Vir: Veterinarske spletne strani Zakaj zaščititi naše lovske pse pred nalezljivimi boleznimi Nalezljive bolezni s katerimi se lahko okužijo naši psi so lahko usodne. Psa lahko zelo izčrpajo in poškodujejo ali pa celo povzročijo
smrt. Pri boleznih, za katere obstajajo cepiva lahko s cepljenjem te
nevarnosti odpravimo.
Avtor: Borislav Kavčič Protokol varne uporabe strelnega orožja Pred nami so jesenski skupni lovi. Prav je,
da se malo spomnimo osnovnih varnostnih elementov pri ravnanju z orožjem.
Avtor: Skerl Miha Solnograški sejem 2010
Obiskal sem Solnograški sejem lova, turizma in ribolova. Za razliko od drugih obiskovalcev iz Slovenije sem se na pot odpravil precej pozno vendar mi ni žal saj sem prispel pravočasno in imel dovolj časa za oglede in nakupe na poti pa me je spremljalo sonce.
Avtor: Bojan Dolenc
NAPADALEN PES, NEVAREN PES?
Moj članek o etologiji in napadalnosti psov, ki je bil objavljen v reviji Moj Pes pred nekaj leti, obavljam še tu, se pa nanaša na dogajanja zadnje dni v forumski temi: Pes tokrat raztrgal in pokončal lastnika NAPADALEN PES, NEVAREN PES?
V začetku julija je dnevno
časopisje objavilo novico, da je pes napadel in hudo ogrizel dečka med
igro. Še ena nesreča, senzacija, za povrh še napisana v stilu rumenega
tiska, kjer je novinar »navrgel«, da ima pes narejen »izpit B«,
zamolčal pa vse okoliščine, ki so nesreči botrovale, pa tudi resnični
obseg poškodbe.
Ostaja vtis, da za nesrečo ni kriv
neustrezen odnos lastnikov psa in napačna vzgoja psa ali poškodovanca,
temveč naj bi nesreči botrovalo to, da je bil pes šolan. Pri tem je
novinar »pozabil« omeniti, da program »B« zajema le vaje poslušnosti in
ne obrambe, zaradi katere naj bi po njegovem mnenju pes bil bolj
nevaren za okolico. Ne glede na to, da so poškodbe s strani psov, v
primerjavi z ostalimi nesrečami zelo redke in le izjemoma pustijo
resnejše fizične poškodbe, pa predvsem zaradi senzacionalističnega
poročanja medijev vsak tak dogodek ponovno sproži dvome o varnem
sobivanju človeka in psa v urbanem okolju. Sicer pa je agresivnost
tema, ki vedno bolj buri ne le raziskovalce živalskega vedenja, temveč
tudi sociologe, pedagoge in psihologe, ki so po desetljih študij in
sporov prišli do zaključka, da je agresivnost nujna in tudi koristna
ter da ji človeški družbi rečemo tudi ambicioznost, če je le pravilno
usmerjena in se izraža v okviru družbeno dogovorjenih norm.
Agresivnost v širšem smislu in napadalnost v ožjem smislu je ena od
normalnih, dedno pogojenih vedenjskih lastnosti vseh živali. V osnovi
ločimo medvrstno – interspecifično (psi napram drugi živali) in
istovrstno -intraspecifično napadalnost (psi med seboj). Čeprav psi
živijo s človekom v skupnem »krdelu«, se nedvomno zavedajo, da nismo
ista vrsta. Napadalnost do ljudi zato izvira, glede na stopnjo
socializacije psa in vedenje žrtve iz ene ali druge oblike
napadalnosti, odvisno od posameznega primera. Ker za normalno življenje
hišnega psa v družini in širšem okolju napadalnost do ljudi in drugih
živali navadno ni sprejemljiva, jo moramo imeti popolnoma pod
kontrolo.Napadalnosti ni mogoče kar enostavno odpraviti, bodisi z
vzgojo in šolanjem, ali pa z načrtno selekcijo pri vzreji. Možno pa je
z vzrejo izločiti pse, pri katerih bi bila večja verjetnost, da zaradi
slabih dednih zasnov- nižjega praga vzdraženja- in slabših živcev v
življenju naletijo na splet okoliščin, ki bi spodbudile ugriz. Z vzgojo
je možno psa navaditi na različne dražljaje, dvigniti njegovo
tolerantnost do okolja in preusmeriti sproščanje nagonov v za okolje
sprejemljive dejavnosti. S šolanjem in rednim utrjevanjem poslušnosti
pa si lahko zagotovimo nadzor nad psom tudi v situacijah, ko bi lahko
napačno reagiral.
Pri živalih je napadalnost torej nagon, enako pomemben kot vsi drugi
nagoni za uspešno preživetje posamezne živali in vrste kot celote. Med
prvimi je ta pojav znanstveno proučeval oče etologije, vede o živalskem
obnašanju, Konrad Lorenz.
Začel je pri opazovanju koralnih rib; tako v akvariju kot v naravi na
koralnem grebenu…in napisal enega najbolj poetičnih prispevkov v
etologiji v svoji knjigi »O AGRESIVNOSTI, 1963«*. Glede izkušenj, ki
jih ima vsak akvarist, ki goji lepo obarvane ostrižnike ali koralne
ribe, ga je zanimalo, zakaj so koralne ribe tako lepo obarvane, zakaj
so koralni grebeni eno najlepših »remek del« narave? Svoja opazovanja v
akvariju in domneve, ki so se mu ob tem porajale, je potrdil s
potapljanjem, večurnim lebdenjem na koralnem grebenu na Floridi in
opazovanjem posameznih rib, posebej se je osredotočil na koralne ribe –
zastavico, na francoskega cesarčka in rumenorepega koralnega metulja.
Vse 3 so bližji sorodniki akvaristom poznanih ostrižnikov
(listarke-skalarke, diskusi, ustonoše, akare etc.), a so še lepše,
izkazujejo raznovrstnost oblik in barvnih vzorcev, prelivanje
neverjetnih barvnih kombinacij . Na določenem mestu na grebenu se je
posamezna riba zadrževala stalno na istem mestu, skupaj z množico
živopisanih, a drugače obarvanih rib. Kakor hitro pa se je pojavila
enako obarvana riba iste vrste v bližini, jo je lastnik »parcelice«
bliskovito in divje nagnal stran ! Redko je prišlo do usodnega pretepa,
ker ima v naravi vsiljivec vedno dovolj prostora za hiter umik; v
akvariju žal ni vedno tako. Tudi sam sem pred kratkim v svojem »mini
reef« akvariju opazoval opisano teritorialnost med havajskim ognjenim
cesarčkom vrste Centropyge loriculus in sorodnim pritlikavim cesarčkom C. potteri;
poterjev cesarček je prišel v akvarij kasneje, ko je imel dominantni
ognjeni cesarček že cel 600 l akvarij za svoj teritorij ; če bi dodal v
akvarij še enega ognjenega bratranca, bi ga ubil v nekaj minutah;
poterjev cesarček je povsem druge barve, a ima podobno obliko in
obnašanje in ga je lastnik akvarija »dešifriral« kot nevarno
konkurenco; čeprav ga ni direktno napadal, mu je v »ribjem jeziku«
stalno grozil, tako da je slednji po 2 tednih podrejanja zaradi stresa
zbolel in je moral oditi iz akvarija .
Lorenz je potrdil v rajsko lepem podvodem okolju, da so koralne ribe
najbolj napadalne do enako obarvanih predstavnikov iste vrste; mladiči
pa so pogosto drugače, bolj intenzivno obarvani od odraslih, da se
odrasle ribe sploh lahko sparijo med seboj. Tako srdito napadalnost do
»iste barve« izkazujejo zato, da se vrsta enakomerno porazdeli po
okolju in si ne delajo konkurence pri hranjenju. Najlepše obarvane
vrste koralnih rib imajo najmočnejšo znotrajvrstno napadalnost. Za
večino sladkovodnih rib, kot so ostrižniki (ljubitelji te skupine rib
–imenovani cichl*****i, to najbolje poznamo), labirintovci, zeti ipd.,
pa velja da se obarvajo samo na emocionalni podlagi – med branjenjem
teritorija ali med parjenjem; pri lepih koralnih ribah je pa položaj
drugačen. Tekom dneva so stalno enako lepo in intenzivno obarvane »v
bojnih barvah«, s katerimi tekmujejo za svoj košček »podvodnega sonca«
in možnost hranjenja in preživetja na (pre)bogato naseljenem koralnem
grebenu.. Vse to služi ohranitvi vrste. To obnašanje ima podoben pomen,
kot petje slavčkov ali markiranje teritorija pri sesalcih; »vstop na
privatni teritorij konkurentom prepovedan«. Ni razlog za opisano
bratsko napadalnost in ohranjanje vrste samo enakomerna in z vidika
hranjenja vrste optimalna zasedenost ozemlja, evolucijska pozitivna
selekcija (razmnožujejo se samo najmočnejši osebki) in obramba
mladičev, gre tudi za številne druge pomembne funkcije napadalnosti,
recimo za t.i. »prikrito motivacijo«, na prvi pogled nasproten pojav
napadalnosti , izjemno pomemben vidik obnašanja posamezne vrste. Ta je
povezana z vlogo obnašanja posameznega osebka v večji skupini
vretenčarjev - z hierarhijo ; rangiranjem posameznika v jati ali tropu
- krdelu. Ta preprečuje medsebojno napadalnost in zagotavlja zaščito
slabotnejših članov krdela. Tu ima bistevno vlogo osebna izkušnja in
sposobnosti vodilne živali (pri nas lastnik psa).
Lorenz je v nadaljevanju spoznal, da je napadalnost pri živalih in tudi
pri človeku samo eden od močnih insinktov, ki jih je težko do nemogoče
spremeniti ali »potlačiti« z vzgojo ali učenjem. Številni poučni
poskusi v zvezi s spontanostjo agresivnosti so dokazali celo, da taka
potlačitev nagonov privede kasneje neizogibno do nevrotičnega
obnašanja, zafrustriranosti in v končni fazi do še večje in manj
obvladljive napadalnosti! Dolgo je trajalo, da je živalska fiziologija
priznala in potrdila endogeno nastajanje dražljajev v centralnem
živčnem sistemu. V proučevanju živalskega obnašanja je prvi to spoznal
Wallace Craig, ki se je uprl »mehanizmu » Descarta »Animal non agit, agitur«
z bolj pravilnim stališčem: »Zdrava žival je aktivna in dela«. V vrsti
poskusov s gosakom je le tega ločeval od samice za vedno daljše
obdobje. Po nekaj dneh odsotnosti goske je samček začel dvoriti najprej
beli golobici, nato glinastemu golobu, na koncu praznemu kotu kletke…
odkril je znižanje pragovne vrednosti dražljaja (»sila kola lomi«)! Gre
za izjemno pomembno odkritje, saj v določenih pogojih lahko posamezen
nagon, tudi napadalnost nepričakovano »eksplodira na plano«. V praksi
za nas to pomeni, da ne smemo naravnih nagonov dušiti, temveč nasprotno
jih moramo načrtno sproščati, z pravilno vzgojo usmerjati, recimo v
delo (paša ,lov…), šport (katerikoli kinološki šport, da ga le pes
izvaja z veseljem in v nagonu, ter da ob tem doživlja uspeh, ne pa
furstracije.) in igro. Preorijentacija napada za usmerjanje
intraspecifične napadalnosti je ena najbolj domiselnih poti evolucije;
selekcija in mutacije so tako preprečile, da bi se pripadniki iste
vrste med koristno istovrstno napadalnostjo poškodovali ali ubili.
Živali so v ta namen razvile specifično obnašanje – ritualizacijo. V ta
proces se lahko vključi istočasno več nagonov in ustvarijo nov ritual,
tako nastajajo navade. Kinologi praviloma to spoznanje koristno
uporabimo v procesu šolanja psa. T.i. »veliki nagoni«pri volku ali
psih, kot so tek, skakanje, plavanje, kopanje, grizenje, vohanje etc.
so prilagojeni naravni smotrni porabi energije, da se aktivirajo
spontano z naraščanjem lakote, služijo primarno hranjenju; sicer pa
vlada med njimi hierarhija nagonov ; konflikt med nagoni je v osnovi
zdrav in normalen pojav. Velika četvorica nagonov: ljubezen, lakota,
strah – beg in jeza- napad igra tu glavno vlogo.Tipičen primer takega
konflikta nagonov je uporaba obraznih mišic pri psu, ki je razpet med
nagoni napadalnosti in strahu: če psa ni strah , bo v nagonu
napadalnosti ugriznil z mirnim licem; če ga je le malo strah, preti =
renči; bolj ko je povečana napadalnost in bolj ko je velik strah,
izrazitejša je obrazna mimika z renčečim gobčkom in povešenimi ušesi
(poleg obraza pri tem sodeluje tudi rep). V najhujšem konfliktu obeh
nagonov pride do t.i. »kritične reakcije« in pes napade in ugrizne
maksimalno!
V nasprotju z lepimi koralnimi ribami pa je volk kot sicer »krvoločna
zver« izjemno nenapadalen do predstavnikov svojega krdela, posebej
samci do samic. Od tod izhaja tudi znano pasje »moško copatarstvo« do
psic. Čeprav je od volka pes podedoval izjemno močan inhibicijski
mehanizem proti poškodovanju članov krdela, nas to ne sme zavesti, če
je v družini majhen otrok; res ga običajno ne bo napadel, a skrivata se
dve nevarnosti: vse pasme psov niso enako ohranile to lastnost po volku
in drugič, če se otrok nenavadno obnaša (proti pasjim pravilom krdela),
lahko pride do ugriza zaradi drugih razlogov, predvsem po nerodnosti !
Ne glede na številne ljubke fotografije majhnih otrok, ki se plazijo po
psih, zato otrok in psov nikoli ne puščajte skupaj brez nadzora. Poleg
pravilne socializacije in vzgoje psa je za varno družinsko življenje v
mešanem krdelu ljudje-psi, nujna tudi vzgoja otrok in upoštevanje
nekaterih naravnih zakonitosti, ki veljajo v pasjem krdelu. Čeprav se
imamo ljudje za »višja bitja« moramo npr. upoštevati, da so majhni
otroci »mladički«, kar jim sicer prinese številne privilegije in visoko
tolerantno vedenje družinskih psov, obenem pa kot taki po rangu ne
morejo biti nad odraslim psom! V primeru, da se otrok ne vede
hiearhičnemu statusu primerno, obenem pa prekorači prag tolerantnosti
psa, bo pes »nevzgojenemu mladičku prisolil vzgojno klofuto«. Tudi to
je v pasjem krdelu normalno in koristno, žal pa otroci niso mladički:
njihova koža je nežna in tanka ter ni zaščitena z dlako, kar se kmalu
izkaže ob poškodbi.
Inhibicijski mehanizem se pri volkovih uveljavlja, čeprav v manjši
meri, tudi do pripadnikov iste vrste, čeprav niso člani matičnega
krdela. Tu se bo volk zadovoljil s tem, da s kar najmanjšimi poškodbami
doseže proti rivalu željeni cilj – npr. umik s svojega teritorija.
Nikakor ni njegov namen tekmeca smrtno poškodovati. Če je le možno, ga
poskuša spoditi le z grozečim obnašanjem. Do tovrstnih poškob pridejo
ljudje najpogosteje zaradi nerazumevanja pasje govorice in bi se jim
bilo s pravilnim vedenjem potencialne žrtve praviloma vedno mogoče
izogniti.
Omeniti je potrebno še fenomen individualne razdalje in minimalnega
prostora okoli sebe posameznih živali(minimalna osebnostna distanca.)
Lorenz je odkril, da se anonimno formiranje jate ali krdela na eni
strani in dobro osebno prijateljstvo na drugi strani v veliki meri
medsebojno izključujeta, ker je življenje v jati možno samo brez
napadalnosti in obratno, veliko medosebno prijateljstvo je vedno
povezano z agresivnostjo! Ker gre za čustva, prepletanje ljubezeni ali
sovraštva, ni čudno, da pri ljudeh na tem področju najdemo toliko
nasilja, medtem ko krdelni psi medsebojno niso tako agresivni. Glede
tega pojava je Lorenz podal zanimivo misel, »da je škoda, da človek ni
dejansko mesojedi plenilec, temveč zgolj miroljubni vsejedec po izvoru,
kajti vsi pravi mesojedci imajo vgrajene močne mehanizme, ki
preprečujejo istovrstno nasilnost!«
Dobra socializacija mladega psa je zato nujno potrebna, saj v
nasprotnem primeru pes ljudi ne bo obravnaval po istem ključu kot
živali iste vrste ali pa bo kot take smatral le člane svojega krdela
ali določeno skupino ljudi (npr. v določenem oblačilu-uniformi). Enako
se lahko zaradi pomanjkanja socializacije do psov zgodi anomalija, da
pripadnike iste vrste začne obravnavati kot plen. Posebno neprijetno
je, kadar večji pes razvije plensko napadalnost do malih psov. Ugrizi,
povzročeni zaradi plenskega nagona namreč ne vsebujejo zavornega
mehanizma, kakor ugrizi namenjeni osebku iste vrste. Do težkih poškodb,
ki se včasih končajo tudi s smrtnim izidom , pride vedno zaradi ugizov,
ki so posledica plenskega nagona, ki ga je sprožila žrtev s svojom
plenu podobnim vedenjem, oz. je do njega ob močnem vznemirjenju psa
prišlo kot nenadzorovan »preskok« iz drugih nagonov, ki so sicer akcijo
sprožili.
Pri psih so torej najpomembnejše 3 vrste nasilnosti: obrambna (za
obrambo teritirija, mladičev, krdela, ali kot odgovor na neposredno
ogrožanje osebka) , plenska (za ulov in ubijanje plena, ki služi kot
hrana) in socialna nasilnost (za izboljšanje ali ohranjanje ranga
znotraj krdela). Pes doživlja gospodarja in njegovo družino kot svoje
krdelo, zato je pomembno, da zavzame ustrezno vlogo – socialni-
statusni položaj znotraj krdela. Kakšna bo ta vloga, je odvisno od
različnih dejavnikov: števila, spola, starosti družinskih članov,
pasme, značaja in načina zaposlenosti psa oziroma ambicije s psom
lastnika (delo, šport, čuvanje…), specifičnosti življenskega prostora
itd.. Skrbnik psa se mora znati vživeti v svojo vlogo dominantnega
vodje krdela in istočasno v vlogo podrejenega psa in vmesne vloge
ostalih članov družine ali drugih domačih živali ali psov. Pri tem brez
dobrega poznavanja živalske psihologije, čustvenega življenja živali in
nenapisanih zakonov volčje-pasjih krdel hitro nehote naredimo napako
ali spregledamo dejansko stanje v krdelu .Za mir v krdelu statusni
polžaj posameznega osebka ni pomemben. Do sporov znotraj krdela prihaja
le ob poskusu spreminjanja hiearhične lestvice oz. v primeru, da se
posamezni osebek v določeni situaciji ne vede svojemu položaju
primerno. To se največkrat dogodi, ko se »krdelo« poveča za novega
člana in je potrebno po pasjem mnenju hiearhično lestvico na novo
urediti, ali pa ko en član krdela zaradi odraščanja ali drugih
faktorjev želi spremeniti svoj položaj na družbeni lestvici. Teoretično
bi družina kjer vlada alfa pes lahko povsem brez nevarnosti in mirno
živela, ne da bi bil kdaj kdo od družine poškodovan, v kolikor bi vsi
ljudje v družini vedno spoštovali njegovo nadrejeno vlogo. Verjamem
celo, da so se mnoge družine (tudi nekaj poznanih) temu modelu zelo
približale. Težave pa nastopijo takoj, ko gre par ali krdelo, ki mu
vlada pes od doma. Takega psa navadno ni mogoče spustiti z vrvice, pa
tudi ko je privezan se vodnik najraje izogiba drugim psom istega spola
ali pa celo vsem psom in celo ljudem. Kot pravi alfa pes on odloča o
napadu na vsiljivce na terenu in »odgovorno«, brani svoje krdelo pred
vsemi »nevarnostmi« iz okolja. Situacije ko otrok vodi psa, se zaradi
nagona vodilnega psa, da brani podrejene člane krdela še posebno rade
končajo z ugizom prišleka, ki se otroku preveč približa in ga pes po
svojo logiki oceni za nevarnega. Posredovanje alfa psa je lahko
tragično tudi, če pes poseže v spor med domačim in tujim otrokom, saj
bo energično branil interese matičnega krdela, podrejeni otrok pa mu
tega ne bo mogel preprečiti. Zaradi praktičnih razlogov je zato bolje,
da psa uvrstimo na lestvico pod vsemi člani družine, ki ga bodo
samostojno vodili po okolici oz. ki bodo sami doma sprejemali obiske.
Otroci pod najmanj 10 letom starosti niso dovolj psihično močni, da bi
jim odrasel pes priznaval višji rang. Neodgovorno je torej, da starši
zaupajo psa, predvsem če je ta večje pasme, otroku za samostojne
sprehode.
Nešolanega psa težje obvladamo kakor šolanega. S šolanjem ne moremo
spremeniti značaja psa, tudi ne moremo nadomestiti pomanjkljive vzgoje
ali socializacije. Neresno je tudi pričakovati, da bo šolan pes ubogal
vsakega člana družine, saj je za izvajanje naučenih vaj potrebno ne le
znanje psa pač pa tudi avtoriteta vodnika. Tudi vodnik, ki je uspešno
opravil preiskus znanja –izpit na poligonu, s tem brez redne vaje nima
zagotovljene avtoritete nad psom vsepovsod in za nedoločen čas. V
tečajih psi le osvojijo »besedni zaklad« iz katerega šele z redno vajo
zrastejo »povelja«, vodniki pa se le naučijo osnovnih principov za
nadaljnje delo s psom.
S šolanjem lahko psa naučimo dejavnosti, v katerih lahko sprošča svoje
nagone in odvečno energijo. Ali lahko šolanje poveča možnost napada psa
na človeka? Pritrdilno lahko odgovorimo le v primeru, če pes zaradi
slabega dela ne ve kaj se od njega pričakuje. Namesto, da bi se skozi
delo potrjeval in znebil napetosti, ki jim je izpostavljen v vsakdanjem
življenju, slabo šolanje katerekoli discipline še poveča obremenitev
psa in s tem možnost, da bo nakopičena negativna energija nenadzorovano
izbruhnila v neprimernem trenutku.
* naslov originala: »Das sogenannte Böse- Zur Naturgeschichte der Aggression«, Vienna , 1963.
Avtor: Marijan Likar
Foto: Jože Uhan, Likar Marijan Strelska tekma v deželi cvička
Doživeli smo prijetno druženje in tekmovanje v lovski strelski disciplini na tekmi, ki so jo na Trebelnem priredili člani strelske sekcije LD Trebnje.
Avtor: Matjaž Romano Tekmovanje za 4. pokal Primorske V nedeljo 13. junija 2010 jeDruštvoslovenskih lovcev Doberdob s pomočjo Strelskega Društva Svoboda organiziralo 4.tekmovanje za Pokal Primorske v Štorjah pri Sežani.
Avtor: Janez Lavrih "Jagrska" kalorična bombica...
Daleč od zdrave prehrane, ako ravno vse "bio"... Kdaj se pa lahko tudi pregrešimo v slepi tekmi z zdravjem...
Avtor: Janez Lavrih Meso na žaru in še kaj...
Vročina je še vedno neznosna in nam resnično škoduje. Kaže se vsepovsodi in tudi nestrpnosti je veliko. Je pa lepo sončno vreme tudi prilika za piknik na prostem, seveda v večernih urah, da so temperature že bolj "delavne"...
Avtor: Hunter
Vir: Forum Z Dijano na srnjaka Petkovo
popoldne je pričelo pisati zgodbo, zgodbo o lovu na srnjaka v LD
Brestanica. Po uvodnem srečanju s starešino te družine sem v Medvedjem
brlogu spoznal še mojega spremljevalca na lovu.
RSS link na komentarje
