Odnos Lovec - mladi (javnost)

[miš93]

Ubijanje - rečmo raje smrt - je pač sestavni del vseh procesov v naravi, ki pa se ga danes vsi ogibajo kot kuge oz. si zatiskajo oči pred tem dejstvom - kar pa ne pomeni da tega ni oz. da brez tega gre. je pa krasna floskula za politiko.

Zadeve se predvsem zmanipulirajo ko gre za toplokrvna živa bitja - sesalce, ptiče...panika , ko pa imaš npr. vnetje vzameš antibiotik jih pobiješ ta mal milijon - a je kšn problem? A kdo jamra ko gleda npr. ko ribiči potegnejo na ladjo 10 tisoč sardel naenkrat pa hopa še žive na led itd...

[JANEZ L]

Lp!

Sem navdušen nad razmišljanji vseh vas. Res treba je prvo pomesti pred svojim pragom. Vidite avtobus je stal in potniki smo nemo zrli v šoferja, nekdo se je odločil in izstopil in začel avtobus potiskati. S prva ni šlo nikamor, bil je sam. Nato ste izstopili tudi drugi in začeli pomagati. Vidim, se je že malo premaknil. Prosil bi naj izstopi še kdo in nam pomaga potisniti.
Dosti samokritike na svoj račun, saj je uspeh, da nas že nekaj drugače misli.
Bi vrgel prvo kost, da me raztrgate, ideja, kako bi lovec v šoli predstavil zakaj odstrel. Preprosto: " Poglejte otroci to je nekako tako. Na vrtu zasejemo vrsto korenčka, ki vskali. Ko nekoliko zrase, ga je treba dosti populiti, da se drugi odebele. Če tega ne storimu ni v vrsti tudi za eno "župco" korenčka." Ja sedaj boste pa rekli se mu je že čisto zmešalo, da korenje primerja s srnjaki. Ja se mi je, ampak v pozitivnem smislu. Meni ta predstavitev uspe in jo otroci razumejo. Tako ni potrebe, da se skrivam za streljanjem bolnih, oslabelih....
Kar se pa tiče moje trditve, da smo lovci edini pravi naravovarstveniki, za tem trdno stojim (če nisem nasekan:icon_:). Mogoče je ta razprava, o tem ali smo naravovarstveniki ali nismo, ali spuščati fazane pod strel, etika "ubijanja" (če je tu sploh etika) in drugih, primerna za drugo temo.
No pa, da me po tem mojem sestavku ne boste samo glodali, da ne bom upal še na Krko pridet in "zanga dat", še kakšna ideja o tem kako na obziren pa vendar realen način predstaviti odstrel. Druge naše dejavnosti sploh niso sporne. Odstrel sporn, ja Janez a se ti blede, potem je poklic mesarja tudi sporn in deratizatorja tudi.....in na zemljo je stopil višek človeštva - v......... No malo za šalo malo zares. Je v vsakem zrnu kanček resnice.

Lovski zdravo
Janez L

[Veper]

Problem ni v korenčku in kako je prenagosto posejan. Problem je v mestih !! Torej v mestnih šolah in vrtcih je problem prikazati realnost življenja in smrti in nje upravičenost. V mestih rastejo zreski v trgovinah in v mestih je medvedek oživel samo na policah z plišastimi igračami.

Živim na podeželju kamor sem se po 45 letih življenja priselil iz Ljubljane. Takrat je bil Veperček star 6 let vendar je lov razumel zato,ker sva oba sterša lovca. V prvi razred devetletke je začel hoditi na deželi in pojem o lovu se ni nič spremenil,saj ljudje na deželi lov razumejo in v lovu ne vidijo "šnicla z modrimi očmi" . Največkrat že ko začnejo kobacati okoli hiše ,kurnika in seveda hleva srečajo realnost in vidijo in tudi doživijo smrt živali. Seveda jo potem tudi pojedo in zgodba je topogledno za njih zaključena. Tako vidijo tudi lov in ker jim je predstavljen kot kmetovanje je sprejemljiv oziroma razumljivo potreben.

Razlika pa je seveda pri mestnih otrocih,ki živali gledajo največkrat na TV in še to take ki govorijo,se oblačijo in imajo sploh človeške lastnosti. Druga stopnja je živalski vrt in tretja akvari ,ptič v kletki,mačka ali pa domači pudelj ki lepo pegla kavč in nima drugih skrbi kot skočiti na toplo posteljo po obilni večerji. Recept za te otroke je potrebno najti vendar se bojim ,da je to borba z mlini na veter .

[JANEZ L]

Lp!

Ja veper, problem je res v mestih (večjih), sam sem iz manjšega mesta pa tu ni problem. Tu so krave še vedno rjave, črno lisaste ne vijolične. Problem so res odaje in knjige ki v bistvu "pobebljajo" mladež in tudi profesorji na O.Š. ne vejo kaj govorijo in kaj bi morali učiti. Ne posplošujem, na naši šoli so profesorice O.K. in to predstavljajo realno, tudi dobro sodelujemo z njimi. Organiziramo polharjenje, oglede lovišča, "lov" z otroci... Je to naš Pero dobro "pošlihtal" in bi se mu tudi na tem mestu javno zahvalil za njegov prispevek k temu. No smo zopet zašli od bistva. Forumovci ideje, saj smo jih polni. Ne obupavat, biti preveč samokritičen, ni to don Kihotovstvo, da se premakniti avtobus, samo še kaj pomoči bi bilo treba.

Lovski zdravo
Janez L

[Sraka]

Kolegi, priznam, zanimiva razprava, ne pa prav vzpodbudna. Isto stvar vidimo vsak drugače in vsi se tudi potrudimo, da svoje videnje utemeljimo ter tako ali drugače opravičimo. Nekaterim to opravičevanje uspeva bolje, drugim slabše. Še sreča, da smo v razpravi strpni, ker drugače bi se tukaj lahko razvil že vroč prepir. Za to pa je treba udeležencem izreči vso priznanje in zahvalo.

Z mnogim kar je zapisano se seveda niti pod razno ne strinjam in je z pedagoškega vidika hudo narobe. Seveda pa se nekateri ne strinjajo tudi s tistim kaj sem sam zapisal in kako sam vidim to zgodbo. Bolj se razprava razvnema več se govori o streljanju in opravičevanju tega streljanja pred otroki. Kot da bi bilo to v lovstvu najpomembnejše.
Me prav zanima kako bi se izvlekli pred združenimi tremi razredi mlajših osnovnošolcev, ko bi vam pred vsemi mala deklica postavila vprašanje zakaj je vaš lovski kolega ustrelil njenega psička in to niti ne daleč od hiše. Sam sem to doživel in tega tudi nikoli ne bom pozabil. Ne bom opisoval kako sem odgovoril, ker vam nekaterim ne bi bilo všeč.

Iz do sedaj napisanega je lepo razvidno, da smo si o nekaterih pomembnih stvareh v našem lovstvu hudo daleč narazen in ne verjamem, da bi bili v stanju naša videnja in stališča zbližati ali poenotiti. Dokler se tega problema ne bo zavedala in lotila naša krovna lovska organizacija ter z ustreznim programom osveščanja pričela spreminjati navad in običajev ter stranpoti, tako dolgo bo pač v večini ostalo tako kot je. Dokler bo šlo. Naši generaciji verjetno še, našim otrokom, ki nas bodo v lovstvu nasledili, pa zagotovo več ne. Ne bomo jim zapustili zavidljive dediščine.

Tolerantni smo do grobih kršitev pozitivne zakonodaje, na Etični kodeks se spomnimo le, ko nam to koristi, drugače pa je postal mrtva črka na papirju, ne spoštujemo niti lastnih internih splošnih aktov, ki smo si jih sami spisali in sprejeli. Kaj v lovstvu je moralno in etično si razlagamo vsak po svoje. Prav bahato zaničujemo lovske kolege, ki živijo v mestu ali bloku, čeprav jih je večina po srcu veliko večjih Lovcev ( namerno z veliko začetnico ) od kolegov, ki živijo v lovišču in "naravi ???!!!" in si s tem prisvajajo odlike in znanja, ki jih v resnici sploh nimajo. Vsaj veliko njih ne. Na žalost.

Trdovratno se oklepamo nekih starih in preživetih izročil, navad in dogem o lovstvu, kar je vse že zdavnaj povozil čas. Smo v novem in hudo spremenjenem času in treba se bo pričeti prilagajati ter dati mesto novim doktrinam na področju lovstva in naravovarstva. Generacije pred nami so nam ohranile dediščino in naše je, da jo čuvamo ter obogatimo in jo predamo svojim naslednikom.
Pa lep lovski pozdrav!

[JANEZ L]

Lp!

Ob otvoritvi teme: Odnosi Lovec - mladi (javnost) nisem mislil tega, da bomo "šimfali" sami sebe, pa prav to se je zgodilo. Mi vse skupaj ni pustilo nočnega spanca in sem zapisal te misli sicer misli neizobraženega ne vedneža in po mnenju nekaterih lovca z nazadnjaškimi pogledi in sploh človeka, ki ga je povozil čas, a vendar naj mi bo dovoljeno.
To, da smo do neke mere samokritični je absulutno prav. Samokritičnost je spoznanje zavedanja lastnih napak, s tem posledično tudi možnost njihove odprave.
Neprestano ugotavljanje. sploh v prispevkih forumskega kolega srake, da smo tako ali tako najslabši, nesposobni, mimo vseh pravil sodobne družbe, krivolovci in to iz posameznih primerov posploševati na vso lovsko organizacijo se mi pa zdi že malo absurdno. Takšno mišlenje je res najboljša obramba za Pilatovsko gesto (jaz si umijem roke), ni kaj. Dragi tovariši Lovci ali smo res čisto nesposobni? Če smo taki zakaj smo se tako borili, da je zakon ostal nespremenjen, če tako razmišljate bi bilo bolj pošteno dejati naj upravlja z lovišči kdor hoče saj smo lovci itak nezmožni tega. Naj kar tujci to delajo. Oni pač znajo. Da znali bi postreliti, ne upravljati. Dolga je že pot slovenskega Lovca, marsikaj se je v tem času spremenilo, le ljubezen do narave ostaja, pa če si priznate ali ne.
Kar se trofej tiče. Večina nas Lovcev ima lovske sobe zase v katerih hrani knjigo spominov iz zelenih stečin. Kult trofeje - kaj je to? Ali pred trofejami klečimo in jih častimo, ali so slika nekega spomin in izraz spoštovanja uplenjeni divjadi. Drugo, drugo tovariši Lovci. Odstrel ("uboj") divjadi je celostni dogodek sestavljen iz raznih delov mozaika, ki ga Lovci sestavljamo v Naravi. Pleniš z vedenjem, da smrt nekoga, da več možnosti drugemo. Je to mogoče sovraštvo do živali NE, to je tista prvinska ljubezen do Narave, ki jo v sodobni družbi zmanjkuje.
Zdi se mi, da je ta pretirana samokritičnost in polivanje z "gnojnico" le krinka za užitke lovcev, ne Lovcev! Se bomo mi lepo še malo z "gnojnico" polili, s tem roke umili pa "hajd" v "gošo" "kozle" streljat. Bom po petih gamsih še malo "gnojnice" po sebi zlil in vse mi bo oproščeno. Taka logika in razmišljanje je pa upam res že preživeto.
S punco imava trgovino že desetletje, kjer dnevno srečujem različne ljudi. Vedno sem oblečen "po lovsko". Na steni mi visi koledar matične ld. Večina strank ve in takoj opazi, da sem lovec. Me o tem povpraša in prav hitro se zapletemo v debato, kjer se tudi postavi vprašanje o etičnosti in pravici "ubijanja". Lepo jim to razložim, da smrt v naravi obstaja od nekdaj, le kdo jo prinaša je razlika. Pa še to jim povem, da sem ponosen na to, da sem LOVEC in si štejem to možnost v čast. Ker LOVEC je biti častno, mislite si pa o tem, forumovci, kar hočete. V vseh teh leti nisem doživel nobenega zgražanja, neodobravanja ali še kaj hujšega, same pohvale za NAŠ prispevek k ohranitvi Narave. Zatem pa poslušam take:"Javnost ima do lovcev negativni odnos". Ja zaboga kje pa potem živi ta javnost. Tiste dva kombija, kot sem že v nekem prejšnem članku omenil niso javnost so le peščica, ki se napaja z našo "gnojnico". Kaj Lovec nam je tega treba.
Še enkrat poudarjam brez kančka sramu in trohice dvoma: EDINI PRAVI NARAVOVARSTVENIKI SMO LOVCI! in edina zelena barva je barva Narave.
LOVCI mi se ob tem v mislih pojavlja neka pesem, samo delček.....mile jere, kisle cmere z nami v "štric" ne pojdejo.....Ja Rožleti bo treba zbrati "korajžo" in odložiti vedro pepela. Za takšna in drugačna nagnjenja bi bilo bolje odpreti drugo temo.
Tu apeliram, da nehamo z ugotavljanjem naših napak ali napak javnosti. To smo razčistili. Prosil bi za konstruktivne predloge. Začel sem s korenčkom dodajte še malo kolerabe da bo juha boljša. Bomo ideje skupaj prediskutirali in oplemenitili, nato "plonk cegelc" za vse ld, kot reče moj tri letni sine:"Pa bo. Zmenjeno?" Tudi šolniki in pedagogi ste med nami, predstavite to iz tega zornega kota, imate izkušnje v to ne dvomim. Še enkrat prosim, da ne bo naslednji prispevek za mojim zopet vedro "gnojnice" po lastni samopodobi. Hvala.
Kot sem dejal, bo treba iz avtobusa stopit, jaz sem že.
Če je moj sestavek preoster in sem koga prizadel se mu že v naprej javno OPRAVIČUJEM.

Lovski zdravo
Janez L

[springer]

Kolegi, priznam, zanimiva razprava, ne pa prav vzpodbudna. Je pa mgoče pomembnejša kot dolžina koncesijske dobe.

Ali smo naravovarstveniki ali ne, se nebi spraševal. Menim, da nismo edini, smo pa eni redkih, ki se ukvarjamo z aktivnim varstvom narave- izvajanjem ukrepov v naravi. Na žalost velja, da kdor dela, dala tudi napake. Na napkah se učimo. Največ na lastnih, ki ji osli ponavljamo večkrat.

Problem je v mestih !! Toda internet je že prišel v vsako slovensko vas in tudi kmečki otroci ne stikajo več po gozdu za ptičjimi gnezdi, temveč surfajo po netu. Hlevi se praznijo in se spreminjajo v garaže za jeklene konjičke. Da je beseda praznik sinomim za koline jih ve zelo malo, da pa pritem teče kri ... (večino zakoljejo v klavnicah).

Vsak korak, ki ga naredim v gozdu je kot cunami, ki prizadene tisoče bakterij, ki živijo na pohojenem predelu. Toda to dejstvo težko enačim z odstrelom ljubke srnice. Vem, da v naravi rojstvo brez smrti nima nobenega smisla, ne vem, kako naj to povem otrokom, da s pedagoškega vidika ne bo hudo narobe.

Tudi meni se je že zgodilo, da mi je deklica v šoli zastavila vprašanje, zakaj je lovec ustrelil psa njene najboljše prijateljice. Po prvem šoku, kaj odgovoriti, sem jo vprašal, če so dogodek prijavili policiji in lovca kaznovali. Ni mi znala odgovoriti. Ko sem še malo vrtal vanjo z željo, da razčistim dogodek je "najbolša prijateljica" postala le, deklica, ki jo je omenila mama (verjetno ena izmet tistih iz kombijev, ki jih omenja Janez L), ko sta se pogovarjali, da v šolo pride lovec.

Dobro bi bilo, če bi se tema razvijala tako kot je zastavil moderator.
Kako se vključujete v izobraževanje otrok v vrtcih in v šolah in kaj se vam zdi napačno pri svojih ali predstavitvah drugih lovcev. Kaj bi izboljšali, kaj bi potrebovali, da bi to nalogo kvalitetnejše opravili ipd.?

Pa ne samo o otrocih, kako usmerjati planince, sprehajalce, kaj svetovati kinologom, gobarjem ...

[Jagermaister]

V tej temi smo načeli zelo kompleksen problem, za katerega ni enostavnega odgovora in preverjene rešitve. Vsekakor pa verjamem, da poskuša vsak lovec, ki mladini predstavlja lov in lovstvo, to storiti po svojih najboljših močeh. Vendar kolikor smo ljudje različni, prav tako smo si različni tudi lovci; tako po odnosu do narave, izobrazbi, zmožnosti presoje, če hočete tudi po prizanesljivosti, vzkipljivosti in še marsičem drugem... In v tem duhu se potem predstavi tudi lovstvo. In če se v male glavice zasidra napačna predstava, jo je kasneje težko spremeniti.
Strinjam se, da so mestni otroci veliko bolj prikrajšani, kot podeželski. Rastejo na "betonu", brez pristnega stika z naravo; okrog njih se dogaja toliko zanimivega, da nimajo časa, da bi se usedli in opazovali vrabčka, ki skače okrog njih - še opazijo ga ne. Pridejo v šolo in če še njihova učiteljica nima posluha za to, povrh tega pa tudi znanja ne, gre vse to mimo njih. In kar se Janezek nauči, to Janezek zna.
Kot gozdar pogosto sodelujem na naravoslovnih dneh, in ker sem tudi lovec, skoraj vedno vpletem tudi lov. Mladini stvari vedno poskušam predstaviti kompleksno in neposredno, da začutijo povezanost vsega živega v naravi, brez zavijanja v vato in izmikanja. Ponavadi jih tudi malo izzovem, da izvem, kaj si mislijo o nas lovcih. Stereotip št. 1 je prav gotovo, da lovci streljamo le bolne živali. Ko jim povem, da je v takem primeru v naravi nekaj hudo narobe in nazorno prikažem, zakaj mora biti drugače, razumejo. Ali pa, da ima divji prašič popolnoma drugačno življenje, kot domači pujsek, za katerega se že ob rojstvu ve, da bo čez eno leto klobasa na krožniku. Seveda pa jim je treba povedati tudi to, da so nekatere živali zaradi nas ljudi ogrožene in da takšnih lovci nikakor ne bi ustrelili. Se pa zgodi, da dobiš povsem enostavno vprašanje, na katero pa še sam ne veš odgovora. Vsekakor poskušam vedno vse čimbolj jasno razložiti. Vendar verjemite: čim manjši so otroci, toliko težje je to narediti, saj se moraš prilagoditi njihovi stopnji razumevanja. Včasih opazim, da odgovori presenetijo tudi kakšnega učitelja, zato se potrudim, da mu temo širše predstavim. Opazil sem tudi, da v razredu, kjer je učitelj bolje seznanjen v tej smeri, tudi otroci, ki so mu zaupani, lovstvo bolje poznajo.
Zato menim, da so prav osnovnošolski učitelji tisti, ki bi morali otrokom približati naravo in lovstvo, zato bi bilo v prvi vrsti lovstvo na primeren način treba predstaviti njim in razbliniti nekatere stereotipe, da jih ne bi prenašali na mlado generacijo. Dan preživet z lovcem pa je potem le še pika na i.
Med nami lovci je prav gotovo veliko strokovnjakov, ki bi lahko povedali na kakšen način bi bilo to najbolje storiti, to pa bi bila lahko že nova tema...
Po drugi strani pa ne bi bilo narobe, če bi se kdaj dobili tudi lovci, ki našo dejavnost večkrat predstavljajo mladim, izmenjali izkušnje, predstavili svoj pristop, ugotovili, kaj delajo narobe, in pa predvsem: česa ne smejo narediti. V pomoč bi bil lahko tudi kakšen strokovnjak - npr. psiholog, pedagog.

[krt]

Jagermaister je povedal točno to,kar je predlagal Janez L.Ta tema je tako občutljiva,da brez pomoči tistih,ki so kvalificirani za izobraževanje otrok,ne bo šlo.Potrebno bo sodelovanje vseh lovcev,ki hodijo predstavljat lovsko organizacijo v šole,da si izmenjajo izkušnje,potreben pa bo za pomoč pri predavanju tudi kakšen priročnik.(morda pa je že bil kdaj kje napisan?).Brez sodelovanja krovne organizacije pa verjetno tudi ne bo šlo.Že na spletni strani LZS je napisano,da posvečamo posebno skrb izobraževanju mladih,posebno v šolah.Vendar razen tega,da pošiljajo revijo Lovec na šole,druge vsebine nisem zasledil.Vprašanje pa je,če ta izvod revije pride povsod do učiteljev in ne konča v kakšni omari v administraciji.
Knjižnega gradiva o divjadi,lovu in drugem imamo precej.Občudujem tiste lovce,ki hodijo po šolah predavat malčkom o delu lovske organizacije,saj se pri tem gotovo zavedajo,da bi z nestrokovno predstavo naredili več škode kot koristi,pa tudi vsak ni za to.Bom pa tudi vprašal mojo svakinjo,ki uči ravno prve razrede,kako to oni delajo in jo vprašal za nasvete.Morda jo celo vključimdda bi sodelovala na forumu.

lovski pozdrav

[ZR7]

Zelo sem vesel, da smo se začeli ukvarjati s tako perečo problematiko kot je naslovna. Zavedajmo se, da imamo različne poglede, mogoče na prvi pogled celo izključujoče.
Ker sem trenutno s časom malo omejen in sem prišel samo na hitro "pošnofat", bi omenil le to.
Vsi skupaj smo na istem avtobusu (copyright Janez L) oz. za njim in ga poskušamo potisniti naprej. Mogoče ga potiskamo malo levo desno, a tovariši, vsi ga potiskamo naprej.

Željno bom v tej temi čakal objave in udeležno tudi strokovno bolj podkovanih lovcev in njihovih prijateljev in ni hudič, da ne bomo pogruntali nečesa, s čim se bomo večinsko strinjali.