Obisk na tečaju za vodnike krvosledcev

Sobota 9. junija 2012 je bil na splošno vremensko klavrn dan.

Že kakšen kilometer od doma me je na poti na zahod začel prati dež. In spet sem preklinjal, ker nikakor ne najdem časa za zamenjavo brisalcev vetrobranskega stekla na svojem avtomobilčku, za katerega soproga pravi, da je „pasji“. Hja kakšen pa naj bo, če pa je namenjen predvsem lovu in prevozu mojega najzvestejšega lovskega spremljevalca. In tak „pasji“ naj kar še dolgo ostane!

Pasja je bila tudi pot, ki sem jo ta dan ubral. Resda je bila to tudi po neki prometni situaciji na avtocesti v klancu na križiščem, kjer se la ta odcepi proti Novi Gorici, a mislil sem predvsem na cilj potovanja. Ta pa je bil Tečaj za vodnike krvosledcev, katerega sem se odločil obiskati v lovski koči LD Istra Gračišče v Butarah.
Koča je postavljena na prelepi lokaciji, lahko dostopna in predvsem dovolj prostorna za kakršnekoli družabne dogodke in s tem nadvse primerna za gostovanje večjega števila slušateljev tečaja z njihovimi štirinožnimi prijatelji.
Po predstavitvi sem kljub že poprejšnjemu dogovoru še enkrat povprašal za dovoljenje, da tečajnike in predavatelje spremljam pri njihovem delu in jih fotografiram in snemam na video kamero. Alojz Drnovšek, znani in priznani vodnik krvosledca me je sprejel v svojo skupino in odpravili smo se na mesto, kjer se je začelo zame nadvse zanimivo spremljanje izdelovanja prejšnjega dne postavljene umetne krvne sledi. Sam se tudi že začetniško ukvarjam s krvno sledjo in sem pogledal že marsikateri posnetek, prebral kar sem našel in poslušal vse vrste nasvetov. A nič se ne more primerjati s spremljanjem tečajnika na sledi in hkratnem komentarjem izkušenega vodnika. Kot po tekočem traku so se mi odkrivale nerodnosti in odgovori na še neodgovorjena vprašanja, ki so se mi postavljala v preteklosti pri delu s svojim psom. Neprecenljivo!
Dogajanje sem sproti pridno fotografiral in snemal na kamero, tako da sem si situacije in komentarje zabeležil za nadaljnje učenje.
Po končanih sledenjih smo se vrnili h koči, kjer so v tistem dnevu tečajniki poslušali še en sklop predavanj, nekateri pa opravili še dodatno daljšo sled polne kilometrske dolžine do položenega divjega prašiča.
Ob koncu predavanj in pred podelitvijo diplom je bilo zame še posebej zanimiva izmenjava vtisov med slušatelji in voditelji tečaja o izdelavi posameznih sledi in delu psov in vodnikov na njej. Vsak tečajnik je pojasnil svoj pogled na ravno opravljeno delo, predavatelj, ki ga je na tej sledi spremljal, pa je pojasnjeval kako je on videl in ocenil to delo. V splošnem so bili vsi zadovoljni tako z doseženim napredkom kot z napotki za delo naprej.
Dobra komunikacija med vsemi udeleženci tečaja je bila opazna že ob mojem prihodu zjutraj, vtis pa se je tekom dne še dodatno okrepil. Udeleženci vseh starosti in spolov so se v teh dneh nedvomno tudi dobro zabavali in bili tako odprti za delo in nasvete. Kaj ne bi bili, saj so se v domu te gostoljubne družine počutili kot grofje na safariju. Kaj je za lovca kinologa lahko še lepše, kot bivanje v prijetni lovski koči ob doživetjih z lovskimi psi, ki jih začini še dobra hrana iz kuhinje gostiteljev in dobra zabava ob koncu učenja.
Ob podeljevanju diplom se je soba kar nasičila s ponosom in nalezljivim veseljem, da so se okenska stekla kar tresla ob gromkih aplavzih, ki so spremljale čestitke slušateljem, ko so diplome sprejemali iz rok predsednika za lovsko kinologijo pri LZS Janeza Šumaka, Predsednika vzrejne komisije za barvarje Bojana Deberška, sodnikov Burnik Radoša, Janeza Krivca in predavatelja Alojza Drnovška.
Za konec se je spodobilo narediti nekaj skupinskih fotografij, da se ovekoveči spomin na prijeten in koristen dogodek, saj se bodo tako slušatelji kot predavatelji nedvomno še srečevali in ob teh fotografijah obujali spomine. Verjamem da tudi ob "gasilski" sliki, ki bo menda visela v lovskem domu Istra Gračišče.
Lovska tovarišija, hvala za prijeten dan, ki sem ga preživel z vami, gostiteljem pa še posebej hvala za dobro kosilo s katerim so me počastili. Prijetno sit in na toplem v avtomobilu sem se tako umirjeno peljal proti domu in obujal spomine na pravkar doživeto, da sem zgrešil izvoz in se peljal še malo dlje. Nič hudega, je bilo vredno!