Etična dilema

[Sraka]

Lp!

Spoštovani lovski tovariš sraka, se mi prav smeji. Ko nastavim past, se vjameš. Vjameš se v lastno mrežo emocij in čustev, čustev, ki prežemajo tudi mene. Taki smo tisti, ki nam je dano, čutiti, ljubiti in spoznati. Nisva si tako daleč narazen, kot se ti zdi, imava sicer različne poglede na lov vendar se združujeva v bistvu. Naravo čutiva, ne rečem razumeva, ker narave se ne da razumeti, le čutiti. Prav teh čustev, emocij, vesti, ne vem kako naj napišem, sodobnemu človeku manjka. V upanju na plodno sodelovanje

s Spoštovanjem
Lovski zdravo
Janez L

_____________
Pozdravljen lovski tovariš Janez!
Ves čas sem vedel, da nisva v pogledih tako hudo narazen. Le opisovala sva enake ali podobne dogodke in pojave malo različno. In res je, da sem se ujel in to že pred tridesetimi leti, ko sem prvič oblekel zelen gvant. Pa tudi že verjetno veliko prej, ko sem kot kratkohlačnik divjal po gričih, grabah in gozdovih Slovenskih goric, plenil gnezda vran in srak, skušal v zanko ujeti srnjaka ali srno ali celo zajca. In še veliko podobnih zgod in nezgod tistih otroško lepih časov bi lahko zapisal. In tudi to, da sem lahko pil vodo iz vseh jarkov, da sem v teh istih jarkih lovil rake in male ribice, da sem se hodil kopat v rečico Ščavnico, ki je danes umazan pretočni kanal in so tudi moji vodni jarki le še od olja, ostankov škropiv in druge nesnage umazani kanalčki.
Pa za konec mogoče še to, da sem takrat ogromno krat tiho opazoval šopirjenje in lepoto zlatovranke, ki je sedaj že leta in leta nisem videl in je v naših krajih popolnoma izginila. In tako z nostalgijo, zaskrbljenostjo in žalostjo bi lahko ponovno začel o naši človeški neumnosti pred katero tudi lovci nismo cepljeni.
Pa lep lovsko tovariški pozdrav!