Kontrolna metoda 6. del

5 Povzetek

Odzivno upravljanje je sistematičen proces stalnega dopolnjevanja, izboljševanja in preoblikovanja ukrepov v upravljanju. Upravljavsko tehniko moramo razumeti kot sproščen, svoboden eksperiment, ki je namenjen učenju in stalnemu vgrajevanju novih ugotovitev v proces upravljanja. Izbrane sisteme upravljanja moramo jemati zgolj kot hipoteze, ki jih je treba šele potrditi, in ne kot predpis oziroma dokončno odločitev. Ključno napako dela tisti, ki verjame, da je oborožen s popolnim znanjem; da v celoti in dokončno obvladuje svoje delo in torej ne potrebuje nikakršnega (samo)preverjanja.

Odzivno upravljanje bo uspešno le toliko, kolikor nam bo uspelo vanj vgrajevati povratne informacije, pridobljene z objektivno zasnovanim monitoringom.

Če je monitoring ustrezno zastavljen, bo upravljavcem omogočil oceno: 1) kako uspešna je bila njihova izhodiščna ideja, 2) koliko so se cilju že približali in 3) kako s prilagajanjem dejavnosti cilj tudi doseči. Z vsako novo informacijo o procesu bomo le-tega izboljšali.

Kljub novosti ideje o odzivnem upravljanju v svetu – Holling (cit. po Lee, 1999) je znamenito knjigo Adaptive environmental assesment and management namreč uredil in izdal šele leta 1978 – le-ta v Sloveniji ni nova. Pri nas se je za sistem, ki ga upravljavci obnovljivih naravnih virov lahko s pomočjo rezultatov in izkušenj iz že opravljenega dela kontrolirajo, bogatijo in (pre)usmerjajo, uveljavil izraz »kontrolna metoda v gospodarjenju z divjadjo.« Odzivno upravljanje divjadi je v polnem pomenu zaživelo že leta 1975 na območju takratnega Gozdnega gospodarstva Postojna. Takratna lovsko-upravljavska organiziranost, posrečena kadrovska zasedenost in pereča gozdno gojitvena problematika v Postojnskem gozdnogospodarskem območju so omogočili radikalen zasuk v veljavni politiki varstva, gojitve in lova divjadi, še posebej jelenjadi.

Procesi v populacijah divjadi praviloma potekajo na velikih površinah. Zato jih je treba temu ustrezno tudi spremljati. Brez dobrih terenskih sodelavcev, med katerimi imajo vsekakor pomembno vlogo tudi lovci, velikopovršinskega monitoringa ni mogoče uspešno izpeljati. Ker so lovci praviloma dobri poznavalci divjadi in lokalnih razmer, je njihovo sodelovanje pri monitoringu dogajanj v populacijah in habitatih pogosto uporabljen in upoštevan način dela v evropskih in severnoameriških raziskavah divjadi.

Tudi v Sloveniji smo mnoge projekte trajne spremljave populacij divjadi lahko izpeljali le s pomočjo lovcev. Sestavna dela projekta Ekologija divjega petelina v Sloveniji sta bila kartiranje aktivnih in opuščenih rastišč divjega petelina (inventarizacija) in vsakoletno preštevanje (monitoring) divjih petelinov na aktivnih petelinjih rastiščih v obdobju 1980–1986. Popisali in kartirali (v karte z merilom 1 : 25.000) smo 443 v času projekta večinoma aktivnih rastišč (Adamič, 1986). Tako smo ustvarili podatkovno bazo, s katero je bilo mogoče zaznati spremembe v aktivnosti rastišč in spremembe lokalnih številčnosti divjega petelina. Po koncu tega projekta sta spremljanje aktivnosti rastišč in spomladansko preštevanje petelinov postala sestavina drugih podobnih nadaljevalnih projektov. Lovci so imeli zelo pomembno vlogo tudi pri oblikovanju Osrednjega registra podatkov o rjavem medvedu v Sloveniji (Adamič, 1993) – tj. vsakoletnem preštevanju (monitoringu) rjavih medvedov na mrhoviščih in krmiščih na razširjenem osrednjem varovalnem območju te živalske vrste. Iz kontinuirano zbranih podatkov preštevanja, s katerim smo v Sloveniji v sodelovanju z lovskimi organizacijami pričeli oktobra 1993, so razvidni: (opažena) struktura populacije, delež vodečih samic, povprečno število mladičev na eno vodečo samico, povprečno število medvedov na eno števno mesto v različnih delih osrednjega območja itn. Torej dragocen niz informacij, ki bi jih bilo mogoče uporabiti v trajnostnem (odzivnem) upravljanju rjavega medveda v Sloveniji.

Na Oddelku za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete smo na začetku leta 2004 v sodelovanju z drugimi ustanovami oblikovali Osrednji slovenski register velike lovne divjadi in velikih zveri. Prostorsko naj bi register prekrival vso Slovenijo, zato so v njegovo vzdrževanje vključene vse organizacije, v okviru katerih v Sloveniji poteka lov divjadi in velikih zveri. V njem se od začetka leta 2004 vodi enotna evidenca o vsej uplenjeni in/ali drugače izločeni (poginuli, povoženi) veliki divjadi in velikih zvereh v Sloveniji. Za vsak izločen osebek se v registru trajno zbirajo podatki o: lovski organizaciji-upravljavki lovišča, biološki vrsti divjadi, spolu, neto telesni masi, ocenjeni starosti, trofejni vrednosti, geografski lokaciji, vrsti izločitve in datumu izločitve.

Za zajemanje podatkov o natančni geografski lokaciji izločitve živali smo za vse lovske družine in lovišča s posebnim namenom pripravili karte v merilu 1 : 50.000 z vrisanimi in oštevilčenimi kvadranti velikosti 1 x 1 km, s šifrantom, z okvirnimi mejami lovišča ter natančnimi navodili za odčitavanje in vnos podatkov. Bistvena prednost omenjenega registra je v prostorski natančnosti evidentiranega mesta izločitve živali. V njem so podatki namreč prostorsko določeni na ravni kvadranta s površino 1 km², v starejših sistemih pa so bili opredeljeni z mejami celega lovišča.

Enoten, trajno vzdrževan register bo podlaga za prihodnje spremljanje uspešnosti upravljanja populacij divjadi in velikih zveri na več ravneh (lovišče, lovsko-upravljavsko območje, država) in za prihodnje študije: (1) o območjih razširjenosti ter prostorski spolni in starostni zgradbi populacij divjih živali, (2) o odnosih med zgradbo življenjskega okolja divjadi in njenega telesnega in zdravstvenega stanja ter njene trofejne vrednosti, (3) o povezavah med populacijskimi značilnostmi (npr. gostoto) in škodo na kmetijskih površinah ali poškodbami gozda, (4) o odnosih med različnimi živalskimi vrstami ipd.

Lovci so dragoceni in zainteresirani sodelavci pri številnih raziskavah prostoživečih živali in njihovega okolja. Izobraževanje lovcev –obvezno pred sprejemom v lovsko društvo, pa tudi kasnejše dopolnilno – bi moralo biti zato usmerjeno tudi tako, da bi jih usposabljalo za sodelovanje pri monitoringih populacij divjadi in njihovih habitatov, pa tudi pri konkretnih raziskovalnih nalogah in projektih. Seveda je pri izbiri sodelavcev treba upoštevati individualne razlike v naklonjenosti in vrednotenju raziskovalnega dela. Zaradi prevrednotenih pogledov na lov in lovstvo so pred lovci vsak dan težje naloge. Le strokovno usposobljen lovec je lahko zaupanja vreden sodelavec in sogovornik raziskovalcev ter drugih skupin prebivalcev, zainteresiranih za upravljanje z divjadjo.