Posnetek sem si dvakrat ogledal in moram reči, da sem zelo srečen, da je na drugi strani stal Pogačnik. Če sam ne bi bil lovec in bi stal na njegovem mestu bi našega dragega predsednika verbalno zmel. Pa nisem najboljši retorik pri nas, najverjetne niti blizu tega.
Njegove utemeljitve so bile plitve, govor premalo povezan v smiselne zaključke in občutek sem dobil, da se je predsednik prevečkrat počutil osebno napadenega in prizadetega, da bi jasno strnil svoje argumente.
Retorika ni nekaj, kar človeka naredi velikega in sposobnega. Hkrati pa je žal v javnih soočenjih nujno potrebna. V tujini se tega lotevajo s tiskovnimi predstavniki, ki morda nimajo sposobnosti potrebnih za mesto predsednika, so pa zato retorično toliko bolj sposobni.
Glede ugleda lovcev pa se začne pri vsakem od nas. Ko bo ekološka vloga lovca v naravi izrinila pomen trofeje pri nas, se tako ne bomo imeli več česa bati. Do takrat, pa mora vsak med nami in predvsem naša zveza nenehno skrbet, da se v javnost širi naša prava podoba. Lahko smo ponosni na to, kako se pri nas gospodari z divjadjo in da smo za večino vrst poskrbeli, da niso izginili v nasprotju z javnim prepričanjem, da vrste iztrebljamo.
Podnebne spremembe so tukaj. Stvar naše morale je ali bomo ukrepali.