Divjačinski čili iz kotlička

Tudi brlogarji smo, na gorenjskem oddihu z razširjeno družinsko zasedbo, s pridom izkoriščali toplo sončno vreme, vsak dan pridno kurili drva in oglje, da se je  kadilo in dišalo vse do otočka sredi jezera ter so ruski turisti, od dima solzavih oči, padali iz pleten in strašili labode ter race.

 

Ognjišče

 

 

Prvi dan je bil na vrsti fotr brlogar, ki je s sabo, poleg cvizla, prinesel še nekaj divjačine (srnice in pujsa) in sklenil vse troje uporabiti v prvodnevni zunajkuhi.

Zjutraj je meso razrezal na grižljajem ustrezne kose, ga v skledi za mariniranje dodobra obrizgal z olivnim oljem in primešal divjačinske začimbe (majaron, origano, kumina, brinove jagode, poper, timijan... ), sesekljano čebulo in česen.

Potem je počasi zakuril je ogenj in počakal, da se gorišče razgori. Ko je bil ogenj pravi in šamot na steni kamina razgret, je pristavil kotliček in v njem na vročem ognju in olivnem olju do mehkega pražil čebulo in nakockan korenček.

 

Potem je v kotliček postopoma dodajal vsebino divjačinske marinade in med mešanjem pražil, da se je meso obarvalo. Ko je začelo izpuščati tekočino, je malo razmaknil goreča polena, s tem zmanjšal temperaturo in pustil brbotati in mehčati. Medtem je igral pikado s soborcema, se odžejal s špricarjem, in samo občasno preverjal ogenj in vsebino. 

Po kakšni uri je meso zalil s tri deci cvička, dodal po žlico ostre in sladke mlete paprike, dve pločevinki pelatov, malo solil in popral, dal še eno poleno na žerjavico, premešal in se spet posvetil pikadu.

 

Po kakih treh urah je dal v kotliček še dve na kocke narezani sveži papriki, dobre pol kile fižola (kuhanega, se razume), dolil vode do želene konsistence in dosolil po okusu,

 

Vseskupaj se je nad žerjavico pokuhavalo še kako uro, nakar je lačna družba izpraznila kotel do zadnje žlice.

 

Litoželezec je svojo nalogo zopet opravil z odliko.