VPR in PNZ prinašalcev
Na preizkušnji Slovenskega kluba retrieverjev
Manj razširjena pasemska skupina lovskih psov v rokah Slovenskih lovcev so retrieverji ali bolj po slovensko psi prinašalci. Verjetno je zgodovina lova pri nas ali pa so geografske danosti v loviščih tiste, ki so zapostavile obliko lova, ki ga nudijo psi teh pasem. Jih pa je videti mnogo več v športnih rokah, kar pa se meni osebno zdi škoda, saj menim, da morajo psi v svojem življenju z delom izživeti svoje potenciale. Saj zato so bili vzrejeni, kajne?!
Časovna in lokacijska bližina mi je omogočila, da sem bil te lepe sobote lahko prisoten kar na dveh zanimivih kinoloških dogodkih. Eden od njih je bila vzrejna preizkušnja in preizkus naravnih zasnov psov prinašalcev. Dogodek je organiziral Slovenski klub retrieverjev.
Takoj po prihodu na mesto dogodka, prelepo okolico koče LD Ig sem se pozdravil s prijatelji in znanci, ki so me usmerili na bližnji travnik, kjer sta sodnika Roter in Dečman ocenjevala kako psi v izredno visoki travi poiščejo in prinesejo vrženo prinosilo. Ob tej priliki sem spoznaval različne barvne različice labrador in zlatih ter gladkodlakih prinašalcev in tudi tolerjev, ki so z več ali manj strasti opravili svojo nalogo. Opazno je bilo, da so posamični psi imeli dovolj strasti za delo, a so bili z nekoliko nerodnim vodenjem in nepravo spodbudo tudi prekinjeni na poti k bolje opravljeni nalogi, kot so to uspeli na koncu. Verjetno nekaj treme in drugačno okolje od vajenega. Nekateri pak so vzorno kar poleteli v visoko travo in z visoko dvignjenim gobčkom ponosno prinesli prinosilo k vodniku.
Podobne polete smo doživeli tudi pri drugi obliki preizkusa, prinašanju prinosila iz vode, kjer nekateri psi kar niso razlikovali elementov suhih tal in mokre vode in so se enako suvereno gibali v obeh. Nekaterim pa žal to ni najbolj uspelo. A tako je povsod, določeni imajo več, drugi manj najsi bo talenta, poguma ali pa samo volje na določen dan.
Sestavni del dogodka je bil tudi preizkus strelomirnosti, ki je dal vtis, da so vsi prisotni psi po vrsti enostavno gluhi, saj nihče od njih ni odreagiral drugače kot s kratko, a res kratko preusmeritvijo pozornosti od svojega vodnika ob katerih so stali.
Zanimivo mi je bilo pobližje spoznati vsaj delček sposobnosti teh pasem, ki lahko nudijo bogate izkušnje in pomoč lovcu v loviščih z vodno perjadjo, torej lovnimi racami in seveda tudi perjadjo na suhem, za povrh pa jih kot druge pasme lahko izšolamo tudi za krvno sled.
Kot berem imajo psi teh pasem bogato lovsko tradicijo v nam manj znanih okoljih britanskega otočja in novega sveta in verjetno obstajajo realne možnosti, da z leti postanejo bolj priljubljene tudi v rokah slovenskih lovcev.