Po krvni sledi za jelenom
Po krvni sledi za jelenom
Kljub temu, da je jelen že ležal uplenjen, smo šli preiskusit Dikov nos in se prepričali, da ima vedno prav.
V petek zvečer me je poklical lovec Tomaž in me poprosil za pomoč pri iskanju jelena na katerega je streljal v mraku, jelen pa ni padel v ognju ampak počasi nekako zgrbljen odšel v gosto grmovje. Seveda sem iskanje z veseljem sprejel in se hitel pripravit na najverjetneje naporno sobotno jutro. Ko sem zvečer nahranil oba psa, goniča Arona in barvarja Dika, je imel slednji malo protekcije in je poleg rednega obroka dobil še nekaj malega grozdnega sladkorja in nekaj kapljic vitaminske mešanice.
Noč ki je s svojo tišino prekrila revirje, je bila svetla in mrzla, saj je termometer že ob 21 uri kazal –8 stopinj C. Zato me je kar skrbelo kdaj bova z Dikom sploh lahko zjutraj začela, saj njegov občutljivi smrček kljub želji in naprezanju zamrznjene sledi ne more prepoznati. In res, ob 6 uri zjutraj je bila temperatura 11 stopinj pod ničlo. Pokličem Tomaža in mu sporočim, da pred deseto uro zjutraj nima smisla iskati in se tako lahko za dve uri udeleži delovne akcije, sam pa da bom poklical še prijatelja, ki bo najverjetneje z veseljem potek iskanja zabeležil z kamero in fotografskim aparatom. Rečeno storjeno in prijatelj ZR7 je nekaj minut po klicu že brzel proti notranjski. Ker se je jelen podal proti meji z loviščem ZGS sva z lovcem Jakcem poklicala še direktorja omenjenega lovišča in povedala, da bomo najverjetneje po sledi prestopili mejo in naj o tem obvesti revirnega čuvaja, kar je tudi storil in zelena luč za pričetek iskanja se je prižgala.
Medtem, ko smo čakali le še na tople sončne žarke, ki naj bi Diku olajšali delo, pa zazvoni Jakčev telefon in lovski tovariš hiti sporočati, da je našel jelena, ki se čudno obnaša in sploh ne beži. Seveda nam je bilo jasno za katerega jelena gre in smo se oddahnili, Jaka pa v svojega malega vsemogočnega Pando in pohitet jelena rešit muk, saj lovec ki je novico sporočil ni bil oborožen in tako ni mogel ukrepati sam.


Vendar je ne glede na vse že potegnil nazaj proti meni a ko me je opazil v bližini, se je brez kompromisa vrnil k jelenu in ga še vedno oblajeval. In tudi kasneje, ko smo opravili obred lovskega blagra za najdeno divjad in je dobil svojo vejico v ovratnico, je še vedno lajal in se veselil uspeha.

Medtem je Tomaž po več klicih le opustil iskanje na svojo pest ob strugi Obrha in se pustil prepričati, da jelena že imamo in da pes ni lajal za zdravo srnjadjo, kot je bil najprej prepričan, ampak je vendarle verjeti psu in samo psu.

Miha Skerl
Foto ZR7