Slikar Janez Mravlje

Predstaviti človeka, kot je Janez Mravlje, prijatelji in znanci ga kličemo »Jani« ni prav lahko.

Za uvod bi začel kar s predgovorom: »SKROMNOST JE LEPA ČEDNOST AMPAK NEUMNA!« Janija se tiče samo prva beseda tega pregovora »skromnost«.

Jani – Janko manjši po rasti a velik po duši. Poštenjak od nog do glave, srce ima kot tramvaj, za vsakega se najde prostor v njem, da lahko vstopi in izstopi. Veseljak vedno rad naredi uslugo če je to le mogoče. Ima v sebi tisti raztegljivi ne, ki potem postane ja. Če mu pa kaj ne odgovarja se zna postaviti zase in odreagirati.
Če bi ga moral primerjati z živaljo bi rekel da je pol čebela in pol mravlja, saj če v priimku zadnjo črko „e“ zamenjaš z „a“ to pove vse. Skratka njegove vrline so marljivost, izredna filigranska natančnost, vztrajanje pri delu po nemško zic leder po domače na stol privezani, iznajdljivost, preudarnost in še bi lahko našteval.
Jani je velik ljubitelj narave in vsega kar je povezano z njo. Obožuje naravo še zlasti živali, naj bo to divjad ali domače živali. Na posebnem ali na prvem mestu so pri njem konji. Je lovec in kinolog z visoko postavljenimi etičnimi in moralnimi standardi.
Na teh straneh vam želim predstaviti življenje in delo mojega prijatelja Janeza Mravljeta.

Janez litograf

Janija sem spoznal daljnega leta 1965, ko sem se star dobrih 14 let šel po končani osemletki učit za litografskega risarja v Ljudsko pravico. To je bilo v letu, ko je bila zgrajena hala Tivoli in se je v njej odvijalo svetovno prvenstvo v namiznem tenisu. Z Janijem sva hitro navezala prijateljski odnos, saj mi je pomagal z nasveti in tudi pri delu. Bil je mlad pomočnik in je vedel za vse finte, ki so jih morali prenašati vajenci s strani starejših pomočnikov in mojstrov.
Poleg nastavljanja kemikalij za jedkanje in pometanja so morali vajenci skrbet za malico za pomočnike in za žejo, ki je bila močna. Da se jo je blažilo, je bilo treba vajencu v vinotoč na Resljevi po tekočino in to mimo vratarja po varianti »snađi se - pazi se«.
Imel sem to smolo, da sem bil tisto leto edini vajenec in je vse viselo na meni. Jani mi je vseskozi svetoval in pomagal, da mi je bilo lažje. Litografsko delo je bilo zelo natančno, vse se je delalo ročno. Črke so se pisale na roko, filmi so se obdelovali ročno, če bi šel s časom še malo nazaj so bili litografi pravi »cehovski mojstri«.
Ko so drugi »hvatali krivine« med enim in drugim delom ali pa ker se jim sploh ni dalo delati je Jani včasih tudi med malico sedel na svojem vrtljivem stolu za delovno mizo in risal. Risal je z retušersko barvo na krom papir. Njegova tema so bili indijanci in kavboji na konjih v vseh mogočih situacijah in pozah (nekaj teh risb imam še jaz doma za spomin). Motivi so bili tudi živali – divjad.

Tudi za revijo »Lovec« je narisal nekaj karikatur. A revija Lovec je kot resen medij to kasneje ukinila. V predvojnih revijah lovca pa so bile karikature obvezna popestritev. Najboljše so bile od Garbajsa. Lovcem v zabavo in veselje. Še malo pa bo smeh v lovskih vrstah prepovedan in bodo šli kršitelji na disciplinsko.
Jani je zamenjal službo in nekako sva izgubila stik. Vedno je šel na boljše, dokler je to trajalo. V Mladinsko knjigo, Jugoreklam, Mobo, varnostno službo na Brniku, Ljudsko pravico in nazadnje doma pri bratu v okvirjanje slik in trgovino z pluto, laki in ostalim.

Janez lovec

Poznam ga tudi kot lovca in sva tudi že skupaj nekaj prejagala. Je visoko moralno in etično osveščen lovec. Ena od njegovih vrlin je tudi ta, da ne pozna lovske fovšije, ki je močno prisotna med slovenskimi lovci. Ni lačen »šusa«, rad daje prednost drugim če so v boljšem položaju za strel. Gostom, ki jih pripelje na lov odstopi svoj delež (zajca, fazana) in takrat puške niti dvigne ne. Tudi odstrelov srnjakov je podaril že dosti prijateljem in tistim za katere je mislil, da ga morajo dobiti.
Jani divjad pozna do podrobnosti. Včasih je najraje lovil lisice. S prijateljem sta veliko jamarila, saj sta imela tudi za ta lov izurjene pse. Rad je jagal srnjaka na klic, race na prelet in še bi lahko našteval. Zadnja leta pa imajo v lovišču dosti prašičev in mu je to največji izziv.
Mnogokrat pridejo lovci ponj, ker vedo, da ima psa, ki je »maher« za prašiče. "Jani gremo, prašiče smo presledili" in skoraj nikoli ne odkloni. On in pes preiskujeta goščave drugi pa zunaj zapirajo in pokajo. Je odličen strelec še posebno z kroglo, tudi na tekočo divjad. Tudi šibre dobro letiijo od njega in to je slabo za divjad.
Naj omenim še to, da zna nekatere živali zelo dobro oponašati in privabljati. Kliče jereba, srnjaka v prsku, lisico na zajčji vek in lisičje kavkanje, oponaša race. Tudi rukati sem ga že slišal in če bi takrat jelenu že dobro ščemelo v testisih bi tudi prišel, bi ga priklical.

Janez in konji

Konji so pri Janitu na posebnem mestu, če ne celo na prvem. Upam si trditi, da je velik poznavalec konj, a se še vedno  izpopolnjuje in uči. Do sedaj je imel tri svoje konje. Prva je bila polnokrvna angležinja Jadra - Jadranka, ki jo je kupil v Beogradu. Po karakterju prava »srbijanka«, temperamentna, trmasta in borbena. Opisal mi je dogodek, ko je imela svoj dan in je sekala z zadnjima nogama po zraku, da se je kot v westernih odvaljal stran od nje, da jih ne bi dobil.
Drugi konj je bil žrebec »Đipsi«, ki ga je imel tudi dolgo časa. Ta ga je tudi skoraj pokončal. Bil je priden žrebec a splet okoliščin je nanesel, da bi se vsa stvar lahko končala tragično. Ko so ga hoteli naložiti na konjsko prikolico je bil žrebec vznemirjen in ni hotel vstopiti. Jani ga je z uzdo peljal v prikolico, a nekdo je hotel pomagati in je konja z štilom od metle sunil pod rep. Takrat je žrebec ponorel, zgrabil Janija za prsni koš in mu odtrgal prednji del usnjenega suknjiča. Sama sreča, da je lahko ušel iz prikolice. Bil je ves podplut od ugriza. Če ne bi bil tako oblečen bi bila stvar bistveno drugačna.
Tretji konj pa je ameriški Quarter Horse. Ta pasma izhaja iz mustangov, ki so jih različna indijanska plemena za svoje potrebe različno vzrejala. Eden izmed treh takih vzrej je tudi Quarter horse. Kasneje so mu belci dodali še kri polnokrvnega angleža. Je najhitrejših konj za dirke na četrt milje zato tudi tako ime. Tega ima še danes. Boks ima nekaj kilometrov od Brezovice. Skoraj vsak dan gre k njemu. Tam je še nekaj drugih konj in z prijatelji se po dogovorjenem razporedu menjajo pri oskrbi teh živali.
Jani je odličen jezdec. V kavbojskem sedlu z kavbojskim klobukom na glavi in revolverjem za pasom je pravi marostarski »John Wayne«.
Konje pa je treba tudi podkovati in jim spodrezati kopita. To pa je kar velik strošek, zato se je Janko naučil tudi tega. Podkuje konja sebi in še dvema prijateljema. Včasih je konje podkoval približno še petnajstim drugim, redno na 2 meseca. Ker pa vsega tega zaradi napora, saj ni več tako mlad, ni zmogel je to dejavnost postopoma opustil.
Jani pa je slab v matematiki, da ekonomije sploh ne omenim. Od podkovanja ni naredil denarja, ker je premalo računal. Pokril si je stroške materiala in bencina, ki ga je porabil, da je prišel do strank in mogoče mu je nekaj malega ostalo. Nekaterim pa je to velik posel, ker znajo zaračunat.
Konje pa poleg divjadi tudi najraje slika v olju ali akvarelni tehniki. V predsobi ima malo razstavo slik konj raznih pasem akvarelni tehniki.

Janez in psi

Pri Mravljetovih so bili vedno psi pri hiši. Oče je kot lovec imel španjele in ptičarje. Ponavadi je za pse skrbel Jani. Nakar so prišli k hiši lovski terierji: Iskra, Cigo in Žan. Za njimi pa bulterierja mati in sin Kaja in Pako. Zdaj imajo doma prepeličarja serca z imenom As. Nekaj njegovih psov in njihovih zgodb sem poznal tudi jaz.
Terier Žan je bil živi norec za jago še  posebej za prašiče in lisice in jamarjenje. Vsestransko uporaben je bil tudi za vodno delo. Jani mi je povedal zgodbo kako je v gozdu krmil divjega prašiča, ki je začel občasno prihajati na krmišče. Zato je Jani tam naredil tudi prežo. Neko noč je prašič res prišel, Jani pa je imel na preži tudi Žana. Bila je noč s svetlo luno. Žan se je tresel ko je začutil prašiča, da se je preža majala. Ko je počilo je kar skočil z visoke preže v globino. Slišalo se je otresanje prašiča in renčanje,. Ko je Jani prišel s preže je posvetil z baterijo in videl prašiča v zadnjih izdihljajih, Žan pa ga je še kar nekaj časa vlekel za rilec, nekaj časa pa za rep. Žan je končal tako, da se nekoč ni več vrnil domov z lova. Njegova usoda je neznana.
Jani se je odločil, da brez psa ne bo. Kupil je bulterierko Kajo. Temno rjavo s črnimi progami in roza in belim gobcem – športni pes. Vendar Jani ne bi bil on, če je ne bi začel šolati za lovsko uporabnega psa. In uspelo mu je. Koliko truda in časa je vložil ve samo on. Psica je bila dobra za svežo krvno sled in tudi usmrtitev najdene ranjene divjadi. Naučil jo je, da mu je iz vode aportirala race. Vse to je čista resnica. Bil sem zraven na lovu na Kočevskem v Mozlju, ko so vsi spraševali »Kva pa je to en grd pes«. Kaja pa je na tem lovu držala na mestu ranjeno košuto, de ji je lahko Jani skrajšal muke z milostnim strelom. Tudi Kaja je nesrečno končala, udarila jo je stopnica vlaka.
Za Kajo je prišel na vrsto njen sin Pako, tudi čistokrvni bulterier. O njem vem bolj malo, a je to toliko bolj zanimivo. Tudi za lov je bil uporaben. Najbolj zanimivo je, da kadar so rasle gobe je Pako kazal jurčke, Jani jih je pa pobiral. To ni lovska latinščina, dvakrat sem ga vprašal, če je to res in zagotovil mi je, da je to čista resnica. Pako se je poslovil s tega sveta, ko ga je zadela kap.
Pri Janiju zdaj čuva hišo prepeličar serc (rjavo beli) z imenom As. Bolj prijaznega psa težko najdeš. Vsestransko uporaben – pogumen, izreden prašičar, prinaša vso malo divjad. Po krvni sledi je tudi zelo uspešen.  Ob tem delu ga je zelo težko poškodoval divji prašič, a se je zlizal. Od takrat je bolj previden a nič manj vztrajen. Ko je pognal  za prašičem v domači LD so ga imeli že za pogrešanega, a se je po štirih dneh zopet pojavil. Moral se je nekam zateči, saj je bil v kar dobri kondiciji in nič izstradan.

Janez slikar

Vseskozi je ustvarjal in se poskušal v raznih tehnikah: perorisba, akvareli in olje. Intenzivno se je olja lotil okoli leta 1973 in od takrat to redno in dosti dela. Poleg že omenjenih tem je začel slikati še tihožitja z rožami, gobami, lovskimi predmeti, pokrajine in podobno. Po naročilu se je lotil portretov ali po predlogi naslikal kakšen kraj, vas ali domačijo. Kadar ni naročil slika za svojo dušo in veselje. Upodablja takšne in drugačne živali. To je njegova zelena nit. Ne rdeča saj je pač lovec. Tudi slepe tarče naredi za lovske prireditve ali veselice. To so tarče - risbe na okrogli iverni plošči. Tema je vedno humorna in vezana na dogodek naročnika.

 V Sloveniji kar nekaj ljudi slika lovsko motiviko in se med seboj razlikujejo po kvaliteti. Verjamem, da delajo to z dušo in veseljem po najboljših zmožnostih. Od teh animalistov po mojem mišljenju izstopajo trije in eden od teh je nedvomno Jani Mravlje. Kar se tiče barv in harmonije le teh, pa je Jani številka ena med njimi. Je nenadkriljiv mojster barv, kolorist da je malo takih. Njegova paleta barv je skoraj neskončna. To veščino mu je dal poklic, saj je več kot pol življenja prilagajal barve originalom; umetniškim slikam, fotografijam, risbam, diapozitivom.

Včasih se je Jani lotil slikanja svetopisemskih zgodb in svetnikov in naslikal jih je kar nekaj. Portretiranje ljudi mu gre dobro od rok a se ga ne loti rad. Ponavadi je to delal iz fotografij, ki so bile slabe ali pa neostre (nejasne) in se je še dodatno mučil s tem, da je bila slika podobna človeku, kakršen naj bi bil v resnici. Zgodilo se je tudi to da si portretiranci niso bili všeč. Ko je za 80 letnico portretiral svojo mamo mu je dejala, da je pregubasta in zgleda prestara. Prav tako se je zgodilo z očetovo sestro, da si ni bila všeč. V takih primerih je najbolje, da naslika Heidi Klum ali Cindy Crawford in si bodo gospe gotovo všeč!!!

Janijevi motivi so kot Vivaldijevi »štirje letni časi«. Z barvami pričara takšno pomlad, da bi najraje pokosil nekaj trave s slike. Poletje, da bi skočil v vodo in se ohladil. Jesen s svojimi zlatorumenimi barvami in poslušanjem šelestenja in odpadanja listja. Zima pa je tako mrzla, da iščeš šal in kapo, pa čeprav sliko gledaš poleti. Obvlada barvno perspektivo, ki te popelje v prostor in da globino. Jani najraje uporablja tople pastelne barve. Ni morbidnih ali težkih barvnih kombinacij. Barve so dopadljive in prijetne za gledalca. Barvna harmonija in natančnost risbe so slike kakršne ustvarja Jani Mravlje. Slika naravo, kakršno imamo radi jo doživljamo in bi jo radi zapustili našim potomcem, pa čeprav samo na njegovih slikah.
Vse to kar sem napisal je moje gledanje na življenje, ustvarjanje in delo prijatelja slikarja, lovca in preprostega človeka Janija Mravljeta.

Novejše slike:

Janez preparator

Čisto v začetku svoje lovske kariere je Janija zanimalo tudi prepariranje živali. Za to ga je navdušil znani preparator in državni lovec Ivan Šapul. Ivan Šapul je divjad prepariral tudi za muzej v gradu Bistra. Kot star maček je pri Janiju opazil voljo in željo do tega dela, potrpežljivost in natančnost.
Tiste čase se je prepariralo z arzenom in so bili dermoplastični izdelki obstojni več desetletij. Doma imam fazana, ki ga je prepariral Jani pred najmanj štiridesetimi leti, pa je tak kot takrat. Samo čakaš kdaj bo sfrčal.
Prepariranje ga je spremljalo dolgo časa. Nekoč je v živalskem vrtu poginil jaguar in dobil je ponudbo, da ga preparira. To je bil izziv zanj in ni odklonil. Nemalo se je namučil, da je ugotovil kakšna poza bo najboljša zanj. Malo je manjkalo, da mu preparatorstvo ne bi postal njegov nov poklic. Dobil je ponudbo da bi šel v Kenijo za preparatorja, a pri črnih maholascih nobena stvar ni sigurna in je kar prav, da je ostal doma.

Rezbar roževine

Lovci včasih nosijo k lovskemu kroju namesto običajne kravate malo drugačne. Te so iz roževine v obliki medaljona in usnjenega traku. Izdelani so iz jelenjega rogovja včasih pa tudi iz srnačjega. Najprimernejši za obdelavo so spodnji neporozni deli rogovja. Iz rogovja se izreže ploščice primerne velikosti in debeline za nadaljnjo obdelavo.  Najboljša je roža jelenjega rogovja. Ko so ploščice pripravljene se jih izdolbe in obrusi  v nekaj mm poglobljeno belo ploskev. Na to ploskev se nariše motiv npr. divjega petelina nakar se začne precizna obdelava z raznimi dleti, svedri, žagicami in ostalimi orodji.

Janezovi medaljoni so izdelani na način, da se  lik drži samo na nekaj točkah oboda. Za zaščito in poudarjanje ozadja in figure tega filigranskega delo z zadnje strani je nalepljeno temno usnje. Na zadnjistrani sta pritrjeni dve kovinski vodili za usnjeni trak. Vse skupaj izgleda kot nek medaljon na vratu.
Jani je z izdelavo začel, ko si je zaželel tako kravato (medaljon) in je poprosil znanega izdelovalca, da bi mu izrezljal jezdeca na konju, a do realizacije nikoli ni prišlo. Zato se je tega dela lotil sam. Nabavil si je orodje in izpod njegovih rok so začeli nastajali čudoviti izdelki. Jezdec na  konju sedaj stoji narahlo vpet v obroč temnejše roževine. Ustvaril je približno 60 takšnih brošk, medaljonov. Motivi so divje živali, medved, lisica, jelen, srnjak, divji prašič, divji petelin in še nekaj drugih. S to dejavnostjo se trenutno ne ukvarja. Veliko teh čudovitih izdelkov je razdal prijateljem in znancem ali pa se je na ta način komu oddolžil za uslugo. Meni je poklonil rukajočega jelena, ki ga hranim kot drag spomin.