Po krvnem sledu...5

Pernat11Po krvnem sledu...5     Lovec št.6, l.1983

Januar se že izteka. Snega je samo še tu in tam za zdravilo. Zakon o lovu dovoljuje od velike divjadi samo še lov na medveda in divje prašiče. Za pse krvosledce in njihove vodnike je zato bolj malo dela. Kljub temu sem imel proti koncu letošnjega januarja dva izredno zapletena in zanimiva primera sledenj obstreljenih divjih prašičev. Bil je torek, 25. januarja, ko me je zvečer poklical lovski čuvaj Cveto iz Suhe krajine in mi sporočil, da ima delo za Capija. Z lovskim gostom Frančkom sta zvečer čakala na krmišču divje prašiče. Franček je obstrelil lanščaka. Kljub temu, da prašič zadetka ni nakazal in je po strelu s tropom izginil v noč, sta po nekaj metrih od nastrela našla kri. Po vsej verjetnosti je šlo za nizek strel. Naslednji dan smo se ob desetih dopoldne dobili na cesti, ki pelje h krmišču. Ker je do krmišča slabih 15 minut hoje, smo pustili avtomobile kar na cesti za Kočevje in se peš napotili do nastrela. Že spotoma smo na majhnih krpah snega, ki so še ostale, zagledali sveže stopinje prašičev. Torej so še zjutraj hodili tod okrog. Krmišče je bilo tako »zdelano«, kot bi šle tri vojske prek njega. O kakem natančno določenem nastrelu, če ni takoj krvi ali kakih drugih znakov, je na takem terenu težko govoriti. Na kraju, kjer naj bi bil po mnenju Frančka in lovskega čuvaja nastrel, smo še enkrat vse preiskali, vendar razen ene same ščetine nismo našli nič otipljivega, po čemer bi lahko sklepali, kam je krog la zadela. To mi je dalo misliti, da prašič morda le ni tako slabo zadet in da imamo nekaj upanja, da ga najdemo, ker ni krvi že na samem nastrelu; kri na nastrelu bi še prej kazala na slab oplazni strel!
Medtem ko je Capi, pripet na sled ni jermen, ovohaval nastrel, je Džoni, ki je bil prost, že potegnil v prvo majhno vrtačo pred nami. Capi mu je sledil. Po 15 metrih smo naleteli na prve kaplje krvi. Na vejici črnega trna, ki je rasel na robu vrtače, sem opazil, da nekaj visi. Od daleč je bilo videti, kot bi visela dva svetlo rdeča lista, ker pa ju je Džoni z zanimanjem ovohaval, sem podvomil, da bi bila v resnici lista. Ko sva se s Capijem približala grmu, sem videl, da sta »lista« kosa trebušne mrene (peče), ki jo je krogla potegnila za seboj skozi izstopno rano; ko je prašič šel mimo grma, se je del mrene zataknil in se odtrgal. To spodbudno novico sem takoj sporočil Cvetu in Frančku, ki sta hodila za menoj. Franček je predvideval, da leži prašič po vsej verjetnosti že za robom, saj se mu je že prejšnji večer zdelo, da ga je slišal, kako je padel. Povedal sem mu, da tega ne verjamem, saj sem se spomnil lovca, ki mi je pred leti pravil, kako je v zasavskih hribih obstrelil divjega prašiča, ki je na nastrelu pustil za več kot dlan velik kos trebušne mrene (peče), pa ga kljub temu niso nikoli dobili. In že sem nadaljeval s Capijem na slednem jermenu po sledu, na katerem je bilo vedno manj krvi pa tudi prašič ni ležal mrtev za robom. Samo še tu in tam je bila kaka kapljica krvi, po nekaj sto metrih pa še kapljice ni bilo več. Džoni, ki je iskal prosto pred nami, je prišel do kaluže in nekaj pognal v desno, dvakrat zalajal in se vrnil. To ni bil obstreljeni divji prašič, sicer bi ga gonil dalje. Medtem smo prišli do kaluže tudi mi in videli, da je zamrznjena. Ni se dalo ugotoviti, ali je bila zamrznjena tudi prejšnji večer, niti dognati, ali se je obstreljeni prašič okalužal. Capi je zavil levo v hrib v nasprotno smer, kot je pognal Džoni. Je Capi na pravem sledu? Nisem ga mogel nadzorovati, saj ni bilo nobene, še tako majhne kapljice krvi, sledov jelenjadi in divjih prašičev pa kolikor hočeš. Tako smo sledili še kakih 800 m, nato pa sem našel na beli apnenčasti skali za dobro muho velik madež posušene krvi. »Kri!« sem zavpil. Na pravem sledu smo! Franček, ki smo ga zadolžili, da označuje sled s »paloma« papirjem, je hitro obesil bel in rdeč trak na vejo. Kako razveseljiv trenutek je bil to za vse! Spet smo začutili iskrico upanja. A kaj, ko naprej spet ni bilo nič krvi, sledov, svežih iztrebkov ter ležišč jelenjadi pa čedalje več. Že smo bili na drugi strani hriba. Po uri in pol iskanja smo prišli že v sosednje lovišče, o obstreljenem prašiču ali vsaj o krvi pa ni bilo ne duha ne sluha. Franček in Cveto sta bila že dodobra »načeta«. Franček, ki je bil prvič na takem iskanju, je že izgubljal upanje v uspeh in zaupanje v moja psa. Na vso srečo sem prav takrat našel sredi pobočja na suhi travi spet kapljo krvi. Torej smo bili še vedno na pravem sledu. Naglo smo si jo dobro označili, za vsak primer, če bi se bilo treba kasneje vrniti na zadnjo najdeno kri. Capi je krožil in iskal izhod iz labirinta vseh mogočih sledov, ki jih je napravil na tem mestu trop divjih prašičev, ko so iskali hrano, ali pa se niso mogli odločiti, v katero smer naj se odpravijo. Po dobrih 5 minutah je zavil Capi nazaj proti vrhu hriba. Čeprav ni bilo nikjer krvi, smo šli za njim, saj sem bil trdno prepričan, da pes sledi prav. Ko smo prišli čez vrh in se spuščali na drugo stran, smo se znašli na manjši gozdni poti, na kateri je bilo naenkrat toliko krvi, kot bi nekdo na tem mestu ustrelil divjega prašiča. Človek kar ne more verjeti, da je kaj takega mogoče! Več kot 5 km smo že prehodili, na zadnjih 2 km poti smo našli samo dve drobni kapljici krvi, zdaj pa je je bilo naenkrat toliko, kot bi jo nekdo brizgal z injekcijsko brizgo. Po tem sem sklepal, da se je ranjenemu prašiču čep, ki je zapiral (vstopno ali izstopno) rano, premaknil, kajti krvi je bilo po sledu naprej čedalje več. »Zdaj pa res ne more biti več daleč,« smo dejali vsi trije v en glas. »Verjetno je za tistimi skalami, dobrih 200 m pred nami.« Vendar smo se tudi to pot grdo prevarali. Po dobrih 100 m je kri, kakor se je iznenada pojavila, tudi izginila. Zadnji madež – in niti kapljice več! Kam je šel prašič! Na levo, na desno ali naravnost? Cveto, ki je raziskoval zadnjo najdeno kri, je ugotovil, da je prašič tu legel, ker je bila poleg sveže tudi posušena kri. To se pravi, da je prašič napravil povraten sled, drugega ne more biti. Capi se je kar vrtel na mestu, ker ni našel pravega nadaljevanja. Kljub temu, da so kazale kaplje krvi sled samo v eno smer, je začel izdelovati Capi povraten sled. Po dobrih 50 m je zavil v desno, kjer so se poznali odtisi parkljev divjih prašičev, vendar brez krvi. Ker Capi za ta sled ni kazal pravega zanimanja, sem označil to mesto s papirjem, da bi vedel, do kje sem prišel oz. kje sem prekinil sled (za primer, če bi Capi spet poprijel ta sled) in sem se vrnil v smeri proti »paloma zastavi«, ki je označevala začetek močnega krvavenja. Naenkrat pa je Capi potegnil v desno in glej - kri! »Tod še nismo hodili,« sem rekel Cvetu in Frančku. Močno krvavenje, ki smo ga označili s »paloma zastavo«, je vodilo levo v dolino proti skalam, ta sled, po katerem je potegnil pes, pa je vodil nazaj proti grebenu. Torej je ranjeni prašič napravil do sem povraten sled! Po kratkem sledenju smo prišli do kaluže, v kateri so se na blatu poznale svetle srage krvi. Od tod naprej je zdaj vodil sled ene same živali. To se pravi, da se je obstreljeni prašič tu ločil od tropa, sled, za katerega Capi ni pokazal pravega zanimanja, ker je bil brez krvi, pa je bil sled zdravega tropa. Ko se je ranjeni prašič okalužal, mu je blato rano ponovno zatesnilo in nekaj časa, dokler se blato na njem ni posušilo, smo psa lahko nadzorovali po kapljicah blata na listju.
Po dobrem kilometru sledenja smo prišli na drugo stran grebena do smreke, s katere so rasle veje vse do tal. Capi se je nekaj metrov pred smreko ustavil in dvignil glavo, kot bi hotel povedati: »Tam je nekaj sumljivega!« Previdno smo se približali smreki in pod njo opazili ležišče, na njem pa tudi nekaj kapljic krvi. Od tod je Capi ponovno zavil postrani proti grebenu. Vse do grebena nismo našli nobene krvi, po grebenu pa tu in tam kako kapljico. Po kakih 500 m smo prišli do manjše goščave, poraščene z nizkimi borovci. Cveto, ki je stopal za mano in je ta kraj poznal, mi je svetoval, naj Capija odpnem, ker je obstreljeni prašič zagotovo v goščavi. Toda - prašiča bo iskal Džoni, Capija potrebujem za sled! Džoni me je od prve kaluže spremljal ob nogi na povodcu, ker nisem želel, da bi se po nepotrebnem utrudil. Zdaj sem mu ukazal, naj preišče goščavo, a se je kmalu vrnil; ranjenega prašiča tudi v tej goščavi ni bilo. Ker ni bilo nevarnosti, da bi nas obstreljeni prašič nenadoma napadel, sem lahko nadaljeval po sledu skozi goščavo s Capijem na slednem jermenu. V goščavi smo našli še dve ležišči, na katerih je obstreljeni prašič ležal ponoči. Na vsakem ležišču je bilo po nekaj kapljic krvi. Še dobrih 10 minut smo sledili naprej, ko nam je prišel po sledu nazaj naproti Džoni, ki je od goščave naprej iskal zopet prost. Prišel nam je »povedat«, da je našel ranjenega prašiča. Ko nas je zagledal, se je takoj odpravil spet po sledu naprej in že lajal. Tudi Cveto, ki je bil niže na strmini in nekoliko pred nami (zapiral je goščavo pred nami), je zavpil: »Džoni je že pri prašiču!« Vsi trije smo stekli, da bi čimprej zagledali veseli prizor. In res, ob smreki je ležal mrtev divji prašič! Skoraj neverjetno - po več kot dveh urah in pol sledenja in po vsaj osmih prehojenih kilometrih! Obstreljeni prašič je skupaj s tropom prehodil vsaj 5 km, potem se je ločil od tropa, se v kaluži okalužal, še štirikrat legel in zdaj na koncu sleda - leži pred nami mrtev! Koliko presenečenj, dobre šole in bogatih izkušenj na enem samem sledu! Zato pa mora biti človek trmast, dosleden in vztrajen do konca, če hoče, da bo na koncu požel uspeh!
Divji prašič - lanščak, težak 60 kg, je bil zadet nizko (kot je Franček pravilno sklepal), 5 do 6 cm visoko v trebuh. Krogla »avčinka« mu je na poti skozi trebuh odstružila samo spodnji rob jeter (želodca mu ni poškodovala) in potegnila za seboj del trebušne mrene (peče) ter z njo zamašila izstopno rano. Ker krogla ni prebila nobene večje žile, ampak samo rob jeter, je žival izredno počasi krvavela v notranjost trebušne votline. Zato tudi tako dolg in zapleten sled! Ko sem dal Capiju in Džoniju zeleno vejico za uspešno iskanje in tudi Frančku ob čestitki k lovskemu blagru izročil zeleno vejico, sem odtrobil pozdrav lovini in za spomin napravil nekaj posnetkov. Nato smo plen potegnili do ceste, ki pelje iz vasi Struge proti Kočevju. Tu smo se veseli in zadovoljni poslovili.
 
Pernat10
Po strelu nizko »v mehko« je prehodil lanščak še kakih 8 km, preden je obležal mrtev zaradi notranje krvavitve   
Foto J. Pernat

Tri dni pozneje, 28. januarja, sem moral biti še bolj trmast in vztrajen, če sem hotel izslediti obstreljenega prašiča. Zvečer ob luni sta lovski čuvaj Franc in njegov lovski gost Janez čakala na krmišču nad Verdom divje prašiče. Ob osmih je pritekel z desne strani navzdol po hribu trop petih prašičev (svinja, dva lanščaka in dva ozimca). Nekaj časa je moral Janez počakati, da se mu je najmanjši ozimec postavil od strani, nato je sprožil. Mladič je obležal v ognju, drugi prašiči pa so zbežali v gozd. Ker je ozimec še otepal z zadnjimi nogami, sta malo počakala, nato pa sta se napo-tila do njega, da bi ga potegnila do preže. Pri tem pa sta napravila usodno napako, ki jo radi delamo vsi lovci. Obe puški sta pustila na preži, češ zakaj bi ju vlačila s seboj, saj je prašič mrtev! Ko sta se približala »mrtvemu« ozimcu, pa se je ta nenadoma dvignil in jo, na pol pijan od šoka, mahnil za tropom v gozd. Lahko bi ga še enkrat ustrelila, če puške ne bi ostale na preži. Zato si zapomnite: nikoli brez puške, pripravljene na strel, k »mrtvi« divjadi! Ničkoliko lovcev je bilo zato že ob plen! Posebno še, če divjad, ko pade, še otepa z nogami, kot bi hotela teči, je zelo nevarno, da se pobere in res steče. Velikokrat gre v takih primerih za visok strel in pride pri tem samo do trenutnega stresa hrbtenjače v hrbteničnem kanalu, zato pade žival kot pokošena, po minuti, dveh pa se pobere in težko, da jo še kdaj vidimo. Tako bi bilo tudi v tem primeru, če ne bi bil trmast in vztrajen.
Zjutraj ob osmih smo se dobili doma pri Francetu, kjer smo še enkrat na hitro preleteli ves dogodek. Janez je bil prepričan, da je zadel nizko in da ozimec zagotovo leži že mrtev nekje v bližini krmišča. Sam nisem mislil tako, ampak sem predvideval, da je šlo za visok strel v vrat ali pa tik nad plečetom.
Nekaj čez osmo uro smo bili na nastrelu, kjer smo našli nekaj krvi, obrisane po kamnu in zemlji, malo »debelega« mesa (verjetno od vratnih mišic) in za dobrega pol cm2 velik košček kosti, odstreljene po vsej verjetnosti od pokončnega izrastka vratnega ali prsnega vretenca. Vse to je potrjevalo mojo domnevo, da gre za visok strel. Po sledu naprej ni bilo več niti kaplje krvi. Psa sta - Džoni prosto, Capi pa na sled nem jermenu - poprijela sled v smeri, v kateri so trop in obstreljeni ozimec pobegnili. Sledili smo že več kot kilometer, pa še nismo našli nobenih znakov, da smo na pravem sledu. Samo po odtisih parkljev smo vedeli, da so šli tod divji prašiči. Tako smo prišli do prve kaluže, iz katere je vodil sled naprej. Blato, obrisano po smrečicah, je kazalo, da so v tropu tudi manjše živali, ker so bila tudi najnižja drevesa blatna. A kaj nam je to pomagalo, če pa ni bilo nikjer krvi, ki bi nam potrdila, da je v tropu tudi obstreljeni ozimec! Ker je bila ura šele devet in smo imeli do teme še najmanj sedem ur svetlobe, sem se odločil, da sledimo tropu, dokler ga ne dvignemo in ne doženemo, ali je ranjeni ozimec z njim. Skoraj popolnoma sem bil prepričan, da je tudi obstreljeni prašič med njimi, ker je kazal Capi izredno zanimanje za sled. Če ga ni s tropom, potem mora res ležati nekje v bližini krmišča. In ker smo pustili avtomobile pri krmišču, se moramo vrniti tja in tako bomo lahko še enkrat preiskali teren okrog krmišča. Tudi Franc in Janez sta se strinjala z menoj. Seveda smo si celoten sled od krmišča naprej kot vedno označevali z belim »paloma« papirjem, da bi vedeli, kje smo že hodili, če bi se bilo treba vrniti. Okrog desetih smo bili pri drugi kaluži; prašiči so se tudi tu okalužali in nadaljevali pot naprej. Nekaj časa smo jih lahko sledili, dokler je bilo blato sveže, potem pa smo zaupali samo Capiju, ki še ni dvignil nosu od tal vse od 8.15, ko sem ga dal na sled. Ura je bila že pol enajst in prišli smo že do tretje kaluže. Tudi ta je bila povaljana, vendar pa nikjer nobene krvi. Desno od kaluže so se divji prašiči očitno začeli hraniti. Listje je bilo na več krajih preobrnjeno in prerito. V obliki pahljače so se razlezli na vse strani, tako da je imel Capi obilo dela, preden je našel pravo nadaljevanje; sled je vodil še enkrat v kalužo in iz nje na rob vrtače. Tu je bilo manjše blatno ležišče. Razen blata na list ju nismo našli ničesar, po čemer bi lahko sklepali, da je ležal na ležišču prav tisti prašič, ki ga iščemo. Capi je neutrudno nadaljeval po strmini proti bukovemu gozdu, ki je bil na površini 2000 m2 ves preobrnjen, saj je bilo v njem žira v izobilju. Moja spremljevalca je začel načenjati dvom. Še posebno se je podaljševal Janezov obraz. »To ne more biti pravi sled!« je trdil. Več kot dve uri in pol smo že sledili. Iz lovišča, ki ga nadzira naš Franc, smo prišli že v lovišče drugega Franca. Nato smo se v krogu vračali v prvo lovišče v smeri proti krmišču. »Saj to ni mogoče,« je rekel Janez, »da bi se divji prašiči še isto noč vrnili na krmišče in da je med njimi tudi ranjeni, ki je na nastrelu kazal že vse znake, da odhaja v večna lovišča!? To so gotovo drugi prašiči!« je trdil.
Medtem je Capi ponovno iskal izhodiščni sled, ki je vodil iz bukovega gozda. Kar večkrat sva se zavrtela in vrnila nazaj, preden je zadevo razvozlal in ugotovil, kam so jo mahnili prašiči po jedi. »Proti vrhu hriba so šli!« sem zavpil spremljevalcem, ki so čakali in si nabirali novih moči. »To je smer na krmišče,« je pripomnil France. Če jih ne bomo dobili, je pri tem dobro vsaj to, da ne bo treba še enkrat napraviti 10 km, da bi prišli nazaj do avtomobilov, če se res vračajo v to smer. In že smo prečkali cesto, se povzpeli na vrh in se spustili proti goščavi, porasli s smrečicami. Najbrž ležijo prašiči v tej goščavi, sem si mislil, toda Capi je nadaljeval med smrečicami po poti, na kateri je bilo toliko najrazličnejših odtisov parkljev, da je bila podobna »avtocesti«. Tu je tudi mene zaskrbelo, ali bo Capi po tolikem času psihično še toliko pri močeh, da bo iz množice sledov še vedno lahko izluščil prav tistega, ki ga iščemo. Moj strah pa je bil odveč, saj je Capi že krenil s te »avtoceste« v desno proti visokemu gozdu in po njem proti cesti, ki smo jo nato prečkali 50 m! od naših avtomobilov! Je to mogoče?! Še nekaj metrov smo hodili po sledu na drugi strani ceste, ga dobro označili in se vrnili do avtomobilov, da smo napojili pse in se tudi sami odžejali, preden smo nadaljevali delo.
Capi je bil ves vznemirjen in je komaj čakal, da se odpravimo naprej, čeprav smo bili že več kot tri ure na sledu, na katerem nismo našli niti kaplje krvi. Po vsem tem je mogoče samo to, da je prišla mati svinja nazaj iskal svojega mladiča in mora potem nekje v bližini ležati mrtev ali pa je težko ranjen. Ali pa, da so šli vsi skupaj še isto noč ponovno na krmišče. Samo ti možnosti sta!
Capi je takoj poprijel sled, ki smo ga prej prekinili in nas pripeljal na krmišče z nasprotne strani, kot so prišli divji prašiči tisti večer. Sled, ki smo ga začeli zjutraj, je prečkal pod kotom 9o° in nadaljeval proti gornjemu robu krmišča, od koder so prašiči prišli prejšnji večer in kjer je tudi kaluža.
Vem, da se bo kdo vprašal, zakaj ni pes takoj zjutraj poprijel ta sled, ki smo ga prečkali, in po njem nadaljeval, saj bi si s tem prihranili 10 km hoje in tri ure časa. Vendar pa pes, ki enostavno »presedla« s sleda, starega 12 ur, na sled, star le 4 ure, ne bo nikoli sposoben izdelati povratnih sledov in sledov polnih vijug in kroženja. Takega psa bo vsaka sveža zapeljevalna sled zdrave divjadi zavedla in bo "presedlal«. Pes mora izdelovati sled brez vsakršnega preskakovanja in na-tanko tako, kakor se je obstreljena žival gibala in tako kot intenzivnost sleda postopoma narašča.
Ko smo prišli do kaluže, smo videli, da so se prašiči tudi tu okalužali in pozobali vso koruzo, ki je bila raztresena v kaluži in okrog nje. Torej je imel Capi prav! Prašiči so se vrnili na krmišče in tudi ranjeni mladič je bil z njimi! Da bi tudi Janeza prepričalo tem, smo se vrnili na nastrel in ga še enkrat temeljito pregledali, vendar nismo ugotovili nič novega. Zaradi preverjanja sem dal Capija tu še enkrat na sled, da bi videl, ali bo tudi drugič potegnil v isto smer. Toda Capi ne bi bil Capi, če bi zavil drugam. Tudi zdaj nas je vodil po istem sledu kot zjutraj in tudi tokrat ga ni zapeljal sled tropa, vračajočega se na krmišče, ki prečka stari sled. Okrog 300 m od nastrela smo našli na strmini vrtače dve kaplji krvi v potrditev, da smo hodili tako zjutraj kot zdaj po pravem sledu in da je bil s tropom tudi ranjeni mladič. Krvi zjutraj zaradi mraka nismo videli, ali pa se je list morda v vetru obrnil na drugo stran.
Po treh urah in pol nam je bilo vse jasno! Ranjeni mladič se je pridružil tropu in vsi skupaj so se vrnili na krmišče. Zdaj je bilo treba trop izslediti, da bi videli, ali je ozimec težko ranjen in bo pred psoma počakal ali leži morda že mrtev poleg tropa, ali pa je tako slabo zadet, da bo pred psoma pobegnil s tropom naprej. Zato smo nadaljevali proti kaluži, pri kateri smo prej nehali iskati. Janeza sva s Francem medtem poslala nazaj k avtomobilom, saj so se mu po več kot 10 km hitre hoje akumulatorji« le preveč izpraznili.
Capi je porabil kar nekaj časa, da je našel pravi sled naprej, saj so do te kaluže speljane po 20 cm široke stečine stopinj vseh mogočih živalskih stopal. Dvakrat se je vrnil z vrha grebena nazaj do kaluže, preden je potegnil po strani hriba proti goščavi, ki je rasla za hribom. Tudi zdaj smo hodili bolj levo, kot so prišli zvečer divji prašiči na krmišče. To bo zagotovo pravi sled, saj ga je tudi Džoni, ki je bil prost, dobro nakazoval. Po kakem kilometru smo bili pri goščavi. Džoni je iskal naprej, da bi nam zagotovil varnost, midva s Capijem na jermenu pa po vseh štirih za njim. Prva tretjina goščave je bila za nami brez napetih dogodivščin. Šele v tretji tretjini je dal Džoni glas in pognal trop zdravih prašičev v levo po strmini. Vendar se je takoj vrnil, skočil v desno in že lajal na mestu. "Ga že ima!« sem zaklical Francu za seboj. Poslal sem ga iz goščave v visoki gozd, da bi tam laže videl, kaj se dogaja. "Pazi na Džonija!« sem mu še zaklical.
Medtem se je ranjeni divji prašič premaknil proti robu goščave, Franc je ustrelil, vendar zgrešil. Že je bil prašič znova v goščavi, kjer ga je Džoni držal na mestu. Ko sva se mu s Capijem približala, se je hotel spet umakniti, zato mi ni preostalo nič drugega, kot da sem hitro streljal. Pri tem sem moral paziti še na Džonija, ki je krožil okrog njega in ga zadrževal. Prva krogla ga je zadela v mehko in mu na svoji poti prebila zadnje desno stegno, z drugo v prsi pa sem ga umiril.
Po dobrih štirih urah in pol ter prehojenih kakih 12 km je bilo delo uspešno končano. Ko smo prišli do Janeza, ki nas je čakal pri avtomobilih, kar ni mogel verjeti, da imata psa zeleni vejici za ovratnikom.
Janez je na divjega prašiča-ozimca, težkega 30 kg, streljal s kroglo 11 g RWS in kot sem predvideval, ga je zadel z desne strani visoko v vrat; krogla je izstopila na levi strani v predelu za-ušnice (vdolbinice za uhlji). Na poti skozi vrat je odkrhnila vrh izrastka na vratnem vretencu in povzročila hud stres hrbtenjače, zato je prašič padel kot pokošen. Ni pa prebila nobene večje žile (saj je tu ni), ampak samo "debelo« meso na vratu. Kljub temu, da je bila izstopna rana precej velika, žival ni krvavela. Pri prodiranju skozi goščavo, kjer naj bi obrisal kri ob veje, je rano pokril uhelj, zato ni bilo nikjer krvi - niti na listju niti na vejah.
S temi primeri sem hotel opozoriti, da so iskanja, pri katerih imamo opraviti z vodečo srno in mladičem, košuto in teletom ter divjo svinjo in mladiči (in pri tem iščemo obstreljene mladiče), dosti bolj zapletena in težka, kot če iščemo obstreljenega srnjaka, jelena, merjasca ali medveda.
 
Pernat11
Preden smo prašiča izsledili pri tropu v gostem smrečju - še živega - smo morali slediti 4,5 ure in prehoditi več kot 12 km  
Foto J. Pernat

Stran je avtorsko zaščitena, vse pravice pridržane © Forum-LOV
Vse vsebine so last avtorjev.

Všečkaj FORUM-LOV na Facebooku

POZOR! Ta stran uporablja piškotke in podobne tehnologije.

S klikom na spodnji gumb soglašate z uporabo piškotkov Več o piškotkih

VREDU

Nova zakonodaja
Spremenjeni Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list št. 109/2012; v nadaljevanju ZEKom-1), ki je začel veljati v začetku leta 2013, je prinesel nova pravila glede uporabe piškotkov in podobnih tehnologij za shranjevanje informacij ali dostop do informacij, shranjenih na računalniku ali mobilni napravi uporabnika. Rok za implementacijo sprememb je 15. junij 2013.
Kaj je piškotek
Piškotek je majhna datoteka sestavljena iz zaporedja črk in številk, ki se naloži na računalnik  obiskovalca, ko ta prvič vstopi na določeno spletno stran. Spletni strani omogoča, da obiskovalca ob vsaki vrnitvi prepozna, s čimer pripomore k boljšemu delovanju strani in izkušnji uporabnika. Tipičen primer je denimo nakupovalna košarica. Brez piškotka bi se spraznila vsakič, ko bi spletno stran zapustili. Piškotki niso virusi, se ne reproducirajo in načeloma niso škodljivi. 
Zasebnost in piškotki
Je pa moč z njimi analizirati pomet na spletni strani, izvajati napredne oglaševalske tehnike in slediti določenemu uporabniku preko različnih spletnih strani in ustvariti njegov profil, iz katerega so lahko razvidne intimne podrobnosti njegovega življenja. V praksi to prepogosto poteka prikrito, zato v tem smislu piškotki pomenijo poseg v  zasebnost. Prav zato nova zakonodaja uporabo piškotkov omejuje. Jih ne prepoveduje, pač pa zaostruje pravila uporabe. Ključno je, da morajo biti uporabniki spletnih strani s piškotki seznanjeni in da jim mora biti ponujena izbira, ali želijo, da spletna stran na tak način spremlja njihove aktivnosti na spletu.
Nujno potrebni piškotki
Seznam vseh piškotkov, ki se lahko, ni pa nujno, pojavijo na spletnih straneh. Ti piškotki so avtomatično dovoljeni, ker spletne strani brez njih ne delujejo. Ključni so za navigacijo po spletnih straneh in zagotavljajo, da osnovni procesi spletne strani delujejo.

NAVODILA ZA NASTAVITVE PIŠKOTKOV V RAZLIČNIH BRSKALNIKIH, NAJDETE TU: http://civicuk.com/cookie-law/browser-settings 
Piškotki za analitiko
V želji po izboljšanju spletnih vsebin in storitev so lahko v uporabi orodja za spremljanje brskalnih navad posameznikov med obiskom internetnih strani, denimo Google Analytics. Taki piškotki sicer zbirajo anonimne podatke, ki gredo v analizo skupaj s podatki drugih obiskovalcev in služijo ugotavljanju kako se spletna strana uporablja.
Piškotki družabnih medijev
Ti piškotki dovoljujejo povezavo z družabnimi mediji, prijavo na spletno stran s Facebookom in omogočajo objavljanje svojih aktivnostmi na spletni strani na Facebooku, Twitterju in LinkedIna javnost seznanjate s svojimi aktivnostmi na spletu.
Youtube piškotki
Ti piškotki dovoljujejo uporabo podatkov povezanih z uporabnikovim brskanjem po Youtube.
Marketinški piškotki
Ti piškotki omogočajo ugotavljanje ali je uporabnik videl oglasno sporočilo in kdaj ga je nazadnje videl.

SEZNAM PIŠKOTKOV

Ime Piškotka Čas poteka piškotka Namen Domena
f786c1b7912c3c557d44d65c02458f86 TRAJANJE SEJE Osnovno delovanje www.forum-lov.org www.forum-lov.org
_ga 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov Google Analytics
__utma 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov files.bannersnack.com
__utmb 30 MINUT Statistika obiska in vedenja uporabnikov files.bannersnack.com
__utmc TRAJANJE SEJE Statistika obiska in vedenja uporabnikov files.bannersnack.com
__utmz 6 MESECEV Statistika obiska in vedenja uporabnikov files.bannersnack.com
id 2 LETI Statistika ogledov oglasov doubleclick.net
_drt_ TRAJANJE SEJE Statistika ogledov oglasov doubleclick.net
_utma 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov Google Analytics
_utmb 30 MINUT Statistika obiska in vedenja uporabnikov Google Analytics
_utmc TRAJANJE SEJE Statistika obiska in vedenja uporabnikov Google Analytics
_utmv 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov Google Analytics
_utmz 6 MESECEV Statistika obiska in vedenja uporabnikov Google Analytics
PISID 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov .google.com
BEAT 2 URI Statistika obiska in vedenja uporabnikov apis.google.com
HSID 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov .google.com
NID 6 MESECEV Statistika obiska in vedenja uporabnikov .google.com
OTZ 1 MESEC Statistika obiska in vedenja uporabnikov apis.google.com
PREF 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov .google.com
SAPISID 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov .google.com
SID 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov .google.com
SSID 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov .google.com
__jwpusr 1 DAN Osnovno delovanje www.forum-lov.org www.forum-lov.org
PREF 10 LET Uporabniške nastavitve predvajalnika YouTube
reg_ext_ref TRAJANJE SEJE Delovanje Facebook vtičnika Facebook
reg_fb_gate TRAJANJE SEJE Delovanje Facebook vtičnika Facebook
reg_fb_ref TRAJANJE SEJE Delovanje Facebook vtičnika Facebook
use_hitbox TRAJANJE SEJE Statistika obiska in vedenja uporabnikov YouTube
VISITOR_INFO1_LIVE 8 MESECEV Uporabniške nastavitve predvajalnika YouTube
cookieAcceptanceCookie 27 LET Osnovno delovanje www.forum-lov.org www.forum-lov.org
YSC TRAJANJE SEJE Statistika obiska in vedenja uporabnikov YouTube