Zadnje darilo Lick Creeka

“Belorepi jelen je svojevrsten paradoks; kombinacija popolne opreznosti a po drugi plati - goveje predvidljivosti”.

(Chuck Adams, Bowhunters digest, 3d edition, 1991)
Večer pred odhodom sem se poslovil od Ann, ki je skrbela zame vse te dni. Ann je dejala: ”Glede na to da boš jutri pred odhodom na letališče malo dlje spal, predvidevam, da zdaj lahko izključim avtomatsko nastavljeni čas na aparatu za kuhanje kave, ki je nastavljen za ob 04.30 zjuraj-?” Odvrnil sem: “Ne gospa, jutri grem na lov, še zadnjikrat pred odhodom.”

“Ti si nor!”

Nasmehnil sem se in dejal: “Seveda sem.”

-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Bilo je skoraj točno tako kot je dejal Dave; “Ko bo prišel veliki jelen iz vzhodnih gozdov po strugi Lick Creeka si bo vzel košuto in se paril z njo v goščavah južnega potoka. Pregnal bo malega jelena, junico in tele. Jelen bo s košuto približno dva dni.”
Sam nisem bil čisto gotov. Morda je košuto vodnico ponoči zbil avto; v tednu dni sem na petkilometerski razdalji polj izven naselij ob cesti videl ležati dve ogromni, verjetno stot težki mrtvi košuti. Vsak večer, ko sem predolgo sedel na drevesu so nekje v daljavi jokali, zavijali in cvilili kojoti vendar sem za njih sklepal, da tako pametni košuti ne morejo priti do živega. “Ko kojoti ujamejo tele, ga trgajo, renčijo in se tepejo za svoj kos mesa tako glasno, da iz goščav potoka pod mojo hišo prihajajo zvoki kot iz afriških dokumentarcev o levjih požrtijah.”
Košuta, ki je tako pametna, da te iz 37 m razdalje z razširjenimi ušesi pogleda osem metrov visoko na drevo, negibnega in v polni kamuflaži takoj, ko stopi izza robnega drevesa v tvojo strelno vrzel, nato pa zatopota z nogo, dvigne rep, prhne in zbeži; je pač pretrd oreh.

-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Jelena sem prvič videl takrat, ko je bila prva slana in ko sem šel prvikrat na Danielovo prežo pod jezerom. Do preže si prišel po stečini jelenov za kar mi še danes ni jasno kako lahko skozi odprtine visoke slabih tričetrt metra in po katerih bi se bolj za silo prebijala evropska srnjad; hodijo veliki belorepci Srednjega Zahoda. Ker do preže ni vodila nikakršna človeku primerna steza sem jo v temi seveda zgrešil in se po 20 minutnem boju z goščavami drena in bezga, z strmimi in drsečimi ilovnatimi strugami potokov, z trnjem plezalk in divjih jablan ter z krošnjami od starosti padlih platan; znašel na sosedovi farmi. Nekoliko besen sam nase sem se odpravil kar preko sredine požete koruzne njive proti svoji preži za katero sem pač točno vedel kje se nahaja. Korakal sem v mesečini, glasno, da so se lomili kratki štrclji koruznih stebel. Na izhodu stečine, ki je vodila mimo moje preže, nekaj korakov od gozdnega roba sem zagledal goveje potegnjeno silhueto jelena, ki me je opazovala. Na razdalji petdesetih korakov se je jasno svetilo belo rogovje. To ni mogel biti “mali jelen” - graciozni šesterak, ki ga je vsakih nekaj dni okrog polnoči na stečini posnela avtomatska kamera – to je bil bik na kratkih nogah! To je bil “Jelen jelen”!

Z sevorozahoda je vel veter preko mojega hrbta precej pred Jelena. Ovešen z lokom in nahrbtnikom na katerem so bila debela zimska oblačila verjetno nisem bil kaj dosti človeške postave. Jelen se je pomikal v južni smeri pred menoj, vzporedno z gozdnim robom in ko je na štiridestih korakih stopil v prihajajočo sled mojega vonja je odskočil in izginil v močvirnatih goščavah trnastih počivališč južnega potoka. Ura je bila 06.43.

Približno ob 09.30 je Joeja po mobilniku poklical Daniel in mu dejal: ”Okoli osmih so v Fortville-u z avtomobilom zbili osmeraka, pobegnil je proti farmi.” Joe mu je odgovoril, da to zagotovo ni mogel biti “moj” jelen; jaz pa sem bil vesel, saj je dnevna aktivnost jelenov pomenila, da se je ruk končno začel.

-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Junica in tele sta od dne, ko sem prvič in edinkrat videl Jelena v dnevni svetlobi, ko je prišel iz trnastih goščav vrta in se izgubil v suhih travah in hrastih “indijanske vasi” pet minut pred “ekipo”; tri jutra zapored prišla sama, brez košute. Po nevidni stezi med grmovjem sta se sprehodila skozi splet stečin, vsakokrat zakrita z visečimi vejami; smukajoč se med mrtvim vejevjem in drevesnimi debli. Pot ju je vsakokrat vodila 23 m mimo preže in nato 16 m navzdol po edino njima razumljivemu vzorcu za vejami naprej, vedno predaleč in nikoli po nabolj logičnih, uhojenih in enostavnih stečinah.

-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Dan pred odhodom sem snel prežo in pospravil plezalne lestve ter spakiral večino opreme. Na robu daljnovoda, ob vsakodnevni poti jelenjadi sta rasla dva rdeča hrasta z skoraj zraščenima debloma. Ko so delavci elektro podjetja obsekali nizki daljnovod so za seboj pustili številne večje veje. Nekaterih med njimi se je še držalo suho, rjavo listje. Mikov zložljivi stol je bil na dežju in soncu že štiri leta zapored. Postavil sem stol za deblo desnega hrasta; pred levi hrast pa sem navlekel mrtvih vej in med njih natrosil suhega listja, da je bil moj zaklon visok slab meter. Nekaj večjih vej sem si navlekel tudi za hrbet, da bi divjad ne stopila naravnost v moje zavetje. V levo deblo sem namestil mali kavelj na katerega sem obesil lok tako, da bom z minimalnim premikanjem pripravljen, ko bo prišel pravi trenutek. Bila je pozicija za en in edino en sam možen scenarij: ko bom zaslišal prihajati junico in teleta - bom napel lok znotraj svojega skrivališča zakrit z levim deblom; pomeril prvega, ki se bo prikazal in ustrelil, ko bo z leve – južne strani stopil v ozke strelne vrzeli med debli in visečimi vejami 10, najdlje 15 m stran.

Jelen jelen je bil svetlobna leta oddaljena želja nekje v podzavesti. Bil je sivi duh noči vendar je bila njegova potencialna šibka točka v tem, da je potoval sam. Če bo storil napako jo bo storil sam, ko bo stopil v past ga na nevarnost ne bo opozorila košuta. Že po nekaj dneh sem spoznal, da z belorepci iz vejevja ni šale. Še nikoli nisem lovil tako opreznih živali v tako težavnemu okolju. Jelenjad sem na 15 m oddaljenosti iskal z daljnogledom. To so bili divji belorepci, ki so živeli v svetu trnja in prepletenih vej. Lovili so jih psi, nočni krivolovci z risanicami in kojoti: vsak teden je bil kakšen povožen na cesti ali železniški progi. To niso bili z deteljo in koruzo pitani napol udomačeni jeleni z lovskih farm, ki so jih takoimenovani “profesionalci” – manekeni proizvajalcev lovske opreme streljali na televiziji in po strelu komentirali: “To je bil tako težaven lov. Imeli smo le 2 dni časa, da posnamemo odstrel jelena. In še jelen Rusty, ki smo ga lani pustili, da bo imel letos močnejše rogovje si je v borbi odlomil G3 parožek…”
Drogiran od želje po plenu sem poskušal taktizirati z smermi močnih ravninskih vetrov, vstajal zgodaj, da sem bil vsaj uro in pol pred dnevom že na drevesu in povprečno sedel na mali preži velikosti 55 x 70 cm, osem do deset m visoko na golih novemberskih hrastih povprečno po deset ur dnevno v temperaturah, ko je zmrzovala pitna voda v plastenki v nahrbtniku.

Popolnoma zadovoljen bi bil z mulastim osebkom belorepca. Ko sem nekaj dni pred odhodom končno odkril pravo – “konstantno produktivno” lokacijo in prežo prestavil na hrast ob stečinah na grebenu sta tele dva večera zapored, točno ob 18.00 h mimo moje preže prignala Billy (tako sem poimenoval kot blisk hitrega črno belega srednje velikega mešanca – prestreznika) in Kid (manjši počasen črn mešanec – sledar).
Tele je vsakič ušlo preko ceste na polja proti vzhodu.
Tele je bilo sposobno preživeti samo.

-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------

V ledenemu temnemu jutru bez mesečine sem precej pred 6. uro zjutraj porabil ostanke zadnje pločevinke konzerviranega košutinega urina. Napravil sem sled, ki je vodila mimo zapuščenega vrta po ozkemu jeziku daljnovoda v splet stečin ter jo izpraznil na od jelenskih parkljev razgrabljeni zemlji kjer je jelenjad označevala svojo prisotnost. Namestil sem se v svojemu skrivališču in na koncu noči čakal svetlobo zadnjega dneva.

Ob 6. uri in 25 minut, dobrih 40 minut pred zakonsko dovoljenim časom, ko je dovoljeno streljati na jelenjad; se je za črno kuliso drevesnih krošenj na vzhodu pričel pojavljati droben svetal jezik prihajajoče zarje.

Nekje za menoj so zahrustali koraki po zamrznjeni travi. Šelestenje listja in občasen pok prelomljene veje pod težko hojo jelenjadi so se stopnjevali z butanjem mojega srčnega utripa. V krču negibnosti me je mrazil adrenalin. Nisem smel niti treniti, nisem smel obrniti glave in pogledati kaj hodi okrog mene. Kar se bo zgodilo se bo zgodilo samo od sebe. Ujeti in doživeti čas, ko je nesluteča divja žival nevzdržno blizu je esenca lova z lokom in stik z sivo pradavnino lova. Enako so doživljali indijanski lovci, ki so tod lovili enako jelenjad stoletja in tisočletja pred menoj in katerih puščične konice je Joe izkopaval na vrtu pri spomladanskemu prekopavanju zelenjavnih gred…

Nekaj sežnjev pred menoj je v moje vidno polje z vzhodne strani nekoliko oprezno stopil Jelen jelen.
Težko bikovsko telo zrelega jelena na kratkih močnih nogah z kot košarkarska žoga oteklim vratom in pobešenim trebuhom se je za nekaj dolgih trenutkov ustavilo na ogled med debli v vsej svoji moči. V temi je svetleče belo izstopalo rogovja osmerka z osnovnima vejama dolgima toliko kolikor je bila dolga jelenova glava. Verjetno zgolj sluten sijaj očesa in vlažnega smrčka. Jelen je napravil dva, morda tri premišljujoče korake proti zahodu nato pa se je počasi in težko obrnil v dolino proti potoku kjer je bila nekoč indijanska vas in obotavljujoče a nemoteno odšel po jelenjih poteh. Nekajkrat je pod njegovimi koraki še počila prelomljena veja, nato se je šum listja oddaljil in izgubil.

Vedel sem, da je mojega lova konec.

-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Ob 7. uri in 15 minut, ko se je dovolj zdanilo, sem z laserskim daljinomerom pomeril točko kjer je nekoč pred menoj stal Jelen jelen. Razdalja je bila 6,5 m.
Pospravil sem svojo kramo, privzdignil kapo Lick Creeku in njegovim jelenom v pozdrav in odšel.

-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Naslednji dan, v soboto 17.novembra, ko se je začela sezona lova z ognjenim orožjem sem od Joeja prejel e-mail:”Daniel in Mike sta danes uplenila vsak svojo košuto. Mike je sedel skoraj tam kot ti.”


Janez Adamič - kurare