sokolar je objavil:
IMPRINTING po slovensko imenujemo VTISNENJE
Vtisnjenje oz. imprinting je neobhoden (obligatoren) genetsko pogojen in programiran učni proces, ki je omejen na določene občutljive razvojne faze (senzibilne ontogenetske faze). Pri pticah ujedah se določene vrste vtisnenja odražajo z relativno visoko stopnjo stabilnosti (ireverzibilnosti). Ciljni objekti vtisnenja pri ujedah so številni, od njihovih staršev, sorojencev, mesta za gnezdenje, življenskega okolja, do hrane oz. plena itd. Praviloma je vsakemu ciljnemu objektu oz. dražljaju, ki je lahko predmet utisnenja (inprintinga) v spomin ujede, določena specifična senzibilna faza. Senzibilna (občutljiva) faza je obdobje v razvoju osebka, ko je le-ta sposoben določen dražljaj zaznati in ga tudi trajno vtisniti v spomin. Faze utisnjenja različnih dražljajev so pri ujedah relativno dobro poznane. Tako npr. vemo , da pri mladičih ujed, ki jih v obdobju njihove občutljivosti za spoznavanje svojih staršev ročno vzredijo ljudje v izolaciji od vrstnikov, nastopi imirinting (utisnjenje) slike človeka. To pomeni, da ciljni objekt v tem primeru ni več lastna vrsta, ampak človek, ki bo tudi adresant spolnega obnašanja ptice, ko ta spolno dozori. Nekateri sokolarji takšno vedenje ujed zavestno uporabljamo z namenom, da bi vzgojili t.i. “imprint ptice”, ki so zaradi utisnjenja človeka popolnoma domače.
Imprint ptice potrebujejo vrsti primerno vodenje, zato mora biti človek, ki dela z njimi sposoben interpretirati njihovo izražanje in nanj tudi primerno reagirati. S pomočjo pravilno izpeljanih postopkov vtisnjenja se razvijajo osebki, katerim prisotnost človeka in njegov življenjski prostor pomenita domače in dražljajsko primerno okolje, v katerem zanje zato praktično ni nobenih stresnih situacij.
Omeniti je potrebno tudi, da privzgojitev mlade ptice sama po sebi še ne zadošča za kasnejše izoblikovanje funkcionalne vezi s človekom. Socialna interakcija, ki je potrebna za dosego tega cilja je stalen, dolgotrajen in zahteven proces, ki se začne nekaj dni po izvalitvi ptice in traja vse do njene spolne zrelosti. Številne raziskave kažejo, da so tradicionalne sokolarske metode najboljši oz. pogosto tudi edini način za dosego sproščenega partnerskega odnosa ptice do človeka. Vsakodnevno letenje in lov pri sokolarjenju omogočata primerno atmosfero za socializacijo s človekom in ohranjanje optimalnega psihofizičnega stanje ptice, kar je pri razmnoževanju občutljivih prostoživečih živalskih vrst kot so ujede ključnega pomena.
Podariti je potrebno tudi, da se dvorjenje in ostalo obnašanje, vezano na razmnoževanje pri pticah, ki imajo vtisnenje (imprint) na človeka v ničemer ne razlikuje od značilnega vedenja prostoživečih ujed. Zaradi izpeljanega postopka vtisnenja je spremenjen le objekt, kateremu je takšno vedenje namenjeno, pri imprint pticah torej ta objekt ni več lastna vrsta, ampak človek. To pa omogoča med drugim tudi izjemno priložnost za poglobljeno proučevanje vedenja in celotne reprodukcije ujed v okvirih, ki je pri prostoživečih pticah v naravi praktično nepredstavljiva.
PROSTOVOLJNO UMETNO RAZMNOŽEVANJE UJED
Imprint ptice ujede bodo v obdobju spolne zrelosti navezale s svojim skrbnikom sproščen partnerski odnos, ki bo ob pravilni simulaciji naravnega dvorjenja te ptice pripeljal v stanje, da bodo samci prostovoljno dajali seme, samice pa bodo nesle jajca in dovolile, da jih umetno oplodimo. Imprint osebki so zato izredno primerni za ,,umetno,, razmnoževanje, ki je lahko ključnega pomena za ohranitev ogroženih vrst ujed. Metodo umetnega razmnoževanja ujed so razvili sokolarji, njena uporaba pa je med drugim omogočila rešitev sokola selca v Evropi in ZDA po njegovem uničenju s pesticidi DDT in PCB.
Prednost umetnega razmnoževanja je izjemna, saj v primerjavi z naravnim razmnoževanjem omogoča bistveno večjo produkcijo mladičev in kar je še pomembneje, umetna oploditev omogoča tudi praktično vse možne vzrejne kombinacije matičnih osebkov, kar je v primeru omejenega genetskega materiala izredno pomembno (npr. pri naravnem razmnoževanju z matično skupino, ki šteje 20 osebkov dobimo maksimalno 20:2=10 vzrejnih kombinacij, medtem, ko je takšnih kombinacij pri metodi z umetnim razmnoževanjem lahko tudi do 10x10=100). Pri tem je potrebno omeniti, da bil sokol selec v Evropi in ZDA zdesetkan na vsega 6% svoje prvotne populacije, kar pomeni, da je bil pri 94% upadu številčnosti nedvomno izgubljen tudi izredno velik del izvornega genetskega materiala. Takšna izguba genske variabilnosti pa bi ob poznanem naravnem razmnoževanju sokola selca lahko kritično vplivala na adaptivno sposobnost vrste, zlasti ob hitro spremenjenjajočih pogojih ekosistema, ki lahko nastajajo zaradi globalnih klimatskih sprememb itd…
Obstajajo pa seveda tudi tehnike, da odvzamemo seme tudi tistim samcem, ki niso imprint oz. da umetno oplodimo tiste samice, ki sicer živijo v paru vendar se zaradi različnih razlogov morda niso parile po naravni poti. Mogoče bo o tej temi kaj napisal Cherrug.