Tekma terierjev in jamarjev

Zverinice s Planince

Na koledarju KZS je bil ta dogodek napovedan drugje in prej a se je nekaj sfižilo, zato so organizatorji zadevo prestavili višje nad področje Ostrorogega jelena. No, saj mogoče je zataval kdaj tudi tja v kakšnem lovu, a z drevakom tako visoko zagotovo ni motovilil. Ali je imel s seboj tudi kakšno malo zverino podobno glavnim akterjem tega dogodka, pa Jalen žal ni zapisal. Vsaj pomnim ne tega, bo pa treba za osvežitev spet kdaj njegove Bobre v roke vzeti. V prihajajoči zimi, kdaj po dopoldanskem pogonu bo kar pravi čas.

Sobota 19. oktobra pa je bil čas za naravo in pse. Čeprav je bilo Barje in bližnje doline zalito z gosto meglo, se je kmalu po nekaj serpentinah makedamske ceste nad Jezerom že pokazalo jasno nebo in svetlo sonce. Ko se tako izvijem iz primeža vlage in trohnobe kar lažje zadiham in marostarsko tesnobo takoj prežene boljša volja.
Te ni manjkalo tudi med udeleženci tekme terierjev in jazbečarjev, ki so se že nabirali na parkirišču pred lovsko kočo lovske družine Tomišelj. Visokozvočno lajanje in glasni pogovori vodnikov so nakazovali živahen začetek sončnega in za ta čas tudi pretoplega dne.
Ker je šlo za pasji dogodek na državni ravni se je pozvalo k zboru in poslušanju državne himne. A tehnika dandanes menda dobiva osebnost in kasetofon se ni želel pokoriti ukazom predsednika LKD Dejana, zato so že padale ideje, da bi himno kar zapeli. Pa si nihče ni upal omilozvočiti svojega talenta. Zadrego je rešil Štefan, ki je s kasetarjem izgleda v tesnejši navezi in kasetofon je lepo poslušno potresel z membranami zvočnikov in že so vodniki strumno držali klobuke v rokah, nekateri psi pa so se pridružili melodiji. Kot se spodobi.
V imenu lovske družine gostiteljice nas je vse skupaj pozdravil starosta slovenskega lova in lovske kinologije, Vinko Forščak, kinološki sodnik in častni član Kluba ljubiteljev psov jamarjev. Sledila je še predstavitev ostalih organizatorjev, sodniškega zbora in delegata, ter seveda obvezno žrebanje štartnih številk.
Čas je preganjal in po uvodnem preizkusu streloplahosti smo že odkorakali proti področju za preizkus krvne sledi. Jaz pameten marostar seveda v gumijastih škornjih, saj nikoli ne veš kdaj boš na vrhu hriba naletel na blato. Brihta, ni kaj.
Prve sledi, ki sem jim opazoval so izdelovali resasti jazbečarji. Vajen izdelave sledi s svojim bavarcem sem presenečen opazoval kako hitro so ti mali smrčki sposobni napredovati po sledi. Resda zaradi velikosti niso sposobni zaustavljanja večje divjadi, a do nje dobro izšolani in verzirani pripadniki te nizke pasme pripeljejo suvereno. Ko pa se taka »žverca« korajžno postavi ob svoj plen in se ponosno vzravnana glasno pohvali; »hov, hov, evo, zmagal sem«, je to spet ena pasma, ki se ti usidra v svoj kotiček srca.
Pot v dolino sem ta dan izdelal dvakrat, saj smo se z obema prisotnima jazbečarjema zapeljali še nazaj do Jezera na preizkus prinašanja race iz vode. Pa je raca skorajda večja od psa! A nič ne de. Psom te pasme očitno ni še nihče povedal, da so majhni in se obnašajo kot veliki. Očitno jim je nekdo v malo embalažo stlačil veliko srce. S tako srčnostjo so tudi sposobni skočiti v vodo, pogumno splavati po raco, jo privleči do in na breg in aportirati vodniku. Kdor pasme ne pozna, ne verjame, dokler se ne prepriča na lastne oči. Jaz sem se tokrat.
Potem pa sem se pridružil terierjem. Kosmatincem s poredno bradico in očitno previsoko navitim procesorjem. Z ostalimi opazovalci sem se postavil k z ograjo omejenim prostorom z umetnim rovom. Preizkus sta spet otvorila jazbečarja, ki sta suvereno a nekako bolj umirjeno opravila nalogo. Terierji pa so pokazali mnogo večji zagon in ihto in njihovo oglašanje v kotlu bi verjetno doseglo vrednosti vsaj kaljenja nočnega miru, če ne kaj drugega. Lisicam, ki v rovih poslušajo tako vpitje ne preostane drugega kot odrešitev ali pred lovsko puško ali pa direktna prijava v Polje.
Zadnja disciplina je bila izvlačenje lisice iz rova. Na konec rova zgrajenega iz desk in pokritega z rušo in skalami se nastavi mrtvo lisico, ki jo mora pes izvleči k vodniku. Vodnik psu lahko pomaga z izvlačenjem, a njegov doseg je razumljivo omejen na dolžino njegove roke. Ali doseže lisico samo ali psa, ki že drži lisico in potegne oba skupaj so pa seveda možne variante. A rekorder tega dne je z nalogo opravil tako hitro, da se lovec pravzaprav še pošteno pripogniti k rovu ne bi mogel. Za to je požel glasen aplavz opazovalcev, pa ga je bolj malo poslušal in bi se še kar zabaval z lisico, če ga vodnik ne bi odnesel in prostor prepustil naslednjemu.
Vedno po teh preizkušnjah imamo nekakšen mrtvi čas. Čas ko sodniki šilijo svinčnike in seštevajo ocene s terena. Takrat se prisotni zabavamo ali kratkočasimo po svoje. Takrat se kalijo spretnosti lovske latinščine in gasi žeja. Tudi tokrat je bilo tako. S izjemo, da sta bila med nami lovci prisotna dva harmonikaša in med gosti še glasen trobentač. Viže so zadonele, verjamem da prav navzdol v dolino in nam krajšale čas do razglasitev rezultatov, podelitve pokalov in seveda na koncu do skupinskega fotografiranja v spomin na lepo preživeto nedeljo.
Spet je bilo fajn!