Kot bi bil moj 2.del

Primož se je kot že tolikokrat navsezgodaj še v temi odpravil od doma.

Namenjen je bil na travnik za sadovnjakom kmetije pod vrhom enega od Zasavskih hribov. Na travnik, kjer je prejšnji večer njegov prijatelj v gostih zgrešil starega srnjaka. Tistega starega z belo glavo, ki ga je opazoval že toliko let.

Takrat so vsi skupaj s krvosledcem preiskali mesto nastrela in prišli do zaključka, da je bil srnjak popolnoma zgrešen. A tu je čas prska, srnjaki pa se pod navalom adrenalina tudi na zadetek obnašajo popolnoma nepredvidljivo. „Kaj pa če je krogla le naredila kakšno škodo? Kaj če leži kje v grmovju in umira ali pa mu je življenje že odteklo?“ Taka in podobna vprašanja so mu rojila po glavi, ko se je še v jutranjem mraku previdno premikal proti sadovnjaku.
A izgleda, da je bil tudi srnjak navajen zgodnjega vstajanja, saj je že stal na robu travnika in gledal proti Primožu. Ravno na tistem mestu ga je ta zagledal, kjer je prejšnji večer lovcema pokazal zadnjo plat in odskočil v gozd. In tudi v tem jutru se ni nameraval razkazovati. Kot duh je izginil, da ga je Primož komajda še ujel s pogledom. „Je pravi? Zna biti, zakaj bi se sicer takoj naslednji dan gibal po ustaljenih poteh starca. Jutri ponovno preverim.“ se je odločil in se odpravil naprej po lovišču in potem proti domu, da z družino doživi lepo jutro zasluženega počitka ob koncu tedna.
Drugo jutro še v krepki temi je Primoža ujelo že na vogalu domačije pred sadovnjakom. Tokrat se je odločil za malo drugačen pristop. Nič več čez pod ob žagi in med lesom kot pred dvema dnevoma, kar po poti pod hišo se je po prstih prikradel do sadovnjaka. In takoj uvidel, da je bila odločitev prava. V sadovnjaku čisto blizu mesta od koder sta streljala se je že pasel kos srnjadi. Ko je dvignil glavo, se je še v temi zasvetila starčeva bela glava.
Kaj sedaj? „Od tu ga ne streljam, da je zlat. Saj bo še prišel, kar naj gre, stari. Če ne letos, pa drugo leto.“ je razglabljal sam pri sebi in se zavedal, da stoji na vogalu hiše v kateri spi sosed in bi ga strel lahko grdo prestrašil.
In res se srnjak kmalu odpravi med debli jablan v sadovnjaku. A takrat Primoža pretrese. „Kaj pa je to? Zakaj hodi tako na trdo? Zakaj kar vleče zadnjo levo nogo za seboj?“ ga prešine, ko zagleda starega kako se nerodno pomika po sadovnjaku. Odloči se, da mora to preveriti in če je le možno srnjaka tudi upleniti. A ne tu pri hiši. Preblizu je. „Če ga sedaj ne dobim, težko, da ga še srečam. Vedno ga videvam le v visokem prsku, potlej kar ponikne. In če je res ranjen, bog si ga vedi kaj bo z njim.“ so mu švigale misli pod lovskim klobukom.
A stari kot bi vedel, da ga motri budno oko lovca, počasi in vedno za strel nerodno obrnjen proti njemu počasi odkoraka v nasprotni breg po travniku navzgor. Nekako v smeri, kjer je dva večera nazaj Moni na kratko z nekaj laježa pognala in dala vedeti, da je dvignila zdravo žival in se takoj vrnila k gospodarju.
Z ugodnim vetrom in v kritju brežine poti se Primož priplazi nekako pod breg in vstopi v gozd. Temno je še. „Počakal bom. Nekje tu se mora spet pojaviti.“ Dolge so bile minute tišine.
Začel ga je prevevati čuden nemir. Nikoli se mu ni mudilo ukriviti prsta na srnjaka. Vedno mu je bilo v veselje, da je imel preštete in jih je izzival v času prska na piščal. Sedaj pa kar naenkrat ta čuden občutek. Kar nekakšna krivda se mu je zalezla pod kožo, da bo stari trpel posledice nepremišljenega strela gori v sadovnjaku. Prelepo je bilo takrat, preveč idealno, da bi se dobro končalo.
Skozi grmovje je videl, kako so se v prebujajoče jutro na travnik pomikale srne z mladiči. Kar tri je naštel, vsaka na svojem koncu, eni je blizu sledil mladič. Velik travnik je dajal dovolj prostora za številen trop, ki ga je očitno obvladal stari.
„Le kje je? Naj ga pokličem?“ se je spraševal in imel v roki svojo novo pridobitev butolo za klic srnjaka. Že je mislil pritisniti meh butole, ko je nekaj zašumelo. In je stal dober lučaj stran. Nezgrešljiv. Stari beli. Počasi, trdo kot bi imel vse noge iz enega kosa se je pomikal v breg. Zadnjo levo pa je izrazito vlekel za seboj. Nič več ni Primož pomišljal. Puškica je poletela k licu in rezek grom je presekal jutro. Stari se je le usedel in počasi ulegel na tla. Poslednjič. Z nenadno tišina v gozdu so ptice nekaj trenutkov princu izkazovale poslednjo čast, nakar so ponovno zapele svoje kitice. Zapele so odo prebujajočemu jutru in novemu življenju, ki je nekje globje v gozdu pogledovalo proti mestu, kjer se je lovec spoštljivo poslavljal od njihovega dolgoletnega čuvaja, očeta in vodnika.
Veselje in neizmerno olajšanje sta prevevala mladega lovca, ko se je odpravil staremu izkazati zadnjo čast s poslednjim grižljajem in ga prenesel na rob travnika, ki ga je tako čuval za svoje izvoljenke in potomce.
Preden ga je pospravil v vozilo je s telefonom naredi še posnetek in ga poslal Marjanu. Vedel je, da ga peče skrb, kaj je s starim. In res je ta takoj, ko je zagledal sporočilo na telefonu in priloženo fotografijo, prepoznal belega. Domači psi na dvorišču so ga začudeno pogledali in začeli skakati okoli njega, ko je zavriskal od veselja in že klical Primoževo številko. Kar vrela so vprašanja iz njega in iz vsega srca je čestital k uspehu. „Raje bi videl, da bi ga ti dobil.“ mu je rekel Primož. „Ne ne, je že prav tako. Tvoj stari znanec je bil. Zaslužiš si ga bolj kot kdo drugi. Jaz sem pa vesel še bolj. Še bolj kot če bi bil moj!“ je neskrito veselje delil z njim Marjan. „Ga pridem proti večeru pogledat.“ je še oznanil.

Res je pod večer že parkiral svoj motor pred hišo in neučakano priganjal da vidi starega. Neočiščeno trofejo seveda. Spoštovanja vreden okras in orožje starega, kakršnih vidiš malo.
„Zakaj pa je šantal? Sem ga res kaj zadel, pa smo spregledali?“ ga je tudi zanimalo.
Ne, ne, zgrešil ga je popolnoma. Mimohod, kot pravijo v teh koncih. Stari pa je bil poškodovan od drugega srnjaka. Na čelu je imel poškodbo od roga konkurenta, v stegnu pa globoko luknjo obdano s posušeno krvjo. Še večer preden se je poslovil, je očitno bil boj za svojo prevlado. In ni mu je vzel konkurent, mladenič, ki bo nadaljeval njegovo poslanstvo. Temveč bridka krogla lovca, kateremu bo krasil lovsko sobo in obujal spomin na dogodek, onemu, manj sposobnemu, ki dela luknje v zrak pa se bo smejal s slike na steni. A največji, najtoplejši spomin bo ostal tam gori. V sadovnjaku, okoli hiše, na travniku in pod drevesi zasavskih gozdov.

Stari beli, hvala ti in spoštovanje!