PNZ na Muti
Pasje glisiranje po Dravi
Reka Drava in področje okoli ceste pri Muti mi je bilo poznano že iz moto furic preko Koroške dežele. Radovednost, kaj je to za eno gostilnica tam ob cesti, ki se reklamira z imenom Lovec, pa je bila potešena šele to soboto. Od doma do tam je kar nekaj kilometrov in nameravan odhod v sedlu motocikla je bila želja, ki je ob napovedi vremena padla v vodo. Zato sem video-fotografsko opremo preselil v avtomobil in zehal ter se dolgočasil po avtocesti v smeri proti kurji glavi.
Cilj mojega potovanja je bila napovedana preizkušnja naravnih zasnov ter mladinska in vzrejna preizkušnja za šarivce v organizaciji LKD Koroške. Še nekaj dni pred dogodkom je do mene prišla informacija, da zna dogodek kot že nekateri drugi to soboto zaradi premalo prijav odpasti. K sreči se to ni zgodilo, dogodek so celo razširili PNZ na planem za jamarje. Tako sem že ob zboru na parkirišču ob zgoraj omenjeni gostilnici občudoval pasje predstavnike šarivcev, tokrat nemških prepeličarjev in španjelov, ter terierjev in kratko in resasto dlakih jazbečarjev.
Predstavniki organizatorjev LKD Koroške in LD Muta so nas pozdravili in predstavili sodniško ekipo, nato pa smo se odpravili najprej na breg reke Drave, kjer je po preizkusu streloplahosti potekala zame zelo zanimiva preizkušnja vodoljubnosti in tudi prinašanja race iz vode. Kako točno te discipline potekajo, meni ni popolnoma znano, a videno je name naredilo močan vtis. Za nekatere pse se je zdelo, kot da imajo poleg standardnega izvenkrmnega Tomosa vgrajeno še eno vsaj 30konjsko Yamaho, ki so jo vžgali, ko je v vodo padla raca. Predvsem sta bila na celotnem dogodku meni najbolj fascinantna dva psa, rjava terierka takoj za njo pa od bolezni še nekoliko »ocufana« nemška prepeličarka.
Po vodnem delu smo se napotili v gozd, kjer se na začetku kar nič ni hotelo dogajati. Razen omenjene terierke, ki je prav hitro zavriskala in se kot burja zapodila za sledjo, so se psi trudili a lep čas ni bilo uspeha. Potem pa se je kar naenkrat odprlo na že prečesanem terenu, kjer se je divjad dvignila in lahko smo poslušali serenade različni pasjih glasov na delu.
Za zaključek in poslastico pa je bila še vlečka zajca na polju. Domači lovec je potegnil sled, naredil dogovorjene kljuke in se na koncu skril v grmovje in že se je po sledi zapodila prva prepeličarka. Z izrazito strastjo je prišla do položenega zajca in ga ponosno dostavila vodniku.
Seveda je po vsakem takem preizkušanju potrebno zaslužene ocene še preračunati in jih spraviti na papir in zapisati v rodovnike. Sodnika Bojan Deberšek in Franc Dečman sta v miru in zavetrju manjšega paviljončka opravljala to delo, vodniki pa so ta čas gasili žejo in izmenjavali vtise.
Po podelitvi smo bili vsi skupaj še povabljeni na kosilo v bližnji lokal, kjer so se vtisi iz dogodka razširili še na pogovore o naših ostalih lovskih in izvenlovskih dogajanjih.
Bilo je prijetno, dogodek ki ni za vsak dan, nova znanstva in pogovori, skratka ni mi bilo žal poti, čeprav sem nazaj grede spet preklinjal DARS, ko me kljub drago plačani vinjeti vedno znova pošilja iz avtoceste dol na lokalne obvoze. Da bi jih pes poscal in to tisti najboljši iz Mute!