Oči, zakaj se me srnica boji?
Ko Tomaža Miheliča iz DOPPS-a povpraša otrok.
In kaj mu odgovori? »Zato, ker jo ljudje streljamo.« Toliko o strokovnosti argumentov nekaterih, ki se borijo proti predlogu dopolnitev in sprememb Uredbe o določitvi divjadi in njihovih lovnih dob. Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS) se preko medijev ostro odziva na predlog. Predloga sicer tudi lovci ne podpirajo enotno, a vseeno bi pričakovali, da bi argumenti obeh strani vsaj držali vodo.
Argumente društva proti lovu iz užitka in za ekološki lov je za Delovo prilogo Znanost na dan žena pojasneval varstveni ornitolog Tomaž Mihelič. Nimam namena razćlenjati celotnega članka, posebej pa bi opozoril na en poseben odstavek.
Citat iz članka:
Kot kaže, lovci najtežje sprejmejo to, da ne smejo streljati tistih vrst ptic, ki so številne, na primer grivarja in race mlakarice. Kaj jim lahko odgovorite?
Sama številčnost kot opravičilo za streljanje seveda ni dovolj. Živimo pač v času, ki je drugačen kot pred 200 leti. Treba je pošteno našteti razloge za željo po streljanju. Seveda je prav tako treba pošteno povedati o posledicah. Lov na pogoste vrste se močno tiče tudi redkih. Po eni strani z zamenjavami, ki se potrjeno dogajajo, in po drugi zaradi plašenja. To pa nima učinka samo na ptice, ampak tudi na ljudi. Vas je že kdaj otrok vprašal: »Oči, zakaj se me srnica boji?« Mene je. In kaj sem odgovoril? Zato, ker jo ljudje streljamo. Pri otrocih vedno pazim, da uporabim prvo osebo, ker ne maram hujskanja. Ne smemo pa se slepiti, da posledice lova ne zadevajo nas vseh.
Konec citata.
O pticah, njih hranjenju, in opazovanju ne bom pisal, tale o srnicah pa se mi zdi malo za zajčja useša privlečena. V eni od svojih objav DOPPS sam piše o ubežni razdalji, tu pa izgleda, da pričakuje, da se ji bo divjad odpovedala in se pustila božati. Na javnost pa skušajo vplivati z nekakšno grožnjo, da lovci z lovom in posledičnim večanjem ubežne razdalje onemogočamo doživetja bližnjega opazovanja živali. Kdor je kdaj opazoval ali pa se vsaj učil, kaj je ubežna razdalja, ve da je prilagojena možnosti pobega pred opaženim plenilcem, ki je običajen za tisto vrsto. In da je kot taka od vrste do vrste živali različna, krajšanje te razdalje z umetnim hranjenjem pa lahko privede do konfliktov s človekom, saj se lahko sproži reakcija napada, ko je ubežna razdalja kritično presežena in žival to oceni kot edini izhod iz situacije. Pa tudi sicer tako naravi odvzamemo vlogo selektorja in siromašimo genetsko pestrost ko omogočamo preživetje osebkom, ki bi jih narava izločila.
Mene take navedbe enega od vodilnih ornitologov te organizacije samo prepriča, da njim ni za ohranjanje narave in prostoživečih živalskih vrst v njihovi naravni divji obliki, temveč da le želijo neko utopično nenaravno sožitje s malodane plišastimi bitji, ki se bodo pustila božati, fotografirati in hraniti. Da želijo iz naravnega okolja narediti nek živalski vrt, kjer bosta kot v raju skupaj ležala lev in jelen.
Verjetno bi bilo potrebno temu Tomažu objasniti, da je bilo to samo dokler so sliko risali, ko je umetnik končal delo, pa je lev jelena požrl. Narava ni pravljica, temveč kruta a pravična prehrambena veriga! In le taka lahko obstane.Bambiju pa naj bo mesto v risanki!
Tudi jaz v celoti ne podpiram omenjenega predloga, a ob takem pisanju pa res ne vem ali bi se nad nekaterimi zjokal ali se jim krohotal.