Sežun v Račah

36. memorial Bogdana Sežuna

Večkrat sem že slišal za to prestižno tekmo, a do letos še nisem imel prilike, da bi si jo ogledal. A moja prisotnost na tekmi v vodnem delu v Dragi je prinesla tudi vabilo na to tekmo, ki je bila letos v lovišču LD Rače v okolici in ob Račkih ribnikih.

To, da sem v zadnjih letih nekoliko spoznal delo ptičarjev, teh večinoma močnih, hitrih in vsestranskih lovskih psov, že lahko rečem. Da so mi všeč, pa tudi. No, saj bi težko našli lovsko pasmo, ki mi ni všeč in ki je ne bi imel. Če bi jim seveda bil zmožen nuditi čas in pozornost, ki jo vodnik svojemu psu mora dati.
Tako je bila tudi ta nedelja, drugi dan tekmovanja polna spoznavanja novih vodnikov in psov, ki so se trudili doseči kar čim boljše rezultate. Že na prvem dogodku, delu Vilka Turka z njegovo psičko sem poslušal, kako je sodnik poudaril, da je tu ocenjevanje strožje, saj to je Sežun! In zavedajoč se tega, se je tudi primerno potrudila in poiskala ter aportirala zajca, čeprav jo je vmes očitno neznansko nekam tiščalo. In je to tudi opravila brez izpuščanja plena iz gobca. Tudi njej sledeči psički je izgleda trema prinesla isti dogodek.
Ker se nisem mogel udeležiti obeh dni dvodnevne tekme, sem bolj za rep lovil discipline in tekmovalci, ki so opravljali naloge, ki so jim ostale od prejšnjega dne. Tako sem se z domačim vodnikom odpravil na prostor, kjer smo s ceste lahko opazovali poljsko delo v visoki travi in prinašanje pernatega plena.
Tudi delo v ribniku je nekaj kar je vedno vredno znova in znova doživeti. Ko se ptičar z zanosom požene v globoko vodo in usmeri k plenu, ki je padel v vodo in s polno strastjo le tega prinese in ponudi vodniku v zameno za srčno pohvalo, mi zaigra srce in to bi opazoval znova in znova.
Vsak stvar gre počasi k koncu in tudi delo letos prisotnih psov z vodniki se je končalo, sodniki pa so se zbrali in odpravili na daljše presejavanje rezultatov, da so lahko kasneje organizatorji izpeljali slavnostno podelitev pokalov in priznanj.
Ta čas smo ostali seveda lovsko kinološko na dolgo in široko razpletali svoje misli, zgode in nezgode. Marsikaj izveš tako, včasih pa se tudi kaj novega naučiš, kar se kaže zapomniti in uporabiti pri svojem štirinožnem lovskem pomočniku. Recimo kako ga naučiti, da ti pokaže ne samo krvno sled, temveč tudi kroglo, ki se je zarila v tla.
Ako je prišel tudi čas, ko so pokali na mizi v ličnih oblikah nemškega kratkodlakega ptičarja dobili družbo organizatorjev, vodniki pa so s e s psi postavili v vrsto ob lične oštevilčene panje. Nasproti njih pa seveda naša čredica firbcev, lovske tovarišije in žlahte.
Organizator je ponovno naredil primerno gesto in k dogodku povabil Ferdinanda, sina Bogdana Sežuna, da je tekmovalcem čestital in izročil pokale. Poudaril je, da bi bil njegov oče ponosen, ko bi videl da se njegovo delo nadaljuje in spoštuje njegov trud.
Za letošnjega zmagovalca ne bi mogli reči, da je bila njegova uvrstitev nepričakovana ali nekaj novega. Janez Horvat iz Zagojičev je vodnik, ki se je že večkrat izkazal in stal na najvišjih stopničkah. Letos tu s psom Agom Prvenskim. Ira Lovrenška je prislužila drugo mesto s svojim vodnikom Silvom Kraljem, medtem ko je Joj Svetilovrenc pokazal znanje s katerim sta z vodnikom Čedomirjem Vogrincem prislužila pokal za tretje mesto. Najboljše vodno delo sta prikazal Isa Lovrenška z vodnikom Vilkom Turkom, najboljše poljsko delo pa Iba Lovrenška pod vodstvom Janeza Horvata iz Cirkovc.

Tudi ostali tandemi so se srčno borili in razen dveh nesrečnežev vsi tudi priborili dobre rezultate. Pa tudi tista dva, ki jima ni uspelo, sta za ta nivo tekmovanja morala prehoditi kar nekaj kilometrov vaj in prenositi kar nekaj ton perja in dlake tako po polju kot vodi. A sreča je opoteča in enkrat se nagiba sem, drugič tja.
Zaključek je bil kot se za tisti konec kure spodobi lepo zalit z dobrim vincem, a žal ali k sreči za drugi dan je bilo potrebno odpeljati domov. Tako sva se s prijateljem Vitom morala posloviti in ubrati dolgočasne kilometre iz Štajerske proti metropoli.
Se vidimo drugo leto!