To bo kar držalo. Kritizirajo samo tisti, ki nikoli niso imela lovskega psa, kaj šele krvosledca. Običajno ti tudi na nastrelu in okolici vse prehodijo, prvo pokličejo prijatelje lovce, da sami iščejo ranjeno divjad, ranjeno divjad med iskanjem dvignejo, raznesejo kri po travniku in gozdu in šele nato pokličejo vodnika s krvosledcem in pričakujejo uspešno iskanje. Morda?, vendar pa je takšno iskanje v veliki meri odvisno tudi od sreče. In takšni lovci znajo po neuspelem iskanju, ki ga je vodnik opravil praviloma za "hvala lepa", kritizirati delo krvosledca in vodnika, sami pa so dejansko že od strela naprej naredili vse "narobe" in večinoma pripomogli k neuspelemu iskanju.
Res je, da se na napakah učimo. Vprašanje pa je, ali kot vodnik krvosledca pri tako spremenjenem "nastrelu" začeti iskanje oz. prevzeti odgovornost za iskanje. Morda ? Kaj če ranjene divjadi ne najdeš in se nato najde poginjena po daljšem času kakšen kilometer od nastrela? Je smiselno prevzeti takšno iskanje?
Mislim, da bi se morali o takšnih in podobnik nepravilnosti pogovarjati - pisati pod to temo, ne pa obračunavati in podtikati vodnikom krvosledcev nepravilnosti in neuspehe. Ne poznam vodnika, ki je našel vso ranjeno divjad, ki jo je iskal.
Selekcijo med vodniki bodo opravili lovci sami, ne glede, ali so objavljeni v Lovcu ali ne, ko bodo ugotovili, da določeni "par" ne najde ranjene divjadi, bodo klicali tistega, ki bo pogosteje našel. Ni pa rečeno, da je tisti par (vodnik-pes), ki je večkrat našel ranjeno divjad, dejansko tudi boljši, saj vemo, da je vsako iskanje specifično - zgodba zase in je uspeh iskanja odvisen od mnogo dejavnikov.