Kratkocevno orožje v lovišču

Nekateri na MNZ imajo zanimiva tolmačenja na "modra" vprašanja posameznikov.

Kakor vemo je orožni zakon pred leti lovcem omogočil, da pri svojem delu v lovišču uporabljamo tudi kratkocevno orožje. Obenem je uporabo omejil na usmrtilni strel hudo ranjene (obstreljene), bolne ali onemogle divjadi in za obrambo vodnikov krvosledcev pri iskanju obstreljene nevarne divjadi.

Za tiste, ki smo se za nabavo tega orožja odločili je to pomenilo, da bomo odslej na obhodih lovišča, kadar ne bomo imeli namena loviti divjadi,  lažje opravili vse ostale upravljavske naloge v lovišču v zvezi z divjadjo. Kot je v naši domovini in še posebej med  zeleno bratovščino običajno, se je povsem skladno s pregovorom, da… „Slovenci ne bi potrebovali drv če...“, takoj pojavil kup pomislekov v zvezi s kratkocevnim orožjem. Pa ne med tistimi, ki smo se vsi opraskani prebijali čez robido, da smo poiskali divje prašiče, da je LD lahko izpolnila zapovedano kvoto odstrela. Tudi ne med tistimi, ki so dosti v gozdu in naletijo na onemoglo ali hudo ranjeno divjad, ki ji je potrebno krajšanja muke, kot tudi ne med tistimi, ki ob cestah po povozih opravljajo srhljivo delo skrajševanja muk živalim s polomljeno hrbtenico, nogami in hudimi notranjimi poškodbami, evidentiranja in celo odstranjevanja in odvažanja  (nepotrebnega!) povožene divjadi. No, vsi omenjeni se večinoma dobro zavedajo praktičnosti kratkocevnega orožja in ga s pridom odgovorno  in tudi varno uporabljajo. Da ne govorim posebej o vseh tistih, ki popravljajo napake slabih strelcev ali ki iz drugih vzrokov iščejo ranjeno divjad po goščavah, ob prepadih; včasih tudi za ceno ogrožanja svojega in pasjega življenja, ali se celo soočajo z napadi smrtno nevarnih ranjenih merjascev in medvedov. Vsi ti prednosti kratkocevnega orožja zelo dobro poznajo in ga po lastni presoji tudi odgovorno uporabljajo.

Pa se je našel nekdo iz naše zelene druščine, ki mu tudi ni ustrezalo enostavno napisano besedilo v zakonu in je na Ministrstvo za notranje zadeve (MNZ) poslal svoje vprašanje:

Lovsko orožje je dolgo in kratkocevno. Za njegov prenos mora biti podan upravičen razlog. Po ZDlov s kratkocevnim orožjem ni dovoljeno izvajati odstrela /razen v primeru višje sile/ in je namenjeno predvsem usmrtitvi ranjene ali poškodovane divjadi /milostni strel/. V zvezi s tem se postavlja vprašanje ali lovec v lovišču sme nositi le oz. samo kratkocevno orožje. Orožni list mu sicer daje pravico, da to orožje poseduje, prenaša, nosi in uporablja v lovišču, vendar ali je podan upravičen razlog za nošenje kratkocevnega orožja v lovišču, ne da bi lovec hkrati pri sebi imel tudi dolgocevno lovsko orožje, glede na to, da se kratkocevno lovsko orožje ne sme uporabljati za odstrel divjadi oz. se lahko uporablja le in samo za milostni strel.“

Služba za stike z javnostjo MNZ mu je odgovorila:

Lovec v lovišču ne sme nositi le oz. samo kratkocevno orožje. Upravičen razlog je lahko zgolj in samo lov, lov s kratkocevnim orožjem pa ni dovoljen.“

Trdim, da je šlo po mojem mnenju za zelo neumestno vprašanje in po drugi strani za povsem nestrokoven in neživljenjski odgovor. Zato sem v upanju, da bodo na MNZ le premislili in drugače odgovorili takoj  poslal dodatno vprašanje oz. prošnjo za razjasnitev odgovora. Navedel sem svoje pomisleke in sicer, da je edina omejitev uporabe kratkocevnega orožja v lovišču podana v 44. členu Zakona o divjadi in lovstvu, ki pravi, daje prepovedano uporabljati pri lovu kratkocevno strelno orožje, razen za usmrtilni strel ranjene, bolne ali onemogle divjadi in za obrambo pri iskanju obstreljene nevarne divjadi. Pojasnil sem jim :
„Z vašim odgovorom, za katerega upam da gre le za nesporazum in da ni dokončen, lovce postavljate v nevarne situacije tako pri sledenju ranjene divjadi, med katerimi sta predvsem nevarna medved in divji prašič, kot tudi pri usmrtitvi bolne ali obnemogle divjadi, za katero lahko domnevamo, da je okužena s človeku nevarnimi boleznimi.
Vodniki psov krvosledcev so pri svoji dejavnosti primorani slediti ranjeno divjad tudi v neprehodnih goščavah robidovja in makije, kjer dolgocevno orožje predstavlja bolj oviro in nevarnost kot orodje za usmrtitev zasledovane živali in obrambo lastnega zdravja in življenja pred živaljo v smrtni agoniji. V primeru, da bi tak vodnik krvosledca primoran zaradi zadostitve zakona, kot ga v svojem odgovoru tolmačite, poleg kratkocevnega nositi s seboj še nerodno dolgocevno orožje, bi ga včasih moral pustiti izven takega območja brez nadzora, kar vsi vemo, da je nesprejemljivo, ali pa se z nošnjo skozi te ovire dodatno izpostaviti nevarnosti napada ranjene živali.
Kot sem omenil, je problematična tudi usmrtitev okužene divjadi s tradicionalnim načinom knikanja z bodalom, zato je prednost uporabe kratko cevnega orožja nesporna. A lovci nikoli ne vemo kdaj naletimo na tako divjad. To se lahko zgodi tudi pri ostalih opravilih, recimo ko zalagamo krmišča s krmo ali obdelujemo krmne njive za divjad ali ob pregledu lovišča v času, ko nimamo nobenega vzroka, da bi s seboj nosili dolgocevno orožje, torej ko iz različnih vzrokov nimamo namena ali možnosti uplenitve nobene divjadi. Dolgocevno orožje je težko varno odložiti med takim delom, ki se nemalokrat izvaja na odročnih težko prehodnih terenih, medtem ko se kratkocevno orožje lahko neovirano nosi tudi pri teh opravilih in po potrebi tudi uporabi.
Opozarjam tudi na definicijo lova v zakonu o divjadi in lovstvu iz katere je jasno, da se lovci pri vseh teh dejavnostih, ki jih obsega lov mnogokrat lahko znajdemo v situacijah, ko bi upravičeno in v skladu z zakonom (44.člen alineja 10) uporabili kratkocevno orožje tudi izven situacij ko smo namenjeni samo upleniti divjad in imamo za to s seboj dolgocevno orožje.
Prosim, da svoj odgovor ponovno pretehtate in se toplo priporočam za novega, ki lovcev v svoji dejavnosti, ki jo izvajamo v javno dobro, ne bo postavljal novih nepotrebnih ovir.
V pričakovanju vašega odgovora, katerega želim tudi objaviti na portalu kjer sem dobil informacijo, ki nas je vznemirila, vas sam osebno kot tudi mnogo lovcev v katerih imenu pišem, toplo pozdravljam.“

A odgovor ni bil tak kot bi ga pričakoval. Dne 27. junij 2012 je služba za stike z javnostjo pri MNZ napisal/-a:

Lovec, ki se odloči za lov divjadi na lovišču, pri sebi ne sme nositi samo kratkocevno orožje. Zakon o divjadi in lovstvu namreč določa, da smejo lovci na lovišču loviti divjad le z dolgocevnim orožjem, saj lov s kratkocevnim orožjem ni dovoljen.
Kadar lovec rani ali poškoduje divjad in je potrebna izsleditev ranjene, bolne ali obnemogle divjadi, to opravi vodnik psov krvosledcev, ki ga lovec prosi za intervencijo. Vodnik psa krvosledca bo tako divjad usmrtil s kratkocevnim orožjem, kot določa zakon.
Vprašanje gospoda, ki smo ga prejeli na MNZ, se je nanašalo na lov v lovišču. Kot smo gospodu odgovorili, se lahko lovi divjad le z dolgocevnim orožjem, lov s kratkocevnim orožjem ni dovoljen. Torej ne obstaja upravičen razlog, da bi se lovec sprehajal oziroma iskal plen - divjad, ki je zdrava, po lovišču zgolj s kratkocevnim orožjem. „

Očitno je, da kljub izčrpnemu pojasnjevanju kaj vse lovci v lovišču počnemo, na MNZ nočejo razumeti predstavljenih razmer in situacije. Torej,  bi morali tudi vsi vodniki psov krvosledcev, ki so se odločili za nabavo in uporabo kratkocevnega orožja iz znanih in upravičenih razlogov, poleg tega s seboj nositi še  dolgo puško (zasledovanje ranjene divjadi je prav tako oblika lova), s katero  se bodo zapletali v robidovje v goščavju in težavneje plezali po skalah. Kolikor vem, so vodniki krvosledcev za kratkocevno orožje zaprosili in ga nabavili le  zaradi  praktičnejšega prenašanja in uporabe v takšnih razmerah ko lahko tudi hitreje in zanesljivejše zavarujejo svoje življenje in življenje psa ter na koncu skrajšajo muke ranjeni divjadi. Če pa  pogledamo izven »krvosledniškega kroga«, naj opozorim vse lovce, ki so opravljali svoje dolžnosti v lovišču in s seboj, zaradi praktičnosti, jemali v lovišče  kratkocevno orožje, da naj bodo pozorni! Kajti, k tej zadevi  sodi še dodatna »cvetka«. Če boste slučajno naleteli na ranjeno ali onemoglo divjad, pa zaradi izdanega uradnega  tolmačenja MNZ, ki sem ga predstavil, ne boste imeli  s seboj ognjenega orožja, tudi KNIKATI NIKAR!

Mesec dni nazaj je bilo namreč skupini lovcev na nekem tečaju od  lovskega inšpektorja povedano, da je tudi knikanje zgolj le mučenje živali, ki  je seveda tudi kaznivo!  

Bo modra država dala ustreznejši odgovor? Bojim se da ne. Zato naj dodam še eno, verjetno bogokletno vprašanje: Kako  bodo na vse to odgovorili in tolmačili pristojni organi LZS?

Marijan Likar

Za boljšo izkušnjo brskanja po naših spletnih straneh, vam priporočamo, da omogočite piškotke. Podrobne informacije..

Sprejemam piškotke.

EU Cookie Directive Module Information