Kri in huda ura v Vidmu ob Savi

Tečaj za vodnike krvosledcev 2014

Vsako leto komisija za lovsko kinologijo pri LZS organizira tečaj za vodnike psov krvosledcev. Tokrat se je na razpis za organizacijo tečaja prijavila ZLD Posavje. Taka izobraževanja potekajo tudi po LKD, kot smo prebrali v Lovcu 6/2014, je bilo eno letos tudi na Koroškem, ko sta izobraževala Slavko Žlebnik in Jožef Verčko.

Dogodek katerega vam nameravam opisati pa se je dogajal pod okriljem Komisije LZS za lovsko komisijo, Vzrejne komisije za barvarje in seveda Lovske družine Videm ob Savi, ki je tečajnike in inštruktorje gostila v svoji lovski koči in v lovišču.

Zborno mesto je bilo določeno pri lovski koči LD Videm ob Savi in tja sva se v četrtek zgodaj popoldne napotila člana FLOV, torej Grega in moja malenkost. Bila sva povabljena, da dokumentirava dogajanje in posnameva kaj uporabnega materiala na temo krvosledništva. S polnim avtomobilom opreme sva se odpeljala v smeri Krškega, proti mestu nad katerim se na gričku bohoti cerkvica, poleg nje pa omenjeni lovski dom. Ker današnja tehnologija to omogoča, sem poprej že preko internetne aplikacije Gmap pregledal pot in si pripravljal scenarij snemanja. A taista tehnologija je napovedovala tudi slabo vreme in žal celo pravilno. V Krško sva prispela ravno v času, ko se je s silovitim vetrom pripravljala huda ura, ko pa je dizel grizel v klanec, je pa že pošteno pralo.

V dvorani lovske koče je v času najinega prihoda potekalo predavanje, midva pa sva se pozdravljala z vodjem tečaja Janezom Šumakom, domačimi lovci in inštruktorji, ki so bili trenutno prosti. Ko so se vrata dvorane odprla in so se iz nje usuli slušatelji tako nekako kot otroci v šoli, sem prepoznal še nekaj lovskih tovarišev. Žal tekom prisotnosti ta in naslednji dan ni bilo prave prilike za druženje, saj je bilo ves čas delavno.

Zvečer je bil čas drugega izvajanja vaj poslušnosti na travniku pod kočo. Dež je že deloma ponehal in vaje so potekale v dokaj primernem vremenu v nasprotju z vajami dopoldne, ko so imeli neznosno vročino.

Pogled preko vrste tečajnikov in psov je padal v dolino točno na našo edino nuklearno elektrarno. Takoj sem pomislil, da bomo, ko bo padel mrak, imeli priliko opaziti, koliko to vpliva na tukajšnje lovce. Če bodo hodili po temi brez baterij, pa kljub temu svetili, bo nekaj na govoricah. Koliko je ta bližina vplivala na pse, ne bi vedel oceniti, saj je bilo njihovo obnašanje običajno, torej pretežno dobro vodljivo, z manjšimi izjemami pooblačitev v poslušnosti, ki pa so jo spretni vodniki uspešno obvladali s ponovnim posedanje v prostor, sedi in ostale vaje. Posebej zanimiv je bil mladi bavarec, ki je imel neobrzdano željo vsake toliko narediti krog v teku okoli ostalih in se potem poslušno vrniti k vodniku. Šlo je zgolj za izparevanje odvečne energije in veselja, da je poslušen, pa je nekajmesečni pes dokazal, ko se je vedno na klic vrnil in seveda bil ob tem pohvaljen. No, mogoče pa je NEK le nekaj vplivala in mu na daljavo polnila baterije.

Kakorkoli že, zaradi slabega vremena je padla odločitev, da se ta večer ne bo polagalo sledi, temveč se bo to delalo drugi dan zjutraj, zvečer pa se bo po izdelavi prve sledi položilo naslednjo. Treba se je bilo pač prilagoditi, tako kot se vedno prilagajamo tudi pri lovu.

V tem času pa smo zunaj pod nadstreškom poslušali predavanje vodje izobraževanja Alojza Drnovška, inštruktorjev Alojza Mlakarja ter Zdravka Brezovščka o pripravi krvne sledi in prikaz za to potrebnih pripomočkov in materiala. Ob pripravi materiala je vedno živahni inštruktor Jani Krivec pod drevesom odkril gnezdo, ki je s ptički vred v neurju padlo z drevesa. Ko je okoli nas lovil muhe in pobiral vešče iz okna, še nismo vedeli, čemu ta nenavadna aktivnost, pa nam je pojasnil in vneto smo še drugi dan sledili kako je z nebogljenimi ptiči. A se vsi zavedamo, da tudi to spada k zakonom narave, ki vedno terja tudi svoj davek.

Na koncu dne se je prilegla večerja izpod rok marljivega kuharja in njegovih pomočnikov, nakar je prišel čas prostega druženja in počitka. Koča ne razpolaga z dovoljšnimi prenočitvenimi kapacitetami za vse tečajnike, inštruktorje in ostale prisotne, zato smo nekateri bili deležni gostoljubja domačih lovcev. Že pri prihodu sem prepoznal lovko Vilmo Šoba, ki vodi tudi Zvezo za sokolarstvo in zaščito ptic ujed in ravno ona s svojim partnerjem je nama z Gregom in predsedniku vzrejne komisije za barvarje Bojanu Deberšku priskrbela prenočitev v idiličnem kraju na drugi strani griča.

Noč je bila kratka in še v temi sem se izkobacal iz spalne vreče, se očedil in odšel raziskovat okolico. Še vedno v temi sta me zunaj pozdravila dva konja, ki sta se pasla v ogradi in jutranje žvrgolenje kosov in drugih ptic. Simfonija, ki jo zadnje čase vse premalo poslušam. Prelepe in dolge zelene doline vpete med vinske gorice z vmesnimi gozdički so očitno idilično okolje za malo in večjo divjad. Tako me je skupaj z jutranjim svitom pozdravil tudi zajec in mi z dolgimi ušesi pomahal izza debla jabolka v sadovnjaku. Ali me je ta isti tudi pospremil ali pa poslal drugega, da mi reče adijo, ne bi vedel, a eden ravno tak mi je pomigal z brki tudi na travniku pred hišo. Od tam pa smo se morali hitro pobrati, saj se je čas začetka programa na tečaju hitro bližal. Kar nismo mogli videti ponoči ob prihodu, smo si ogledali sedaj v jutranji svetlobi, ko smo se vozili proti koči. Vsak konec naše dežele me vedno znova prijetno preseneti, pa čeprav je tako raznolika.

V dopoldanskem programu je za naju bila zanimiva izdelava krvne sledi, ki pa jo je, kot sem že omenil zamenjalo polaganje krvne sledi. Najprej smo opazovali inštruktorje, kako so vešče pripravili sledne čevlje s parklji srnadi in ob tem imeli priliko občudovati iznajdljivost lovcev, ki se različno težavnim terenom prilagodijo tudi z različnimi pripomočki. Sledni čevlji inštruktorja Radoša Burnika so prave gorske dereze, brez katerih v strminah Idrijskih gričev ne bi šlo. Z Gregom sva se priključila vsak svoji ekipi tečajnikov, on z inštruktorjem Ervinom Ferogottom, jaz z Alojzom Mlakarjem in pridno sledila dogajanju.

Dopoldanski program predavanj je za tečajnike potekal po urniku, ostali pa smo se posvetili drugim delom in obveznostim. Po kosilu je sonce tako prijetno pogrelo, da smo se nekateri od tistih trenutno brez obveznosti podali v senco pod drevesi, drugi pa so se odločili pohladiti grla v lokalu v dolini.

A hudič ne da miru in ko me je iz dremeža prebudilo neko nedoločeno ropotanje, sem zasumil, da s programom ne bo ravno tako kot je bilo mišljeno. In res se je tisto ropotanje izkazalo za grmenje bližajoče nevihte. Nevarnost neurja in vpliva na delo po sledi je pospešila dogajanje in prav hitro smo se odpravljali na mesta, kjer smo zjutraj polagali sledi. Z nekaj zapleti so vsi tečajniki nekateri bolj, drugi manj mokri sled s svojimi psi tudi izdelali. Edino midva z Gregom nisva imela prilike posneti kaj uporabnega, saj je tema v gozdu, sploh pa dež precej neugodno okolje za fotoaparate.

Vremenska napoved za drugi dan in kopica drugih obveznosti so bili vzrok, da sva se na tej točki morala posloviti, spakirati opremo in se odpeljati proti domu.

Pa na poti nisva bila osamljena. Močan veter in po nebu preganjajoči oblaki so naju spremljali vso pot. Za konec pa nama je vreme tam okoli Grosupljega uprizorilo še pravi disco light show z večkratnimi istočasnimi bliski. Precej nevarna igra narave, pa vendar prečudovita, ko jo opazuješ nekje na varnem. No, kakor za koga. Za naju za sina je itak žena že davno izjavila, da nisva normalna, ko sva v nevihti okoli hiše letala in uživala v eksploziji naravnih sil. Tudi taki smo jagri...