Ena največjih nadlog, ki tarejo našo družbo, je moralna družbena kriza. In ker smo lovci del te družbe, se tej krizi ne moremo izogniti. Ljudje se ne menijo več za vest in za skupno dobro, temveč za uveljavljanje svojih individualnih interesov, to pa preprečuje razumevanje med ljudmi. Današnja družbena kriza je vidna povsod, njene posledice pa so hude.
Imamo dve vrsti demokracije. Eno ohlapno za izbrance, ki njim je vse dovoljeno, in drugo s katero se naj ukvarja preprosti ljudje. Velja načelo brezbrižnosti, po katerem se naj vsak briga zgolj zase. Kritičnost ni norma, zato je mladi ne morejo razviti. Spremeniti kaj na boljše je nespodobno, celo nevarno, da te zagovorniki obstoječega stanja ne vseh področjih onemogočijo. Povsod je prisoten strah po spremembah in povsod se jih otepajo kot hudič križa.
Vsak dan beremo raznovrstne članke. Iz njih pa zvemo, da človek, ki dela po zakonih in v blagor skupnosti in pravici, je preživeta podoba. Zdaj zmagujejo trmasti, ki gredo prek trupel, mimo zakonov oz. si zakone prilagajo. Seveda v osebno korist, skupnosti pa ostanejo drobtine. Zmagujejo učinkoviti in drzni. Direktorji menijo, da njim pripadajo podjetja za vsako ceno, zdravniki, da jih farmacevti vozijo na izlete, bančniki, da njim pripadajo visoke odpravnine, profesorji, da njim pripada, da podjetja plačujejo njihove raziskave, čeprav od njihovih nimajo nobene koristi ali dobička. Direktorji celo menijo, da njim banke morajo dajati kredite, čeprav jih ne bodo vrnili, dogodki in svet podjetništva sta pač nepredvidljiva.
Zato ljudje menijo, če oni zgoraj lažejo in kradejo, potem lahko tudi sami, saj nam drugega ne preostane.
Smo ujetniki dveh bregov, med dobrim in slabim. Čakanje, da se bo kaj samo od sebe zgodilo in spremenilo, pa je iluzija. Za kakršne koli spremembe so potrebne aktivnosti posameznikov in družbe kot celote. Da bi se zavest dvignila, je potrebna neka aktivnost, delovanje in ne pasivno pričakovanje, da bomo doživeli nekakšno razsvetljenje. Zavest je to kar smo, mi pa smo to kar jemo, pijemo, dihamo, razmišljamo in delamo. Čakanje da bo kdo drug namesto nas kaj naredil, je prelaganje odgovornosti na druge.
Naj bo človek v korist živalim in ne v njihovo pogubo, naj jih ceni, ne pa zlorablja.