Petkovo popoldne je pričelo pisati zgodbo, zgodbo o lovu na srnjaka v LD Brestanica.

Po uvodnem srečanju s starešino te družine sem v Medvedjem brlogu spoznal še mojega spremljevalca na lovu. Tovariše in del lovišča sem že v lanskem letu spoznal na jesenskem lovu, med tem časom smo vse skozi v kontaktu in novica, da bom letos jaz ta, ki se odpravlja v pobrateno družino na srnjaka me je razveselila že v prvih dneh maja.

Z Medvedjega brloga se z vodičem odpravim v Lovsko kočo, kjer bom nastanjen. Že se kaže slika pokrajine. Travniki, travniško cvetje, nasadi jabolk, bližnji grad, cerkev vrh hriba naredita to pokrajino pravljično.

Prijetni koči bi manjkal še kak Palček in pravljica bi bila popolna. V koči je čutiti Njeno prisotnost, vendar se ne pokaže, sramežljivo se skriva in vabi tja kjer je lovčeva duša doma. Deklica, ki me je že nič tolikokrat osrečila, bodi s lepimi dogodki, bodi si z plenom, me zapelje v njen svet.

Družbo mi dela prijatelj Dominik, lovec z dušo in srcem me pelje na srečanje z Dijano. Peljeva se čez griče in dolinice, obžalujem da so trte še prazne in da iz njih ne visi » rdeče zlato«. Prijatelj mi pripoveduje lovske dogodivščine in iz njih je razbrati, da vse kar počne počne z veseljem. Bližava se »štantu« preprosti klopci, ki je skrita v gostem trnju. Pod nama se že paseta dve srni in zdi se mi da sva si tokrat Dijano še bolj blizu. S prijateljem si šepetava lovske podvige včasih padeva v klepet tako zavzeto da pozabiva na dogajanje okoli naju. In glej ga zajca sredi njive leži, tako kot lani, ko je Darko položil zajca za pozdrav lovini. Da bi opozoril nase še bolj se prične po njivi valjati. Spominja me na tiste dni, ko mi ni bilo treba v službo, ne v šolo, ne po opravkih, pač pa smo se z prijatelji brezskrbno igrali in delali prevale. Seveda je bilo to brezskrbno igranje do takrat, dokler se ni prijatelj zakotalil v osje gnezdo in glej tudi pri tem zajcu je veselja kmalu konec, saj ga splaši globok glas srnjaka. Glas sporoča, da prihaja starejši gospod kmalu pa se ne daleč stran oglasi še mlajši glas. Z glasu gre razbrati, da se oddaljujeta. Sonce zahaja za grič in spušča se mrak, ko se s tovarišem odločiva, da bo danes lova kmalu konec.

Odpravljava se proti Medvedjem brlogu okrepčat najine prazne želodce. Bojim se, da bova jedla samo čebulo. Strah je zaman. Pričaka naju obložena miza in vrček »rdečega zlata«. Za mizo sedimo lovci in si pripovedujemo lovske dogodivščine, ura pa teče in nič ne reče. Reče pa prijatelj in potrebno bo spat. Zjutraj zgodaj se odpraviva na lov. Zaspim, komaj zatisnem utrujene oči, že me budi budilka. Ko gre za lov mi ni težko vstati, pomanem si oči in skočim v uniformo. Pred kočo me že čaka prijatelj. Vetrovno vreme in sivi oblaki najavljajo slabo vreme. V takem vremenu sva se že srečala in veselila, le da njej dež ni pri srcu in me kmalu zapusti, v srcu pa pušča toplino.

Peljeva se proti Anžetu, ne k prijatelju pač pa k kraju z imenom Anže. Izstopiva z avtomobila in se podajava na hrib. Ko prideva na vrh opazim srno in srnjaka, slabo vreme in zgodnje jutro mi preprečujeta jasen pogled. Čutim, da sva si tokrat zelo blizu in da se bova kmalu poveselila. Naposled se zdani in pred seboj gledam lepega srnjaka. Če ne bi bila blizu cesta se mogoče nebi odločil za strel, ker pa je blizu cesta, vsako leto pa pobere svoj davek se odločim za strel. Poči in srnjak izgine iz vidnega polja in takrat se za hip pokaže in nasmehne, nič kaj dosti se ni postarala od lani. Ostaja lepa kot je lep gorski cvet, ki vsako leto na novo zacveti. Podajam se proti srnjaku, ko pridem do plena me oblije sreča prijatelj pa mi stisne roko in vošči lovski blagor.


Tovariš,hvala ti za nepopisno dogodivščino...