še z mojega zornega kota
O jamarjenu nisem vedel kaj dosti,slišal sem same slabe stvari,od mesarskega klanja psa na divjad in obratno.No pri nas niti ne ivajamo te oblike lova ker za lisice ni interesentov ne psov.
Lansko leto sem slučajno slišal prijatelja da gre na jamarjenje.NMekaj časa sva klepetala o tej stvari,malo sem polistal po literaturi in čez nekaj časa sem ga zaprosil če bi me vzel na lov.Pregledala sva kar nekaj lukenj,majhna psička tijerka je v luknje lezla z veseljem.Prišla sva do pogovora o krvoločnosti katero so mi nekateri opisovali.Razložil mi je da nikoli ne spušča psa v jazbine,lisičje lukne že pred jamarjenjem opazuje in pes ni preveč hud da bi se spopadel z jazbecem.
Prišla sva do luknje pes je nakazal da je nekaj v luknji,nekaj časa je globoko v luknji lajal potem pa se je pri vhodu prikazal Lisjak,katerega sva uspešno uplenila.
Sam pri tem lovu nisem doživljal nobene slabe stvari,vrjamem pa da do njih prihaja če ne spoštuješ nekih pravil.Jamarjenje je zame lepa oblika lova ki se dopolnjuje z druženjem in znanjem.Glede na to da se ta lov izvaja že zelo dovgo je nepravično razmišljati o ukinitvi saj gre za neko tradijicijo.Stvar je lahko upostiti,težko jo je pa pridobiti nazaj.Upostili smo lov na grivarja in šnefa,danes si ga želimo pa ga ne dobimo.
To je zgol z pogled na svar z mojega zornega kota.Lovskemu tovarišu mugotu pa hvala lepa za razširjanje ozorja
Bolj ko se ukvarjaš z oslom,bolj si mu podoben!