S prvič se začne
Prvi PZP v LKD Zasavje
Ko se pravi ojunačijo in si rečejo poskusiti ni greh in se na koncu izkaže da je uspelo in za povrhu bilo še prav fletno. No saj kdaj pa ni fletno ko se vkup najdejo pravi kinologi s svojimi psi?! Zadnje čase kar nekaj opletam s svojo kamero in lovim pasje doživljaje v slovenski lovski sferi. Tako spoznaš marsikaj in marsikoga pa tudi veliko prijetnega se tako doživi.
Eden takih je tudi Matej Lah, ki mi je na enem drugem dogodku rekel »Pridi, te vabimo, delamo PZP prvič pri nas.« Ker je poleg obljubil še lepo »podkupnino« za mojo življenjsko sopotnico, seveda v smislu da pride poleg ali me vsaj spusti iz okupacije, mu žabe ni bilo potrebno na silo tiščati v vodo.
Kaj vse te kunštne kratice preizkušenj pomenijo sem se že malo naučil, tako da mi je celo bilo nekaj znanega o dogodku. Kaj več pa ne kanim kunštvati, saj je moje znanje o tem še dokaj šibko.
Sem pa zelo dobro vedel kam se pripeljati. Pred lovski dom LD šentvid pri Stični, kjer sem že preživel nekaj prijetnih uric in tudi ta dan ni bil nobena izjema. K prijetnim dogodkom seveda spadajo prijetni ljudje. Lovski in kinološki prijatelji so že bili zbrani, ko sem v zadnji minuti pribrzel s svojim francozom po lepo spomladansko zeleni dolenjski dolini in zavil na klanček pred dom.
Poleg starih že znanih lovskih prijateljev sem spoznal še nekaj novih in prvič pri njunem delu prisostvoval sodniškemu paru Saše Volariča in Vladimirja Kobala.
Po uvodnih pozdravnih besedah predstavnikov LKD Zasavje in LD Šentvid pri Stični so se tekmovalci razdelili v dve skupini in odpeljali smo se proti kraju Dob ob dolenjski avtocesti. Domači lovci so skupini vodili v zadostni oddaljenosti za nemoteno delo psov, ki so začeli z disciplino preiskave terena, kjer vodnik psa usmerja po polju, da ga ta bolj ali manj intenzivno in tudi bolj ali manj vodljivo preiskuje. Ob tem vodnik na znak sodnika tudi sproži strel, da se preveri odziv psa na ta dražljaj in seveda po poti nazaj oceni še vodljivost psa.
Za laike zanimivejša disciplina je preizkušanje stoje na divjad. Pes mora najdeno divjad nakazati s ptičarjem značilno stojo. Poleg elegantnega teka po polju je to nekaj najlepšega kar lahko pri teh pasmah opazuješ.
Žal ne moreš biti na več mestih hkrati in videti vseh psov pri tem delu. Zato sem najlepšo stojo po besedah sodnika Kobala zamudil. Ko pa je proti koncu preizkušnje stojo prikazal še edini prisotni žimavec smo se z vodnikom hecali ali ga je zabetoniral ali pa namazal tačke z lepilom.
Lepe sončne sicer pa zelo vetrovne urice preizkusa so se iztekle in odpeljali smo se nazaj v »štab«. Domača ekipa pod vodstvom starešine Dušana in nepogrešljivega Dragota je že imela pripravljeno malico. A je morala počakati na krožnikih vsaj toliko, da smo poprej zmočili presušena grla. V takih razmerah in na tej zemljepisni širini ni boljšega kot deci domačega cvička zmešanega z bistro studenčnico. Nekateri pravijo da je to greh, a žeja dela svoje.
Sodniški tandem je čakalo še delo v obliki preračunavanja vseh mogočih točk, množenja s faktorji in razvrščanja ter seveda pisanja in žigosanja v rodovnike. Za moralno podporo pri tem delu smo ostali ta čas še naprej gasili žejo in oblagali želodčke z odličnimi suhomesnatimi rezinami. Seveda smo malico pustili tudi njima, saj se sodnikom ni zameriti, ko nikoli ne veš kdaj bo ocenjeval tebe in tvojega psa.
Ob razglasitvah rezultatov in čestitkah ob vračanju rodovnikov mi je vedno všeč, ko sodniki opisno ocenijo delo posameznih psov. To so dobri napotki za bodoče vodnike obravnavanih pasem. Tudi tokrat je sodnik Volarič navedel poleg ocen še nekaj nasvetov novopečenim vodnikom ptičarjev. Ker me, kot izgleda pota vodijo v to smer, sem jih hvaležno poslušal. Resda marsikaj človek pozabi, a večkrat slišano se počasi vsidra v še tako trdo betico, pa ni vrag da še meni ne bi malo uspelo.
Tak sončen pomladanski dan s pregovorno spomladansko utrujenostjo vabi k posedanju in obujanju raznih spominov. Teh imamo lovci na pretek. Tudi zgodb o doživljajih s kosmatinci.
Kar se tega tiče, ta nedelja ni bila izjema. Kar nekaj nas je ostalo za mizo pod nadstreškom, ki smo ob premlevanju zgodb pridno skrbeli, da vino ni hlapelo in da se salame niso posušile na krožniku.
A take borbe terjajo žrtve in bojišče se je počasi vseeno praznilo. Na koncu smo lahko le rekli »najjači ostaju«, a smo se kljub temu s še enim lepim doživetjem končno le odpravili proti domu. Jaz seveda z Matejevo »podkupnino«, da moja ni bila preveč huda na še eno potepanje. Če bo to brala, bom pa spet slišal svoje. Takle imamo!
Video reportaža sledi.