Po krvnem sledu...4

Pernat07Po krvnem sledu...4   Lovec št.5, l.1983

Pogoj za uspeh pa nista samo dobra oprema in s srečno roko izbran mladič v leglu, temveč tudi vodnikovo znanje. Če ne obvladamo teorije, bomo v praksi ostali vse življenje »mojster skaza«. Preden začnemo s šolanjem in praktičnim delom, se moramo dobro seznaniti z vsem, kar bomo pri praktičnem delu potrebovali. Samo dobro teoretično znanje, ki ga znamo s pridom uporabiti pri vsakem primeru, bo obrodilo sadove. Zato začnimo kar s spoznavanjem vseh sledov in stopinj parkljaste divjadi, saj mora vsak vodnik poznati in ločiti sled jelena od sleda divjega prašiča ali košute itd. Prav je tudi, da znamo najdeni divjadi določiti starost (po zobeh) in da znamo ločiti močno tele od slabotne telice. Za določevanje starosti velikost ni nikoli merilo niti pri jelenjadi, še manj pri divjih prašičih.
Vsi lovci, ki lovimo parkljasto divjad, ne samo vodniki barvarjev, moramo znati žival natančno opazovati, »gledati skozi strel«, kako nakaže, da je zadeta in kako se vede po strelu. To nam po-maga, da znamo razbrati znake, ki jih najdemo na nastrelu in da iz vsega tega nato pravilno sklepamo. Če lovec vse te znake obvlada, bo dosti laže določil, kdaj naj začnemo z iskanjem, kdaj bo divjad na koncu sleda že verjetno mrtva ali pa bosta potrebni še gonja in ustavljanje in kdaj je treba že takoj na začetku zasledovanja poklicati na pomoč vodnika s psom krvosledcem. Vsi ti znaki so osnova za vsako iskanje. To, da se vsega tega naučimo, in kar je še važnejše, da na podlagi vsega tega pravilno sklepamo, zahteva veliko mero znanja. Tu se začne vsa umetnost vodnika. Velikokrat bomo na nastrelu doživeli, predvsem v začetku, da se naše napovedi, kam je divjad zadeta in med iskanjem najdeni znaki ne bodo ujemali, razen pri strelih v nogo seveda, če bomo na nastrelu našli kost noge. Zato naj nam ne bo nikoli žal časa za natančno pregledovanje nastrela. Belo krpo in lupo v roke in če je treba, tudi na vse štiri, da s pomočjo znakov, kot so kri, odstreljena dlaka - strižina, drobci kosti, koščki pljuč, drobovine, mesa, tolšče, kostnega mozga, vsebina vampa, odtisi parkljev in nazadnje tudi po vidnem mestu udarca krogle v zemljo ali v bližnje drevo, določimo, kam je divjad zadeta! Nikoli se ne dajmo prepričati, da bi dali psa na sled tam, kjer je lovec, ki je streljal, iskanje končal. Navadno je to zadnja kaplja krvi, ki se mu jo je še posrečilo najti - vsaj večina neha iskati šele takrat! Z bujno domišljijo nas bo skušal strelec prepričati, da je bilo do te kaplje toliko krvi, kot bi jo metal z zidarsko žlico in bi po njegovem morala žival že zdavnaj izkrvaveti. Zato začnemo iskanje vedno na nastrelu, pa četudi porabimo zato uro ali dve več časa. Sled moramo izdelovati sami od nastrela do konca. Samo tako bomo natančno vedeli, kaj je na nastrelu, kam je divjad zadeta, koliko je v resnici krvi itd. Četudi na nastrelu ne najdemo nobenih znakov, ki smo jih prej omenili, ker je teren nemogoč, ali če strelec ne ve natančno, kje je nastrel, bo naš zvesti pomočnik s svojim prefinjenim nosom vse to odkril. Tudi če ni krvi, je skoraj na vsakem nastrelu odstreljena dlaka - strižina, če je žival res zadeta, samo najti jo je treba. Večkrat se mi je že primerilo, da mi je namesto strelca pravi nastrel pokazal pes, ker se je strelec glede mesta nastrela motil. Pes poprime na nastrelu sled dosti bolje tudi zato, ker ves »obred« - odložitev, pregled nastrela itd. - pozna in ve, za kaj gre, kot če ga damo na zadnjo kapijo krvi sredi sleda, ko ne poznamo več niti smeri pobega divjadi, da bi psa lahko nadzorovali, ali je krenil v pravo smer, kar na samem nastrelu ponavadi napravi. Poleg tega lahko strelec, ko še išče zadnjo kapljo krvi, nehote napravi zapeljevani sled za psa.

V začetku jeseni leta 1977 je lovec Tone na Javorju streljal na srno. Po prvem strelu je srna še kar stala, zato je Tone pomeril še enkrat in šele, ko je drugič počilo, je odskočila. Ker je tekla prek detelje do roba gozda s prvim delom telesa bolj nizko, je bil Tone prepričan, da jo je zadel in da je v gozdu obležala mrtva. Na nastrelu pa ni našel ničesar, kar bi kazalo na zadetek, razen mesta, kjer je krogla udarila v zemljo. Kljub temu se je Tone odločil, da bo srno poiskal sam, saj po njegovem ni mogla biti daleč. Ko je prišel do gozda, kjer naj bi srna ležala, je tam ni bilo in tudi nobene krvi ne. Tone je kljub temu iskal naprej, dokler ni zaslišal pred seboj nekakšnega hrupa, ki se mu je zdel podoben begu srne. Sledil je hrupu vse do teme, vendar srne ni našel. Naslednje jutro se je oglasil pri meni in me prosil za pomoč. Ko sva prišla do mesta, kjer je streljal, sem odložil psa, da bi si -lahko v miru ogledal nastrel, vendar na mestu, ki mi ga je pokazal Tone, nisem našel ničesar. Odločil sem se, naj to uganko reši pes, ki naju je ves čas napeto opazoval pri delu. Toda na najino začudenje Capi ni šel proti mestu, kjer sva iskala midva, ampak vsaj 10 m
bolj v levo. Tam se je dvakrat zavrtel in naju pogledal, češ: »Bedaka, tu je nastrel in ne tam, kjer iščeta vidva, tam je udarila v zemljo prva krogla, ki je zgrešila!« Nato se je po sledu mirno napotil proti gozdu. Ker nisem našel nobenih znakov za zadetek niti na nastrelu, ki ga je odkril Capi, niti po sledu, sem moral pač verjeti psu, da spremlja pravi sled. Sled je vodil dalje prečno po gozdni strmini, zavil proti grapi in se po drugi strani spet dvignil v hrib vse do vrha, kjer sta ga prečkala dva sveža sledova jelenjadi, ki pa na srečo psa, čeprav je bil star šele 17 mesecev, nista zapeljala. Nekaj časa je vodil sled prečno ob robu gozda, nato pa spet zavil proti grapi. V grapi pa je postajal Capi čedalje bolj napet in vznemirjen. Po dobrih 100 m sleda sem zagledal srnjo glavo, ki je mole la iz robide in trave. Ker sem vedel, da mora biti to srna, ki jo slediva, saj naju zdrava ne bi pustila tako blizu (na dobrih 10 m), sem psa odpel. Capi je skočil in zagrabil srno za vrat. Ker je bila žival nemočna in izmučena ali pa presenečena, je psa kar počakala. Hitro sem stekel k njej in jo rešil nadaljnjih muk. Imela je prestreljeni obe dlančnici pod zapestnim sklepom, eno malo više, drugo nekoliko niže. Kljub temu, da je bila težko ranjena, se je srna umikala pred lovcem, ki je napravil napako, da ni počakal do jutra, temveč ji je takoj – že v mraku - sledil, in to sam, brez psa. Lovec Tone je pri tem spoznal, da »knjigo« Iskanje obstreljene divjadi v gozdu lahko »prebere« in nalogo uspešno opravi samo dobro izšolan pasji nos, zato od takrat vedno poišče njegovo pomoč, pa čeprav obstreli jazbeca. Prav bi bilo, da bi prišli do tega spoznanja tudi lovci, ki še vedno mislijo, da lahko kar sami rešujejo to nalogo. Včasih se to res posreči, največkrat pa ne!

Bil je petek in še peti september povrhu. Proti večeru sem se vračal s Capijem in Džonijem s »kondicijskega treninga« domov. Nenadoma sem zaslišal po dolini nekakšno vpitje, kot bi me nekdo klical. Čez nekaj časa sem že razločno slišal, da velja to vpitje meni. Sredi doline je stal lovec Polde in mi že od daleč razlagal, kako je v Betešci streljal na srnjaka, a ga ni zadel. Ko sem ga vprašal, kako ve, da je zgrešil, mi je odvrnil, da je pregledal in prebrisal ves nastrel, pa ni našel nikakršnih znakov, da bi bil srnjak zadet, pa tudi streljal je bolj na hitro, brez pravega naslona, na kakih 100 m. Kljub temu bi rad mirno spal, zato je prišel po pomoč. Ker sem moral naslednji dan navsezgodaj z Džonijem v Kočevje na PNZ, sem bil v veliki zadregi, kaj storiti; Od strela je minila komaj dobra ura in bližala se je noč. Vse je govorilo proti mojim splošnim načelom, toda nekaj je bilo treba napraviti. Ker se je to zgodilo dovolj blizu, sva se s Poldetom dogovorila, da bova skočila samo pogledat, ali srnjak le ni zadet in leži morda kje blizu že mrtev; če je mrtev, bo do naslednjega dne popoldne že začel razpadati. Če ga ne bova našla in se o Poldetovi oceni, da je zgrešil, ne bova dovolj trdno prepričala, pa bova naslednji dan, ko se vrnem iz Kočevja, zadevo ponovno pregledala.
V dobrih 15 minutah sva bila na nastrelu. Ker sem mu verjel, da je nastrel res dobro pregledal in prebrisal in ker naju je že lovila tema, sem ga samo bežno pregledal. Ker tudi sam nisem našel ničesar (saj tudi nisem mogel, ker mi ni pokazal pravega mesta) in ker se je že bližala tema, sem dal Capija takoj na nastrel, ki naj bi bil po Poldetovem na robu gozda, v precej visoki praproti. Capi je res potegnil v smeri, kamor je pokazal Polde, da naj bi srnjak odskočil. Toda pes se je po 40 m ustavil, dvignil glavo in začel z visokim nosom loviti dah okrog sebe. Ko sem to videl, sem povedal Poldetu, da srnjak zagotovo ni šel v to smer. Pa mi je odvrnil: »Ja, natančno do tu sem šel pogledat!« Ni mi preostalo drugega, kot da sem psa znova prenesel na nastrel. Noč je že neusmiljeno izpodrivala dan. Na nastrelu je bilo že tako mračno, da o pregledovanju ni bilo več govora. Ker nisem mogel napraviti nič drugega (še vedno nisem vedel, ali je Polde zadel ali ne), sem se odločil za zelo tvegan korak, ki pa se uporabi samo v skrajni sili in če ni predel strnjenega gozda prevelik, nikakor pa ne sme biti to stalna praksa, še posebno ne, če se bliža noč. Odpel sem torej oba psa, da bi sama poiskala in preiskala nastrel. Psa sta to opravila bolje kot Polde. Nastrel je bil namreč bolj v desno in tudi srnjak ni odskočil v levo po čistini, kot je mislil Polde, temveč v desno po goščavi. Po nekaj minutah se je v goščavi kakih 150 m pod nama oglasil Capi s svojim značilnim glasom, ki ga daje samo, če goni obstreljeno divjad in ji je že tik za petami. Ta glas je bolj podoben cviljenju kot lajanju. »Ga že žene!,« sem rekel Poldetu, a mi ni verjel. Še vedno je bil trdno prepričan, da je zgrešil in da psa gonita srno, ki vodi tod okrog dva mladiča. Preden sem ga lahko prepričal, da je to njegov srnjak, se je gonja ustavila v grapi in srnjak je zavekal. Naglo sem stekel proti vekanju, da bi žival čimprej rešil trpljenja. Ko sem pritekel tja, sem videl, kako psa na strmini držita srnjaka. Preden je pritekel Polde za menoj, je srnjak že ležal umirjen pred junakoma, ki sta ga s svojim delom rešila trpljenja in še bolj žalostnega konca. Bil je zadet nizko skozi vamp in v zadnjo nogo tako nesrečno, da mu krogla ni prebila nobene večje žile in ne kosti na nogi. In ker Polde ni vedel niti za točno mesto nastrela, tudi ni našel vsebine vampa, ki je verjetno ležala raztresena okrog po praproti. Zato je bil tudi tako trdno prepričan, da je zgrešil. Samo pravilnemu odnosu, ki ga ima Polde do lova in divjadi, da je treba vsak strel na veliko divjad obvezno preveriti s šolanim psom - krvosledcem, se lahko zahvali, da njegovo lovsko sobo krasi tudi prelepo srnjakovo rogovje.
Iz obeh opisanih primerov lahko vidimo, da nam je šolani pes - krvosledec potreben ne samo na sledu, da najdemo obstreljeno divjad, ampak je lahko v veliko pomoč že na samem nastrelu, da z njim ugotovimo točno mesto nastrela. Parkljasta divjad na splošno nakaže zadetek precej razločno in skoraj enako, ne glede na to, ali streljamo nanjo na individualnem lovu s preže ali na zalazu. Samo pri divjih prašičih velikokrat težko opazimo znake, da je žival zadeta. Na pritiskih vznemirjena in streljana divjad nakaže zadetek navadno zelo slabo. Divjad, zadeta na in-dividualnem lovu, ponavadi ne gre predaleč, seveda če ni vznemirjena in če ne rinemo takoj brezglavo za njo (kar na žalost velika večina lovcev počne) in zelo kmalu leže. To velja za vso divjad in za vse strele, tudi za strele v nogo, razen z nekaj izjemami pri divjih prašičih. Izjeme so samo streli v smrček, gobec ali rilec. Tako zadeta divjad gre ponavadi zelo daleč od nastrela - kot bi tavala. Seveda je odvisno od različnih dejavnikov, kako daleč bo šla obstreljena divjad, preden leže. Žival, obstreljena zjutraj, se skoraj vedno ustavi v prvem primernem zavetju in ga brez sile nerada zapusti, medtem ko lahko zvečer obstreljena žival iz različnih vzrokov prvotno zavetje ponoči zapusti, da si poišče novo, ali zato, da sledi zdravi divjadi ali da poišče kalužo z vodo. Če streljamo nanjo v tropu, se močno obstreljena divjad ponavadi loči od tropa. Obstreljeno jelenje tele skuša čim dlje ostati pri tropu oz. materi košuti. Enako se vedejo divji prašiči-mladiči ali ozimci ih tudi lanščaki. Obstreljeni starejši prašič pa se kaj kmalu loči od tropa, vendar se pogosto tropu spet približa in leže v neposredni bližini ali pa celo v isti kotel ter lahko tam tudi pogine. Zato naj nas ne zavede zelo razširjeno mnenje lovcev, da se težko ranjena divjad vedno loči od tropa, da bi predčasno opustili iskanje, češ saj ni težko ranjena, ker se je ponovno pridružila tropu. Obstreljenega srnjega mladiča skuša mati srna spraviti čimbolj na varno (enako tudi košuta), zato so takšna zasledovanja izredno težka in zapletena, še posebno, če na sledu ni krvi, da bi lahko psu pomagali oz. ga nadzorovali, ali je še na pravem sledu. Pri takšnih sledenjih imamo opraviti s povratnimi sledovi, kroženjem, vodo, če je v bližini itd., ker skuša mati skriti in obvarovati svojega mladiča pred zasledovalci.
Največ zanimivih primerov sem imel ravno v septembru leta 1980. Le v nedeljo, 7. septembra, komaj dva dni po uspešnem iskanju srnjaka v Betešci, je prišel k meni lovec Boštjan, ki je ves predan lovski poštenosti in humanosti, zato mu ni pretežko, da se odpelje tudi 40 km daleč po psa krvosledca, da bi mu pomagal poiskati obstreljeno divjad. Tudi tokrat je bilo tako. V nedeljo zjutraj je na senožetih nekje pod Mokrcem čakal, da izstopi na pašo srnjad. Ni mu bilo treba dolgo čakati, ko je izstopila srna z dvema mladičema. Po skrbnem opazovanju in ocenjevanju se je odločil, da bo odstrelil šibkejšo srnico. Puška je počila in mati srna je z obema mladičema stekla prek senožeti nazaj v gozd. Boštjan, ki tega ni navajen, saj mu večina divjadi pade v ognju ali po nekaj metrih, ni mogel verjeti očem, zato se je odpravil na nastrel, da bi ugotovil, kaj se je zgodilo. Krogla je zadela, - to je vedel – toda kam? Na nastrelu ni bilo krvi, samo košček ploščate kosti in nekaj drobcenih koščkov mesa. Tudi po senožetih do gozda ni našel nobene kaplje krvi, zato je prišel po pomoč k meni. S seboj je prinesel najdeni košček kosti, po katerem se je dalo sklepati, da gre za strel v nogo. Naglo sem pripravil vso potrebno opremo in oba psa in ob pol dvanajstih sva bila spet na nastrelu. Ker je sonce neusmiljeno pripekalo na senožet, so koščki mesa na nastrelu medtem popolnoma potemneli. Tudi sam sem našel samo te suhe koščke mesa, zato mi ni preostalo nič drugega kot dati Capija na nastrel.
Mirno in preudarno je prevohal nastrel in potegnil po sledu proti gozdu. Po gozdu je sled vodil najprej sem in tja in nisem imel nobene možnosti, da bi psa nadzoroval, ker ni bilo nikjer niti kaplje krvi. Šele po polurnem iskanju se je Capi ustavil in pokazal tri kapljice krvi. »Sled je pravi,« sem rekel Boštjanu, ki me je spremljal. Kri sem hitro zaznamoval z belim »paloma« papirjem in že smo šli naprej. Sled se je nadaljeval po gozdu sem in tja, peljal ven do roba gozda, na senožeti in ponovno nazaj, prečkal kakih 25 m2 veliko površino, ki so jo ponoči na sveže prerili divji prašiči in ponovno zavil proti robu gozda. A kaj, ko ni bilo nikjer niti kaplje krvi, da bi z njo potolažil Boštjana, ki mu je zaupanje počasi kopnelo. Povedal sem mu lahko samo to, da hodi Capi po pravem sledu, saj ga dobro poznam in upam, da mu bom lahko to znajdenim »kicem« potrdil. Več kot uro sva že hodila, a pes še ni dvignil glave od tal, samo nosnice so mu pokale, kot bi »štepala stara singerica«.
Capi je zavil iz gozda na senožeti in navkreber proti breovemu gozdičku, poraščenem z visoko travo. Po nekaj metrih iskanja v gozdičku je Capi prvič dvignil glavo in z visokim nosom pokazal, da je ranjeni mladič nekje v bližini. Obrnil sem se k Boštjanu, da bi mu sporočil veselo novico, a ni bilo treba, saj je Džoni, ki ga je vodil Boštjan, že prav tako dvignil glavo in enako nakazoval. Ker nas je tudi mladič že zaslutil, se je pognal z ležišča po strmini nazaj proti gozdu. Pri tem sem opazil, da mu binglja zadnja noga, zato sem hitro odpel oba psa in gonja se je začela. Po dobrih 150 m sta psa mladiča dohitela in ga potegnila na tla. Ko sem tekel čez senožeti, da bi ga čim hitreje rešil trpljenja, sem ob robu gozda zagledal mater srno, ki je na pasji lajež in vek svojega mladiča pritekla pogledat, kaj se z njim dogaja. Pri srcu me je stisnilo, ko sem videl ta prizor in pomislil, s kakšnim materinskim nagonom ga je vodila sem in tja, samo da bi zavedla zasledovalce in ga čim varneje odložila, dokler ne ozdravi. Sama se je pri tem postavila »na stražo«, da bi s svojo navzočnostjo zavedla in odgnala sovražnika, če bi bilo treba. Kaj vse bi se lahko ljudje, ki pripravljamo za svoje otroke najhujše atomsko orožje, da jih pobijemo, naučili pri živalih, če ne bi bili tako naduti! Srnica je imela prestreljeno zadnjo nogo tik nad skočnim sklepom, in sicer tako, da je ostala žila nepoškodovana, zato tudi ni krvavela. Vendar bi jo zaradi vročine muhe takoj napadle in bi jo črvi pri živem telesu požrli. Zato sva bila z Boštjanom najinega uspeha še bolj vesela, saj sva ji prihranila veliko muk in trpljenja.
 
Pernat07
Po 39 urah sem srnjega mladiča izsledil še živega, a polnega mušjih ličink
    Foto J. Pernat

Koliko trpljenja mora prestati obstreljena žival, preden pogine, če ji muhe v rano zaležejo jajčeca (to je od pomladi do pozne jeseni reden pojav), iz katerih se potem razvijejo njihove ličinke (črvi), ki žrejo žival pri živem telesu tako dolgo, da jo uničijo, ker se rana ne more več zaceliti. Zato je vsaka žival, obstreljena v tem času (pa četudi gre samo za oplazni strel), ki je ne moremo
več najti, za lovišče izgubljena - zastreljena. To velja zlasti, če je rana na takem mestu, da je žival ne more lizati (čistiti), ali pa, če ima rana tako imenovane »mrtve žepe«, iz katerih si ne more izlizati zalege. Koliko časa to hiranje in umiranje traja, je seveda odvisno od velikosti rane (čim večja je rana - raztrganina, tem več je v njej zalege), od velikosti živali, saj ni vseeno, ali je to srnji mladič ali odrasel jelen, in od vročine (razlika je, če je žival obstreljena pozno jeseni, ko ni več toliko muh ali sredi vročega poletja).
Srnji mladič, ki je bil obstreljen v četrtek 16. septembra ob šestih popoldne, je bil zadet tako, da mu je krogla prebila obe stegni zadaj, pri tem pa mu je prerezala samo kožo in del mišice, večje žile in kosti pa so ostale nepoškodovane, zato ni krvavel in tudi ni mogel izkrvaveti. Ko sem v soboto 18. septembra, to je po 38 urah! od oddanega strela (v petek sem moral iskati obstreljeno košuto), začel zasledovanje in sem kljub temu, da je bila kri samo na nastrelu, mladiča po dobri uri izsledil, je bil ta še živ in je skušal pobegniti. Ko sem si kasneje ogledal rano od blizu, sem se zgrozil. Pomislil sem, kaj vse bi še čakalo to mlado žival, če se mi je ne bi posrečilo najti! Meso v rani je po 39 urah od strela kar migljalo, kot bi bilo živo. V rani je bilo na stotine ali celo na tisoče s prostim očesom komaj vidnih drobnih črvičkov, ki so tekmovali med seboj, kateri bo več požrl in se čim prej odebelil.
Še na hujši primer sem naletel čez 12 dni, 28. septembra, ko mi je prijatelj in lovec Tone sporočil, da je njegov znanec, ki je pobiral polhe iz nastavljenih pasti, prepodil jelena, ki se je vedel podobno, kot da bi bil ranjen. Zdelo se mu je, da ima desno stegno krvavo. Ker tega lovišča ne poznam, sem o tem obvestil lovskega čuvaja Franceta, s katerim sva bila dogovorjena za kontrolno iskanje drugega jelena v istem lovišču, le na drugem kraju. Ob štirih popoldne (deset ur po tistem, ko je bil jelen dvignjen in prepoden) smo bili vsi trije (oba lovska čuvaja in jaz) na približnem kraju dogodka. Ker nihče ni vedel za točno mesto, smo se dogovorili, da grem jaz z Džonijem in Capijem po sredini pobočja, prvi France levo, drugi France pa desno od mene in tako poskušamo najti ležišče, na katerem naj bi bila po polharjevem pripovedovanju kri. Ko smo nekaj časa zaman iskali to mesto, se je vrnil France, ki je iskal levo od mene in menil, da nas je polhar najbrž potegnil za nos. Povedal sem mu, da tega ne verjamem, zlasti ne, ker sta oba psa zadnjih 10 minut iskala zelo živahno, čeprav sta bila izmučena od že četrtega iskanja obstreljenih jelenov v dveh dnevih. Odločili smo se, da jima sledimo še naprej, četudi ne najdemo ležišča in nobene kaplje krvi, po kateri bi vedeli, da smo na pravem sledu. Jelen je nehal krvaveti verjetno že pred desetimi dnevi (pozneje smo ugotovili, da je to res) in sta psa sledila samo po dahu bolne - ranjene živali in po kakem tu in tam odpadlem črvu, ki ga je veja potegnila iz rane na stegnu in hrbtu. Še kakih 500 m smo sledili Capiju, ki je iskal pred menoj na slednem jermenu. Na robu grebena pa se je Capi ustavil, dvignil glavo in se zazrl v grapo pod grebenom. Naglo sem stopil do njega, da bi še sam pogledal, kaj ga je tako pritegnilo. Svojim očem nisem mogel verjeti, da je res, kar sem zagledal! Kakih 40 m pred menoj v grapi, poraščeni z nizkim grmovjem, srobotom, bršljanom in visoko travo, je ležal jelen še živ in na srečo obračal glavo od mene. Na hrbtu in na desnem stegnu sta mu zevali veliki rani, polni muh in že skoraj centimeter dolgih ličink-črvov! Vsa dlaka okrog ran mu je zaradi hudega vnetja že odpadla, zato je bilo od daleč videti, kot da je po stegnu krvav, koža na tem mestu brez dlake pa je bila sivo črne barve (kar je polhar zamenjal za kri)! Snel sem puško, previdno potisnil naboj v cev in hitro ustrelil bolj v sredino hrbta, saj sem vsak hip pričakoval, da bo jelen odskočil. Po strelu se je dvignil, se pognal kakih 50 m naprej in se mrtev zgrudil. Zdaj sem si lahko od blizu ogledal to grozljivo podobo. Še danes nas vse tri pretrese do dna duše, ko se spomnimo, kakšne muke je žival trpela, dokler ji jih nisem končal s strelom. V tem primeru ni bil kriv lovec s slabim strelom (ker rane niso bile strelne). Po vsej verjetnosti ga je ranil tekmec v boju za svoj harem ali pa ga je oplazila lokomotiva, ko je prečkal borovniško progo, vendar je ta možnost manj verjetna, ker ni imel zlomljene nobene kosti. Prav tega jelena bi morali videti vsi tisti lovci, ki slab strel zatajijo in se tolažijo s tem, da se bo žival zlizala. Žal pa se med nami naj-dejo tudi takšni, ki nimajo ne srca ne vesti, zato jih tudi pogled na takega jelena ne bi pretresel.
 
Pernat08
Tudi mogočni deseterak se ni mogel ubraniti pred mušjo zalego
Foto J. Pernat

Leto kasneje sem imel priložnost še bolje spoznati materinski nagon vodeče srne. Na oglas, da pomagam iskati obstreljeno divjad, se je prvi po telefonu oglasil lovec Drago. Prejšnji večer je na Dolenjskem streljal na srno, ki je po strelu odskočila. Na nastrelu je našel precej krvi in košček ploščate kosti. Ker je ponoči močno deževalo, je spraševal, kakšne so možnosti, da jo najdeva. Odvrnil sem mu, da če jo greva iskat, možnosti vsekakor so, vendar ne morem obljubiti, da jo bova v resnici našla. Ob desetih sva se že odpeljala iz Ljubljane. Šele med potjo mi je bolj podrobno opisal, kako je potekal lov.
S prijateljem sta čakala ob detelji. Proti večeru je izstopila srna s slabotnim mladičem, zato se je prijatelj odločil, da ga odstreli. Mladič je padel v ognju in obležal, srna pa je zbežala v gozd. Prižgala sta si cigareto in čakala, da bi se mladič popolnoma umiril in brez strahu pred človekom poginil. Ko sta tako stala in kadila, je prišla mati srna pogledat na deteljo, kje je ostal njen mladič. Srna je kazala znake, da ni več rosno mlada«, zato je tudi imela bolj slabotnega mladiča. Odločila sta se, da odstrelita tudi mater. Vendar pa srna ni padla, ampak zbežala v gozd. Ker sta na nastrelu našla košček ploščate kosti in precej krvi, ju je to zavedlo, da sta se odpravila za njo v gozd. Vendar so ju divji prašiči, ki sta jih dvignila, in dež odvrnili od nadaljnjega iskanja.
Malo po enajsti uri smo bili na nastrelu, kjer ni bilo niti kapljice krvi več; ponoči je dež vse spral. Ni mi preostalo nič drugega kot dati Capija na nastrel in mu zaupati. Vsaka pomoč in nadzorovanje psa sta bili nemogoči. Capi je od nastrela hitro potegnil v smer proti gozdu, kamor je srna zbežala. Po dobrih 150 m sleda je začel Capi vijugati in krožiti sem in tja med drevjem. Iskal je zdaj tu, zdaj tam in se znova vrnil nazaj, dokler se naposled ni izkopal iz tega labirinta sledov. Nato je zavil prek grebena v levo in po grebenu navzdol proti robu gozda in nazaj proti detelji, do mesta, kjer je prejšnji večer ležal mrtvi mladič. Šele tedaj mi je postalo jasno, zakaj je peljal sled nazaj v deteljo! Kljub temu, da je bila mati srna težko ranjena, saj je imela prestreljeno nogo, je ponoči v dežju iskala svojega mladiča, ki se ni vrnil z večerne paše. Preiskala je vse njuno stanišče, od katerega je skoraj tretjina porasla z mladim smrečjem, Preklicala in prekrižarila je mlado smreč-je po dolgem in počez in se znova vračala nazaj, saj ni mogla razumeti, zakaj ga ni. Prav tako smo dve uri križarili tudi mi, a nismo našli nobene kaplje krvi. Kaj bi človek dal, da bi opazil eno samo kapljico krvi v takih mučnih trenutkih, ko že ure sledi, pa ni nikjer nobenega znaka, s katerim bi lahko potrdil, da je na pravem sledu! Vem, da gre pes prav, saj ga poznam, le obrazi, ki te spremljajo, se daljšajo in postajajo čedalje bolj nezaupljivi. To so najtežji trenutki za vsakega pravega vodnika. Z ničemer ne moreš dokazati in potrditi ugotovitev, ki jih nosiš v glavi. Vsi mislijo, da predavaš »lovsko latinščino« na osnovni šoli in tako je bilo tudi v tem primeru. Po uri in pol iskanja je postajal Drago čedalje bolj nezaupljiv in trdil je, da sledimo divje prašiče, ki so jih prejšnji večer pregnali. Toda Capi in jaz sva vztrajno sledila naprej, saj sva bila prepričana, da imava prav. Še slabe pol ure je potreboval Capi, da je s svojim nosom preveril gornji in spodnji rob goščave in vse vejice, po katerih je srna potegnila s prestreljeno nogo in na njih ni pustila za oko vidnih znakov, temveč le za Capijev nos. Nato se je Capi dokončno odločil, da še četrtič prečka greben. Po grebenu je zavil proti dolini. Sledni jermen se je čedalje bolj napenjal... Kazalo je, da je srna pred nami odskočila. Ker sem bil popolnoma prepričan, da je pes na pravem sledu, sem ga odpel. Po dveh minutah je zalajal, po dobrih 100 m pa sta z Džonijem srno že potegnila na tla in jo držala. V takem položaju usmrtilni strel ni mogoč, zato si moramo pomagati z lovskim nožem, da ranjeno divjad čimprej rešimo trpljenja. Ko je Drago pritekel za mano in videl, da na tleh leži srna s prestreljeno prvo desno nogo tik nad zapestnim sklepom, mi je ves navdušen rekel: »Janez, tako si me navdušil s svojim iskanjem, da bi si najraje še sam priskrbel krvosledca!« Na koncu si je vseeno premislil in se odločil, da bo raje prišel po Capija, če bo potreboval pomoč, saj se zaveda, da mora vodnik nekaj let trdo delati, prehoditi več 100 km in opraviti vsaj 50 primerov, preden je pes sposoben uspešno izdelati tako zapleten in od dežja spran sled.

 
Pernat09
Mati srna je k/jub prestre/jeni nogi več ur iskala svojega mladiča

Foto J. Pernat


Stran je avtorsko zaščitena, vse pravice pridržane © Forum-LOV
Vse vsebine so last avtorjev.

Všečkaj FORUM-LOV na Facebooku

POZOR! Ta stran uporablja piškotke in podobne tehnologije.

S klikom na spodnji gumb soglašate z uporabo piškotkov Več o piškotkih

VREDU

Nova zakonodaja
Spremenjeni Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list št. 109/2012; v nadaljevanju ZEKom-1), ki je začel veljati v začetku leta 2013, je prinesel nova pravila glede uporabe piškotkov in podobnih tehnologij za shranjevanje informacij ali dostop do informacij, shranjenih na računalniku ali mobilni napravi uporabnika. Rok za implementacijo sprememb je 15. junij 2013.
Kaj je piškotek
Piškotek je majhna datoteka sestavljena iz zaporedja črk in številk, ki se naloži na računalnik  obiskovalca, ko ta prvič vstopi na določeno spletno stran. Spletni strani omogoča, da obiskovalca ob vsaki vrnitvi prepozna, s čimer pripomore k boljšemu delovanju strani in izkušnji uporabnika. Tipičen primer je denimo nakupovalna košarica. Brez piškotka bi se spraznila vsakič, ko bi spletno stran zapustili. Piškotki niso virusi, se ne reproducirajo in načeloma niso škodljivi. 
Zasebnost in piškotki
Je pa moč z njimi analizirati pomet na spletni strani, izvajati napredne oglaševalske tehnike in slediti določenemu uporabniku preko različnih spletnih strani in ustvariti njegov profil, iz katerega so lahko razvidne intimne podrobnosti njegovega življenja. V praksi to prepogosto poteka prikrito, zato v tem smislu piškotki pomenijo poseg v  zasebnost. Prav zato nova zakonodaja uporabo piškotkov omejuje. Jih ne prepoveduje, pač pa zaostruje pravila uporabe. Ključno je, da morajo biti uporabniki spletnih strani s piškotki seznanjeni in da jim mora biti ponujena izbira, ali želijo, da spletna stran na tak način spremlja njihove aktivnosti na spletu.
Nujno potrebni piškotki
Seznam vseh piškotkov, ki se lahko, ni pa nujno, pojavijo na spletnih straneh. Ti piškotki so avtomatično dovoljeni, ker spletne strani brez njih ne delujejo. Ključni so za navigacijo po spletnih straneh in zagotavljajo, da osnovni procesi spletne strani delujejo.

NAVODILA ZA NASTAVITVE PIŠKOTKOV V RAZLIČNIH BRSKALNIKIH, NAJDETE TU: http://civicuk.com/cookie-law/browser-settings 
Piškotki za analitiko
V želji po izboljšanju spletnih vsebin in storitev so lahko v uporabi orodja za spremljanje brskalnih navad posameznikov med obiskom internetnih strani, denimo Google Analytics. Taki piškotki sicer zbirajo anonimne podatke, ki gredo v analizo skupaj s podatki drugih obiskovalcev in služijo ugotavljanju kako se spletna strana uporablja.
Piškotki družabnih medijev
Ti piškotki dovoljujejo povezavo z družabnimi mediji, prijavo na spletno stran s Facebookom in omogočajo objavljanje svojih aktivnostmi na spletni strani na Facebooku, Twitterju in LinkedIna javnost seznanjate s svojimi aktivnostmi na spletu.
Youtube piškotki
Ti piškotki dovoljujejo uporabo podatkov povezanih z uporabnikovim brskanjem po Youtube.
Marketinški piškotki
Ti piškotki omogočajo ugotavljanje ali je uporabnik videl oglasno sporočilo in kdaj ga je nazadnje videl.

SEZNAM PIŠKOTKOV

Ime Piškotka Čas poteka piškotka Namen Domena
f786c1b7912c3c557d44d65c02458f86 TRAJANJE SEJE Osnovno delovanje www.forum-lov.org www.forum-lov.org
_ga 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov Google Analytics
__utma 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov files.bannersnack.com
__utmb 30 MINUT Statistika obiska in vedenja uporabnikov files.bannersnack.com
__utmc TRAJANJE SEJE Statistika obiska in vedenja uporabnikov files.bannersnack.com
__utmz 6 MESECEV Statistika obiska in vedenja uporabnikov files.bannersnack.com
id 2 LETI Statistika ogledov oglasov doubleclick.net
_drt_ TRAJANJE SEJE Statistika ogledov oglasov doubleclick.net
_utma 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov Google Analytics
_utmb 30 MINUT Statistika obiska in vedenja uporabnikov Google Analytics
_utmc TRAJANJE SEJE Statistika obiska in vedenja uporabnikov Google Analytics
_utmv 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov Google Analytics
_utmz 6 MESECEV Statistika obiska in vedenja uporabnikov Google Analytics
PISID 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov .google.com
BEAT 2 URI Statistika obiska in vedenja uporabnikov apis.google.com
HSID 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov .google.com
NID 6 MESECEV Statistika obiska in vedenja uporabnikov .google.com
OTZ 1 MESEC Statistika obiska in vedenja uporabnikov apis.google.com
PREF 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov .google.com
SAPISID 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov .google.com
SID 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov .google.com
SSID 2 LETI Statistika obiska in vedenja uporabnikov .google.com
__jwpusr 1 DAN Osnovno delovanje www.forum-lov.org www.forum-lov.org
PREF 10 LET Uporabniške nastavitve predvajalnika YouTube
reg_ext_ref TRAJANJE SEJE Delovanje Facebook vtičnika Facebook
reg_fb_gate TRAJANJE SEJE Delovanje Facebook vtičnika Facebook
reg_fb_ref TRAJANJE SEJE Delovanje Facebook vtičnika Facebook
use_hitbox TRAJANJE SEJE Statistika obiska in vedenja uporabnikov YouTube
VISITOR_INFO1_LIVE 8 MESECEV Uporabniške nastavitve predvajalnika YouTube
cookieAcceptanceCookie 27 LET Osnovno delovanje www.forum-lov.org www.forum-lov.org
YSC TRAJANJE SEJE Statistika obiska in vedenja uporabnikov YouTube