Po krvnem sledu...8

Po krvnem sledu...8     Lovec št.10, l.1983

Konec avgusta leta 1979 sta se okrog 14. ure oglasila pri meni lovca Zvone in France in povedala, da je Zvone prejšnji večer v Zasavskih hribih streljal na merjasca, ki je pridno pospravljal kmetovo koruzo. Na nastrelu je našel kri in se je že dopoldne odpravil s prijateljem in njegovo hanovrčanko iskat svoj plen, vendar brez uspeha. Psica je nekaj časa sledila, potem pa odnehala, ker tudi krvi ni bilo več, pred njimi pa je bilo gosto smrečje in niso mogli naprej. Prišel je po naju s Capijem. Čeprav poznam njuno lovišče in sem že vnaprej vedel, da bo treba iskati v strnjenem smrekovem nasadu, v katerem ti suhe smrekove vejice in robida režejo kožo, kot bi jo žagal z žago za železo, sem bil takoj pripravljen iti z njima in čez dobre pol ure smo bili že na mestu. Sonce se je prevesilo že v zadnjo četrtino dneva (imeli smo le dobre 3 ure časa), zato sem se pustil pregovoriti (kar sicer ni v moji navadi in tudi vam odsvetujem), da nadaljujemo iskanje kar v grapi, kjer so dopoldne našli zadnjo kri. Capi je kri ovohal in takoj potegnil po pobočju proti mlademu gostemu smrečju. Zvone me je prepričeval, da merjasca ni več v tem smrečju in da je najbrž že v sosednjem lovišču, ki leži malo naprej. Ker me dopoldne ni bilo zraven, da bi videl, kaj vse so že počeli in preiskali, in da so, česar nisem vedel, hodili že tudi po tem smrečju, sem mu verjel, da je merjasec res že odšel naprej. Če kateregakoli lovca vprašaš, kaj vse je že sam opravil, preden je odšel iskat pomoč, bo vsak povedal vsaj za polovico manj, kot je res (za kri pa vsaj dvakrat več, kot je v resnici je), ker se boji, da mu sicer ne bi hoteli poiskati obstreljene živali. To pa je največja napaka, ki jo lahko napravi lovec - strelec. Vodniku krvosledca je treba povedati vse do najmanjše podrobnosti. Samo z odkritim pogovorom mu boste lahko pomagali in mu olajšali delo. S prikrivanjem resnice pa boste škodovali vodniku s psom, še bolj pa sebi, saj se lahko zgodi, da obstreljene divjadi ne bo mogoče najti samo zato, ker ste vodnika s pomanjkljivim ali celo lažnim pripovedovanjem zavedli. Ker je bil Džoni tedaj še premlad, sem iz previdnosti vzel s seboj 10 let starega nemškega kratkodlakega ptičarja, Atoša, ki je bil precej oster, saj je napadel vsakega psa in ni bilo mačka, ki ga v dveh minutah ne bi poslal v večna lovišča. Leto pred tem je Capiju že pomagal ustaviti jelena. Kljub temu, da ga je jelen dobro nasadil, ni odnehal.
Ko smo prišli do smrečja, sem Atoša odpel, ker sem upal, da bo merjasec, če je še živ, napadel prej njega kot Capija in mene; nisem pa vedel, da se Atoš divjih prašičev boji in jim ne gre blizu. Zvone naj bi ostal na spodnjem robu goščave, France pa naj bi zaprl zgornji rob. Mi trije smo odšli v goščavo, da bi videli, kaj je z ranjenim merjascem. Ko sva se s Capijem prebijala skozi goščavo (Atoš je bil že nekje spredaj), so se iz šopa suhe trave zapodile Capiju v glavo ose in ga opikale, kamor so le dosegle. Vendar Capi ni odnehal (čeprav je od takrat prav alergičen na ose) in je sled izdeloval naprej. Bližala sva se gornjemu robu goščave, ko je nenadoma pod smrečicami nekaj zapihalo in že se je merjasec pognal proti meni in Capiju, ki je bil pred menoj in je imel na srečo še toliko prostega slednega jermena, da je lahko pravočasno odskočil. Merjasec na srečo ni ponovno napadel, ker je verjetno začutil prosto pot; pognal se je po strmini nazaj proti dolini. Hitro sem odpel psa in Capi se je takoj glasno pognal za merjascem. Tudi sam sem jo ucvrl za njima proti dolini. Gonja se je pognala prek doline v nasprotni hrib, kjer je rasla še veliko gostejša goščava mladega smrečja. Med tekom proti goščavi sem že zaslišal globok Capijev glas na mestu. Začel sem se prebijati v hrib proti mestu, od koder je prihaja lajež. Na sredini goščave sem omagal, ker je bilo rastlinje pregosto, mačete pa nisem imel pri roki. Ni mi preostalo drugega kot vrniti se v dolino, tja pa sta ravno prihajala tudi Zvone in France, ki sta bila prav tako dodobra zdelana od teka. Medtem je pritekel tudi Atoš. Capi je še vedno držal merjasca na mestu. Zvonetu in Francetu sem povedal, da je mlado smrečje tako gosto, da se z rameni ne da prebiti skozi goščavo. Ko si nekoliko spočijem, bom poskusil še enkrat z druge strani; če ne, bosta morala poklicati več lovcev in z njimi in z goniči zastaviti goščavo in poskusiti merjasca spraviti na plan. Med tem razlaganjem me je prišel iskat Capi, ker je spoznal, da merjascu sam ne more do živega. Komaj se je revež v grapi odžejal, že me je priganjal, naj greva nazaj. Pripel sem ga na sledni jermen in potem poskušal srečo tako, da sem odšel po visokem gozdu približno do tiste višine, kjer naj bi bil merjasec, nato pa postrani prek goščave do tistega mesta. Še preden sva lahko zAtošem preplezala grapo, je bil Capi že pri merjascu in ga ponovno napadal. Šele takrat sem opazil, da Atoš noče k merjascu, po vsej verjetnosti zato ne, ker se ga boji. Zato ga je Capi tudi ves čas napadal sam! To spoznanje mi je vlilo še večjo voljo do tega, da pridem do merjasca in ker sem vedel, da moram Capiju pomagati, sem se naposled le prebil do mesta, kjer je Capi neustrašno napadal. Skozi smrečje sem zagledal merjasca. Hitro sem ustrelil, da me merjasec ne bi prehitel in skočil vame. Žal pa sem zadihan, kakor sem bil, zadel smrečico namesto merjasca; žival je ponovno odskočila naprej v smrečje, a jo je Capi po dobrih 20 m znova prisilil, da se je postavila v bran. Pomeril sem drugič, tokrat bolj natančno in merjasec se je na mestu zgrudil. Trud je bil poplačan.
Merjasca je Zvone zadel v mehko precej nizko, tik pred spolovilom. Krogla mu je pri tem prebila samo črevesje in nobene večje žile, na drugi strani pa je izstopila in za seboj potegnila salo, ki je izstopno rano popolnoma zaprlo. Preden smo ga izsledili in sem ga rešil muk, je minilo 20 ur (od prvega strela). Kot ste videli, je bil še vedno živ in toliko pri močeh, da je pretekel še več kot kilometer iz ene goščave v drugo. Poginil bi verjetno šele čez kak dan ali dva zaradi zastrupitve - sepse (peritonitisa), saj se je pri iztrebljanju videlo, da se je že začenjal proces vnetja v trebušni votlini. Koliko ur trpljenja smo mu prihranili!
Izsleden merjasec v lovišču LD Krka. Zadet je bil v mehko, zato se je umaknil v gosto smrečje. Psa sta ga izsledila in ustavila po dobri uri.   
Foto J. Pernat

Posebno pri strelih v nogo ne smemo začeti prehitro z iskanjem. Misel, da je treba psa spustiti takoj po strelu, ker se divjad še ni privadila hoji po treh nogah, je zmotna! Žival se že po nekaj skokih giblje po treh nogah enako dobro kot po osmih ali desetih urah! Takoj po strelu ali, če je pretekel le kratek čas, kar jo je pes pregnal, je divjad izgubila še premalo krvi, da bi oslabela in tudi rana se ji še ni razbolela, zato bo gonja dosti daljša in ustavljanje veliko težje, kot če jo pustimo 10 ali več ur po strelu na miru. Pa še takrat se zgodi, da je treba ure in ure hoditi za njo, preden se ustavi pred psom.
Po možnosti si oglejmo nastrel najprej z mesta od koder je lovec streljal na divjad. Pri tem nam mora lovec-strelec opisati vse okoliščine pred strelom in po njem. Vprašati ga moramo za vse podrobnosti, ki nam bodo prišle pozneje na sledu prav. Ko ostanemo na »slednem jermenu« sami (navadno že po uri ali dveh, kajti zaradi slabe kondicije vsi drugi omagajo in zaostanejo), ne moremo vprašati ničesar več. In če ne vprašamo lovca takoj, v katero telesno stran je streljal žival, potem ne bomo vedeli, ali je kri, potegnjena po deblu, iz vstopne ali izstopne rane. Vedeti moramo tudi to, ali je lovec streljal na divjad, ki je bila v tropu, in če je bila, ali se je morda po strelu od tropa ločila itd. Preden začnemo pregledovati nastrel, pa moramo pred vsakim iskanjem obvezno opozoriti vse navzoče na to, da če bo med iskanjem prišlo do gonje in ustavljanja, se ustavljeni divjadi približa samo vodnik in nihče drug! Ravno tako odda usmrtilni strel samo vodnik in nihče drug! To moramo povedati glasno in odločno; četudi se bo pri tem komu malce povesil nos - nič zato! Bolje prva zamera kot zadnja! Previdnost je »mati modrih« in še ta je »mati postala«!
Nikoli nismo dovolj previdni, ko gre za ravnanje z orožjem. Več odličnih psov krvosledcev so vodniki že izgubili zato, ker pred iskanjem ostalih lovcev niso opozorili, kdo odda usmrtilni strel na ustavljeno divjad. Zavedati se moramo, da imamo sami gotovo več izkušenj v takih okoliščinah kot lovec, ki je iskanje morda doživel prvič v življenju. Zaradi velike razburjenosti in želje po trofeji lahko namesto na divjega prašiča ustreli na psa ali pa tako nerodno oziroma nesrečno v skalo, da se krog la pri tem razbije in drobci usmrtijo psa; tudi to se je že dogajalo. Če je našemu pridnemu in zvestemu štirinožnemu pomočniku usoda namenila tako smrt, je vseeno manj boleče, če to napako napravimo sami, kot pa če bi jo tuji lovec! Kadar pes ustavi ranjeno divjad v goščavi ali na slabo preglednem prostoru, pa se lahko pripeti še kaj hujšega. Lovec, ki pred nami zapira goščavo, zasliši psa na mestu. Zaradi neučakanosti in lovske strasti steče proti ustavljeni divjadi in ko ustreli, niti ne pomisli, da lahko iz tiste smeri prihaja tudi vodnik, ki naj bi opravil to delo in tako krogla namesto jelena zadene vodnika (ali ga zadene skozi jelena); tudi to se je že zgodilo. Nesreča se lahko zgodi tudi, če vodnik ne ve, da je lovec zapustil stojišče in se bliža ustavljeni divjadi, čeprav nima tam kaj iskati.

Merjasec je bil obstreljen v lovišču LD Rakovnik. Prestreljeno je imel prvo levo nogo. Kljub takšni poškodbi smo naredili še okoli 5 km, preden se je postavil v bran.   
Foto J. Pernat

Vedno sem vesel, če me pokličejo za iskanje obstreljenega medveda, saj so to ponavadi izredno razburljiva in zanimiva iskanja, polna dogodivščin in napetosti. Tudi tokrat je bilo tako. Proti koncu oktobra me je zvečer poklical lovec Blaž in mi sporočil, da so na mrhovišču pri Polomu obstrelili medveda. Medved je strel nakazal, vendar je »odhlačal« naprej. Zjutraj bodo znova pregledali, ali ne leži morda že mrtev kje v bližini mrhovišča; če ga ne bodo našli, me bodo do pol osmih poklicali, zato naj bom pripravljen.
Že zvečer sem si pripravil vse za pot. Tudi Capi (ki domuje v stanovanju) je takoj zaslutil, da bo treba v »akcijo«, zato me je spremljal na vsakem koraku. Vsake toliko je sedel in zalajal češ, pojdimo že, kaj še čakamo! Komaj sem mu dopovedal, da bomo šli šele zjutraj, če bo seveda treba.
Tisto noč sem slabo spal. Vso noč sem se spraševal, ali ga bodo našli sami ali ne (če sem čisto odkrit, sem si po tihem želel, da ga ne bi). Komaj sem dočakal jutro. Ob pol osmih je telefon še kar molčal - to se pravi, da so ga našli sami. Že sem se odpravljal proti vratom, da bi odšel v službo, ko je telefon le zazvonil. V hipu sem bil pri njem in dvignil slušalko. Blažev glas mi je sporočal: »Janez, treba bo v Polom, ker obstreljenega medveda niso našli!« Dogovorila sva se, da se ob pol devetih dobimo na cesti, ki vodi k mrhovišču.
Žena je medtem peljala oba psa na jutranji sprehod. Ker pa sta psa že čutila, da ne bom šel v službo, ampak da gremo iskat, sta se takoj vrnila in z veselim tekanjem in lajanjem okrog avtomobila čakala, kdaj bom odprl vrata, da se namestita vsak na svoj prostor.
Ob napovedanem času smo bili na mestu, kjer nas je čakala zbrana družba lovcev. Po pregledu nastrela tik ob razpadajočem konjskem truplu je bilo težko kaj pametnega ugotoviti. Tudi smrad tam okrog je bil neznosen, zato sem dal oba psa takoj na nastrel, da bi čimprej prišli na bolj čist zrak. Zjutraj so našli lovci kakih 50 m od nastrela v kotanji kri in to je potrjevalo, da je medved v resnici zadet. Tudi mi trije smo jo našli in ji sledili po pobočju hriba proti vasi Polom; Džoni prosto, Capi pa na slednem jermenu sta vijugala za medvedom. Drugi so nam sledili. Ko je lovski čuvaj Stane videl, v katero smer drži sled, je rekel: »Naravnost v smrečje je šel!« In res, po kakih 600 m smo bili pred smrečjem, ki se razprostira na površini približno 16 do 20 ha. To je precej težko prehodna goščava, polna črnega trna, robide, smrečic in skal. Džoni, ki je bil na sledu nekaj metrov pred nami, se je pred goščavo ustavil, dvignil glavo in pogledal nazaj proti nam, češ: »Fantje, tu bo treba malo bolj previdno naprej!« Zato smo se ustavili tudi mi. Ker Džoniju še nisem čisto zaupal, saj je bil še premlad in je imel premalo izkušenj z medvedi, sem ga dal na sledni jermen, Capija pa sprčil, da bi lahko pred nami pregledal teren; medved bi lahko ležal že takoj na začetku smrečja težko ranjen ali pa celo mrtev. Capi je takoj izginil v smrečje, mi pa smo počakali na poti, ki vodi med visokim gozdom in smrečjem v hrib, da bi videli oziroma slišali, kaj bo. Nekaj minut smo tako stali in prisluškovali, ali se bo Capi oglasil in kje. Ker dolgo ni bilo slišati nobenega glasu, sem ga poklical, da med tem po naključju ne bi prišel na sled zdrave divjadi in jo pognal. Capi se je takoj vrnil. To se pravi, da medveda ni v bližini. Spet sem ga pripel na sledni jermen, Džonija pa spustil, da bi bil pred nami za »izvidnico«. Vse druge lovce sem poslal na cesto, ki vodi v Polom, da bi tam počakali nadaljnjih navodil. Z menoj je ostal samo lovski čuvaj Stane, da je označeval sled z belim »paloma« papirjem. Napotili smo se v smrečje za medvedovim sledom. Šele po dobrih 200 m sleda v smeri proti vasi sva našla s Stanetom na ap-nenčasti skali prvo kapljo krvi. Videti je bilo, kot bi se medved tu prekotalil prek skale. Od tod je Capi po strani zavil nazaj proti mrhovišču, zato sem zaklical lovcem na cesti, naj takoj zastavijo gornji rob goščave, ker kaže, da je šel medved v hrib. Medtem ko smo se Capi, Stane in jaz prebijali skozi goščavo nazaj proti njenemu robu po sledu, na katerem ni bilo krvi, je bil Džoni že kakih 30 m pred nami. Capi mu je napeto sledil, vendar nisem vedel, ali smo na pravem sledu. Lahko bi med tem dvignil trop divjih prašičev ali jelenjadi (povsod so bili sveži iztrebki) in sledili te živali namesto ranjenega medveda. Kmalu pa nam je ta dvom pregnal Džoni, ki se je vrnil po sledu nekam čudno vznemirjen - kot da je v goščavi pred nami našel nekaj, česar si sam ne upa napasti. To je opazil tudi Stane, in mi zato predlagal, da bi se povzpel na visoko prežo, ki je stala na robu gozda, od koder bi laže zagledal ranjenega medveda, ki je gotovo tu pred nami (verjetno si je mislil, da je tudi bolj varno biti na visoki preži kot pa v tej nepregledni goščavi za ranjenim medvedom). V takih primerih - ko iščemo obstreljenega medveda ali merjasca - je treba ukrepati z največjo mero previdnosti in razuma, predvsem pa brez vsake panike in zaletavosti. Sicer se lahko zgodi, da bodo iz goščave odnesli katerega od zasledovalcev! Zato sem znova pripel na sledni jermen Džonija in spustil Capija, da bi smrečje, ki se je razprostiralo pred nami in iz katerega se je Džoni vrnil tako »sumljivo«, temeljito pregledal. Capi je takoj stekel v smrečje in kmalu zalajal na mestu - torej je tam medved! Je mrtev ali težko ranjen, tega nisem vedel, ker je bilo slišati samo Capija. Medved se ni oglašal, pa tudi premikal se ni, ker se smrečice niso majale. Ker sem moral imeti obe roki prosti, da bi laže držal puško pripravljeno na strel in ker sem se tako tudi laže prebijal skozi smrečje in črni trn, sem odpel še Džonija. Da bi medveda po potrebi zastavili, sem na gornji rob goščave poslal lovce, ki so čakali na cesti. Ker medved ni jelen, da bi v največjem diru izginil, sem upal, da sem tako napravil najbolj prav. Džoni se je takoj pridružil Capiju in tudi že napadel. Tedaj sem videl, da je medved še živ. Če smo na pobočju, se je treba ranjenemu medvedu ali merjascu vedno približevati tako, da smo nad obstreljeno živaljo, ta pa pod nami, pa čeprav veter pri tem ni naš zaveznik in nas bo žival dobila v nos; to je še vedno bolje, kot če nas medved na strmini napade od zgoraj. Če je žival nad nami, imamo samo minimalno možnost, da ne bo po nas, ali pa je sploh nimamo! Zato sem tudi sam zdaj zavil v desno na strmino. Medved me je zavohal in se je takoj umaknil za kakih 20 m naprej, kjer sta ga psa spet ustavila. Zdaj, ko sem vedel, da žival ni mrtva, sem potreboval dvojno mero previdnosti, če sem hotel ostati živ. Preden sem se znova prebil skozi goščavo in se z vrha približal kraju, kjer sta lajala psa, so se vsi trije pomaknili še za kakih 20 ali 30 m naprej. Tako smo se pomikali po goščavi že kako uro in pol, pa še nisem imel sreče, da bi ranjenega medveda vsaj za hip videl, čeprav sta ga psa medtem že najmanj dvajsetkrat ustavila! Sprva se je medved umikal v bližini gornjega roba goščave v smeri vasi, nato nekoliko niže ponovno proti mrhovišču, pa se spet obrnil proti vasi, zavil ob robu proti cesti in se dobrih 20 m nad cesto obrnil nazaj proti mrhovišču. Tako smo prekrižarili že skoraj vso goščavo in pri tem »položili« toliko sledov, da bi medveda v tem labirintu le še težko našli, če bi se nam izmuznil. Ko sta ga psa znova ustavila, tokrat kakih 25 m nad cesto, sem se mu lahko prvič toliko približal, da sem zagledal okrogle uhlje. Sprva sem mislil, da je Džoni, ker mu je bil po barvi precej podoben. Ker pa sem takoj nato zagledal Capija in Džonija desno od uhljev, ki sem jih videl prej, sem takoj spoznal, da je to lahko samo obstreljeni medved. Bolj se mu nisem smel približati, saj sem bil že tako preblizu. Pa tudi če bi se mu hotel, bi se mu lahko približal samo s spodnje strani v smeri proti glavi; telo je imel namreč zakrito ob skali in prekrito še s smrekovimi vejami. Treba se je bilo odločiti, kaj storiti. V glavo ga nisem smel ustreliti, saj bi mu 12,8 gramska krogla lobanjo raztreščila, prav lobanja pa je trofeja! Na kakšne ovire pa bi krogla naletela, če bi streljal v tisto goščavo, kjer naj bi bilo telo, tudi nisem vedel. Kljub temu sem se odločil za strel v goščavo in pomeril sem dobrega pol metra nazaj od uhljev, ki sem jih videl; ustrelil sem ,kar bo, pa bo! Bil sem že ves krvav od prask in popikan od črnega trna (še štirinajst dni po tem iskanju sem si z iglo »kopal« trne izpod kože), hlače pa so že kar lepo cvetele. Odmev strela se še ni docela polegel, ko je medved zarjovel, in to tako strašno, da mi je ledenela kri. Postavil se je na zadnje tace in se v skoku (ki je bil dolg okrog 6 m) pognal v smeri ceste proti smrečicam pod njim. Med skokom sem ustrelil drugič. Ker pa je medved naslednji hip že padal proti smrečicam, sem ustrelil nad njim in namesto v medveda je krogla udarila kaka dva metra levo od Cveta, ki je stal na cesti. Cveto je takoj zavpil: »Janez, ne streljaj več sem - tu sem jaz!" Vendar bi bilo to, če ga krogla ne bi zgrešila, po njegovi krivdi zanj prepozno. Strelci so se namreč z gornjega roba goščave, kamor sem jih poslal, premikali nazaj proti cesti tako, kot je potekala gonja, ne da bi me o tem obvestili. Cveto se je ustavil na cesti pod goščavo, kjer sta psa držala medveda, ker je pričakoval, da bo medved tam prečkal cesto. Pri tem pa ni pomislil, da se temu mestu po goščavi približujem tudi jaz in da bom po vsej verjetnosti prvi streljal na medveda. Tako me ni opozoril, naj v to smer ne streljam, oziroma me je opozoril šele, ko je krogla udarila ob njem v zemljo. Iz vsega tega vidimo, kako hitro se lahko zgodi nesreča! Zato si za vedno zapomnimo: Ne zapuščajmo mest, na katera nas je postavil vodnik krvosledca in ne približujmo se sami od sebe obstreljeni divjadi, ki jo je ustavil pes! To je delo za vodnika! Če pa to že napravimo, je nujno, da o tem vodnika prej obvestimo, pa čeprav se bo zato obstreljena divjad dvignila in umaknila! Še vedno je bolje to, kot da zaradi take neumnosti ustrelimo prijatelja.
Cveto me je nato posvaril, naj bom previden, ker je medved v smrečju pred menoj težko ranjen, saj je po strelu strahovito zarjovel. Tudi psa sta bila od njegovega rjovenja kar šokirana, zato sta obstala na mestu. Ko pa sem ju vprašal, kje imata »aport«, sta se takoj zapodila v smrečje, kamor je izginil tudi medved, da ga preiščeta. Kmalu sta se vrnila, ne da bi nakazala, da je medved v smrečju. Cvetu, ki je še vedno stal na cesti, sem sporočil slabo novico. Gotovo sem ga zgrešil in je najbrž zarjovel. od besa, ne pa zaradi zadetka. Ker je Cveto rekel, da čez cesto ni šel, proti meni pa tudi ne, saj bi ga videl, če bi šel v desno, je mogoče samo to, da se je odpravil nazaj po svojem sledu, od koder je prišel. Capi je medtem že izginil v goščavi. Z Džonijem sva še nekaj časa postala, da bi tako laže slišala, če bi se Capi spet oglasil. Ker je ostalo vse tiho, sva se tudi midva odpravila v levo in nazaj proti gornjemu robu goščave, kamor je po moje medved pobegnil. Ko sva se z Džonijem naposled prebila proti gornjemu robu goščave, nisem niti videl niti slišal, da bi Capi medveda držal na mestu ali ga gonil. Odločil sem se, da Capija pokličem nazaj in poskusim znova iskati od mesta, kjer sem streljal. Ko sem trikrat zapiskal in psa poklical še po imenu, se je čez nekaj časa kakih 150 m od mene v smeri proti mrhovišču zaslišal Capijev »hov« in že je zarjovel tudi medved, rjovenju pa je sledil nepretrgan Capijev lajež. »Ga že ima!« sem rekel Džoniju ob sebi. Džoni se je takoj pognal proti laježu in tudi sam sem se začel prebijati skozi »džunglo«. Ko sem se naposled prebil skoznjo in se začel razgledovati, ali se kje majejo smrečice, se je medved premaknil naprej. Enako je napravil tudi pri mojem drugem poskusu. Sele v tretje mi je uspelo skozi smrečice opaziti nekaj rjavega. Spet sem moral ugotavljati, ali ni to morda Džoni, ki je neprestano krožil okrog medveda, se vračal k meni in se bolj poredko oglašal. Capi pa je ves čas napadal in lajal z istega mesta. Ko sem se prepričal, da gledam medveda in ne Džonija, sem se nekoliko sklonil in ustrelil v sredino te rjave gmote. Spet se je zaslišalo strašno rjovenje! Medved se je spet postavil pokonci in se pognal v smrečje pred njim. Nato je vse utihnilo - tako medved kot oba psa. Sem ga spet zgrešil? Ali pa leži težko ranjen v smrečicah? To negotovost je prekinil Capi, ki se je spet oglasil na mestu. Tako sem vedel, da je medved ostal v smrečju, nisem pa vedel, ali je mrtev. Počasi sem se približeval, pripravljen na strel in budno oprezal, kje bom zagledal kosmatinca. In glej, na robu majhne jasice je ležal medved med dvema smrečicama in se znova poskušal dvigniti. Pri tem je odpiral gobec, kot bi se hotelo prijeti veje in se potegniti naprej. Da bi ga čim prej rešil muk, sem ustrelil še enkrat in tedaj se je popolnoma umiril.
Medved, težak 150 kg, je bil zadet bolj s prednje strani v prvo levo nogo. Krogla mu je zdrobila nadlahtnico in se zmaličena ustavila tik za kožo na prsnem košu blizu prsnice, tako da ni bilo izstopne rane. Vstopna rana je bila visoko (strel z visoke preže), zato po sledu tudi ni bilo skoraj nobene krvi. Tako se je vse končalo srečno, vendar ni veliko manjkalo, da bi bil konec tako za Cveta kot zame zelo žalosten!

Več kot 2 uri in več kot 20 krat sta ga morala krvosledca ustaviti v gostem smrečju, preden sem ga z usmrti/nim strelom rešil muk   
Foto J. Pernat


Kljub močnemu nalivu smo v slabi uri medvedko izsledili. Bila je še živa zadeta v mehko, zato si je v blatu hladila trebuh.   
Foto J. Pernat