Poslednji snežniški divji petelin

Vedno sem si želel črnega barona videti v živo in  želja se mi je letos izpolnila.

Avtor: France Anzeljc
Foto: Kandare Karmen

 

Poslednji snežniški divji petelin

Kdo ne pozna Finžgarjeve povesti „Na petelina"? Kjer se prepletata občudovanje in lovska strast do barvitega trubadurja naših gozdov  velikega divjega petelina (Tetrao urogallus)? Vedno sem si želel črnega barona videti v živo in  želja se mi je letos izpolnila. Poklical me je prijatelj Janez in me vprašal, če si želim  videti njegovo rastišče in z malo sreče tudi petelina. Sončno majsko nedeljo smo se odpravili za Snežnik ob meji s Hrvaško,  mimo slikovitih, svetlo zelenih, brstečih bukovih gajev, po prej meni neznanih gozdnih poteh do njegovega rastišča.
Ja, ja, seveda, čakal nas je, kakor da smo dogovorjeni. Po gozdni vlaki se je sprehajal, šopiril, se spreletaval in neutrudno  klepal svojo ljubezensko pesem. Komu? Nam na veselje, svojim pernatim ljubicam na žalost. Petelin, ki rasti tudi podnevi in izganja iz svojega rastišča vse in vsakogar, je za nadaljevanje vrste izgubljen in ga lovska terminologija imenuje nori petelin (kriva je hormonska motnja, preveč moškega hormona testosterona). Normalni oziroma zdravi petelini so zelo plahi in jih ob jutranjem petju redko vidimo in slišimo.
Nad snežniško  populacijo se zbirajo temni oblaki. Zaradi uničevanja  njegovega življenjskega prostora. Ogroža ga pretirana sečnja »staromodnih« mešanih gozdov, pomanjkanje presvetljenih jas, gradnja  novih gozdnih vlak, pohodništvo izven markiranih poti, nabiralništvo in prevelike populacije njegovih naravnih sovražnikov lisic, kun in človeka.

France Anzeljc
Foto: Kandare Karmen