbo o upravnem poslovanju pričakujemo v roku 15 dni.

Lep pozdrav.
Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice: Zanj Stanko Valpatič, predsednik


Vlado Began, 
varuh pravic živali pri 
Društvu za osvoboditev živali in njihove pravice