detel je objavil:
Za slediti ranjeno divjad, nima smisla primerjati med seboj Hb ali Bb, ker bi morala biti oba sposobna slediti tudi več ur. Za samo gonjo, je bolj primeren Bb, če se ta izvaja ob vročini, glede na njihovo razliko v telesni zgradbi, oz. velikosti, kar pa seveda ne bi smelo držati za "lažje" Hb. Mislim, oz. moje mnenje je, da je to odvisno od posameznega primerka, koliko vode potrebuje, da premaguje vse te ovire (sledenje, gonja) in koliko je kondicijsko pripravljen skozi vse leto. V višjih loviščih vročina (nižja temperatura) ne bi smela igrati takšne vloge, ampak na pamet (to je odvisno od posameznega primerka) o tem, je brez veze razpravljat.
Kot pravi Detel, da bi ob Hb zraven rabil tudi dobrega in hitrega psa za zaustavljanje, to lahko velja tudi za Bb! Če gledamo na to iz Alojzovega vidika, da so Hanoveranci bolj skloni k "agresiji", potem ravno pri tej pasmi to ne bi bilo potrebno. V resnici pa je to težava pri obeh pasmah. Ne toliko samo zaustavljanje, kot imeti jajca it skozi robido ali praprot ali trnje, "ker je notri nekaj velikega, ki mi lahko kaj naredi". Tu je potrebno veliko praktičnega dela z psom v takšnih situacijah, samo tako se bodo pokazali rezultati-kasneje. So primerki, ki to zelo dobro oddelajo, lahko rečemo nadpovprečno, ostalo je bolj tako tako. Pri Bb je to še toliko bolj izraženo, mogoče pa ravno zaradi same selekcije pri vzreji, da Bavarec dela v visokogorju, kjer zaustavljanje ni zaželeno, oz. je za psa zelo nevarno.!
Naj omenim (da ne pozabimo), da sta obe pasmi vzrejeni za sledenje parkljaste divjadi, (Hb bolj za jelenjad in prašiča) in bi bilo dobrega psa neumnost izpostavljati direktnem stiku z (za življenje) nevarno ranjeno divjadjo, kar pa ne pomeni, da lahko sledi brez jajc. Dober (beri ne plah) karakter je pri tem delu obvezno potreben. Eni bolj napadajo, grizejo, drugi raje oblajavajo, vendar ne smejo zapuščati divjadi, tudi ko se ta ustavi in jim pokaže roge ali zobe. Samo takšeni karakterji so uporabni za uspešno delo po krvni sledi. Naj poudarim tudi dejsvo, da pri sledenju in zaustavljanju srnjadi ne bi smelo biti pomislekov (pri psu), kako je ta divjad nevarna zanj, ampak jo mora brez zadržkov podreti in držati ali še bolje zadaviti. Da so Bb za takšna dejanja telesno šibkejši, je škoda časa za razpravo, če vzamemo v obzir dejstvo, da so tega sposobni tudi veliko manjši psi, kot so terierji, jazbečarji, razni goniči, da o mešancih ne govorim. To je stvar karakterja!
Moje mnenje, kolikor jaz poznam obe pasmi je, da Bb bolje gonijo (glasno) divjad, Hb pa bolje zaustavljajo, pri gonji pa so bolj mutavi. Dejstvo, da eni ali drugi obstojijo pred divjadjo ko se ta ustavi, se vrnejo k vodniku iz ne vem kakšnega razloga (čeprav vem!), ko se ranjena divjad zapodi v njih pobegnejo u pi... mate... ali zaradi slabih izkušenj z eno stvarjo (metla pred sosedovim pragom, ki je padla na tla poleg psa), to povezujejo tudi z drugimi stvarmi in ne krenejo spod nog, je velika napaka, kar pomeni neuporabnega psa.
Da združimo prijetno s koristnim, zraven na iskanje peljemo tudi hitrega psa zaustavljača!
Lahko se razpišem tudi o uporabi drugih psov, ki so obvezno potrebni, ko moramo iz trnja izbezati prasca, pa bodi zaenkrat dovolj.
Cilj vzreje pri obeh pasmah je, da imamo dobrega sledilca, dobrega goniča in dobrega zaustavljača, kar je bil tudi začetni namen vzreje!
Vse ostalo je izhod v sili.
Odgovori s citatom