Po krvnem sledu...10

Pernat29Po krvnem sledu...10       Lovec št.12, l.1983

Na naravnem krvnem sledu so lahko težave in zablode tako raznovrstne, da jih vodnik težko zazna, ali pa sploh ne. Zato moramo psa opazovati izredno natančno. Tako bomo zlahka opazili že najmanjšo spremembo v njegovem vedenju, ki lahko pomeni, da ima težave ali da je naredil napako in potrebuje našo pomoč. Nič ugleda ne bomo izgubili, če se kdaj zaradi preverjanja vrnemo na nastrel, čeprav smo že nekaj časa sledili. Velika večjo napako bomo napravili in tudi ugled si bomo zapravili, če bomo vdano sledili po sledu, ki ni pravi, na kancu pa rekli, da divjadi nismo dobili zato, ker ni bila zadeta, nato pa jo bodo čez nekaj dni našli samo nekaj sto metrov od nastrela, že vso razpadajočo.

Prav zato je tako zelo pomemben natančen pregled nastrela! Če se nam posreči že na nastrelu ugotoviti, kam je krogla zadela, bo iskanje veliko lažje in bolj uspešno. Za natančen pregled nastrela potrebujemo, kot sem že omenil, lupo in mehko belo krpo. Brez teh pripomočkov ne bomo kaj prida opravili, saj nas na nastrel, na katerem je dovolj znakov za dober zadetek, vidnih že s prostim očesom, ne bodo poklicali na pomoč, ali pa šele takrat, ko bodo že vse pomendrali in uničili, tako da še z lupo in belo krpa ne bo več kaj prida najti. Velikokrat bomo po nekajurnem iskanju samo s pomočjo lupe in bele krpe dobili potrdilo, da smo še na pravem sledu. Veliko iskanj sem končal uspešno samo zato, ker sem uporabljal ta pripomočka. Pri vsakem iskanju, tudi pri takem, pri katerem najdemo precej krvi že na samem nastrelu in nato naprej pa sledu in dobimo vtis, da ne bo težav in bomo kmalu pri mrtvi divjadi, moramo biti pripravljeni na to, da lahka nastopijo težave. Naenkrat npr. opazimo, da na sledu ni več krvi. Ker ne vemo, ali je pes zgrešil sled ali je divjad nehala krvaveti, se morama vrniti na zadnjo kri. Če smo si ta mesta prej dobro označili, bomo zadnjo kri hitro našli in ne bomo izgubili veliko časa. Najhitreje, najlaže, najbolj učinkovito in priročno si kri označimo (o tem sem pisal že pri opremi) s toaletnim papirjem »paloma« v zvitkih - z belim, če ni snega, z barvnim v snegu. V goščavah označimo najdeno kri tako, da prelomimo veje v višini enega metra, dodatno pa še s papirjem. Vem, da boste dejali, da je bolj lovsko, če jo označimo z vejicami, vendar je to delo zelo zamudno in še manj vidno. Pri sledenju moramo vso pozornost posvetiti psu, slednemu jermenu lin samemu sledu. Pogled pri tem upiramo v tistih nekaj metrov sleda pred seboj, zato ne vidimo širše okolice z raznimi »markantnimi« točkami, ki bi nam pri popravkih prišle prav, da bi hitreje našli kri, ki smo jo označili z vejicami. Če pa se le odločimo za tak način označevanja, moramo v listnatem gozdu označevati s smrekovimi vejicami in narobe, da oznake kasneje laže opazimo; seveda si moramo vejice nalomiti pred iskanjem. Posebna dobra moramo označiti mesta, kjer sled prekriža poti, potoke, ceste, jarke in razne preseke v gozdu. Na takih mestih zapičimo v tla veliko vodilno vejico in nanjo obesimo kos papirja, da je bolj vidna; tako si označimo smer pobega oziroma sleda živali.
Označevanje pa ne služi samo nam, če bi se morali zaradi preverjanja vrniti, ampak tudi drugim spremljevalcem, ki so zaostali; tako vedo, v katero smer vodi sled. Pri daljših sledeh se skuša divjad večkrat s kljukami in povratnimi sledovi otresti psa-zasledovalca. Za mladega in neizkušenega psa je to težka naloga. Če pri tem žival še neha krvaveti, vodnik psu ne more veliko pomagati. Zelo potrpežljivo in ne da bi psa motili, mu na dolgem jermenu sledimo toliko časa, da najde mesto, kjer je divjad odskočila s povratnega sleda. To lahko traja pri mladem psu tudi pol ure in več. Še huje je, če ranjena divjad naredi več zaporednih povratnih sledov na manjšem prostoru, velikem približno kak hektar; v tem primeru nastane prava zmeda. V katerokoli smer se pes obrne, povsod kri. Imamo občutek, kot da tavamo v temi. Vendar je tudi iz tega labirinta izhod, najde pa ga lahko samo pes. Vodnik mu lahko pomaga samo, če je na sledu še dovolj krvi, da lahko iz kapljic in brisov po vejah (če so) sklepa, v katero smer se je odpravila obstreljena divjad in ali se je tudi vračala po tem sledu. Po načinu, kako je kri potegnjena po listju, travi in vejah, lahko tudi določimo, v katero smer gre obstreljena divjad. Iz izstopne rane izteka navadno več krvi. Če naenkrat najdemo na nasprotni strani sleda več krvi ali na obeh straneh enako veliko, je lahko to tudi znak, da se je divjad obrnila in se vrača po sledu. Seveda pa moramo vedeti, v katero stran je strelec žival zadel. Iz vsega tega vidimo, da lahko tudi v najtežjih položajih psu pomagamo, če smo tega vešči. Če pes v tem labirintu ne najde izhoda, ker je premlad in še premalo izkušen, ga odnesemo stran in pustimo, da išče izhodiščni sled v večjem loku. Ko poprime sled, ga moramo natančno pregledati in se prepričati, ali je pravi. Bolje je seveda, če izdela pes sled iz samega labirinta; odnašanje je poslednji poskus!

Pernat28
Lovci LD Dramlje so se prepričali, da je merjasca s prestreljeno zadnja nogo (takoj nad skočnim sklepom) mogoče izslediti še 30 ur po strelu, čeprav krvi 800 m od nastrela ni bilo več. To delo pa lahko opravi le vešč krvosledec.
Foto J. Pernat

Težava lahko nastane tudi, če hodi po sledu trop divjadi in pri tem na parkljih raznese kri na vse strani in tako zavede psa in nas. Doživeli bomo tudi, da bo pes nekaj časa iskal na določenem prostoru sem in tja in nas s tem spravljal v obup, posebno, če bo to na strmini ali v mokri smrekovi goščavi. Toda, dokler je pes pripravljen iskati, moramo za njim! Psa v nobenem primeru ne smemo spustiti, ker bi tako prišel na sled zdrave divjadi, jo pognal in iskanje bi se predčasno končalo.
Pri iskanju pa naletimo tudi na druge zapreke, kot so vozne ceste, tekoče vode in skupna krmišča. Pri cestah moramo biti pozorni na to, da divjad, preden cesto prečka, rada nekaj časa hodi ob njej. Pri tekočih vodah je lahko še veliko težje. Žival lahko čisto nagonsko hodi nekaj sto metrov po vodi, da tako čim bolj zabriše sled. V deročih vodah hodi ponavadi navzdol. Lahko se tudi zgodi, da izstopi na isti breg, s katerega je stopila v vodo, zato moramo preiskati bregove na obeh straneh vode, ko iščemo izstopno mesto.
Pri povratnih sledovih moramo vedeti, da jih ranjena divjad zelo rada napravi, tik preden leže. S povratnega sleda zavije skoraj vedno z vetrom, zato da dobi zasledovalca pravočasno v nos. Zlasti moramo to pričakovati pri divjih prašičih. Ranjen divji prašič zelo rad zrije zemljo, preden gre v kotel. Če najdemo zrito zemljo in kmalu nato povraten sled ali vsaj ostro kljuko v smeri vetra; moramo računati s tem, da smo v bližini kotla. Takrat ravnamo prav, če jermen pripnemo čim bliže psu, da ga lahko v nevarnosti hitro odpnemo.
Večurno iskanje in stalna koncentracija, ki jo zahteva sledenje z nizkim nosom, sta za psa zelo naporna, zato po tolikem času zmogljivost in koncentracija, ki ju pes pri sledenju potrebuje, polagoma popuščata in delo po sledu počasi peša. Poleg tega pa moramo vedeti tudi to, da z iztekanjem dneva tudi zmogljivost psa upada. Zmogljivost je pri psu na vrhu v jutranjih urah, opoldne zelo upade in lahko pri nekaterih psih doseže skoraj ničlo, v popoldanskem času pa se spet popravi. To moramo seveda upoštevati in od časa do časa napraviti odmor. Posebno opoldne damo našemu štirinožnemu pomočniku možnost, da se spočije. V vročini mu moramo na vsak način priskrbeti vodo. Včasih bomo kar presenečeni, kako hitro in dobro bo po takem počitku šlo delo naprej.
Ko nas pes pripelje skozi vse težave, kot so kljuke, vijuge in povratni sledovi, do mrtve živali, mu moramo dati čas, da se lahko ob svojem plenu veseli, obenem pa ga neprestano hvalimo in gladimo. Ko je plen izdatno ovohal (lahko tudi poliže kri iz strelne rane), ga odložimo tako, kot sem že opisal. Nato zataknemo psu za ovratnik smrekovo vejico, jo za uspešno iskanje izročimo tudi uplenitelju in mu pri tem zaželimo lovski blagor, odtrobimo zadnji pozdrav lovini in na koncu poskrbimo, da bo našemu štirinožnemu nenadomestljivemu pomočniku kar najbolj udobno.

Pernat29
Srnjak, izsleden v lovišču LD Mokre. Prestreljeno je imel levo zadnjo nogo takoj nad skočnim sklepom. 2.iIa v nogi ni bila poškodovana, zato od nastrela celo uro in pol nismo našli nobene kaplje krvi.   
Foto J. Pernat

Vsa iskanja pa se ne končajo tako uspešno, da bi našli na koncu divjad že mrtvo. Vsaj 60 % ali še več je takih iskanj, pri katerih je žival še živa in se pred psom umika. Naposled jo umirimo šele z gonjo in ustavljanjem ter usmrtilnim strelom. Kljub temu, da je dosledno delo na jermenu osnova za uspeh na krvnem sledu, pa zahteva tudi gonja izredno vztrajnost in doslednost. Samo psihično močan in vztrajen pes zmore končati naporne gonje.
Vedno se sprašujemo, kdaj in pri kateri starosti lahko psu zaupamo prvo gonjo. To je zelo težko določiti, ker so sposobnosti psov preveč raznolike in tudi posamezni vodniki nimajo vselej na voljo dovolj naravnih krvnih sledov in s tem možnosti, da bi svojemu psu že v rani mladosti dali dovolj priložnosti, da jih spozna in si nabere izkušenj, pa tudi metode vodenja in kvaliteta vodnikov so zelo različne. Psi z izrazito voljo do sledenja, ki so na sledu polni temperamenta in volje do dela in ki so pokazali že nekaj dobrih rezultatov na naravnem krvnem sledu, ki so samozavestni in pravilno vodeni ter vzgojeni za samostojnost, taki psi lahko že pri letu ali letu in pol izdelajo prvo gonjo. Psi z manj izrazito voljo do sledenja in z manj strasti pa pri tej starosti še niso dorasli tej nalogi. Prav tako niso sposobni goniti tisti psi, ki so bili napačno vodeni. Če smo jih ves čas vodenja preveč boječe držali na jermenu, potem ni čudno, da se nam, ko jih spustimo z jermena, da bi gonili, raje motajo okrog nog. Gotovo je narava tudi takega psa obdarila s strast jo do gonje, le da mu jo je treba zbuditi; dati mu je treba nekaj naravnih krvnih sledov, na katerih ni potrebna gonja, da si bo pridobi1 zaupanje vase in kar naenkrat se mu bo zbudila tudi strast do gonje. Vedeti moramo, da niti ni tako malo psov, ki šele s tremi ali štirimi leti ostro in vztrajno gonijo. Zgodi se lahko, da bo kaka nežna psička - pa tudi pes - ostro in vztrajno gonila šele s petimi ali šestimi leti. Torej moramo psa pri usposabljanju za krvosledca voditi tako, da bo najpozneje pri dveh letih in pol sposoben vsako gonjo tudi končati. Če je le mogoče, naj prvič goni kako starejšo divjad starejšega jelena ali košuta. V primeri s starejšo divjadjo se mlada divjad namreč pusti dolgo goniti, preden se ustavi. Tudi mlad jelen ni izjema. Po vztrajnosti in vzdržljivosti mlad pes še ni dorasel zahtevam take gonje, zato prehitro odneha ;kar pa lahko pusti posledice pri njegovem nadaljnjem razvoju. Posebno tele se pred psom nerado ustavi, lahko pa se sploh ne ustavi. Oster pes, tudi mlad, bo poskusil tele potegniti na tla in nazadnje mu to lahko tudi uspe. Ko pa tak še neizkušen pes poskuša isto naslednjič pri jelenu, ga bo jelen hitro nabodel na rogovje. Zato je najbolje, da že prvič ustavlja starega jelena ali košuto, ki mu bosta poželenje, da bi žival prijel, hitro izbila iz glave, saj znata oba noge dobro uporabljati za obrambo, da niti ne omenim rogovja, s katerim lahko psa »držita v šahu«, ga pritisneta k tlom ali nabodeta in zabrišeta v drevo, da se nikoli več ne bo pobral. Zato vedno opozarjam na to, da ustavljene divjadi pes-krvosledec ne sme prijeti, saj je nevarnost, da bi ga žival ubila ali nabodla, prevelika. Zato so psi, ki so preostri in ki napadajo nepremišljeno, uporabni le na jermenu. Pes lahko ustavi, prime in potegne na tla samo lažjo veliko divjad (srnjad in teleta). Lovsko razumen pes kmalu spozna in si zapomni, kdaj lahko ostreje napade, se živali približa in jo zagrabi ter jo potegne na tla, in kdaj je koristneje, da je previden in obdrži varnostno razdaljo. Pes, ki te lastnosti nima, ne bo dolgo živel.
Ko se odločimo za iskanje, pri katerem bo treba goniti, za našega »vajenca« pa bo to prva gonja v življenju, pustimo ranjeno divjad čim dlje na miru, da se ji rana močno razboli in žival oslabi - zboli. To naj velja tudi za naslednja iskanja in za strele v nogo. Vsaka gonja je lahko dolga in težka, če žival začnemo iskati takoj, pa še posebno! Pri prvi gonji pa se izogibajmo ranjenih divjih prašičev! Ozimci in lanščaki so zelo napadalni. Zadostuje, da prašič psa samo povalja in neizkušen mlad pes lahko doživi šok. Zaradi take neprijetne izkušnje lahko mine veliko časa, preden psa spet pripravimo do tega, da gre v goščavo za divjim prašičem.

Pernat30
Jelen, ki smo ga izsledili v lovišču LD Veliki Gaber, se je ustavil šele po petih urah in pol. Krogla ga je zadela v desno prednjo nogo nad zapestnim sklepom. Zanimivo je, da je imel jelen to nogo poškodovano že iz prejšnje lovne sezone; bila je 15 cm krajša (atrafija) in je pri hoji sploh ni uporabljal.   
Foto J. Pernat

In tako pride dan, ko se nam ponudi težko pričakovana priložnost, da naš mlad pes pokaže, kako goni in ustavlja. Sled izdelujemo mirno, brez živčnosti. Ko se pred nami dvigne divjad, psa ne spustimo, temveč izdelujemo sled do ležišča, da se prepričamo, ali je bila divjad, ki se je dvignila, ranjena - tista, ki jo iščemo - ali morda zdrava. Ko psa na ležišču sprčimo, mu z bodrilnimi besedami »išči ranjeno naprej« ali s podobnimi (pač tako, kot smo ga naučili) prigovarjajmo. Pes sledi pobegli divjadi glasno, če je sledoglasen, ali pa se oglasi vsaj, ko divjad vidi, če je vidoglasen. Pes, ki goni tiho, za gonjo ni uporaben. Medtem ko pes goni, zložimo sledni jermen in čakajmo, v katero smer bo gonja zavila. Ko to ugotovimo, stečemo v tisti smeri na prvo vzpetino, da ne zgubimo zveze (če imamo samo enega psa, če imamo dva, z drugim nadaljujemo po sledu). Ko zaslišimo iz doline globok glas, ki oznanja, da se je psu prvi poskus posrečil in drži ranjeno divjad na mestu, si lahko oddahnemo in se v miru in brez naglice približujemo mestu v smeri proti vetru, od koder slišimo ta tako razveseljujoči glas našega »vajenca«, ki je pravkar opravil »pomočniški izpit«. Tudi pri psu velja načelo - najprej vajenec, nato pomočnik in na koncu mojster, včasih pa celo šampion v iskanju obstreljene divjadi.
Nepozabna je slika - na eni strani jelen, ki stoji ves ponosen in z elegantnimi kretnjami zadržuje psa v varni razdalji, na drugi strani pa ta plemeniti junak, katerega globok glas odmeva od pobočij. Šele usmrtilni strel konča ta prizor. Našega junaka moramo seveda krepko nagraditi, ne samo s pohvalami in trepijanjem, temveč tudi s klobaso iz nahrbtnika!
Nekako tako si želimo, da bi potekala prva gonja in ustavljanje za našega mladega psa. Vendar pa gre v praksi redko tako gladko in brez nepredvidenih težav. Zelo pogosto se zgodi, da mlad pes, ki ga na zadnjem ležišču ranjene živali sprčimo, ves razburjen z visokim nosom teka sem in tja. Verjetno ne zmore najti sleda pobegle živali. Na mladega in neizkušenega vodnika lahko to vpliva prav zaskrbljujoče. Vendar pa ni to nič tako nenavadnega, kot je videti na prvi pogled. Do zadnjega ležišča je pasji nos sprejemal samo hladen sled obstreljene živali. Nenadoma pa sprejme še dah toplega sleda, na katerega se mora pasji nos najprej preusmeriti. Tudi starejši psi imajo na začetku težave in prav tako tekajo sem in tja, preden se znajdejo, se za kratek čas vrnejo na ležišče, naposled pa le povzamejo sled. Takrat moramo ostati popolnoma mirni in čakati, da se psu posreči izdelati in najti pravi sled obstreljene živali, ki je pobegnila. Če ima pri tem velike težave in je nevarnost, da bo prej naletel na zdravo divjad, ga raje spet pripnimo na sledni jermen in sledimo naprej po svežem sledu, dokler ne bomo spoznali, da se je pes v nove razmere vživel in da je spet na pravem sledu. Šele takrat ga spet spustimo. Če divjad dohiti, jo goni in ustavi in se čez nekaj časa vrne k nam, mu tega ne smemo zameriti. Mladi psi napravijo to večkrat, čeprav jim ne manjka niti vztrajnosti niti ostrosti; to napravijo popolnoma nagonsko. Poiščejo nas, da bi nam pokazali svoj plen, zato ne smemo biti razočarani, če bo tudi naš začetnik po kratkem gonjenju obstreljeno žival ustavil in se nato nekajkrat vrnil po nas. Napak bi ravnali, če bi pri prvem poskusu obupali in poklicali na sled drugega psa, da bi sledenje končal, kar zanj seveda ne bi bilo težko, saj je ranjeno žival naš mladi pes že precej izmučil. Storiti moramo vse, da ta prvi poskus uspešno končamo z našim »vajencem«. Pri tem ni tako važno, koliko časa drži pes žival na mestu. Odločilen za njegov razvoj je uspeh, ki ga je pri tem doživel. Ena najtežjih odločitev pri vseh iskanjih, ki se končajo z gonjo, pa je, kdaj je pravi trenutek, da psa spustimo. To je lahko odločilno za uspešen konec iskanja. Velikokrat ne slišimo, še manjkrat vidimo, ali je obstreljena žival pred nami vstala, posebno v goščavi ne, niti ne vemo, ali je ležišče, ki smo ga našli, zadnje ali pa se je divjad že preselila na novo ležišče. Tako je zlasti pogosto v goščavi, ko tudi ležišča zaradi slabe svetlobe težko opazimo, posebno, če ni krvi. Žival, ki je zadeta v nogo ali prsnico, ne leže rada. Ko pridemo s psom v njeno bližino, se pomakne naprej, preden jo zagledamo, obenem pa dela kljuke ,in vijuge, da bi psa čimbolj zavedla. To ji tudi uspe, še posebno v goščavi, kjer je vse polno še toplih sledov zdrave divjadi. V takem labirintu sledov se tudi pes z najboljšim nosom ne znajde več. Če obstreljena žival še krvavi, lahko pogledamo, kako sveža je kri in po tem približno vemo, kako daleč je že pred nami, posebno, če pes postaja bolj živahen in če je jermen močno napet. Takrat psa brez pomisleka sprčimo, seveda če smo na pravem sledu in če je pravi trenutek za to. Če spustimo psa prehitro, je lahko obstreljena žival še predaleč pred nami in preden jo pes dohiti, lahko naleti na zdravo divjad, jo dvigne in zavije za njo. Če čakamo predolgo, pa lahko obstreljena žival, ki se že nekaj časa umika pred nami, naredi toliko kljuk in vijug, da bo pes imel veliko težav, preden bo našel sled naprej. Medtem pa se bo žival že toliko oddaljila, da pes lahko spet naleti prej na sled zdrave divjadi kot pa ranjene.
Pri oplaznih strelih in pri nizkih strelih v nogo (pod zapestnim sklepom) ter pri strelih v gobec (rilec), torej pri takih strelih, ko se obstreljena žival pred psom ne ustavi rada, se zgodi, da bo dober pes tako zadeto divjad gonil zelo daleč, saj mu dah in izkušnje, ki si jih je z dahom ranjene divjajdi že pridobil, narekujejo, naj vztraja - saj je tako divjad že večkrat ujel! To pa je lahko za vodnika, še posebno v tujem lovišču, zelo neprijetno. Taka gonja lahko traja tudi več ur, preden pes žival ustavi ali pa odneha in se vrne po lastni sledi. Pes z močnim temperamentom in lovsko strast jo bo gonil tako dolgo, da bo psihično in fizično popolnoma izčrpan. Tako mu bo zmanjkalo moči in koncentracije, da bi se vrnil po lastnem sledu in velikokrat uporabi bolj udobne poti in ceste ter skuša po njih najti izhodiščno točko. Zato moramo storiti vse, da bi mu vrnitev čimbolj olajšali. Prav v takih primerih se nam lahko poplača ves trud in čas, ki smo ga porabili pri učenju po sledu vodnika in pri odložitvi poleg znanih predmetov (nahrbtnik, odeja, palica itd.). Če imamo s seboj še drugega psa, s katerim lahko nadaljujemo po sledu, se nam zveza ponavadi niti ne prekine, saj je tako veliko možnosti, da bomo srečali psa, ki se vrača po lastnem sledu. Še večja prednost drugega psa pa je ta, da nas po sledu, ki ga z njim nadaljujemo, pripelje do nekaj ur hoda oddaljenega mesta (tudi 10km in več), kjer drži prvi pes žival na mestu. Poleg tega nas lahko pripelje do Obstreljene živali, če jo je prvi pes, ki jo je gonil, medtem zapustil. Če so gonje tako dolge (več ur in km), je praktično nemogoče, da bi psa našli ali pa slišali, kje drži na mestu ob-streljeno žival. To je seveda odvisno tudi od tega, kako gonja poteka - v krogu ali naravnost - in od oblikovanosti terena. Še pozimi, ko je na primer kakih 10 cm južnega snega, obstreljena žival pa malo krvavi ali kane le tu in tam kaplja krvi, je težko slediti brez drugega psa; uspeh je odvisen samo od sreče, na srečo pa se pri takem delu ne smemo zanašati. Zato se moramo za vsako iskanje oborožiti z vsemi za to delo potrebnimi pripomočki in zato tudi dva psa nista nikoli odveč!
Ponavadi pa ima vodnik na voljo samo enega psa, zato ne more slediti psu, ki goni. Če smo izgubili zvezo z njim, ne smemo tekati v krogih sem in tja, saj s tem po nepotrebnem otežimo delo že tako izmučenemu psu, ki mora izdelovati še naš dodaten sled. Tam, kjer je sled prečkal lažne točke (poti, ceste, izhodiščno točko iskanja, pri avtomobilu itd.), odložimo predmete, ki jih pes pozna. Psa, ki smo ga naučili, da leže poleg znanih predmetov in počaka tako dolgo, dokler ne pridemo ponj, bomo veliko laže dobili nazaj kot psa, ki tega ne pozna. Težko je našteti vse možnosti, na katere lahko naletimo pri iskanju. Tudi če bi jih hotel, jih ne morem, saj vseh še sam ne poznam in pri vsakem iskanju spoznam kaj novega. To delo je kot življenje - kar naprej spoznavamo kaj novega in nepredvidenega. Ravno to pa je velika privlačnost in draž tega, da si vodnik psa-krvosledca. Zato si zapomnimo: dokler bomo opravljali od vseh lovov najbolj humanega, dokler bomo torej iskali in reševali obstreljeno divjad, tako dolgo se bomo učili in zato se bomo pri svojem delu včasih tudi zmotili. Naj nas to ne preplaši in nam ne vzame volje do na-daljnjega dela! Vsak vodnik in vsak pes, tudi najboljši, kdaj pogrešita!
Kaj naj bi na koncu še povedal, tako mladim lovcem-strelcem kot mladim vodnikom? Lovci, bodite potrpežljivi! Če ste čakali toliko tednov, mesecev in morda tudi let na trofeje, raje počakajte še tistih nekaj ur in poiščite obstreljeno divjad z za to usposobljenim psom in nikar sami brezglavo ne divjajte po sledu, največkrat kar ponoči! S takim ravnanjem boste škodovali sebi, ker boste ob trofejo divjadi, ki bo zaradi vaše nepremišljenosti nekje žalostno poginila, in svoji LD, ki bo ob del dohodka. Raje označite nastrel in pustite ranjeno žival, da leže in v miru pogine, vi pa medtem stopite de prijatelja ali znanca, da vam bo s šolanim psom, usposobljenim za delo po krvnem sledu, in s svojim znanjem pomagal poiskati obstreljene žival. Prav tako bi svetoval tudi vodjem lova, naj lovcem-strelcem ne dovolijo takoj ali že celo med samim lovom - iskati obstreljene divjadi! Največ obstreljene divjadi izgubimo ravno na tako imenovanih »pritiskih«, na katerih na žalost še v večini LD streljajo na vse, kar priteče pred cev (od vodeče srne do mlečne košute in vodeče svinje)! Po navadi se cevi še ne ohladijo po strelu, ko se nekaj specialistov » lovcev-krvosledcev« (z njimi pa še kak »izšolan«gonič ali terier) že poženejo za obstreljeno živaljo. Sledijo ji ali bolje rečeno preganjajo jo vse de sosednjega lovišča ali pa še dlje; ponavadi jih ustavi šele noč. Pri tem pohodijo in uničijo na sledu vse, kar se uničiti da! Tudi na označevanje pozabijo, ker se vsem preveč mudi. In vsi so trdno prepričani (posebno, če najdejo nekaj kapljic krvi), da bo žival vsak čas izkrvavela, zato jo bodo zlahka našli. Ko spoznajo, da so se zmotili, je ponavadi že prepozno. Naslednje jutro bo na takem sledu tudi šolan pes-krvosledec le redko uspel. To si dobro zapomnimo! Vodniki, če smo se tega dela lotili, bodimo pošteni tako do lovcev, ki so nas za pomoč prosili, kot de obstreljene divjadi, ki jo iščemo! Vedno mislimo na to, da je iskanje najbolj human lov, kar jih je - izslediti obstreljeno divjad in ji z usmrtilnim strelom končati muke in trpljenje. Pri delu bodimo dosledni in požrtvovalni in ne nehajmo iskati taka dolgo, dokler je kaj možnosti, da ranjeno žival najdemo. Pri tem naj nam bodo za vzgled gorski reševalci, ki se ne ozirajo ne na uro ne na vreme. Pri svojem delu postavljajo na kocko celo svoja življenja, da bi rešili tuja. Tega ne zmore vsakdo! Prav tako ne mere biti vsak izmed 20000 lovcev, kolikor nas je v SRS, vodnik psa-krvosledca. Vodnik je lahko le tisti, ki resnična vse to zmore in mu ni žal ne truda ne časa ter je pripravljen ob vsaki uri (nikoli pa ponoči!) in ob vsakem vremenu zasledovati navadno hudo obstreljeno divjad, da bi ji lahko skrajšali trpljenje pred žalostnim koncem. Le tak lovec - človek z veliko mero srčne kulture in lovske etike naj si omisli psa~krvosledca in postane vodnik, iskalec obstreljene velike divjadi.

Stran je avtorsko zaščitena, vse pravice pridržane © Forum-LOV
Vse vsebine so last avtorjev.

Všečkaj FORUM-LOV na Facebooku

POZOR! Ta stran uporablja piškotke in podobne tehnologije.

S klikom na spodnji gumb soglašate z uporabo piškotkov Več o piškotkih

VREDU

Nova zakonodaja
Spremenjeni Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list št. 109/2012; v nadaljevanju ZEKom-1), ki je začel veljati v začetku leta 2013, je prinesel nova pravila glede uporabe piškotkov in podobnih tehnologij za shranjevanje informacij ali dostop do informacij, shranjenih na računalniku ali mobilni napravi uporabnika. Rok za implementacijo sprememb je 15. junij 2013.
Kaj je piškotek
Piškotek je majhna datoteka sestavljena iz zaporedja črk in številk, ki se naloži na računalnik  obiskovalca, ko ta prvič vstopi na določeno spletno stran. Spletni strani omogoča, da obiskovalca ob vsaki vrnitvi prepozna, s čimer pripomore k boljšemu delovanju strani in izkušnji uporabnika. Tipičen primer je denimo nakupovalna košarica. Brez piškotka bi se spraznila vsakič, ko bi spletno stran zapustili. Piškotki niso virusi, se ne reproducirajo in načeloma niso škodljivi. 
Zasebnost in piškotki
Je pa moč z njimi analizirati pomet na spletni strani, izvajati napredne oglaševalske tehnike in slediti določenemu uporabniku preko različnih spletnih strani in ustvariti njegov profil, iz katerega so lahko razvidne intimne podrobnosti njegovega življenja. V praksi to prepogosto poteka prikrito, zato v tem smislu piškotki pomenijo poseg v  zasebnost. Prav zato nova zakonodaja uporabo piškotkov omejuje. Jih ne prepoveduje, pač pa zaostruje pravila uporabe. Ključno je, da morajo biti uporabniki spletnih strani s piškotki seznanjeni in da jim mora biti ponujena izbira, ali želijo, da spletna stran na tak način spremlja njihove aktivnosti na spletu.
Nujno potrebni piškotki
Seznam vseh piškotkov, ki se lahko, ni pa nujno, pojavijo na spletnih straneh. Ti piškotki so avtomatično dovoljeni, ker spletne strani brez njih ne delujejo. Ključni so za navigacijo po spletnih straneh in zagotavljajo, da osnovni procesi spletne strani delujejo.

NAVODILA ZA NASTAVITVE PIŠKOTKOV V RAZLIČNIH BRSKALNIKIH, NAJDETE TU: http://civicuk.com/cookie-law/browser-settings 
Piškotki za analitiko
V želji po izboljšanju spletnih vsebin in storitev so lahko v uporabi orodja za spremljanje brskalnih navad posameznikov med obiskom internetnih strani, denimo Google Analytics. Taki piškotki sicer zbirajo anonimne podatke, ki gredo v analizo skupaj s podatki drugih obiskovalcev in služijo ugotavljanju kako se spletna strana uporablja.
Piškotki družabnih medijev
Ti piškotki dovoljujejo povezavo z družabnimi mediji, prijavo na spletno stran s Facebookom in omogočajo objavljanje svojih aktivnostmi na spletni strani na Facebooku, Twitterju in LinkedIna javnost seznanjate s svojimi aktivnostmi na spletu.
Youtube piškotki
Ti piškotki dovoljujejo uporabo podatkov povezanih z uporabnikovim brskanjem po Youtube.
Marketinški piškotki
Ti piškotki omogočajo ugotavljanje ali je uporabnik videl oglasno sporočilo in kdaj ga je nazadnje videl.

SEZNAM PIŠKOTKOV

Ime Piškotka Čas poteka piškotka Namen Domena
f786c1b7912c3c557d44d65c02458f86 TRAJANJE SEJE Osnovno delovanje www.forum-lov.org www.forum-lov.org
_ga 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov Google Analytics
__utma 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov files.bannersnack.com
__utmb 30 MINUT Statistika obiska in vedenja uporabnikov files.bannersnack.com
__utmc TRAJANJE SEJE Statistika obiska in vedenja uporabnikov files.bannersnack.com
__utmz 6 MESECEV Statistika obiska in vedenja uporabnikov files.bannersnack.com
id 2 LETI Statistika ogledov oglasov doubleclick.net
_drt_ TRAJANJE SEJE Statistika ogledov oglasov doubleclick.net
_utma 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov Google Analytics
_utmb 30 MINUT Statistika obiska in vedenja uporabnikov Google Analytics
_utmc TRAJANJE SEJE Statistika obiska in vedenja uporabnikov Google Analytics
_utmv 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov Google Analytics
_utmz 6 MESECEV Statistika obiska in vedenja uporabnikov Google Analytics
PISID 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov .google.com
BEAT 2 URI Statistika obiska in vedenja uporabnikov apis.google.com
HSID 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov .google.com
NID 6 MESECEV Statistika obiska in vedenja uporabnikov .google.com
OTZ 1 MESEC Statistika obiska in vedenja uporabnikov apis.google.com
PREF 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov .google.com
SAPISID 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov .google.com
SID 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov .google.com
SSID 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov .google.com
__jwpusr 1 DAN Osnovno delovanje www.forum-lov.org www.forum-lov.org
PREF 10 LET Uporabniške nastavitve predvajalnika YouTube
reg_ext_ref TRAJANJE SEJE Delovanje Facebook vtičnika Facebook
reg_fb_gate TRAJANJE SEJE Delovanje Facebook vtičnika Facebook
reg_fb_ref TRAJANJE SEJE Delovanje Facebook vtičnika Facebook
use_hitbox TRAJANJE SEJE Statistika obiska in vedenja uporabnikov YouTube
VISITOR_INFO1_LIVE 8 MESECEV Uporabniške nastavitve predvajalnika YouTube
cookieAcceptanceCookie 27 LET Osnovno delovanje www.forum-lov.org www.forum-lov.org
YSC TRAJANJE SEJE Statistika obiska in vedenja uporabnikov YouTube