Sreča pa taka!

slikca pujszgodba1Sreča pa taka!

Lov na divjega prašiča, pretkanega, nočnega ščetinca, požene kri po žilah še tako izkušenemu lovcu, še posebno v loviščih, kjer se divji prašič  pojavi zelo redko in izgine še bolj skrivnostno, kot se pojavi.
 

Nešteti zaspani zalazi v zgodnjem objemu sonca, nešteto pričakovanj na preži ob večernem svatovanju škržatov ali na stečinah v družbi čemernih polhov. Le zakaj? Zaradi ljubezni do narave in vsega živega, zaradi občutka, da smo delo matere narave.
Nepozabno je bujenje dneva, ko v popolni temi v gozdu tišino preganja petelinov veliki udarec. Smukanje med visokimi smrekami  in mahom pod petelinov oder in pričakovanje prvega svita, ki bo razkril silhueto samotnega pevca, napolni srce z najlepšimi občutki, ki so nepredstavljivi.
Videti in doživeti redkost, žene lovca na lov, v spoznavanje novega in nedoživetega.
Lov na divjega prašiča, pretkanega, nočnega ščetinca, požene kri po žilah še tako izkušenemu lovcu, še posebno v loviščih, kjer se divji prašič  pojavi zelo redko in izgine še bolj skrivnostno, kot se pojavi.
Počasi in vztrajno se je lovska strast prikradla v moje življenje. Še vedno sem v svojih mladostnih letih, a tok življenja je neustavljiv in svet se spreminja prehitro, da bi mu lahko sledil. Lov je moj edini pravi oddih, pristni stik z naravo in beg pred vsakdanjim mestnim življenjem.
V lovski družini, kjer lovim zadnjih nekaj let, je divji prašič zelo redka prehodna divjad. Za življenje mu primanjkuje pravega stanišča, zaradi odsotnosti plodonosnih vrst drevja in gostih goščav. Kljub neprijaznim življenjskim pogojem, ki mu jih je namenila narava v našem lovišču, nam prašič občasno pusti sledove svojega obiska v obliki preritih sredogorskih pašnikov na Pokljuki.
Prvo spoznavanje z lovom na divjega prašiča sem doživel pri štirih. Pasji lajež mi je nagnal strah v kosti in še kam, ko sem šel z očetom na pogon za merjascem, ki je preril planine v vznožju Pokljuke. Prvega divjega prašiča sem pocukal za ščetine pri enajstih letih. Takrat si nikoli ne bi mislil, kakšno doživetje me je čakalo.
Novica, da prašič sveže rije, je strogo varovana skrivnost, ki je ne izve vsak lovec.  Lovska zavist včasih pač ne pozna meja.
Pred nekaj leti sem, seveda z ustreznim časovnim zamikom, izvedel od drugega lovca, da je v Dolgi dolini vse prerito. Takrat sem prvič videl obrnjeno rušo in čakal pozno v noč. Čakal sem večkrat, a vedno zaman. Še isto leto je ščetinec zapustil Pokljuko na dlaki. Po dveh letih zatišja sem ponovno sedel na preži in čakal ob razritem travniku. Svež vonj po prašičih ni ušel mojemu nosu! A s prašiči ni bilo nič, le kamen, ki se je zakotalil na cesto, mi je docela stresel kolena. Čakal sem velikokrat. Včasih mi je družbo delala lisica, včasih srna, a pujsa ni bilo od nikjer.
Vztrajnost je najbolj občudovanja vredna lovska vrlina, ki vedno obrodi sadove, le dovolj jo je potrebno imeti. Kakor uči star lovski rek: »Več se pričaka, kot pa "prijaga",« Potrpežljivost ni moja vrlina in če mi "žilica" pravi, da ne bo nič, kaj hitro odneham z lovom. Veliko upov, da bom kdaj v domači družini uplenil ščetinca, zato nikoli nisem imel.
Vendar sanjati ni nikoli prepovedano. Večkrat sem se na lovu kratkočasil z mislijo na črno gmoto, ki se pojavi na obronku gozda. Vendar o črni gmoti nikoli ne duha ne sluha, le v moji domišljiji je ni manjkalo.
Nekega vročega poletnega popoldneva, ob spravilu sena, sem načel med našimi lovci pogovor o divjih prašičih:
»Na Mežaklji so pa prašiči rili pred  kratkim, gotovo nas obiščejo,« sem začel.
Boštjan je nekam skrivnostno omenil:
»Jaz sem ga že sledil v našem.«
Nisem se čudil in sem si mislil, da so gotovo samo skrivnostno prečkali naše lovišče. Skomignil sem in si mislil svoje.
Toneja je bilo strah:
»Oh, samo, da ne bo treba ravnat za njimi, naj bodo kar na Mežaklji.«
Seno se je posušilo in dež ga ni zmočil. Čez tri dni je sledilo presenečenje. Oglasil se je Stane s presenetljivo novico, da je na Pokljuki vse prerito že nekaj dni in da so prašiča že čakali. Lovska zavist me je pogrela! Ni kaj, včasih je potrebno kakšno lovsko skrivnost zadržati zase in s kančkom sreče se nasmehne blagor. No, takrat je Diana svoje divjo čredo zavila v plašč skrivnosti in blagra ni imel nihče.
Tudi dež in nevihta me nista ustavila, da ni bi šel čakat v podrte svisli, toda blisk in glasen grom v bližini sta me pregnala domov z dolgim in mokrim nosom. Naslednji dan sem se vrnil  z željo, da bi  v premočenih vlakah srečal ščetinarjevo sled. Brez uspeha. Vnema je hitro popustila, vendar...
Manjši severni del našega lovišča obsega večjo planotasto vzpetino imenovano Boršt, ki je stanišče gamsov in zimovališče jelenov. Nenavadno naključje je naneslo, da je moj oče, tudi lovec, šel z gozdarjem pregledovat krmišča ravno v vznožje Boršta, na Poljane. Manjša dolina, Poljan, loči visoko planoto Mežakljo na eni strani in osamelo vzpetino Boršt na drugi. Zaradi ravnine so po dolini in ob vznožju obeh vzpetin posejani manjši travniki in pašniki. Na robu enega  izmed njih stojijo jasli za zimsko krmljenje jelenjadi. Nihče si ne bi mislil, da bo ščetinar obiskal ravno ta travnik.
V službi, sredi dneva, sta me zmotila očetov klic in presenetljiva novica. Zvečer sem se obotavljal ali naj grem pogledat ali ne:
»Če je sveže grem vseeno pogledat, in še malo lanskih ocvirkov mu vržem, mogoče se pa vrne.«
Tokrat sem skrivnost o obisku prašiča sebično zadržal zase. Sprehod čez zelene senožeti je zame najlepša uspavanka. Lahkih misli sem odšel na lov. Ko sem zavil proti gozdu na vlako sem že začel stikati za sledmi in res sem opazil svežo sled v ilovici. Vnema se je vrnila.
»Predvčerajšnjim je še močno deževalo, tako da si gotovo danes ponoči prečkal vlako,« sem si mislil. Hitro sem nadaljeval pot proti travniku, kjer naj bi prašič ril. Takoj, ko sem previdno stopil na travnik, sem zagledal prve sledove ščetinarjeve nočne pojedine. Majhen del ruše je manjkal v tleh. Previdno sem pregledal prst in hitro ugotovil, da gre za staro sled, saj so bili v njej sledovi dežnih kapljic.
»Tole že ni sveže,« sem modroval. Čez nekaj korakov sem se že premislil, ko sem zagledal sveže stopinje v razmočeni prsti. Streslo me je. Sveža sled je vodila v pobočje Boršta in travnik je bil sveže prerit.
»Danes ali nikoli,« sem bil odločen. Ko sem se ozrl po travniku, sem spoznal, da na tleh ne bom imel uspeha, saj je travnik kot majhen grič in se s tal ne vidi z enega konca na drugega. Razvejan hrast na robu travnika je izgledal kot odlična "naravna" preža . Po kratkem pregledu sem vedel, da bom imel naporno čakanje.
Bil sem še zgoden, zato sem presledil še sosednji jarek, da bi poskušal predvideti smer iz katere bo prašič prišel, vendar je njegova pot ostala uganka.

Vrnil sem se pod "mojo prežo" in se lotil plezanja. Najprej sem obesil puško, nahrbtnik in daljnogled na najvišjo vejo, nato sem se komaj skobacal preko majhne smreke na prvo debelejšo vejo. Zaradi varnosti sem splezal najprej v vrh drevesa in polomil vse suhe veje, da v temi ne bi stopil na suho vejo in padel. Potem sem izbiral sedišča oziroma stojišče. Nižje debelejše veje so bile sicer zelo udobne, a je košato listje zastiralo ves pogled. Nič drugega mi ni preostalo, kot da sem se povzpel v vrh hrasta na tanjše veje. Med dve veji sem potlačil nahrbtnik, da sem vsaj približno čutil nekaj mehkega pod zadnjico.
Ura še ni bila osem, ko sem bil pripravljen. Do devetih sem na vejah stal, dokler mi nista zaspali obe nogi in me je bolečina v mezincu opomnila, da bi bilo dobro vsaj malo sedeti. Nekako sem se premaknil, da sem razbremenil nogo in čakal dalje. Imel sem dober občutek, da bo Diana ta večer na moji strani. Preverjanje smeri vetra mi je krajšalo čas. Ura je bila že čez devet, ko so gozdni delavci še vedno spravljali les. Iz bližnje vasi sem še slišal lajež.  »Pred polnočjo ne bo nič,« sem preudarjal. Bil sem odločen, da vztrajam.
Šum za hrbtom me je zdramil iz premišljevanja. Prisluhnil sem. Še enkrat je zašumelo po suhem listju. Pok, je počila suha vejica. Srce mi je začelo divjati, roka se mi je tresla. »Že tako zgodaj, da gre, malo čudno!« sem takoj posumil. Šumi so se pritajeno približevali. »Gotovo je srnjad,« sem se počasi pomiril. Čez nekaj trenutkov se zamaje leskovo listje in opazil sem rdečo liso. Ko sem pogledal skozi daljnogled skoraj nisem mogel verjeti, da vidim gumbarja. Pozorno  sem ga opazoval. Šele ko sem videl »cof«, sem bil prepričan, da je srnjak, vsekakor pa ne lanščak. Bil je starec, ki se je hitro in previdno pasel le nekaj minut, nato pa skrivnostno izginil na drugem robu travnika. Kljub mojim številčnim obiskom v gozdu sem le redkokdaj imel priliko opazovati tako starega srnjaka. Bil sem že popolnoma zadovoljen s potekom lova, saj se pravi starci pokažejo le najbolj izkušenim lovcem.
Prva zvezdica se je že prižgala nad pobočjem Mežaklje in mrak se je začel spuščati na travnik. Polhi so pričeli svoj nočni direndaj. Radovedneži so se jezili, ker sem jim zasedel hrast poln želoda. Polšje godrnjanje me ni odvrnilo od mojega namena. Prislonil sem puško k licu in preveril vidljivost. Še se je videlo. Ura se je bližala deseti. »Do pol enajstih ali še malo čez,« sem še vedno imel upanje. Bilo je ravno pred mlajem, toda rosa na travniku ter dolg poletni mrak sta bila na moji strani.
Polšji vrvež je prekinil ropot kamenja v Borštu. Prvič, drugič. Že gre. Mrzlica je počasi začela ogrevati moje otrple roke. Sledil je kratek premor. Napel sem ušesa. Naenkrat, ko je zabokal srnjak, nisem več dvomil. Po nekaj minutah tišine sem zaslišal rahel šum, ki se je postajal vse glasnejši. Puško sem prislonil na drevo in čakal napet kot struna.
Šumenje se je hitro približevalo, ko je tik pod hrastom naenkrat utihnilo. Prašič se je nenadno ustavil. Tudi polhi so utihnili. Spet je zašumelo, ko je prečkal gosto grmovje. Nato se je spet ustavil. Phhuuuuh, je zapihal. Napeto sem strmel v travnik.  Čez hip se mi je zazdelo, da vidim črno silhueto.
Varovalo sem tiho pomaknil naprej in pomeril. V strelnem daljnogledu je bila majhna črna silhueta prašiča. Nisem odlašal. Top pok je odmeval po dolini. V trdem mraku sem videl samo, kako je črna senca v diru zbežala čez travnik. Na drugi strani je počila še vejica. Nato je zavladala tišina. Slišal sem samo svoje globoko dihanje. Nekaj minut sem nestrpno stal in se presedal na veji, dokler nisem vtaknil svetilko v usta, oprtal nahrbtnik in puško ter previdno zlezel s hrasta. Drgetajoč sem svetil v bližini nastrela in mrzlično iskal krvi. Nikjer nič. Prečkal sem še travnik, kjer sem mislil, da je prašič bežal, posvetil sem še po robu gozda. Razočaranje. Vrnil sem se po isti poti, svetil nisem več. Poklical sem očeta in zadihano pojasnil dogodek. »Zjutraj bova s psom pregledala in bo kar bo,« je bil neobetaven oče. Kot v deliriju sem se vračal do avtomobila in potem domov.
Doma sem celo zgodbo povedal očetu in lovskima tovarišema Jerneju in Samu, da sem si olajšal dušo.
Jernej mi je dal upanja: »Če je samo naravnost tekel, si ga gotovo zadel. Zjutraj ga gotovo najdeš.«
Samo je bil presenečen: »Nos pa imaš!«
Ura je bila že eno ponoči, ko sem počasi legel spat. Nisem in nisem mogel spati. Misli so mi begale. »Kaj, če sem ustrelil čezenj,« sem se bal, ker sem pred kratkim pristrelil bokarico, in to nekaj centimetrov čez sredino tarče. »Mogoče sem ustrelil v razrito,« sem spet dvomil, saj je bilo polno črnih silhuet na travniku. »Ali pa sem potegnil, ker nisem naprožil,« mi ni zmanjkalo dvomov. Nato, še sam ne vem kdaj, sem se pogreznil v nemiren spanec.
»Greva!« me je zbudil glasen očetov glas, ko se je komaj pričelo daniti. Pripravila sva vse potrebno za psa, saj že vrsto let vodiva hanoveranca Dona, ki je odličen na krvni sledi in tudi prvo iskanje divjega prašiča ni bilo zanj. »Če bo kri, ga imava,« sem govoril in uzrl srno med potjo proti nastrelu. Psu sem nadel sledni jermen in radovedno odšel proti mestu nastrela, kjer je Don takoj z zanimanjem pokazal kri. »Kri! Zadet je!« sem napol vpil. Pes je začel previdno slediti. Na bilkah sem videl kapljice krvi. Pohvalil sem psa in odvijal jermen, ko se je že oglasil oče nekaj korakov naprej:

pujszgodba1

»Leži!!!«

V trenutku sem dvignil pogled in čez hip ozrl ščetinarja, ki je ležal na robu travnika. Nisem mogel verjeti očem. Don je veselo mahljal z repom in previdno ovohaval prašiča.
»Fletn pojs!« mi je privoščil oče, ko je orosil smrekovo vejico s krvjo in mi izrekel lovski blagor. Vejico sem zataknil za klobuk in se spraševal, kako sem ponoči spregledal prašiča. Sled in nastrel sem zgrešil za nekaj metrov in visoka trava ja zakrila plen. »Vse tako, kakor je treba,« je bil zadovoljen oče.
Vsem poštenim in srčnim lovcem vedno iskreno privoščim in izrečem lovski blagor, ki ga rad prejmem tudi sam. Vendar je bil očetov izrečeni blagor prav poseben, ker vem, da je bil pristen, iz srca.
Spomin na hladno julijsko jutro, ko sva z očetom našla mojega prvega lanščaka, uplenjenega v naši lovski družini, mi bo vedno ostal v srcu.
Diana je bila tokrat neverjetno dobrosrčna in mi je izkazala svojo naklonjenost s čudovitim doživljajem in nepozabnim uspehom, katerega dvomim, da bom še kdaj ponovil.
Skrivnost o prihodu ščetinca sem tokrat res sebično zadržal zase in sam odšel čakat, vendar si nikoli ne bi mislil, da bom imel toliko sreče že prvič. Na Poljanah v celotni 60-letni zgodovini lovske družine nikoli ni bil uplenjen divji prašič.
Nič kolikokrat sem šel na lov za to ali ono divjadjo več kot petnajstkrat, preden sem imel uspeh. Nič kolikokrat sem hodil za jelenom, gamsom in lisico, vendar največkrat nič. Vseeno sem vedel in upal, da enkrat že nekaj bo, samo vztrajati moram. No ja, pa tudi kanček znanja in lovske premetenosti nista odveč.
Nikoli nisem štel kolikokrat sem zmrzoval ob lisičji stečini ali kolikokrat sem šel v to ali ono strmino za gamsom. Vsak spomladanski zalaz na srnjaka ali jesenski pogon je svojevrstna lepota. Domov prihajam moker, umazan in premražen, tudi s polomljenim rebrom sem se že zbudil v bolnišnici. Vse to za nepopisne trenutke lepote, ki nam jih vsem lovcem namenja narava.
Včasih se tako meni kot tudi drugim nasmehe lovska sreča.  Oče tudi tokrat ni mogel zaključiti lova brez njegove večkrat izrečene modrosti:

»To je pa, ta, tvoja sreča.«

 

Stran je avtorsko zaščitena, vse pravice pridržane © Forum-LOV
Vse vsebine so last avtorjev.

Všečkaj FORUM-LOV na Facebooku

POZOR! Ta stran uporablja piškotke in podobne tehnologije.

S klikom na spodnji gumb soglašate z uporabo piškotkov Več o piškotkih

VREDU

Nova zakonodaja
Spremenjeni Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list št. 109/2012; v nadaljevanju ZEKom-1), ki je začel veljati v začetku leta 2013, je prinesel nova pravila glede uporabe piškotkov in podobnih tehnologij za shranjevanje informacij ali dostop do informacij, shranjenih na računalniku ali mobilni napravi uporabnika. Rok za implementacijo sprememb je 15. junij 2013.
Kaj je piškotek
Piškotek je majhna datoteka sestavljena iz zaporedja črk in številk, ki se naloži na računalnik  obiskovalca, ko ta prvič vstopi na določeno spletno stran. Spletni strani omogoča, da obiskovalca ob vsaki vrnitvi prepozna, s čimer pripomore k boljšemu delovanju strani in izkušnji uporabnika. Tipičen primer je denimo nakupovalna košarica. Brez piškotka bi se spraznila vsakič, ko bi spletno stran zapustili. Piškotki niso virusi, se ne reproducirajo in načeloma niso škodljivi. 
Zasebnost in piškotki
Je pa moč z njimi analizirati pomet na spletni strani, izvajati napredne oglaševalske tehnike in slediti določenemu uporabniku preko različnih spletnih strani in ustvariti njegov profil, iz katerega so lahko razvidne intimne podrobnosti njegovega življenja. V praksi to prepogosto poteka prikrito, zato v tem smislu piškotki pomenijo poseg v  zasebnost. Prav zato nova zakonodaja uporabo piškotkov omejuje. Jih ne prepoveduje, pač pa zaostruje pravila uporabe. Ključno je, da morajo biti uporabniki spletnih strani s piškotki seznanjeni in da jim mora biti ponujena izbira, ali želijo, da spletna stran na tak način spremlja njihove aktivnosti na spletu.
Nujno potrebni piškotki
Seznam vseh piškotkov, ki se lahko, ni pa nujno, pojavijo na spletnih straneh. Ti piškotki so avtomatično dovoljeni, ker spletne strani brez njih ne delujejo. Ključni so za navigacijo po spletnih straneh in zagotavljajo, da osnovni procesi spletne strani delujejo.

NAVODILA ZA NASTAVITVE PIŠKOTKOV V RAZLIČNIH BRSKALNIKIH, NAJDETE TU: http://civicuk.com/cookie-law/browser-settings 
Piškotki za analitiko
V želji po izboljšanju spletnih vsebin in storitev so lahko v uporabi orodja za spremljanje brskalnih navad posameznikov med obiskom internetnih strani, denimo Google Analytics. Taki piškotki sicer zbirajo anonimne podatke, ki gredo v analizo skupaj s podatki drugih obiskovalcev in služijo ugotavljanju kako se spletna strana uporablja.
Piškotki družabnih medijev
Ti piškotki dovoljujejo povezavo z družabnimi mediji, prijavo na spletno stran s Facebookom in omogočajo objavljanje svojih aktivnostmi na spletni strani na Facebooku, Twitterju in LinkedIna javnost seznanjate s svojimi aktivnostmi na spletu.
Youtube piškotki
Ti piškotki dovoljujejo uporabo podatkov povezanih z uporabnikovim brskanjem po Youtube.
Marketinški piškotki
Ti piškotki omogočajo ugotavljanje ali je uporabnik videl oglasno sporočilo in kdaj ga je nazadnje videl.

SEZNAM PIŠKOTKOV

Ime Piškotka Čas poteka piškotka Namen Domena
f786c1b7912c3c557d44d65c02458f86 TRAJANJE SEJE Osnovno delovanje www.forum-lov.org www.forum-lov.org
_ga 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov Google Analytics
__utma 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov files.bannersnack.com
__utmb 30 MINUT Statistika obiska in vedenja uporabnikov files.bannersnack.com
__utmc TRAJANJE SEJE Statistika obiska in vedenja uporabnikov files.bannersnack.com
__utmz 6 MESECEV Statistika obiska in vedenja uporabnikov files.bannersnack.com
id 2 LETI Statistika ogledov oglasov doubleclick.net
_drt_ TRAJANJE SEJE Statistika ogledov oglasov doubleclick.net
_utma 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov Google Analytics
_utmb 30 MINUT Statistika obiska in vedenja uporabnikov Google Analytics
_utmc TRAJANJE SEJE Statistika obiska in vedenja uporabnikov Google Analytics
_utmv 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov Google Analytics
_utmz 6 MESECEV Statistika obiska in vedenja uporabnikov Google Analytics
PISID 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov .google.com
BEAT 2 URI Statistika obiska in vedenja uporabnikov apis.google.com
HSID 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov .google.com
NID 6 MESECEV Statistika obiska in vedenja uporabnikov .google.com
OTZ 1 MESEC Statistika obiska in vedenja uporabnikov apis.google.com
PREF 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov .google.com
SAPISID 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov .google.com
SID 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov .google.com
SSID 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov .google.com
__jwpusr 1 DAN Osnovno delovanje www.forum-lov.org www.forum-lov.org
PREF 10 LET Uporabniške nastavitve predvajalnika YouTube
reg_ext_ref TRAJANJE SEJE Delovanje Facebook vtičnika Facebook
reg_fb_gate TRAJANJE SEJE Delovanje Facebook vtičnika Facebook
reg_fb_ref TRAJANJE SEJE Delovanje Facebook vtičnika Facebook
use_hitbox TRAJANJE SEJE Statistika obiska in vedenja uporabnikov YouTube
VISITOR_INFO1_LIVE 8 MESECEV Uporabniške nastavitve predvajalnika YouTube
cookieAcceptanceCookie 27 LET Osnovno delovanje www.forum-lov.org www.forum-lov.org
YSC TRAJANJE SEJE Statistika obiska in vedenja uporabnikov YouTube