Moja srečanja z medvedkom
Že vse od pridobitve zrcalnega fotoaparata pred tremi leti so se medvedje uspešno izmikali mojim očem.
Prikazali so se mi šele v poznem mraku oz. temi. A letos mi je en 60-kilski medvedek le uslišal željo….
Prvič sva se srečala, ko sem se sprehajala s psom in hvalabogu iz navade grela 3-4-kilsko foto-pošast v naročju. Najprej sem mislila, da na makadamski poti kakih 100m pred sabo vidim divjega prašiča, a kmalu spoznala, da je mlajši medved. Najprej sem morala umiriti mojega 25-kilskega brandlčka, privezanega za pas, potem pa sem začela škljocati. Predno je pobegnil, mi je naklonil dolg pogled, ki me je čisto prevzel. Tisti dan sem kar plavala od sreče, še posebej, ker sem nedaleč od tam opazila še enega medveda, ki je kopal okoli štora. Kljub mojemu žvižganju me ni hotel niti pogledati, tako da sem lahko slikala le njegovo zadnjo plat, a vseeno sem bila zadovoljna z videnjem 2 medvedov v pol ure. Naslednji popoldan sem sedela na preži (imenovani »klopca«, ker je postavljena na tleh) nedaleč proč. Nenadoma je na drugi strani travnika, ki je bil že v senci, nekaj temnega priteklo na nepokošen travnik. Srce mi je vztrepetalo, ko sem ugotovila, da je to spet medvedek. Močno sem si želela, da bi prišel bližje. Nekaj časa se je potikal po robu travnika, nato pa izginil v gozd. Saj bo še prišel ven tam v tistem jeziku na desni, ki je še osvetljen z zahajajočim soncem, sem upala in čakala s prižganim fotoaparatom kar nekaj časa. Po pol ure sem že obupala, ko ga kar naenkrat opazim, kako v teku prečka tisti osvetljen košček travnika. V svoji nestrpnosti nisem opazila, da nastavitve na fotoaparatu niso ravno prave (prenizek ISO, nastavitev beline za senco), slike tako niso bile preveč ostre, barve preveč oranžne, zato sem bila precej razočarana sama nad sabo, da nisem izkoristila take lepe priložnosti, ki se mi je ponudila. Naslednje dni sem kar naprej hodila tam okrog upajoč, da se spet srečava. Lahko bi rekli, da sem postala že kar obsedena s tem medvedkom. Po nekaj dnevih normalnega življenja (služba, dom) sem bila spet na Kočevskem. Zjutraj sem bila na preži na drugem delu lovišča, kjer sem hotela slikati jelenjad, a ob 5.45 ni bilo več niti enega kosa na planem, čeprav jih je bilo prej vsaj 15 na paši. Tako sem se še pred pol sedmo pobrala s preže in se za vsak slučaj odpeljala še do travnika, kjer sem prvič srečala medvedka, pogledat, če je kaj za slikat. Nisem mogla verjeti svoji sreči - medvedek je stal na robu travnika ob starem zapuščenem sadovnjaku. Seveda sem takoj skočila iz avta in naredila nekaj fotk od daleč, potem pa me je takoj zagrabila želja, da bi ga slikala bolj od blizu. Zapeljala sem do začetka sadovnjaka in poskusila slikati skozi odprto okno avtomobila, vendar se je medvedek umikal v notranjost sadovnjaka, ker ga je najbrž nerviralo besno lajanje mojega brandlčka, ki sem ga imela s sabo v avtu. Takoj sem ugotovila, da tako ne bom prišla do kakšnih zadovoljivih posnetkov, zato sem zaprla okno, izstopila iz avta in zaprla vrata, da lajež ne bi tako glasno odmeval. Naredila sem nekaj korakov proti medvedku in ga pazljivo opazovala, kako bo reagiral. Skril se je v rastlinje kakih 60 metrov stran od mene in napol privzdignjen gledal proti meni. Odločila sem se, da njegovo obnašanje ne nakazuje neke napadalnosti, zato sem se mu s počasimi koraki še bolj približala… no ja, tukaj moram priznati, da se kakemu 200-kilskemu ne bi ravno tako brezskrbno približevala. Na razdalji 30 metrov sem se ustavila, da mi ne bi prehitro pobegnil. Ugotovil je, da mu nisem nevarna in prišel na plano ter si me pazljivo ogledoval kar nekaj časa, jaz pa seveda pridno škljocala, fraj-rok kot ponavadi, nisem pa hotela poklekniti, da bi se oprla na koleno, da ne bi zgledala manjša od medvedka (enkrat sem gledala oddajo o medvedih, da se merijo po velikosti, preden se odločijo za napad; to dejstvo sem že uspešno uporabila v enem drugem srečanju z medvedom med skupnim lovom). Nenadoma se je medvedek obrnil v stran in jo ucvrl… preželo me je razočaranje, ki se je čez nekaj trenutkov prelilo v nepopisno veselje, ko sem med poskusi sledenja medvedku z objektivom ugotovila, da pleza na hruško! Kar 20 minut sem se trudila, da bi ga ujela v gosti krošnji, ko se je basal s hruškami. Bila sem presenečena, ker ni lomil vej, ampak si jih je s taco samo toliko zvil in približal, da je lahko zagriznil v sadeže. Kar gre gor, gre enkrat tudi dol in tako se je tudi medvedek začel spuščati po deblu, kar mu je šlo precej počasneje, kot je šlo navzgor. Vmes me je pogledoval, če sem še zmeraj zadosti daleč oz. ali se kaj približujem. Ko je stopil spet na tla in ugotovil, da sem še zmeraj pri miru, je začel iskati in pobirati hruške, ki so padle na tla. Mene so že bolele roke, a prilika je bila za izkoristiti… O, groza, spominska kartica je bila polna! Pa ravno zdaj, ko je medo tako lepo poziral na tleh, jaz pa tako blizu… Pogledala sem proti avtu, ki je bil 30m stran, pa proti medvedku, a ni bilo druge, če sem hotela še kaj slikati, sem morala po drugo kartico v avto. Obrnila sem se proti avtu in začela hoditi malce počasneje kot z normalno hitrostjo, čeprav bi najraje kar poletela. Vmes sem dvakrat pogledala nazaj, kaj dela medvedek – mirno je pobiral hruške. Zamenjala sem spominsko kartico in se podala spet nazaj proti medvedku, spet počasneje kot bi me rade nesle noge. Na 30m sem se spet ustavila in naredila še nekaj posnetkov, nakar se je medvedek odločil, da ima zadosti druženja z mano in je tekel na (mojo) desno, jaz pa seveda vzporedno z njim, da bi ulovila še zadnje trenutke. Ustavil se je pri zadnjem drevesu in ni vedel, v katero stran bi se podal. Pokleknila sem, da bi ga lahko še nekajkrat poslikala, kajti med nama je bila jablana z nizko visečimi vejami, ki mi je delno zakrivala pogled nanj. Po nekaj škljocih je medvedek skočil en korak proti meni in pri tem stresel z rameni, kot da me bo napadel, potem pa obstal v tej pozi in me nekaj sekund gledal. Ker sem še kar škljocala, si je najbrž mislil »baba smotana« in se po pravilu »pametnejši odneha« odpravil po svoje.
Tako sem končno prišla do tako željenih posnetkov in nepozabnega tričetrt-urnega druženja z medvedkom.
A glej ga vraga, po nekajdnevnem naslajanju nad uspelimi slikcami me je kaj kmalu začel vrtati droben črviček nezadovoljstva – fotke bi bile lahko še lepše, če bi bil sadovnjak obsijan s soncem…
P.S. te serije slik verjetno ne bi bilo, če me ne bi Ana in Tone tako gostoljubno prenašala med mojimi pogostimi obiski, za kar sem jima neizmerno hvaležna.